V nadaljevanju preberite:

V bližnji vasici Rodovid (ukrajinsko: družinsko drevo) je 57-letni kmet Roman Macik na vprašanje o usodi letošnje letine poldrugo minuto le jadikoval in odkimaval. »Če bi bil odvisen od prodaje pšenice, bi v enem dnevu bankrotiral,« je Macik dejal pred svojo kmetijo. Ko se je začela vojna, je začel manj kvalitetno pšenico in koruzo predelovati v krmo za živali. Niti malo ni dvomil, da prihaja katastrofa. Bolj kvalitetno pšenico je zategadelj »zaklenil« v skladišče – za boljše čase. »Odkupna cena pšenice se je od začetka vojne razpolovila, proizvodni stroški pa najmanj podvojili. Moral sem sprejeti hitre odločitve. To leto sem že vrgel v smeti,« je bil jasen krepki možakar, ki računa, da bo družinska kmetija, ki jo je zgradil iz nič, kratkoročno lahko preživela s pomočjo živinoreje. Boštjan Videmšek in Jure Eržen sta v Ukrajini preverila, kaj si o dogovoru mislijo tamkajšnji kmetje.