Julian Assange je sodobni Jezus Kristus
Zdaj je I. N. očarljiv, šarmanten gospod, njegov um je še vedno električen, elastičen, z vrtoglavimi preskoki, ki dokazujejo enciklopedično znanje.
Odpri galerijo
Laibach. FOTO: Ciril Jazbec
Laibach je spet na osvajalskem pohodu, na veliki evropski turneji, po prvem delu, ko so v štiridesetih dneh gostovali v enaintridesetih mestih, zdaj prihajajo med drugim v Maribor, Novo Gorico in Ljubljano. Z albumom The Sound of Music, ki se lahko pohvali s kontroverzno gene-zo: ko se srečata Severna Koreja in muzikal Moje pesmi, moje sanje.
Če bi se pogovarjala samo pisno, tako kot je z Laibachom za tiskane medije edino mogoče že skoraj štirideset let, bi imela občutek, da si dopisujem z mitološkim bitjem, z mašino, z utelešenjem Dartha Vaderja in Lawrencea Arabskega, bojevnika, pustolovca, mistika, svečenika kulta, pridigarja in pastirja. Laibach je vedno rad vzdrževal monumentalnost, heroičnost s kontrastom.
Dobila sva se na presečišču kavarnic Gallus in Tozd, bilo je sončno aprilsko popoldne. Ljubljanica pod nama se je svetlikala v soncu, ljudje so sedeli okrog naju z žarečimi obrazi, veter je mršil lase, boljšega kontrasta za pogovor s skupino Laibach si ne bi mogla želeti. Moški pred mano je bil tisti mladenič, ki je v zgodnjih videih Laibacha videti kot kerub ali Da Vincijev Bacchus z grozdom v ustih ali celo kot deška različica Julie Andrews iz filma Moje pesmi, moje sanje, ki je sprožil njihov novi album The Sound of Music.
Zdaj je I. N. očarljiv, šarmanten gospod, njegov um je še vedno električen, elastičen, z vrtoglavimi preskoki, ki dokazujejo enciklopedično znanje. A težnja po popolnosti je bila prevelika in moč koncepta neustavljiva.
V avtorizaciji je v imenu Laibacha posekal še dodatne vijuge, še zaostril svojo duhovitost – in odvzel nekatere morda preveč izpovedne monologe o Severni Koreji, o svetu, ki ga živimo, o novih projektih, ki se zdijo tako vznemirljivi, da je morda bolje, da ne govori o njih, in o Laibachu skozi čas in prostor.
I. N.: Stvar je zelo enostavna; govorim pač v imenu skupine, ki se je že leta 1982 odločila, da nastopa kolektivno, da je kolektiv večji od posameznika, da osebna imena v tem kontekstu torej niso tako zelo bistvena in da osebni narcisizem v tem ustroju ne sme pretehtati. V skupini so vloge, tako kot v vsaki drugi organizaciji, porazdeljene enakovredno, glede na to, kaj pač kdo bolje obvlada, in torej tisti, ki stoji na odru, govori tudi v imenu onih, ki jih na odru ni – a so prav tako del skupine – in obratno.
Udje rastejo kot tulipani, nekateri tudi samo kot proteze. Članov in sodelavcev skupine je veliko, če seštejemo vse, ki so delali z nami pri različnih projektih, bi nas bilo za celo srednje veliko tovarno, vsaj takšno v stečaju. Ampak mi smo vse skupaj poenostavili in smo – v reprezentativnem smislu – članstvo skrčili na četvorni princip, kar pomeni, da so v štiri imaginarne člane (Eber, Saliger, Dachauer, Keller) vključeni vsi, ki se lahko identificirajo z Laibachovo ekstremno pozicijo zanikanja osebne identitete – povedano po domače. Navdih za to smo seveda iskali pri Beatlih, pri Kraftwerkih, pri štirih jezdecih Apokalipse in predvsem pri znameniti ilustraciji nadčlanstva komunistične internacionale, kjer praviloma vedno vidimo razvrščene tri osebke – Marxa, Engelsa in Lenina, četrti član pa je variabilen in je lahko Stalin, Tito, Ceaușescu ali pač kdo četrti.
Ne, izvornih članov je več, le da so se nekateri umaknili v svoje pomarančne vrtove, nekateri tudi v Murgle, in nam pri projektih svetujejo bolj iz ozadja.
Čas zaznavamo predvsem intuitivno, verjetno tako kakor tudi vsi ostali. Pri tem se recimo zavedamo njegove zvite »lahkotnosti« in vemo, da smo mi že danes njegova jutrišnja preteklost. Zato ga včasih pač enostavno ignoriramo, in kot pravite, preskakujemo. Sicer pa, čas je – kot bi rekel slovenski ministrski predsednik – takšen, kakršen pač je, in tu se ne da nič postoriti. Vedno ko ga poskušamo ukrotiti, uloviti ali celo ustaviti, se čas, ki je pravzaprav največji cinik, tako ali drugače ponorčuje iz nas.
Ja, to je ta naš čas, zmešan, plitek in kompleksen do obisti. Uporabljamo mobilne telefone, s katerimi poskušamo racionalizirati to prekletstvo časa in z njimi širiti meje svoje svobode, vendar je proces v bistvu retroaktiven: ker dobesedno VSI uporabljamo enake mobilne telefone in aplikacije, nihče zares pri času ne profitira, ampak ga imamo še manj, ker smo pač povsod dosegljivi, dela pa imamo seveda ekspotencialno toliko več.
Nasprotno. Prav zaradi vsega, kar obstaja in kar ta čas dela takšnega, kakršen pač je, je najmanj, kar lahko storimo, jasna dikcija v trdi erekciji.
Glede svobode pa sploh nima smisla izgubljati besed, ker nas ti isti pripomočki čedalje bolj neposredno nadzorujejo in nam seveda svobodo omejujejo. Ampak iluzija virtualne svobode nas, očitno, povsem zadovoljuje. Več kot te sužnosti – kar se tiče svobode – očitno zares niti ne potrebujemo.
Seveda v bitki s časom trošimo predvsem sebe, še najbolj, kadar ga zares poskušamo prelisičiti – če pomislimo samo na lepotne, plastične operacije. Edino smrt je res ta, ki čas v resnici premaga oziroma se mu zavleče v njegovo večnost in se tam z njim zlije.
