Tiskane izdaje
Pismo bralca: V okolju, kjer živimo, nas poznajo kot zgledno družino. A v resnici še zdaleč ni tako. Že kar nekaj časa se z ženo ne razumeva najbolje. Glavni krivec je denar. Odkar sem se upokojil, so moji prihodki dvakrat nižji od ženine plače. Kljub temu od mene zahteva, da ji izročim vse. Zase lahko obdržim le nekaj drobiža za kavo in cigarete. Ona si še zmeraj lahko privošči morje, jaz moram ostati doma, ker ga ne morem plačati. Žena je intelektualka, jaz nisem v teh vodah. Kljub vsemu jo imam rad in bi bil vesel, da tudi preostanek življenja preživiva skupaj. Ne vem pa, kako to doseči: spiva v ločenih sobah, bolj malo se pogovarjava, živimo v hiši, ki jo je načel zob časa, ona, ki ima denar, ne kaže veselja, da bi jo preuredila, jaz je ne morem, ker še zase nimam. Tolaži me misel, da so otroci pridni, lepo vzgojeni, da sem lahko ponosen nanje. Kaj bi vi storili na mojem mestu, da se ne bi ves čas toliko sekiral?
Milena svetuje: Ta presneti denar, vir zla v marsikateri družini! Kdo več prispeva, kdo več porabi, katero delo je višje ocenjeno, kdo ne počne nič in je samo strošek, so vprašanja, ki so marsikje dnevno na tapeti. Bolj ko izginjata medsebojno spoštovanje in ljubezen, več je pogovorov o denarju, kdo ga več oziroma manj zapravi. Pogosteje ko enega od zakoncev v postelji »boli glava«, več je nesmiselnih očitkov o »nepotrebnem zapravljanju«, nekoristnosti, zajedavstvu in podobnih izrazov, nevrednih dveh odraslih, zrelih ljudi. Zakonci padejo v začarani krog: namesto da bi se pogovarjali, kako nadgrajevati medsebojne odnose, kako krepiti čustva in ljubezen, kako kovati nove načrte za aktivnejše preživljanje skupnega prostega časa, raje razmišljajo, kako bi partnerju metali pod noge polena in mu zaprli še tisto malo, kar priteče iz pipice. To, da ima eden več denarja kot drugi, nam, žal, lahko stopi v glavo.
Sprašujete se, kdaj so se zgodile prve razpoke? Hm, morda že takrat, ko sta odhajala na morje vsak s svojo prtljago? Ona s potovalko knjig, vi pa le z željo, da boste tam veliko seksali, se družili s prijatelji, popili kakšno pivo in ležali na plaži? Ker je bil zakon še mlad, skupne potrebe pa osredotočene na vsaj »trikrat na teden«, so nianse, ki so ločevale vajina duhovna svetova, ostale skrite.
Dokler ste bili še v službi in zaslužili spodobno plačo, ste se lahko brez težav posvečali svojim konjičkom, od smučanja naprej. S 700 evri pokojnine, še zlasti ker vam žena pobere malodane vse, vam je bilo odvzeto marsikaj, s čimer ste si prej zapolnjevali tudi čas, ko ste bili prepuščeni sami sebi, ali rečeno po domače, ko sta z ženo hodila vsak po svojih poteh.
Pred kakšnim letom, ko sem pisala, da se mi zdi predporočna pogodba pomembna tudi zato, ker z njo urejamo odnose, finance in še marsikaj v letih, ko morda v zakonu kaj zaškriplje, so me mnogi za ušesa, češ, kaj si drznem govoriti o stvareh, ki ljubeče partnerje žalijo in ponižujejo.
Težko je dopovedati, da pri tistih, ki se znajo pogovarjati in težave mimogrede uredijo sami, takšna pogodba pač obleži do konca življenja v predalu! Pomembna pa je za zakonce vašega kova. Vi, na primer, bi jo ta trenutek krvavo potrebovali. Nič ni samo po sebi umevno, niti mi sami ne, še manj ljubezen, s katero se zavežemo pred matičarjem! Marsikdo se iz takšnih in drugačnih razlogov z leti spremeni, žlahtno vino postane kislo ali podobno mlakuži. Pogosto le nemo opazujemo, ko ljubezen nadomestijo sovražnost, naveličanost, predvsem pa nespoštovanje partnerja.
Predporočna pogodba je nekakšna opora, ki nas v ključnih trenutkih prizemlji in pristriže perutničke našemu egu. Tudi vidva z ženo bi se, če bi jo imela na mizi, zdaj drugače pogovarjala. Ker sta se odtujila, se je začelo v vajinem zakonu bliskati in grmeti, strele pa so uničevale že tako in tako zrahljane vezi. Zdi se vam, da živita kot tujca. Komaj kdaj se kaj pomenita, spita v ločenih sobah. Močno dvomim, da je žena zadovoljna. Knjige je namreč ne morejo ne objeti, ne pobožati, ne stisniti v naročje, pa če so še tako dobre.
Žal mi je, ker moram to zapisati, ampak življenje, ki ga živita, res nima nobene prihodnosti. Nasprotja se bodo le še stopnjevala, odtujenosti bo vsak dan več, sovraštva pa prav tako. V pismu ste bolj ali manj omenjali le denarne težave, a se bojim, da so se v letih skupnega življenja nakopičile še druge, ki jih vi ne »vidite«, jih pa žena.
Če in dokler dva človeka živita skupaj, morata biti – hočeš nočeš – tudi solidarna drug do drugega. To, da vam pobere vso pokojnino, ni prav, kot tudi ni prav, da ne veste, kam da ta denar. Že od Adama in Eve naprej velja: čisti računi, najboljši prijatelji. Ta rek je zelo pomemben tudi znotraj družine. Bilo bi lepo, da si stroške sorazmerno porazdelita. Če seštejem vaše in njene prihodke, denarja ni malo in brez težav bi si lahko privoščila skupne počitnice in recimo prenovo hiše. Vi bi svoj delež prispevali v fizičnem delu, pa bi bil volk sit in koza cela.
Leta tečejo, tudi žena ni več mlada. Če bo šlo vse po sreči, bosta ostala sama. Že jutri se lahko zgodi, da potrebujemo pomoč ravno od tistega, na katerega smo še včeraj gledali zviška, ne pozabita tega! In ne nazadnje: mar ni tisto, najbolj dragoceno, kar nam lahko da partnerstvo – od objemov do dotikov –, že od nekdaj zastonj?
***
V Nedelovi svetovalnici se lahko bralci povsem anonimno posvetujete s pisateljico, novinarko in blogerko Mileno Miklavčič - o vseh tegobah in dilemah, ki zadevajo poklicne, družinske, partnerske, prijateljske in ne nazadnje spolne odnose. Vprašajte jo vse, kar bi vprašali najboljšega prijatelja, pa vam je morda nerodno, ali tisto, o čemer lahko spregovorite le pri ugasnjeni luči. Svetovalka bo za odgovori brskala v bogatem naboru svojih življenjskih izkušenj.
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena svetuje)
