Tiskane izdaje
Prof. dr. Andrej Janež, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana, opozarja na dvoje. Najprej na še vedno ne dovolj dobro izkoriščeni potencial pri preprečevanju nastanka sladkorne bolezni. Če pa je diagnoza že postavljena, pa na celovito in agresivno zdravljenje te bolezni, saj je le tako mogoče preprečiti kronične zaplete, ki močno zmanjšajo kakovost življenja in skrajšajo življenjsko dobo.
Prepoznati tveganje,
Večje tveganje, da bodo zboleli za diabetesom tipa 2, obstaja pri ljudeh s povišanim krvnim tlakom, z neustrezno ravnijo krvnih maščob, predvsem s povišanimi trigliceridi. Prav tako je verjetnost, da bodo za diabetesom zbolele pozneje v življenju, večja pri mladih ženskah, ki se spopadajo s sindromom policističnih jajčnikov, ki se jim je sladkorna bolezen razvila med nosečnostjo ali ki so rodile otroka, težjega od štirih kilogramov.
»Zelo pomembno je, da osebe z visokim tveganjem prepoznamo dovolj zgodaj; to 'presejanje' populacije poteka v sklopu referenčnih ambulant oziroma v ambulantah na primarni ravni. Če pravočasno odkrijemo nekoga, ki je v preddiabetičnem stanju, ga v tej fazi lahko tudi zadržimo in tako se bolezen morda ne bo razvila. Predvsem pa je neverjetno, da je samo s spremembo življenjskega sloga – z zdravo prehrano in znižanjem telesne mase za pet do deset odstotkov v šestih mesecih – mogoče za več kot za 60 odstotkov zmanjšati tveganje za nastanek sladkorne bolezni. S tem se ne more meriti nobeno zdravilo, kajti niti enemu samemu se do zdaj ni uspelo približati tako veliki učinkovitosti,« opozarja Andrej Janež na moč obvarovanja zdravja brez zahtevnih diagnostičnih postopkov in zdravljenja z zdravili.
Pogosto je ta vmesni čas zamujen – to potrjujejo tudi ocene, po katerih je pri nas okoli 30.000 ljudi z diabetesom tipa 2, ki za svojo bolezen ne vedo.
Preprečevanje zapletov, agresivno zdravljenje
Zelo resen problem je, ker imajo osebe z diabetesom več dejavnikov tveganja za nastanek srčno-žilnih obolenj. Znano in tudi dokazano je, da brez pravilnega in pravočasnega zdravljenja živijo deset let manj in manj kakovostno kot enako stare osebe, ki nimajo te bolezni.
»Pri obravnavi pacienta z diabetesom je zato zelo pomemben tako imenovani multifaktorski pristop – na kliničnih dokazih temelječe dobro zdravljenje vseh dejavnikov, ki povečujejo tveganje: maščob, krvnega tlaka in glukoze v krvi. Z dobrim obvladovanjem zadnjih dveh preprečimo predvsem mikrovaskularne zaplete, z agresivnim zdravljenjem vseh pa srčno-žilne dogodke. Ti so pri diabetesu pogosti; dokazano je, da je oseba s sladkorno boleznijo glede tveganja izenačena z nekom, ki diabetesa nima, ampak je že utrpel srčno-žilni dogodek, na primer infarkt,« opozarja predstojnik kliničnega oddelka.
Seveda mora biti zagotovljena tudi možnost sledenja razvoju. Po trdnem prepričanju sogovornika vsak bolnik potrebuje individualizirano antidiabetično terapijo, kajti zdravljenje nekoga, ki je zbolel pri starosti 50 let, je popolnoma drugačno kot pri nekom, ki ima diabetes že 15 let in pridruženih kar nekaj bolezenskih stanj.
Pri izboru in dostopnosti antidiabetične terapije se v praksi zatakne, tudi ali predvsem zaradi varčevalnih ukrepov.
»Vsako leto okoli 2500 bolnikov začne na novo prejemati antidiabetično terapijo. Razumem, da to povzroča resne probleme tako pri stroških farmakoterapije kot tudi samokontrole. Ne razumem pa, zakaj mora biti ureditev določenih terapevtskih skupin po desetletju klinične prakse in znižanju cen pri nas tako restriktivna. Če se primerjamo z zahodnoevropskimi državami, nas pri uporabi nekaterih zdravil razvitejše močno prehitevajo,« pove zdravnik, ki se je pravkar vrnil iz sestanka evropske delovne skupine za antidiabetično terapijo.
Sistemske ovire
»Med zdravili za peroralno diabetično terapijo so velike razlike, ne le v ceni. Poglejmo sulfonilsečnine; to so stari preparati, ki so si pot v zdravljenje sladkorne bolezni začeli utirati po drugi svetovni vojni; vmes so, seveda, nastajale modifikacije. Pri nas je delež teh zdravil precej večji kot v ostalem razvitem svetu, ki je leta 2006 v zgodnji drugi liniji začel inkretinski segment utrjevati z DPP-4 zaviralci. Za ponazoritev: v Nemčiji v celotni peroralni shemi inkretinski segment pomeni 30-odstotni delež, prav tako v Španiji, v Franciji 20 odstotkov, na Portugalskem celo 38 – v Sloveniji pa le sedem odstotkov! Razlog je cena, drugih zadržkov do pogostejše uporabe DPP-4 zaviralcev ni – razen, denimo, da to terapijo pri nas lahko uvede le diabetolog, medtem ko v drugih državah to lahko naredi tudi specialist na primarni ravni,« je neposreden prof. Janež.
Seveda je res, da imamo v Sloveniji razvrščena vsa zdravila za diabetes, a problem je drugje: za terapije, ki so na voljo že dolgo (zaviralci DPP-4, na primer, že deset let), še vedno velja restriktivni pristop. Zato je po prepričanju sogovornika »pošteno, da opozorimo na razlike v primerjavi z drugimi, razvitimi državami. Treba je najti mehanizme za obvladovanje stroškov – in ne le omejevati. Verjetno preostala Evropa ni v zmoti, mar ne? Pri nas bi tej terapiji morali prižgati močnejšo zeleno luč in tako bolniku zagotoviti možnost enakovrednega izbora – predvsem pa predpisovanje terapije tudi zdravnikom, ki delajo v osnovnem zdravstvu.« Foto Aleš Černivec