Nekdo pač mora opravljati tudi umazano delo. Naša pozicija je glede apokalipse podobna Titovi maksimi: delajmo, kot da bo 100 let mir, in se pripravljajmo, kot da bo jutri vojna.
Boga ni. To je zdaj menda popolnoma jasno. Če pa je, pa ima zelo krut smisel za humor. Lahko pa tudi, da je razsvetljen in ne mara zares hramov, v katerih ga častijo.
Seveda nas gane dobra arhitektura, lepa slika, fantastična glasba in ogenj v katedrali Notre-Dame nas žalosti do obisti. Ampak težko se je predajati zgolj temu sladkobnem čustvovanju, zraven pa pozabiti, da je zares zgorela stavba, ki konec koncev pooseblja ideologijo, ki je netila vojne, ki je sama rušila in zažigala podobne in lepše zgradbe in v katere imenu so se po Evropi in vseh ostalih kontinentih zlivale reke trupel in beguncev. In nekje to še vedno traja. Kako torej obžalovati zgolj eno, ne da bi pomislili na drugo? Kako pravično porazdeliti svojo žalost in svoj gnev?
Sicer pa – če si lahko dovolimo nekaj cinizma tudi sami – danes znajo vse popraviti in tudi Notre-Dame bodo rekonstruirali tako, da bo bila videti boljše, lepše in starejše, kot pravijo naši bratje Srbi. Pa tudi Macron je že izjavil nekaj podobnega. Cerkev bo tako še naprej služila hordi turistov, kar je pravzaprav edini pravi trenutni smisel njenega obstoja. Sicer pa imata Pariz in Francija danes zares večje in bolj pereče probleme, kot je ranjena katedrala.
Absolutno smo, tako kot mnogi drugi, zaskrbljeni za planet Zemljo. O ekoloških problemih je bilo razlitega že veliko črnila, a tovrstne lamentacije in nacionalsocialistične čistilne geste v smislu Očistimo Slovenijo pač niso dovolj. To problematiko je treba urediti sistemsko in tu lahko veliko pomaga konkretna politična akcija. Seveda pa mora civilna iniciativa prav tako opraviti svoj del posla. Že nekaj let se, recimo, govori, da bomo ukinili plastične vrečke po trgovinah, pa jih je še vedno povsod več kot dovolj. Da se da z vztrajno in organizirano akcijo veliko doseči, dokazuje prav civilna iniciativa, združena okoli zasavskega Eko kroga. Globalno segrevanje? Poleg Trumpa tudi precej znanstvenih indicev menda dokazuje, da se Zemlja v resnici počasi, a vztrajno zares ohlaja, ampak to ne spremeni našega stališča glede ekologije in na tem področju smo v principu pripravljeni podpreti tudi ekološki fašizem, če je treba.
Prav Julian Assange in krog okoli njega nas je sam pozval, da dovolimo uporabo naše skladbe na Wikileaksu, kar smo tudi storili. Še več, za kampanjo podpore Julianu Assangeu smo izdali tudi posebno verzijo videa The Whistleblowers, ki ga najdete tule:
Julian Assange je sodobni Jezus Kristus.
Seveda je njegova zgodba tragična, čeprav smo vsi pričakovali in vedeli, da se bo tako razvila. Tu gre za pravi, cinični duh časa, kjer nekega aktivista, ki s konkretnimi dokazi razkriva umazane politične malverzacije, ki usodno odločajo o svobodi celih narodov, ljudje in predvsem njihovi izvoljeni predstavniki popolnoma ignorirajo, medtem ko namesto jasne in vsaj moralne geste podpore aktivistu neokusno oviti v nacionalne zastave raje infantilno poljubljajo kopačke nogometašem, ki so že zdavnaj pustili vsa svoja srca na igrišču, ali pa, skupaj s sedmo silo, v transu navijajo ob vsakem zadetku mladega talentiranega košarkarja, kot da je usoda naroda zares v njegovih rokah (kapo dol).
Tako kot drugi smo tudi mi navdušeni nad Dončićem, Dragićem in ostalimi slovenskimi superšportniki, ampak pustimo vendarle človeku dihati. Naj odraste in razvija svojo poklicno in osebno kariero v miru, ne kradimo mu življenja po nepotrebnem in ne ovešajmo nanj več bremen, kot mu jih njegova služba že tako in tako.
Obsedenost z individualnim se nam je vedno zdela precej za lase privlečena, kajti kapitalistična konzumentska ideologija, ki producira ta gesla o samosvojosti in posebnosti, zares prodaja eno samo uniformiranost. Vsi mladi fantje in mlada dekleta so v principu enako oblečeni, enako se ličijo in obnašajo, imajo enake mobilne telefone, enake želje in interese, enak način obnašanja in govorjenja ... Tisti, ki so zares različni, so ponavadi izločeni iz socialnih krogov, kot da bi bili kužni. Tudi odrasli ljudje, ki delajo v različnih novodobnih start-upih in korporacijah, so prav tako zelo hitro pripravljeni svojo individualnost skriti za zaimkom mi, v smislu mi razvijamo to in ono, predstavljamo to in ono ...
Enako tudi športniki govorijo o svojih predstavah kot o kolektivnem rezultatu, torej je individualnost res le nekaj abstraktnega, neki nateg v resnici. Tudi komunizem so kapitalistične korporacije užitka povozile enostavno zato, ker so bile kolektivistično bistveno bolj organizirane in militantne od njihovih komunističnih ekvivalentov. Individualizem je v kapitalizmu zato samo privilegij manjšine, tiste, ki se je uspešno dokapitalizirala in kapitalizem usmerja, in tiste, ki je že vse izgubila in je iz kapitalizma izstopila.
Ni šlo za spogledovanje, ampak za problematiziranje. Laibach pač analizira odnos med ideologijo in kulturo in v tem smislu si oporne točke pri definiranju tega odnosa poiščemo v najbolj radikalnih, ekstremnih oziroma najbolj izčiščenih obdobjih nedavne zgodovine. Definicija tega odnosa med ideologijo in kulturo je pri fašizmu, nacizmu in komunizmu stalinskega tipa v smislu osnovne matrice najbolj jasna in evidentna. Komunistični, nacistični ali fašistični Laibach danes nismo nič bolj, kot smo kdajkoli bili, če pa smo res, prepuščamo te sodbe drugim.
