Skoraj teden dni, in to dan za dnem, je svet čakal na olimpijski nastop ameriške gimnastične zvezde. V Tokio je prišla kot prvo ime gimnastike, lahko bi pobrala šest medalj na parterju, preskoku, gredi in v mnogoboju, vendar je po ekipni tekmi prejšnji torek odstopila. Njene besede, da se mora »osredotočiti na svoje duševno zdravje« in da se bo po dogovoru z zdravniško službo odločala vsak dan posebej, so pretresle športni svet. Včeraj je bil dan, ko se je Bilesova vrnila na tekmovanje in na gredi osvojila bronasto medaljo. A zdi se, da je dosegla precej več.

Ko je ameriška gimnastična zveza v ponedeljek sporočila, da bosta v finalu na gredi dve Američanki, Suni Lee in Simone Biles, je bilo jasno, da je to za Bilesovo zadnja priložnost, ko na letošnjih igrah lahko osvoji svojo medaljo (pripada ji namreč tudi letošnje ekipno srebro). Potem ko jo je napol prazna dvorana v gimnastičnem centru Ariake (na tribunah je bil med drugimi Thomas Bach, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja) včeraj dopoldne toplo pozdravila, je ob stoječih ovacijah in s širokim nasmehom nastop končala na tretjem mestu. Slavili sta Kitajki Guan Chenchen in Tang Xijing. Če bi Bilesova osvojila zlato, bi bil to nekakšen popravek nastopa na olimpijskih igrah v Riu leta 2016, kjer je prav tako osvojila bron na gredi. A kot je včeraj povedala novinarjem, medalje ni pričakovala. »Bil je zelo dolg teden, zelo dolgih pet let. Želela sem samo iti ven in to narediti zase. Ta bronasta kolajna je v mojih očeh vredna precej več kot tista iz Ria. Prav posebej jo bom cenila.«

Teža sveta

To je njena sedma olimpijska medalja, skupno pa jih ima z olimpijskih iger in svetovnih tekmovanj 32, toliko kot ukrajinska telovadka Larisa Latinina, ki je v letih od 1956 do 1964 nastopala za Sovjetsko zvezo. A mnogi menijo, da je Bilesova najboljša gimnastičarka vseh časov. Navsezadnje ji je maja kot prvi ženski uspel dvakratni premet nazaj, poimenovan po Nataliji Jurčenko, svetovni prvakinji prav tako iz nekdanje Sovjetske zveze.
Ko se je Bilesova prejšnji torek umaknila iz ekipe in z olimpijskih iger, je bila to glavna novica iz Tokia, ki pa je sprožila neko drugo debato, ki se ne vrti okoli točk, rezultatov ali kolajn. Američanka, pred leti ena od žrtev spolne zlorabe, ki jo je zakrivil zdravnik ameriške gimnastične reprezentance, je namreč spregovorila o pomenu ohranjanja duševnega zdravja in potrebi po zaščiti tako svojega uma kot telesa. Odkrito je povedala, da se včasih počuti, kot da na svojih ramenih nosi vso težo sveta, da ji je težko. Dobila je ogromno podpore tako aktivnih kot nekdanjih športnikov, športnih direktorjev, funkcionarjev, tudi ljudi iz nešportnega sveta. »Nisem odnehala, toda moj um in telo preprosto nista usklajena. Mislim, da se ne zavedate, kako nevarno je to na trdi tekmovalni površini,« je pred dnevi zapisala na instagramu.



Po umiku je nekaj časa trenirala na neznani lokaciji v Tokiu, v tekmovalnih dneh pa je bila ta 24-letna športnica najglasnejši glas v areni. Spodbujala je svoje ameriške kolege kot kolege iz drugih držav.
Simone Biles je zablestela na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. V razvpitem brazilskem mestu je dobila štiri zlate medalje, najboljša je bila v mnogoboju ter ekipni konkurenci, na posameznih orodjih je slavila na parterju in preskoku ter osvojila bron na gredi. Ko so lani zaradi epidemije olimpijske igre prestavili, je odločitev sprejela s solzami v očeh. »Prestavitev iger bo mentalno zelo zahtevna preizkušnja. Trenerji me bodo telesno zelo dobro pripravili, o tem ne dvomim, težja bo psihološka priprava,« je takrat dejala, kot bi nekaj slutila.

Čeprav je odpovedala pet nastopov, je v Tokiu napisala povsem drugo zgodbo, ki se je dotaknila mnogih. Tudi rekorder med olimpijci, nekdanji plavalec Michael Phelps se je oglasil in spregovoril o teži zlata, s katero se spoprijemajo športniki. »Potrebujemo nekoga, ki mu lahko zaupamo. Nekoga, ki nam pusti biti to, kar smo, ki nam pusti biti ranljiv in nas ne poskuša spreminjati.« Besede, v katerih se lahko prepozna vsak, tudi če ni športnik in tudi ko niso olimpijske igre.