Rodila se je prav tisto jesen, ko je France Prešeren napisal Zdravljico. v času, ko je bila fotografija v povojih, v času steznikov in kočij, v času, ko je bilo gledališče prostor strasti, kjer so se dogajale revolucije, zares. Bila je predhodnica svobodomiselnih, posebnih in ekstravagantnih žensk, ki so tlakovale pot gibanju za ženske pravice. Odšla je v času, ko se je začela prebujati filmska umetnost, ko se je začela pariška avantgarda.
V knjigi esejev jo Debra Charlton označi kot umetnico in mitologistko. Njena javna persona je bila rezultat zlitja elementov visoke umetnosti, novih medijev, takrat fotografije, in začetkov filma in samopromocije, ki je njeno kariero držala v središču pozornosti šest desetletij. Šestdeset let je bila Sarah Bernhardt ljubljenka tako študentov, liberalcev, umetnikov kot aristokracije in kronanih glav Evrope, opevali so jo oba Alexandra Dumasa, oče in sin, Victor Hugo, oboževali so jo Oscar Wilde, D. H. Lawrence, Napoleon III., oboževala jo je George Sand pa tudi Sigmund Freud.
Ime Božanska Sarah je oglaševalo zobne paste, kolesa in cigarete, kar je njeno premoženje povečalo na več kot 45 milijonov takratnih zlatih frankov. Ko ji je zmanjkalo denarja, k čemur je pripomogel tudi njen sin Maurice, strasten kockar, se je odpravila na novo svetovno turnejo.
Bila je trendsetter za moderno, osvobojeno, svobodomiselno žensko, pionirka v feminizmu, davno preden je Marlene Dietrich v hlačah stopila z letala na pariškem letališču. Vse na njej je bilo pred časom. Bila je mati samohranilka v času, ko je bil nezakonski sin madež, bila je ponosna Judinja v času porasta antisemitizma, vsake vloge se je lotila z vulkansko strastjo, in bila je prav tako strastna igralka kot ljubica in patriotinja: ko so se mnogi Parižani med obleganjem Pariza leta 1870 izselili iz mesta, je zbirala sredstva za ranjence in postala amaterska medicinska sestra, njeno matično gledališče Odeon je s svojimi poznanstvi spremenila v bolnišnico za ranjene vojake.