Nam se ni zdel posebej tvegan, v Severni Koreji smo se počutili varni in dobrodošli. Zdelo se nam je pravzaprav etično, da gremo v Severno Korejo in odigramo ta dva koncerta. Tvegano je bilo kvečjemu, ali bodo gostitelji sposobni sestaviti ustrezno tehniko in opremo za nastop, glede na to, da s sabo nismo prinesli ničesar oziroma samo nekaj najnujnejših »žepnih« naprav. Glede subverzivnosti pa – v Severni Koreji tega pojma ne poznajo; ost subverzivnosti smo zato obrnili bolj na zahod, na zahodne medije, ki so se s pridom odzivali nanjo.
Na takšno »obtežilno« izjavo lahko odgovorimo samo, da je tudi Slavoj najbolj fascinanten, kulturno-ideološki in politični filozof v 21. stoletju. Škoda le, da se nam v Severni Koreji ni pridružil. Povabili smo ga zraven, lahko bi imel predavanje na univerzi Kim Il Sunga, ampak je žal imel praktične in tudi nekaj etičnih zadržkov.
Nastopali smo v Jugoslaviji, ZDA, Rusiji, nastopili smo na Kitajskem, v Turčiji in Izraelu – vse to so totalitarne države. Nastopamo redno tudi v Švici, ki je ženskam volilno pravico podelila šele leta 1971, nastopamo v Avstriji, kjer so na oblasti deklarirani nacisti, pa na Madžarskem, Poljskem in tako dalje. Kako bi torej lahko zavrnili povabilo v Severno Korejo, kjer je totalitarno od naštetih držav mogoče še najbolj nedolžno in upravičeno?
Nismo privrženci kulturnega bojkota celotnega Izraela, kakor tudi ni palestinski predsednik Mahmud Abas, ki zagovarja izključno samo bojkot židovskih naselbin na deklariranem palestinskem ozemlju – in on bo že vedel. Laibach po definiciji ni politična skupina in naš interes sega onkraj političnega aktivizma; bolj kot pravica nas zanima resnica, ponjo pa moramo včasih tudi v »pekel«, če se lahko izrazim pesniško.
Ne, mislim na to, da Laibach ni pretirano zabavna glasbena skupina, naši nastopi so bolj »kazen« kot kaj drugega in težko je naš repertoar primerjati z ugodnimi zvoki in melodijami udeležencev Evrovizije.
V Izraelu smo tako in tako nastopali pred publiko, ki je sama kritična do politike svoje države in ki je, v nekem smislu, prav tako ujetnik njene politike in torej potrebuje mednarodno podporo za svojo potencialno civilno neposlušnost. Na koncertu v Izraelu smo, med drugim, igrali tudi palestinsko himno oziroma priredbo naše izraelske himne, ki vsebuje del palestinske himne, kakor tudi skladbo Koran, ki se ukvarja z etiko islama. Oboje je bilo sprejeto z veliko naklonjenostjo.
Če bi številni glasbeniki, ki podpirajo bojkot Izraela, želeli v svoji politični korektnosti biti resnično etični in pravičniški, potem bi bilo najprej treba odpovedati vse nastope v ZDA – zaradi Guantanama, zaradi Trumpove rasistične in segregacijske politike, zaradi brezrezervne podpore Izraelu in Savdski Arabiji, zaradi vseh vojn na Bližnjem vzhodu in tako dalje …
Prav tako bi bilo treba odpovedati vse koncerte v Rusiji, že zaradi Putina, pa na Kitajskem zaradi Tibeta, v Turčiji zaradi Erdoğana, Kurdov in Armenije. Konec koncev tudi v Sloveniji, tudi tu imamo zakone, ki kratjio pravice beguncev; pravzaprav bi bilo treba bojkotirati koncerte v celotni Evropi. Ni države, ki bi bila etično čista, ki ne bi imela tako ali drugače umazanih rok. Če drugega ne, prodaja orožje problematičnim državam, kot recimo Norveška, in pobija kite, kot Islandija.
Ja, v Sarajevu, ki je ena od nevralgičnih točk Evrope, smo res nastopili z dvema koncertoma v Narodnem pozorištu pozimi 1995, ko je bilo mesto še obkoljeno in je tudi obstajala še policijska ura. Prvi koncert se je zgodil dan pred podpisom daytonskega sporazuma, v katerega takrat ni še nihče verjel, in drugi koncert tik po podpisu sporazuma. Sarajevo smo razglasili za teritorij države NSK, podelili smo kakšnih 350 potnih listov – bosanski potni listi takrat namreč še niso obstajali –, igrali pa smo jim skladbe z albuma NATO, ki smo ga tik pred tem ravno objavili. Po našem odhodu je v Sarajevo in Bosno kot del Iforja kmalu zatem, s približno 60-tisočglavo vojsko, Nato tudi vstopil in tam seveda ostal vse do danes.
Že davno smo hoteli predelati glasbo iz tega filma, in ko smo dobili povabilo v Severno Korejo in zraven dobili informacijo, da tam od zahodne glasbene produkcije poznajo bore malo, poznajo pa film The Sound of Music, smo takoj zastrigli z ušesi, ker si boljšega konteksta zares ne bi mogli želeti. Že kot otrokom nam je bilo čudno, kaj je tisto, kar nas tako zelo privlači v tem filmu, da smo bili takoj pripravljeni postati del Von Trappove družine in se ob grmenju pod odejo stiskati k Julie Andrews. Zdaj vemo, da je film bogat v svoji večplastnosti in da se ga da razumeti zelo različno. Originalni film je seveda najprej in predvsem apoteoza hollywoodskih industrijskih standardov in klišejev, vendar je v njem veliko – niti ne tako zelo dobro skritih – perverznih obratov, prepletenih s seksualnimi in psihoanalitičnimi konotacijami.
