Do leta 2020 naj bi po napovedih SZO depresija postala vodilna zdravstvena težava pri ženskah in drugi vzrok smrti pri celotni populaciji. »Toda ta projekcija je bila narejena na podlagi dvajset let starih podatkov,« zatrjuje prof. dr. Blanka Kores Plesničar, dr. med., spec. psihiatrije in strokovna direktorica Univerzitetne psihiatrične klinike (UPK) v Ljubljani. »Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da te napovedi ne držijo več. Statistika obravnav za našo kliniko, ki pokriva približno tretjino slovenske populacije, kaže, da se število primerov depresije umirja. Leta 2014 smo zabeležili 47.970 pacientov, ki so bili v naši ustanovi zaradi depresije obravnavani ambulantno ali hospitalizirani, lani jih je bilo 47.406. To pomeni, da je trend stabilen, rahlo je celo padel, predvsem na račun hujših primerov.«
Depresijo mora odkriti
A po zagotovilih Kores Plesničarjeve na ugodnejše številke vpliva tudi to, da je ljudem na voljo več služb, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem: »Zdaj laže pridejo do strokovne psihiatrične pomoči. Na razvoj depresij ne vplivajo le zunanji dejavniki, s človekom mora biti tudi biokemično nekaj narobe. Ob enakih obremenitvah ne zbolijo vsi. Ker na nacionalni ravni nimamo zbranih številk za zadnja tri leta, ne moremo natančno vedeti, kakšna je v resnici stopnja depresivnih ljudi. Lahko govorim le za UPK v Ljubljani.«
Ženske gredo skozi
Klinično diagnozo depresije psihiater lahko postavi šele takrat, ko so pri bolniku določeni znaki prisotni dalj časa. Depresija ni stanje, ki bi minilo po dveh urah ali v dveh dneh, vleče se dneve, tedne, celo mesece. »Oseba mora 14 dni ali več opažati znižano razpoloženje, nezmožnost opravljanja dela in uživanja v prijetnih stvareh, pomanjkanje energije, volje in motivacije, motnje spanja, stalno navzoče pesimistične misli, šele takrat lahko govorimo o blagi depresiji,« poudarja psihiatrinja. Opaža, da ljudje pomoč poiščejo ponavadi šele po mesecu ali dveh takšnega stanja.
Depresija ne prizadene le posameznika, ampak tudi njegove svojce. Danes vemo, da je motnja ozdravljiva, vendar jo je dobro čim prej prepoznati in začeti zdraviti. Tako posameznik občuti najmanj posledic, zdravljenje pa je hitrejše in uspešnejše. Po zagotovilih Kores Plesničarjeve imamo Slovenci na voljo učinkovita in varna zdravila in zelo dobro organizirano psihiatrično pomoč. »Ljudem z duševnimi težavami je pomoč po vseh bolnišnicah na voljo 24 ur na dan, dobijo jo brez napotnice. Naša država je po številu psihiatrov na spodnji meji med evropskimi državami, morali bi imeti najmanj enega na sto prebivalcev, da bi se približali evropskemu povprečju, a kljub temu ljudje v praksi tega ne občutijo.«
Poraba se pri moških
Zdravljenje depresije je običajno razdeljeno v tri faze. Akutno zdravljenje v povprečju traja od šest do 12 tednov, v obdobju od štirih do devetih mesecev sledi nadaljevalno, nato pa še vzdrževalno, ki traja več kot leto dni, pri nekaterih vse življenje. Lahko bi sklepali, da je to kar hudo breme za zdravstveno blagajno, a po trditvah Blanke Kores Plesničar ni tako: »Zdravljenje enega primera demence, na primer, je precej dražje od zdravljenja depresije. Ambulantni pregled stane od deset do 15 evrov, zdravila za ves mesec pa od 15 do 20 evrov. Nekaj drugega pa je kognitivno-vedenjska terapija, saj postopek nekaj časa traja. V javnem zdravstvu imamo premalo kognitivno-vedenjskih terapevtov, zato si nekateri pomagajo z zasebniki, kjer ura terapije lahko stane od pet do sto evrov.«