Slovensko zdravstvo spet v ledeni dobi

Slovensko zdravstvo je svojevrsten fenomen. Še vedno deluje na več kot dve desetletji starih zakonodajnih temeljih, ki so jih nosilci taistega sistema, kot je splošno znano, v prenekateri določbi preprosto ignorirali. In to tako zelo uspešno, da bi »prav vse dosedanje zdravstvene ministre lahko poslali na sodišče, saj niso nič manj nedolžni od Karla Erjavca, ki se je kot nekdanji okoljski minister moral posloviti zaradi kant,« meni predsednik zdravniške zbornice prim. Andrej Možina, zgrožen, ker tudi najnovejša politična vizija ne prinaša rešitev za sistem in s tem za večjo varnost bolnikov.

»Moram priznati, da imam pri prebiranju tega papirja resne težave. Potem ko smo se neznansko trudili, da bi led, ki je obdal naš zdravstveni sistem, s skupnimi močmi vendarle stalili – in je že kazalo, da bomo pri tem uspešni – je zdaj videti, kot da bi v zdravstvu spet nastopila ledena doba. Kot da bi se, po zaslugi novih obrazov in stare miselnosti, spet vrnili na začetek,« vsebino tistega dela koalicijske pogodbe, iz katerega je mogoče uvideti dokaj skromno začrtano načrtovanje usode tega nadvse pomembnega resorja, v katerem se kazalci kakovosti izboljšujejo, dostopnost pa poslabšuje, komentira Možina.

Še naprej na meji životarjenja?

Po njegovem prepričanju zdravstvo tudi v očeh vlade, ki naj bi prisegla čez približno mesec dni, kljub drugačnim obljubam ni prednostna naloga, razen na deklarativni ravni, kajti »aktualna politika ni sposobna razumeti in sprejeti zdravstva v skladu s pravnim redom EU, torej kot gospodarsko dejavnost, ampak ga raje še naprej ohranja na meji životarjenja in ga sili v neperspektivnost«.

Po upanju, ki so ga v zadnjih mesecih vzbujali skupni zaključki predstavnikov različnih strok, ki svojo dejavnost prepletajo v zdravstveni sferi in poskušajo poskrbeti za dobro pacientov, se je namreč zgodilo marsikaj, premaknilo pa nič – tudi zato, ker se vlada v prejšnjem mandatu ni prednostno posvečala reševanju problemov v zdravstvu, ampak je ta resor prostodušno pustila vegetirati nekaj manj kot leto dni, je prepričan sogovornik. »Ne le da se v zadnjih dveh letih zdravstvo ni premaknilo niti za ped bliže reformi, ampak koalicijska pogodba, kakršna že je, ne omogoča dolgoročnega strpnega konsenza in ustvarjalnega dialoga niti znotraj koalicije, kaj šele širše,« ugotavlja predsednik zdravniške zbornice.

Zato je na Mira Cerarja že slaba dva tedna prej, preden ga je predsednik države Borut Pahor predlagal za mandatarja (predlog je državni zbor potrdil včeraj), naslovil dopis, v katerem se odziva na »interne vojne v iskanju umetnosti možnega«. Tako namreč Možina poimenuje do zdaj ubesedeni izkupiček koalicijskih snovanj, kajti »koalicijska pogodba ne daje prepričljivega upanja niti na preboj slovenskega zdravstva iz zaspanosti in korupcije niti na omejevanje monopolov in netransparentnosti. Predvsem je umeščena daleč od upanja, da bi Slovenija znala izkoristiti prednosti še vedno dokaj solidnih temeljev zdravstva in ta sistem popeljati, po zgledu EU, na pot konkurenčnosti.« Po njegovem prepričanju visokotehnološka medicina je oziroma bi morala biti eden ključnih družbenih segmentov z visoko dodano vrednostjo – pa ga naša država še vedno ne zna tržiti na evropskem globaliziranem trgu zdravstvenih ponudb.

