V članku preberite:

Z urednico knjige Nelo Malečkar sva o tem na sončen dan klepetali v Zvezdi. »Morda se včasih res zdi, da imajo njeni dnevniki v sebi težo depresije, ampak mislim, da ponavadi ljudje pišejo dnevnike ravno takrat, ko želijo analizirati svoje misli, ko imajo težave, ko želijo sami sebi neke stvari razložiti. Zato včasih zvenijo žalostno. Takrat, ko polno živiš, nimaš časa za pisanje.« Urednica meni, da je to pri Alji Tkačev še posebej izrazito. »Živela je v vseh niansah, od ekstatičnih trenutkov – največ teh je doživela na odru kot igralka – do občutkov samoobtoževanja in pomanjkanja samozavesti.« Zelo veliko se je ukvarjala s svojim telesom, telovadila je, delala jogo, trenirala, hodila v savno. Na drugi strani je do svojega videza ves čas kritična, zdi se ji, da ni dovolj lepa, da je predebela. Trpi za bulimijo, o kateri iskreno piše. »Vem, žrtje je samo tolažba, kompenzacija za čustveno lakoto in žejo.«