Recimo, da v kontekstu Avstrije leta 1932, ko se zgodi Anschluss, in Avstrije leta 2017, ko pride na oblast koalicija, kjer ima eno glavnih besed fašistoidna Svobodnjaška stranka, ki je nastala kot neposredna naslednica avstrijske nacistične stranke, ustanovil pa sta jo kar Anton Reinthaller in Friedrich Peter, oba bivša visoka oficirja SS v nacistični vojski. Tudi trenutni vodja Svobodnjaške stranke je ne tako dolgo nazaj deklariran neonacist, Heinz-Christian Strache, aktualni avstrijski podkancler. Poleg zunanjega, notranjega in obrambnega ministrstva ta stranka v avstrijski vladi obvladuje še ministrstva za delo, socialne zadeve, zdravje in zaščito potrošnikov. Že to je verjetno zadosten razlog, da se svastika pojavi tudi v našem videu, ki se pač dogaja več ali manj v Avstriji. Lahko pa bi se zares dogajal tudi v Sloveniji ali kjerkoli drugje v Evropi. Fašizma je v tem času povsod v izobilju.
Strah je hvaležna tržna in politična kategorija. Kdor svojo publiko oziroma svoj narod drži v šahu strahu, ji oziroma mu lahko proda kakršno koli neumnost. Takšna neumnost kot proizvod političnega strahu so trenutno v Sloveniji npr. »začasne«, neetične in resnično nepotrebne tehnične ovire na meji s Hrvaško, ki ljudem ob meji delajo veliko ekonomsko in kulturno škodo, Slovenijo pa postavljajo ob bok najbolj paranoidnih in neprijaznih držav v Evropi.
To je seveda tesnoba kapitalizma, povezana z navidezno svobodo izbire, ko postane odločitev med dvema ali več na videz različnima, dejansko pa identičnima proizvodoma, filozofski problem. Ampak pravi »svobodni« konzumenti nimajo tega problema; raje, kot da bi se ukvarjali s tesnobo, kupijo oba proizvoda. V resnici pa je občutek tesnobe zares začetek zavesti, ko se posameznik sooči z grozo svojega obstoja, svoje biti in nima nobenih iluzij več. Kako drugače kot skozi stisko in nelagodje naj bi občutljiv in inteligenten človek sicer doživljal 20. in 21. stoletje? Kako naj se odzove na Auschwitz, na dve svetovni vojni, na atomsko bombo, na stisko z lakoto v afriških državah in na plavajoča trupla beguncev v Sredozemskem morju kot s tesnobo oziroma svetoboljem, ki se manifestira kot notranja stiska? Takšen človek je torej dejansko lahko svoboden le skozi tesnobo in mogoče je to res edina možna etična percepcija sveta, v katerem živimo.
Če bi se pogovarjala samo pisno, tako kot je z Laibachom za tiskane medije edino mogoče že skoraj štirideset let, bi imela občutek, da si dopisujem z mitološkim bitjem, z mašino, z utelešenjem Dartha Vaderja in Lawrencea Arabskega, bojevnika, pustolovca, mistika, svečenika kulta, pridigarja in pastirja. Laibach je vedno rad vzdrževal monumentalnost, heroičnost s kontrastom.
Dobila sva se na presečišču kavarnic Gallus in Tozd, bilo je sončno aprilsko popoldne. Ljubljanica pod nama se je svetlikala v soncu, ljudje so sedeli okrog naju z žarečimi obrazi, veter je mršil lase, boljšega kontrasta za pogovor s skupino Laibach si ne bi mogla želeti. Moški pred mano je bil tisti mladenič, ki je v zgodnjih videih Laibacha videti kot kerub ali Da Vincijev Bacchus z grozdom v ustih ali celo kot deška različica Julie Andrews iz filma Moje pesmi, moje sanje, ki je sprožil njihov novi album The Sound of Music.
Zdaj je I. N. očarljiv, šarmanten gospod, njegov um je še vedno električen, elastičen, z vrtoglavimi preskoki, ki dokazujejo enciklopedično znanje. A težnja po popolnosti je bila prevelika in moč koncepta neustavljiva.
V avtorizaciji je v imenu Laibacha posekal še dodatne vijuge, še zaostril svojo duhovitost – in odvzel nekatere morda preveč izpovedne monologe o Severni Koreji, o svetu, ki ga živimo, o novih projektih, ki se zdijo tako vznemirljivi, da je morda bolje, da ne govori o njih, in o Laibachu skozi čas in prostor.
Laibach, Sound of Music. FOTO: Roger Op Den Camp Kako lahko zdaj, ko sedim tukaj z vami, ki ste ena oseba, govorim z vsemi, ki predstavljajo Laibach in kako lahko vi, Ivan Novak, že toliko let govorite v imenu vseh, katerih imen ne poznamo?
Laibach, Sound of Music. FOTO: Roger Op Den Camp
I. N.: Stvar je zelo enostavna; govorim pač v imenu skupine, ki se je že leta 1982 odločila, da nastopa kolektivno, da je kolektiv večji od posameznika, da osebna imena v tem kontekstu torej niso tako zelo bistvena in da osebni narcisizem v tem ustroju ne sme pretehtati. V skupini so vloge, tako kot v vsaki drugi organizaciji, porazdeljene enakovredno, glede na to, kaj pač kdo bolje obvlada, in torej tisti, ki stoji na odru, govori tudi v imenu onih, ki jih na odru ni – a so prav tako del skupine – in obratno.
Ali Žerdin je lepo zapisal, da ga Laibach spominja na morsko zvezdo. Ko en ud odpade, ga nadomesti novi. Koliko je vseh udov? Zadnje desetletje jim je celo dovoljeno imeti imena.
Udje rastejo kot tulipani, nekateri tudi samo kot proteze. Članov in sodelavcev skupine je veliko, če seštejemo vse, ki so delali z nami pri različnih projektih, bi nas bilo za celo srednje veliko tovarno, vsaj takšno v stečaju. Ampak mi smo vse skupaj poenostavili in smo – v reprezentativnem smislu – članstvo skrčili na četvorni princip, kar pomeni, da so v štiri imaginarne člane (Eber, Saliger, Dachauer, Keller) vključeni vsi, ki se lahko identificirajo z Laibachovo ekstremno pozicijo zanikanja osebne identitete – povedano po domače. Navdih za to smo seveda iskali pri Beatlih, pri Kraftwerkih, pri štirih jezdecih Apokalipse in predvsem pri znameniti ilustraciji nadčlanstva komunistične internacionale, kjer praviloma vedno vidimo razvrščene tri osebke – Marxa, Engelsa in Lenina, četrti član pa je variabilen in je lahko Stalin, Tito, Ceaușescu ali pač kdo četrti.
