Tiskane izdaje
Pismo bralke: Do lani, skoraj deset let, sem živela z moškim, ki je nenehno tekal za drugimi ženskami. Že ko sva se spoznala, je imel najmanj dve železi v ognju. Ker sem bila prva, ki je zanosila, se je poročil z menoj. Nimam mu kaj očitati: ne le takrat, tudi pozneje je bil zelo pozoren, zmeraj me je znal spraviti v dobro voljo. Potem pa je, kot bi se obveznosti naveličal, spet začel hoditi po svoje. Sodelavke – delam v pretežno ženskem kolektivu – so me tolažile, naj se sprijaznim, ker so menda danes vsi moški takšni, meni pa je duša vedno bolj krvavela. Nekoč sem ga zasledovala in seveda odkrila, kam hodi. Njegova mama, ki je imela hude zdravstvene težave, me je na kolenih prosila, naj jim ne naredim sramote. Nekaj časa sva tudi obiskovala družinskega terapevta, ki se je strinjal, da »naročiva« še enega otroka. Ko ga le ne bi ubogala! Bila sem v šestem mesecu, ko ni več zdržal in se je celo preselil k drugi. Čez nekaj tednov se je vrnil, se opravičil in samo po sebi se je razumelo, da bomo spet »srečna družinica«. Ko sem pred zimo menjala gume na avtomobilu, sem v kleti po naključju odkrila vrečko, v kateri je skrival nove spodnjice. Od šoka nisem mogla dihati: potuhnjeno me je varal še naprej, le da si je, preden je odšel na »lov«, zamenjal gate! Prvič se je zgodilo, da sem ga jaz postavila pred vrata! Problem pa je, ker me zdaj njegova žlahta opravlja, da sem se iz domišljavosti in nerazsodnosti odrekla belemu kruhu. Ne vem, kako naj jih utišam.
Milena svetuje: Draga Ivana, srčno upam, da ste v tem času zamenjali ključavnico na vratih v svoje srce in da gospoda nikoli več ne spustite blizu! Ker če tega ne boste storili, vas bo nekega lepega dne strl, uničil, zmlel. Vaš »primer« je prav zato, ker je partner zelo všečen in vsepovsod priljubljen, najhujše sorte! Vsi bi bili sočutni in bi razumeli, če bi vas tepel in maltretiral. A da se odrečete takšnemu, ki je na videz ves sladak, krasen in ena sama mešanica medu in mleka?! Oh, ne, tega pa ne!
Bodite odločni in se ne vdajte pod pritiski! Uredite vse potrebno, da bo skrbel za oba otroka, zanju tudi plačeval, se z njima družil in jima bil še naprej oče! To pa je tudi vse. Vem, da bo težko, a ne popustite, ker če boste, bo še slabše.
Nič vas ne obsojam, bog ne daj! Celo zelo vas razumem, ko pišete, da se šele danes zavedate, da ste že prvič, ko vas je varal, naredili napako in se z izgovorom, da ste pač noseči, z njim tudi poročili. Vsaka, ki bo vzkliknila, kako ste mogli, naj se raje vpraša, kako bi se takšnemu princu na belem konju zmogla upreti sama! Nedopustno in skrajno neodgovorno je bilo, da so vas pozneje, ko je že »vsa Slovenija« vedela, kakšen je, silili, da mu skoke čez plot oproščate, jih tolerirate, češ saj vsi lepi in živahni moški to počnejo. Ni res! To je grda laž, ki ste ji – hote ali nehote – nasedli! Iskreno mi je žal za vaše kolegice, da se jim zdi varanje normalno. Raje si ne predstavljam, v kakšnem peklu živijo.
Ko ste ga vprašali, zakaj leta s cveta na cvet, vam je odgovoril, da se »babe tako in tako same lepijo name«. Teoretično je mogoče, danes so čudni časi. A dejanj ta izgovor ne opraviči. V njegovi duši mora zijati velika praznina, če vam je kar sam povedal, da mu je blazno všeč, če lahko »poservira« tiste, ki nimajo pomislekov. In to brez čustev, brez dolgih pogovorov, brez obljub in obveznosti, brez daril, brez kosil – samo telovadba in adrenalin. Pri eni ali dveh se mu računi sicer niso izšli, a tako je pač pri leporečnih izgovorih.
Žalostno je tudi, da je bil ves čas prepričan, da vas ima toliko ovito okoli prsta, da ga boste zmeraj počakali z odprtimi rokami, ko se bo vrnil z »lova«. Pod vplivom njegovih staršev, ki sina niso hoteli videti takšnega, kot v resnici je, ste verjeli v pravljico in se slepili, da vam celo prinaša srečo. Varanje je bilo prikazano kot postranska in nepomembna škoda. V bistvu je gospod živel kot v raju: imel je ženo, ki je pridno skrbela za dom, bila celo radodarna v postelji, tolerantna, ne pretirano radovedna. Odkar ste se ga znebili in ostali sami, se celo malo stresno zavedate, da je bila sreča namenjena zgolj fasadi, da bi drugi mislili, kako lepo vam je.
Zato zelo od srca še enkrat zapišem: vesela sem, da vam je končno prekipelo! Moram pa tudi reči, da je za vas še upanje, saj ste prigodo s spodnjicami, skritimi v zimskih gumah, opisali tako izvirno, da ste me spravili v smeh!
Zdaj vas čaka najtežji del, za katerega se boste morali zelo potruditi, da mu boste kos: spremeniti boste morali odnos do sebe! Stari ste komaj 35 let, z drugimi besedami: zelo mladi ste še! Pred vami je še vse življenje! Upam le, da niste ena tistih, ki mislijo, da je vse brez pravega smisla, če nimajo ob sebi moškega. Kakršnegakoli, samo da je.
Karkoli boste že počeli, ne pozabite, da morata biti otroka zmeraj na prvem mestu! Razmislite, kaj vas veseli, čemu ste se zaradi »srečnega zakona« morali odreči. Nadoknadite zamujeno! Prej ali slej boste srečali moškega, ki ne bo le zbiralec črtic, temveč bo tudi človek z vrednotami, ki so temelj za vsako resno in osrečujočo zvezo. Držim pesti, da ne boste »iskali« takšnega, kot ste ga imeli. Moč navade je včasih smrtonosen strup!
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