Slovensko zdravništvo, ki je, kot je znano, v želji po aktivnem sodelovanju pri reševanju našega zdravstva že pripravilo celovit predlog reformnih sprememb, ugotavlja, da koalicijska pogodba v tej sferi družbenega življenja ne prinaša prav nobenih zavez, ampak, nasprotno, dopušča nadaljnje ohranjanje statusa quo, ki pa lahko privede do nepopravljivega stanja: »Ne krepitev konkurenčnosti ne kakovost in učinkovitost dela v zdravstvu si – če bi sodili po usmeritvah bodoče vlade, ki so temu sistemu prav mačehovsko odmerjene – niso zaslužile prave pozornosti, kar je nevzdržno. Enako velja za spremembo pravnega položaja izvajalcev, za kar se ne zavzemamo le zdravniki, ampak tudi upravljavci zdajšnjih javnih zavodov. Drugače pa je z izraženo željo po še večji avtonomiji plačnika, zavoda za zdravstveno zavarovanje – to se zdi preprosto nevzdržno in povsem kratkovidno, saj že zdaj ni nadzora nad monopolno zavarovalnico, ki bi morala biti pod kontrolo resornega ministrstva,« v imenu slovenskega zdravništva poudarja Možina. Ob načrtovani odpravi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja in predvideni uvedbi obveznega nadomestila pa opozarja, da je tako ozka usmeritev vse prej kot zadostno nadomestilo za nujne strukturne spremembe v zdravstvu, saj da ne omogoča postopnega uvajanja konkurenčnih zavarovalnih produktov za 1,5 milijona zavarovancev, ki bi bilo smiselno.

»Nekateri ukrepi v koalicijski pogodbi so bili stalnica že pri prejšnjih vladah, pa naj gre za opozarjanje na korupcijo in nepravilnosti pri javnih naročilih, za omenjanje dvoživk ali za 'zloglasno' podeljevanje koncesij. Podobnost je velika, opazna zlasti v prijemih, saj se omenjenih tem tudi zdajšnja koalicija loteva tako, kot bi govorila o šopku želja, kar pa je bistveno premalo za njihovo uresničitev. Za zdaj je jasno edino to, da je nova vlada že v izhodišču zaprla vrata, ki bi omogočila vstop sprememb v naše zdravstvo.«

Rokavica novi vladi, ki je še ni

Se pa v ozadju nakazuje želja po spremembah v članstvu zdravniške zbornice, čemur Možina ni nasprotoval že pred dvema letoma, ko je prevzel vodenje tega stanovskega združenja. »Toda če bo prišlo do tovrstnih sprememb, bomo o njih odločali zdravniki sami, nikakor ne bomo pustili, da bi na našem pragu odločitve narekovala politika. V tem smislu že zdaj vržem rokavico, tudi v želji, da bi bile odločitve, ki bodo vplivale na usodo ne le zdravnikov, ampak celotnega zdravstva, predvsem bolnikov, zasnovane bistveno bolj življenjsko, kot so,« pravi Možina in dodaja: »Včasih sta te dokumente prežemala bodisi status quo bodisi leporečje, v ozadju pa so se skrivali posli. Mislim, da danes tega v koalicijskem sporazumu ni več, utegnilo pa bi se v njem skrivati globoko nepoznavanje resničnih problemov, kar je za zdravstveni sistem še bolj nevarno od preteklih prijemov.«

Zdravniška združenja so prepričana, da pogodba – ta bi novo vlado morala povezati v ukrepih, ki bodo omogočili razvoj slovenske družbe in njeno rešitev iz spon krize – preprosto ne daje prepričljivega upanja za slovensko zdravstvo, ki si je v preteklosti resda ustvarilo (tudi mednarodno primerjalno) dobro popotnico za naprej, »a ta se slabša. Zdravstvo je v vedno večjih težavah, novostim danes preprosto ni več mogoče slediti, dostopnost se izrazito poslabšuje, čakalne dobe pa se podaljšujejo, vsako leto za nekaj mesecev. In kot vse kaže, tega gordijskega vozla Slovenija na politični ravni še dolgo ne bo ne zmogla in ne znala presekati.« Zato prim. Andrej Možina ugotavlja: »Če bo novi minister za zdravje vešč in če bo imel lastno vizijo, bo zdajšnje stanje, v katerem že opazujemo prve indice sesutja sistema – pa naj gre za problem otroške srčne kirurgije ali za nemoč pri dostopu do onkološkega zdravljenja – še lahko spremenil. Če pa bodo na ministrskem stolčku pristala imena, ki se v javnosti vrtijo v tem trenutku, to ni nič drugega kot kažipot za najhitrejšo usmeritev k resnični kalvariji sistema.«