Ostajata torej samo dva izvorna uda člana – Ivan Novak in Milan Fras?
Ne, izvornih članov je več, le da so se nekateri umaknili v svoje pomarančne vrtove, nekateri tudi v Murgle, in nam pri projektih svetujejo bolj iz ozadja.
Tako kot drugi smo tudi mi navdušeni nad Dončićem, Dragićem in ostalimi slovenskimi superšportniki, ampak pustimo vendarle človeku dihati. Naj odraste in razvija svojo poklicno in osebno kariero v miru, ne kradimo mu življenja po nepotrebnem in ne ovešajmo nanj več bremen, kot mu jih njegova služba že tako in tako.
Kako že pravi verz iz najverjetneje vaše najbolj popularne predelave Life is Life: Every minute of the Future is a memory of the Past. Kako Laibach zaznava čas, ki ga živimo? Vedno ste bili v koraku s zeitgeistom, hkrati ste ga ignorirali, preskakovali, prehitevali.
Čas zaznavamo predvsem intuitivno, verjetno tako kakor tudi vsi ostali. Pri tem se recimo zavedamo njegove zvite »lahkotnosti« in vemo, da smo mi že danes njegova jutrišnja preteklost. Zato ga včasih pač enostavno ignoriramo, in kot pravite, preskakujemo. Sicer pa, čas je – kot bi rekel slovenski ministrski predsednik – takšen, kakršen pač je, in tu se ne da nič postoriti. Vedno ko ga poskušamo ukrotiti, uloviti ali celo ustaviti, se čas, ki je pravzaprav največji cinik, tako ali drugače ponorčuje iz nas.
Laibach, So Long, Farewell. FOTO: Lukas Miheljak
Pa vendar – kako svet informacijskih neviht, družbenih medijev, družabnih omrežij, svet fragmentiranosti, razdrobljenosti, zmanjšane koncentracije, selfijev in navzgor obrnjenih palcev vpliva na obliko in moč sporočil, ki jih posredujete svetu?
Laibach, So Long, Farewell. FOTO: Lukas Miheljak
Ja, to je ta naš čas, zmešan, plitek in kompleksen do obisti. Uporabljamo mobilne telefone, s katerimi poskušamo racionalizirati to prekletstvo časa in z njimi širiti meje svoje svobode, vendar je proces v bistvu retroaktiven: ker dobesedno VSI uporabljamo enake mobilne telefone in aplikacije, nihče zares pri času ne profitira, ampak ga imamo še manj, ker smo pač povsod dosegljivi, dela pa imamo seveda ekspotencialno toliko več.
Hočem reči, če ni že čas, da se tudi Laibach – vsaj v svoji dikciji – v luči vsega, kar obstaja, malo zmehča?
Nasprotno. Prav zaradi vsega, kar obstaja in kar ta čas dela takšnega, kakršen pač je, je najmanj, kar lahko storimo, jasna dikcija v trdi erekciji.
Glede svobode pa sploh nima smisla izgubljati besed, ker nas ti isti pripomočki čedalje bolj neposredno nadzorujejo in nam seveda svobodo omejujejo. Ampak iluzija virtualne svobode nas, očitno, povsem zadovoljuje. Več kot te sužnosti – kar se tiče svobode – očitno zares niti ne potrebujemo.
Vsi mladi fantje in mlada dekleta so v principu enako oblečeni, enako se ličijo in obnašajo, imajo enake mobilne telefone, enake želje in interese, enak način obnašanja in govorjenja ... Tisti, ki so zares različni, so ponavadi izločeni iz socialnih krogov, kot da bi bili kužni.
V sodobni družbi se najbolj spreminja odnos do časa in hitrosti, piše Renata Salecl in izpostavlja Lacanovo tezo, da bo posameznik v tem nenehnem hitenju, trošenju dobrin začel trošiti samega sebe. Se nam to zdaj dogaja?
Seveda v bitki s časom trošimo predvsem sebe, še najbolj, kadar ga zares poskušamo prelisičiti – če pomislimo samo na lepotne, plastične operacije. Edino smrt je res ta, ki čas v resnici premaga oziroma se mu zavleče v njegovo večnost in se tam z njim zlije.
Zdi se, da s svojo vizualno podobo, ikonografijo, s svojimi videi nenehno sporočate tudi slutnjo Apokalipse?
Nekdo pač mora opravljati tudi umazano delo. Naša pozicija je glede apokalipse podobna Titovi maksimi: delajmo, kot da bo 100 let mir, in se pripravljajmo, kot da bo jutri vojna.
Laibach, Sound of Music. FOTO: Miro Majcen
Kako ste doživljali podobe goreče katedrale Notre-Dame? Kakšen je vaš komentar, interpretacija, morda čustvo?
Boga ni. To je zdaj menda popolnoma jasno. Če pa je, pa ima zelo krut smisel za humor. Lahko pa tudi, da je razsvetljen in ne mara zares hramov, v katerih ga častijo.
Ni Laibach mašina, ki zelo dobro zna restavrirati starodavne časovne plasti? Zakaj ne zaznavam več čustev ob izgubi tako pomembne umetnosti človeške zgodovine? Kaj vas sploh gane?
Seveda nas gane dobra arhitektura, lepa slika, fantastična glasba in ogenj v katedrali Notre-Dame nas žalosti do obisti. Ampak težko se je predajati zgolj temu sladkobnem čustvovanju, zraven pa pozabiti, da je zares zgorela stavba, ki konec koncev pooseblja ideologijo, ki je netila vojne, ki je sama rušila in zažigala podobne in lepše zgradbe in v katere imenu so se po Evropi in vseh ostalih kontinentih zlivale reke trupel in beguncev. In nekje to še vedno traja. Kako torej obžalovati zgolj eno, ne da bi pomislili na drugo? Kako pravično porazdeliti svojo žalost in svoj gnev?
Sicer pa – če si lahko dovolimo nekaj cinizma tudi sami – danes znajo vse popraviti in tudi Notre-Dame bodo rekonstruirali tako, da bo bila videti boljše, lepše in starejše, kot pravijo naši bratje Srbi. Pa tudi Macron je že izjavil nekaj podobnega. Cerkev bo tako še naprej služila hordi turistov, kar je pravzaprav edini pravi trenutni smisel njenega obstoja. Sicer pa imata Pariz in Francija danes zares večje in bolj pereče probleme, kot je ranjena katedrala.
