Tiskane izdaje
Pismo bralke: Letos bom stara 60 let, sem velika optimistka, še zelo pri zdravju, rada živim! Najraje bi objela svet, pa ga zadnje čase ne morem, ker se vsak dan zgodi kaj takšnega, kar me spravi na kolena. Do lani, ko sem se upokojila (bila sem vodja vrtca), se problemov, ki me danes tarejo, sploh nisem zavedala, saj ni bilo veliko priložnosti, da bi se z njimi spogledala iz oči v oči. Imam tri krasne sinove, tri snahe in sedem vnukov. Najstarejši obiskuje drugi razred, najmlajši ima osem mesecev. Nekako sem se nadejala, da bom v pokoju lahko več časa z njimi, saj jih imam najraje na svetu. A mi je prva snaha dala na znanje (dobesedno), da sta otroka »njena last«, da ji ne pade na pamet, da bi ju puščala v moji oskrbi. Boji se namreč, da bi me imela raje kot njo. Druga snaha je »normalna«. S sinom živita kakšnih 10 minut stran. Vesela in hvaležna je, če so lahko trije vnuki pri meni, kadar ima kot učiteljica popoldanske obveznosti. Tretja snaha je zelo zamerljiva in nenehno »meri in tehta« mojo ljubezen do otrok. Trdi namreč, da med vnuki delam razlike. Zadnjič smo se šli sankat, pa njena dva zaradi bolezni nista mogla z nami. Več kot mesec dni ni govorila z menoj. Razlog: drznili smo si iti sami. Na vseh praznovanjih se spričkamo zaradi njenega »metra in tehtnice«. V 60 letih se nisem toliko prejokala, kot se zdaj, po upokojitvi.
Milena svetuje: Ob vsem, kar vidim, slišim in ne nazadnje doživim tudi sama, si drznem reči, da ni bolj odgovornega »projekta« v našem življenju kot vzdrževati prijetno in ljubeče vzdušje znotraj družine. Zlasti potem, ko otroci pripeljejo partnerje in se rojevajo vnuki. Starši morajo biti pripravljeni tudi na to, da se priženijo takšni, ki imajo drugačna pravila in merila o tem, kaj je prav in kaj narobe.
Starejši ko smo, več imamo izkušenj, bolj moramo biti preudarni, pravični in razumevajoči, potrpežljivi in diplomatski. Tudi naša odgovornost je večja, če (ko) gre v družini kaj narobe. Vem, da bo težko, vendar morate tudi prvo snaho razumeti. Prej ali slej bo sama ugotovila, da s tem, ko otrokoma ne dovoli, da bi vas obiskovala, naredi največ hudega njima! Namreč: stari starši so v odraščanju malčkov nujno potrebni. Tudi tretja, ki je zamerljiva in ima – tako pravite – ves čas v roki meter in tehtnico, bo nekoč sama stara mama in bo na svoji koži doživljala, kako boleče je, če seveda bo dobila pod streho snaho, ki bo počela enake norosti, kot jih zdaj uveljavlja sama.
Draga Linda, priznam, zelo težko sem se znašla v vašem pisanju! Morda ste ga napisali jezni, malo raztreseni ali pa tudi sami ne veste, kdo pri vas pije in kdo plača. Imeti tri snahe, pa še tako različne, da ne rečem naporne, ni mačji kašelj. Razumem, da vam ni lahko, ko se poskušate kar se da mirno ubadati z njihovimi muhami. Če mignete s prstom, se prva oglasi, da »ni potrebno«, tretja pa ima celo toliko časa, da steče po meter in tehtnico. Kadar pazite na bolnega vnuka druge snahe, slišite očitke, da delate protekcijo. Pogosto letate po svetu kot kura brez glave (vaše besede), ker želite vsem enako ustreči. Namesto da bi bil rezultat takšnega razdajanja polepšan z vsaj kakšnim odtenkom hvaležnosti, dobivate polena pod noge.
Skoraj štirideset let ste delali z otroki, se srečevali z bolj ali manj nemogočimi starši, a takšnega pekla, kot ga imate doma, niste nikoli doživeli. Zdelo se vam je, da znate ravnati z napornimi ljudmi, saj ste bili uspešni pri reševanju problemov. Žal pa domačih ne zmorete niti približno rešiti, verjetno zato ne, ker ste čustveno vpleteni. Karkoli storite, zmeraj imate »rit zadaj«.
Poskušali ste se pogovoriti s sinovi, a brezuspešno. Trdno so na strani svojih žena, kar je razumljivo. Najprej žena in otroci, potem je dolgo časa vesoljska praznina, šele na koncu so pomembni (stari) starši. Kakorkoli ta vrstni red obračate, zmeraj se bo izkazal za edinega pravilnega.
Boli pa vas, kadar vam namignejo, da kjer je dim, je tudi ogenj. Učili ste jih, da se je treba v družini zmeraj pogovoriti, kadar so težave, oni pa te nasvete preslišijo. Na smrt vas je strah, da bi se začeli prepirati med seboj, kajti potem bi se vezi razrahljale, vsak bi vlekel na svoj konec in družina, takšna, kot si jo želite imeti, bi izgubila sleherni smisel.
Kakšne preproste rešitve, po kateri hrepenite, ni videti. Vseeno bi vas prosila, da se s »problematičnima snahama« pogovorite na štiri oči. Morda bi jima ob tej priložnosti predlagali, da bi bili vsi vnuki pri vas recimo ob ponedeljkih? Če vam bodo gospe postavile pogoje, jih sprejmite. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.
Kot nekdanji vzgojiteljici vam, to sem prepričana, ne bo nikoli zmanjkalo idej, kako preživeti skupno popoldne, četudi je med najstarejšim vnukom in najmlajšim šest let razlike. Pomembno je, da z njimi ohranjate stike. Naj vas ne moti, če boste morali zaradi mamic, ki menijo, da so otroci njihova last, še kdaj stisniti zobe. Nič hudega. Najbolj dragoceno je, da se med vami in malčki vzpostavijo tiste prave vezi, ki plemenitijo tako njihovo odraščanje kot vaše tretje življenjsko obdobje. Mamic ne boste mogli prevzgojiti, tudi ni potrebe, saj so poročene z vašimi sinovi – ne z vami! Lahko pa date malčkom veliko lepega, kar bo naredilo njihovo otroštvo dragoceno in polno nepozabnih spominov.
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