Laibach: Prvi del evropske turneje (med 21. februarjem in 1. aprilom) je vseboval 31 koncertov v štiridesetih dneh. Od Dunaja in Budimpešte prek Češke in Poljske do večjih nemških mest, nato v London in Glasgow, pa nazaj na celino, v Bruselj, nato spet v Hamburg ter prek Københavna na Švedsko, Finsko in Norveško, pa spet nazaj v Nemčijo, v Berlin in München, nato v Haag in Amsterdam, Bochum, Pariz, Strasbourg in Lyon, pa v Švico in na koncu še v Italijo, v Milano in Rim. Do konca leta nas predvidoma čaka še kakšnih dvajset koncertov, med njimi Zagreb, Beograd, Kijev ...
Kako Laibach, ki prihaja iz globin trboveljskih rudnikov, gleda na pereča ekološka vprašanja? Kako občuti naravo, kaj misli o globalnem segrevanju?
Absolutno smo, tako kot mnogi drugi, zaskrbljeni za planet Zemljo. O ekoloških problemih je bilo razlitega že veliko črnila, a tovrstne lamentacije in nacionalsocialistične čistilne geste v smislu Očistimo Slovenijo pač niso dovolj. To problematiko je treba urediti sistemsko in tu lahko veliko pomaga konkretna politična akcija. Seveda pa mora civilna iniciativa prav tako opraviti svoj del posla. Že nekaj let se, recimo, govori, da bomo ukinili plastične vrečke po trgovinah, pa jih je še vedno povsod več kot dovolj. Da se da z vztrajno in organizirano akcijo veliko doseči, dokazuje prav civilna iniciativa, združena okoli zasavskega Eko kroga. Globalno segrevanje? Poleg Trumpa tudi precej znanstvenih indicev menda dokazuje, da se Zemlja v resnici počasi, a vztrajno zares ohlaja, ampak to ne spremeni našega stališča glede ekologije in na tem področju smo v principu pripravljeni podpreti tudi ekološki fašizem, če je treba.
Žvižgače ste podprli že zdavnaj, tudi z videom The Whistleblowers. Ob aretaciji Juliana Assangea je Slavoj Žižek dejal, da je to samo zadnje dejanje v umazani kampanji proti ustanovitelju Wikileaksa. Vaš komentar?
Prav Julian Assange in krog okoli njega nas je sam pozval, da dovolimo uporabo naše skladbe na Wikileaksu, kar smo tudi storili. Še več, za kampanjo podpore Julianu Assangeu smo izdali tudi posebno verzijo videa The Whistleblowers, ki ga najdete tule:
Julian Assange je sodobni Jezus Kristus.
Seveda je njegova zgodba tragična, čeprav smo vsi pričakovali in vedeli, da se bo tako razvila. Tu gre za pravi, cinični duh časa, kjer nekega aktivista, ki s konkretnimi dokazi razkriva umazane politične malverzacije, ki usodno odločajo o svobodi celih narodov, ljudje in predvsem njihovi izvoljeni predstavniki popolnoma ignorirajo, medtem ko namesto jasne in vsaj moralne geste podpore aktivistu neokusno oviti v nacionalne zastave raje infantilno poljubljajo kopačke nogometašem, ki so že zdavnaj pustili vsa svoja srca na igrišču, ali pa, skupaj s sedmo silo, v transu navijajo ob vsakem zadetku mladega talentiranega košarkarja, kot da je usoda naroda zares v njegovih rokah (kapo dol).
Tudi v Sloveniji imamo zakone, ki kratijo pravice beguncev; pravzaprav bi bilo treba bojkotirati koncerte v celotni Evropi. Ni države, ki bi bila etično čista, ki ne bi imela tako ali drugače umazanih rok. Če drugega ne, prodaja orožje problematičnim državam, kot recimo Norveška, in pobija kite, kot Islandija.
Sem mislila, da podpirate vse pozitivne zglede, ki nas dvignejo »nad podobo svojega plemena«, kot je v prvem verzu Pokra zapisal že Tomaž Šalamun.
Tako kot drugi smo tudi mi navdušeni nad Dončićem, Dragićem in ostalimi slovenskimi superšportniki, ampak pustimo vendarle človeku dihati. Naj odraste in razvija svojo poklicno in osebno kariero v miru, ne kradimo mu življenja po nepotrebnem in ne ovešajmo nanj več bremen, kot mu jih njegova služba že tako in tako.
Zanimivo, košarka in nogomet sta utelešenje kolektivnega duha, za katerega se zavzemate že od začetkov. In če so se v osemdesetih umetniki borili proti kolektivnemu za individualno, se zdaj v družbi, ki goji kult posameznika, zdi, da je kolektivno ponovno postalo vrednota – a ga je, se zdi, nemogoče doseči.
Obsedenost z individualnim se nam je vedno zdela precej za lase privlečena, kajti kapitalistična konzumentska ideologija, ki producira ta gesla o samosvojosti in posebnosti, zares prodaja eno samo uniformiranost. Vsi mladi fantje in mlada dekleta so v principu enako oblečeni, enako se ličijo in obnašajo, imajo enake mobilne telefone, enake želje in interese, enak način obnašanja in govorjenja ... Tisti, ki so zares različni, so ponavadi izločeni iz socialnih krogov, kot da bi bili kužni. Tudi odrasli ljudje, ki delajo v različnih novodobnih start-upih in korporacijah, so prav tako zelo hitro pripravljeni svojo individualnost skriti za zaimkom mi, v smislu mi razvijamo to in ono, predstavljamo to in ono ...
Enako tudi športniki govorijo o svojih predstavah kot o kolektivnem rezultatu, torej je individualnost res le nekaj abstraktnega, neki nateg v resnici. Tudi komunizem so kapitalistične korporacije užitka povozile enostavno zato, ker so bile kolektivistično bistveno bolj organizirane in militantne od njihovih komunističnih ekvivalentov. Individualizem je v kapitalizmu zato samo privilegij manjšine, tiste, ki se je uspešno dokapitalizirala in kapitalizem usmerja, in tiste, ki je že vse izgubila in je iz kapitalizma izstopila.
V času, ko je bil socializem še totalitaren, ste se spogledovali z nacistično ikonografijo, zdaj, ko so časi postali vse bolj čudni in se nekatere skupine Evrope spogledujejo z nacizmom, ste vi prevzeli komunistično ikonografijo?
Ni šlo za spogledovanje, ampak za problematiziranje. Laibach pač analizira odnos med ideologijo in kulturo in v tem smislu si oporne točke pri definiranju tega odnosa poiščemo v najbolj radikalnih, ekstremnih oziroma najbolj izčiščenih obdobjih nedavne zgodovine. Definicija tega odnosa med ideologijo in kulturo je pri fašizmu, nacizmu in komunizmu stalinskega tipa v smislu osnovne matrice najbolj jasna in evidentna. Komunistični, nacistični ali fašistični Laibach danes nismo nič bolj, kot smo kdajkoli bili, če pa smo res, prepuščamo te sodbe drugim.
Laibach. FOTO: Ciril Jazbec
Geneza albuma The Sound of Music sega v vaš obisk Severne Koreje. Bi lahko rekli, da gre za najbolj subverziven, retroavantgarden dogodek v vaši karieri? Tudi najbolj tvegan? V smislu, da ste znova načeli tudi vprašanje etičnosti nastopa v totalitarni državi.
Nam se ni zdel posebej tvegan, v Severni Koreji smo se počutili varni in dobrodošli. Zdelo se nam je pravzaprav etično, da gremo v Severno Korejo in odigramo ta dva koncerta. Tvegano je bilo kvečjemu, ali bodo gostitelji sposobni sestaviti ustrezno tehniko in opremo za nastop, glede na to, da s sabo nismo prinesli ničesar oziroma samo nekaj najnujnejših »žepnih« naprav. Glede subverzivnosti pa – v Severni Koreji tega pojma ne poznajo; ost subverzivnosti smo zato obrnili bolj na zahod, na zahodne medije, ki so se s pridom odzivali nanjo.
No, Žižek je vaš nastop v Severni Koreji označil za doslej najbolj fascinanten kulturni, ideološki in politični dogodek v 21. stoletju. Komentar?
Na takšno »obtežilno« izjavo lahko odgovorimo samo, da je tudi Slavoj najbolj fascinanten, kulturno-ideološki in politični filozof v 21. stoletju. Škoda le, da se nam v Severni Koreji ni pridružil. Povabili smo ga zraven, lahko bi imel predavanje na univerzi Kim Il Sunga, ampak je žal imel praktične in tudi nekaj etičnih zadržkov.
Saj. Vsi mediji takrat, od BBC, Guardiana, Washington Posta, Rolling Stona, Tima, ki so objavljali bombastične naslove o »Laibachu v Severni Koreji«, so vas spraševali prav to: Zakaj nastopiti v totalitarni državi?
Nastopali smo v Jugoslaviji, ZDA, Rusiji, nastopili smo na Kitajskem, v Turčiji in Izraelu – vse to so totalitarne države. Nastopamo redno tudi v Švici, ki je ženskam volilno pravico podelila šele leta 1971, nastopamo v Avstriji, kjer so na oblasti deklarirani nacisti, pa na Madžarskem, Poljskem in tako dalje. Kako bi torej lahko zavrnili povabilo v Severno Korejo, kjer je totalitarno od naštetih držav mogoče še najbolj nedolžno in upravičeno?
Številni glasbeniki so bojkotirali nastop v Izraelu, ker se niso strinjali s politiko Izraela do Palestine. Izraelski intelektualci, kot recimo pisatelj Etgar Keret, trdijo, da kulturni bojkot določene države pomeni tudi bojkot tistih ljudi, ki se ne strinjajo s politiko te države.
Nismo privrženci kulturnega bojkota celotnega Izraela, kakor tudi ni palestinski predsednik Mahmud Abas, ki zagovarja izključno samo bojkot židovskih naselbin na deklariranem palestinskem ozemlju – in on bo že vedel. Laibach po definiciji ni politična skupina in naš interes sega onkraj političnega aktivizma; bolj kot pravica nas zanima resnica, ponjo pa moramo včasih tudi v »pekel«, če se lahko izrazim pesniško.
Laibach je nastal leta 1980, svoj Manifest (10 točk Konventa) je v priložnostnih medijih objavil že leta 1982 in bolj glasno še leta 1983, v Novi reviji 13/14, s spremno besedo Tarasa Kermaunerja, ter med znamenitim televizijskim intervjujem v pogovoru z Juretom Pengovom na TV Tedniku RTV Ljubljana junija '83. Na razstavi v galeriji Škuc z naslovom Ausstellung Laibach Kunst – Monumentalna retroavantgarda so tudi termin »retroavantgarda« lansirali že leta 1983. Neue Slowenische Kunst je nastal šele leta 1984, v veliki meri kot posledica takratne uradne prepovedi Laibacha, ki je trajala do leta 1987. Skupni nastop v zborniku Problemi, ki je naplavil še ostalo terminologijo s prefixom »retro«, se je potem res zgodil leta 1985.
Mislite na vaš nastop v Izraelu.
Ne, mislim na to, da Laibach ni pretirano zabavna glasbena skupina, naši nastopi so bolj »kazen« kot kaj drugega in težko je naš repertoar primerjati z ugodnimi zvoki in melodijami udeležencev Evrovizije.
V Izraelu smo tako in tako nastopali pred publiko, ki je sama kritična do politike svoje države in ki je, v nekem smislu, prav tako ujetnik njene politike in torej potrebuje mednarodno podporo za svojo potencialno civilno neposlušnost. Na koncertu v Izraelu smo, med drugim, igrali tudi palestinsko himno oziroma priredbo naše izraelske himne, ki vsebuje del palestinske himne, kakor tudi skladbo Koran, ki se ukvarja z etiko islama. Oboje je bilo sprejeto z veliko naklonjenostjo.
Če bi številni glasbeniki, ki podpirajo bojkot Izraela, želeli v svoji politični korektnosti biti resnično etični in pravičniški, potem bi bilo najprej treba odpovedati vse nastope v ZDA – zaradi Guantanama, zaradi Trumpove rasistične in segregacijske politike, zaradi brezrezervne podpore Izraelu in Savdski Arabiji, zaradi vseh vojn na Bližnjem vzhodu in tako dalje …
Prav tako bi bilo treba odpovedati vse koncerte v Rusiji, že zaradi Putina, pa na Kitajskem zaradi Tibeta, v Turčiji zaradi Erdoğana, Kurdov in Armenije. Konec koncev tudi v Sloveniji, tudi tu imamo zakone, ki kratjio pravice beguncev; pravzaprav bi bilo treba bojkotirati koncerte v celotni Evropi. Ni države, ki bi bila etično čista, ki ne bi imela tako ali drugače umazanih rok. Če drugega ne, prodaja orožje problematičnim državam, kot recimo Norveška, in pobija kite, kot Islandija.
Ne pozabimo, nastopali ste tudi v Sarajevu. In to leta 1995, tik pred podpisom daytonskega sporazuma, in na tistem ozemlju ustanovili državo NSK – z monumentalnim govorom Petra Mlakarja.
Ja, v Sarajevu, ki je ena od nevralgičnih točk Evrope, smo res nastopili z dvema koncertoma v Narodnem pozorištu pozimi 1995, ko je bilo mesto še obkoljeno in je tudi obstajala še policijska ura. Prvi koncert se je zgodil dan pred podpisom daytonskega sporazuma, v katerega takrat ni še nihče verjel, in drugi koncert tik po podpisu sporazuma. Sarajevo smo razglasili za teritorij države NSK, podelili smo kakšnih 350 potnih listov – bosanski potni listi takrat namreč še niso obstajali –, igrali pa smo jim skladbe z albuma NATO, ki smo ga tik pred tem ravno objavili. Po našem odhodu je v Sarajevo in Bosno kot del Iforja kmalu zatem, s približno 60-tisočglavo vojsko, Nato tudi vstopil in tam seveda ostal vse do danes.
Če se vrneva k albumu, ki ga je navdahnil muzikal Moje pesmi, moje sanje, v katerem se Julie Andrews vrti med idiličnimi travniki, med petjem ptic, belimi vrhovi gora ... Idila, ki ima svojo senco: govori o času, ko se je Avstrija priključila nacistični Nemčiji. Je tu odgovor, zakaj je prav ta film postal inkubator za novi album The Sound of Music?
Že davno smo hoteli predelati glasbo iz tega filma, in ko smo dobili povabilo v Severno Korejo in zraven dobili informacijo, da tam od zahodne glasbene produkcije poznajo bore malo, poznajo pa film The Sound of Music, smo takoj zastrigli z ušesi, ker si boljšega konteksta zares ne bi mogli želeti. Že kot otrokom nam je bilo čudno, kaj je tisto, kar nas tako zelo privlači v tem filmu, da smo bili takoj pripravljeni postati del Von Trappove družine in se ob grmenju pod odejo stiskati k Julie Andrews. Zdaj vemo, da je film bogat v svoji večplastnosti in da se ga da razumeti zelo različno. Originalni film je seveda najprej in predvsem apoteoza hollywoodskih industrijskih standardov in klišejev, vendar je v njem veliko – niti ne tako zelo dobro skritih – perverznih obratov, prepletenih s seksualnimi in psihoanalitičnimi konotacijami.
Ko v videospotu So Long, Farewell med prizorom, ki spominja na sceno iz filma Somrak bogov, zagledamo svastiko, nas še vedno spreleti občutek groze in tesnobe. V kakšnem kontekstu jo uporabljate?
Recimo, da v kontekstu Avstrije leta 1932, ko se zgodi Anschluss, in Avstrije leta 2017, ko pride na oblast koalicija, kjer ima eno glavnih besed fašistoidna Svobodnjaška stranka, ki je nastala kot neposredna naslednica avstrijske nacistične stranke, ustanovil pa sta jo kar Anton Reinthaller in Friedrich Peter, oba bivša visoka oficirja SS v nacistični vojski. Tudi trenutni vodja Svobodnjaške stranke je ne tako dolgo nazaj deklariran neonacist, Heinz-Christian Strache, aktualni avstrijski podkancler. Poleg zunanjega, notranjega in obrambnega ministrstva ta stranka v avstrijski vladi obvladuje še ministrstva za delo, socialne zadeve, zdravje in zaščito potrošnikov. Že to je verjetno zadosten razlog, da se svastika pojavi tudi v našem videu, ki se pač dogaja več ali manj v Avstriji. Lahko pa bi se zares dogajal tudi v Sloveniji ali kjerkoli drugje v Evropi. Fašizma je v tem času povsod v izobilju.
Za konec, kako komentirate politiko zastraševanja, ki postaja vse bolj prevladujoč sistem tudi v tako imenovanih demokratičnih državah vzhoda?
Strah je hvaležna tržna in politična kategorija. Kdor svojo publiko oziroma svoj narod drži v šahu strahu, ji oziroma mu lahko proda kakršno koli neumnost. Takšna neumnost kot proizvod političnega strahu so trenutno v Sloveniji npr. »začasne«, neetične in resnično nepotrebne tehnične ovire na meji s Hrvaško, ki ljudem ob meji delajo veliko ekonomsko in kulturno škodo, Slovenijo pa postavljajo ob bok najbolj paranoidnih in neprijaznih držav v Evropi.
Že Kierkegaard je dejal, da je tesnoba povezana z možnostjo možnosti. Prav to, da smo navidezno svobodni, da imamo nešteto možnosti, v nas vzbuja tesnobo?
To je seveda tesnoba kapitalizma, povezana z navidezno svobodo izbire, ko postane odločitev med dvema ali več na videz različnima, dejansko pa identičnima proizvodoma, filozofski problem. Ampak pravi »svobodni« konzumenti nimajo tega problema; raje, kot da bi se ukvarjali s tesnobo, kupijo oba proizvoda. V resnici pa je občutek tesnobe zares začetek zavesti, ko se posameznik sooči z grozo svojega obstoja, svoje biti in nima nobenih iluzij več. Kako drugače kot skozi stisko in nelagodje naj bi občutljiv in inteligenten človek sicer doživljal 20. in 21. stoletje? Kako naj se odzove na Auschwitz, na dve svetovni vojni, na atomsko bombo, na stisko z lakoto v afriških državah in na plavajoča trupla beguncev v Sredozemskem morju kot s tesnobo oziroma svetoboljem, ki se manifestira kot notranja stiska? Takšen človek je torej dejansko lahko svoboden le skozi tesnobo in mogoče je to res edina možna etična percepcija sveta, v katerem živimo.
