Kako bomo živeli?
Ko gre človek na volitve, je eno od pomembnejših vprašanj, ali danes živi bolje kot pred štirimi leti. Ob tem si velja zastaviti tudi nekaj podvprašanj.
Odpri galerijo
Ob odločanju se bo najbolje zanašati na srednjeročni zgodovinski spomin in izkušnje, ki jih z voditelji imamo. Ali pa nimamo. FOTO: Jure Eržen/Delo
Gospodarstvo, bedak! S temi besedami bi lahko za silo prevedli geslo The economy, stupid!, ki ga je James Carville, volilni strateg Billa Clintona, leta 1992 zapisal na papir in ga obesil na steno volilnega štaba. Zraven je pisalo nekaj o spremembah in zdravstvenem varstvu. Geslo o gospodarstvu je zanimivo, ker v ideološkem imaginariju nekako velja, da je desnica učinkovita pri zagotavljanju gospodarske rasti, levica pa ima več talenta za pravično delitev ustvarjenega. S tem, ko je Carville geslo o gospodarstvu postavil v središče volilne kampanje, je Georgeu Bushu starejšemu, osvoboditelju Kuvajta, ki se je kampanje za ponovno izvolitev lotil z 90-odstotno podporo javnosti, iz jader pobral večji del vetra.
Ko gre človek na volitve, je eno od pomembnejših vprašanj, ali danes živi bolje kot pred štirimi leti. Ob tem si velja zastaviti tudi nekaj podvprašanj: ali se je življenje na bolje spremenilo zaradi ugodnih gibanj v svetu, zaradi razumne makroekonomske politike ali morda zato, ker je makroekonomska politika na kratki rok delovala kot nekakšen doping, na dolgi rok pa je bila v resnici škodljiva.
Drugo podvprašanje se dotika slabih časov. So vlade v krizi reagirale primerno? Je bila politika zategovanja pasu namenjena stabilizaciji gospodarstva in družbe ali pa je šlo v resnici za šok terapijo, katere cilji so bili prej politični kot ekonomski? Vsaj za leto 2012 lahko rečemo, da ekonomska politika z zakonom za uravnoteženje javnih financ ni imela za cilj, da bi stabilizirala gospodarske razmere, temveč je imelo zdravljene s šokom tudi politične cilje. Eden od učinkov šok terapije je bilo slabšanje položaja srednjega razreda. Je bil to politični cilj?
Po drugi strani sta se v zadnjih petnajstih letih lahko dve vladi pohvalili, da je bilo življenje na koncu mandata občutno boljše kot na začetku. Ko je Janša leta 2004 prevzel vlado, je v prvem letu gospodarska rast znašala štiri odstotke, leta 2007 je znašala skoraj 7 odstotkov, v zadnjem letu mandata pa še vedno dobre tri odstotke. Cerarjeva vlada je mandat začeta z 2,3-odstotno rastjo BDP, do konca mandata pa je rast presegla zelo uglednih 5 odstotkov. Gospodarstvo je najhujše muke preživljalo v času Pahorjeve vlade, ko je ob izbruhu svetovne finančne krize slovenska ekonomija v letu dni klecnila skoraj za 8 odstotkov, zares pobrala pa se je šele v zadnjem letu sicer kratkega mandata Alenke Bratušek.
A ponovimo: pri gospodarski rasti je pomembno tudi, ali je ta vzdržna ali pa je povezana z visokim zadolževanjem, presežnimi javnimi izdatki. V obdobju 2004–2008 se je izrazito povečala zadolženost Slovenije. Gospodarska rast je bila v pomembni meri posledica nekakšnega gospodarskega dopinga, ki je na ekonomijo negativno vplival šele tedaj, ko so se svetovne gospodarske krivulje obrnile na glavo. Analiza Veljka Boleta z ekonomskega inštituta EIPF, temelječa na ekonometričnem modeliranju, kaže, da bi realna letna rast v obdobju 2004–2008, če je ne bi poganjali presežni javni izdatki, v povprečju letno znašala okrog dva odstotka. Šele Cerarjevi vladi je uspelo, da je občutno, več kot 5-odstotno gospodarsko rast dosegla brez presežnih javnih izdatkov in brez dopinga zadolževanja.
Od leta 1990 do 2004 so vlado vodile osebnosti, ki so imele v spričevalih zapisano ekonomsko izobrazbo. Prvi predsednik vlade Lojze Peterle je po osnovnem poklicu sicer profesor geografije, a je študiral tudi na ekonomski fakulteti. Janez Drnovšek, Andrej Bajuk in Tone Rop so imeli za seboj bolj ali manj poglobljen ekonomski študij. Od leta 2004 naprej slovenskih vlad niso vodile osebnosti, ki bi študirale ekonomijo. Na širšem seznamu možnih mandatarjev najdemo obramboslovca, igralca, dva pravnika in veterinarja. Pri vprašanju poklicnih kvalifikacij potencialnih mandatarjev pa je pomembno tudi to, kakšna politična filozofija je povezana z izborom ekonomskih politik. Gre za ekonomske politike, katerih cilji so reformistični, ali gre za ekonomske politike, katerih cilji težijo k revolucionarnemu in tveganemu družbenemu inženiringu? Da ne bi bilo nesporazumov – v mislih imamo družbeni inženiring, kakršnega je v nekih drugih časih izvajala britanska premierka Margaret Thatcher, ne pa zavzemanja Luke Mesca za socialno ranljive skupine.
Čez osem dni se bomo odločali med odprto in zaprto družbo, med bolj komandnim in bolj dialoškim modelom vodenja, med politikami, ki imajo več ali manj elementov populizma. Relativno najtežje pa je iz brkljarije predvolilnih programov rekonstruirati ključni parameter, od katerega bo odvisno, kako bomo živeli: kakšna je gospodarska filozofija pretendentov za vodenje vlade. Zato se bo ob odločanju najbolje zanašati na srednjeročni zgodovinski spomin in izkušnje, ki jih z voditelji imamo. Ali pa nimamo.
Ko gre človek na volitve, je eno od pomembnejših vprašanj, ali danes živi bolje kot pred štirimi leti. Ob tem si velja zastaviti tudi nekaj podvprašanj: ali se je življenje na bolje spremenilo zaradi ugodnih gibanj v svetu, zaradi razumne makroekonomske politike ali morda zato, ker je makroekonomska politika na kratki rok delovala kot nekakšen doping, na dolgi rok pa je bila v resnici škodljiva.
Drugo podvprašanje se dotika slabih časov. So vlade v krizi reagirale primerno? Je bila politika zategovanja pasu namenjena stabilizaciji gospodarstva in družbe ali pa je šlo v resnici za šok terapijo, katere cilji so bili prej politični kot ekonomski? Vsaj za leto 2012 lahko rečemo, da ekonomska politika z zakonom za uravnoteženje javnih financ ni imela za cilj, da bi stabilizirala gospodarske razmere, temveč je imelo zdravljene s šokom tudi politične cilje. Eden od učinkov šok terapije je bilo slabšanje položaja srednjega razreda. Je bil to politični cilj?
Po drugi strani sta se v zadnjih petnajstih letih lahko dve vladi pohvalili, da je bilo življenje na koncu mandata občutno boljše kot na začetku. Ko je Janša leta 2004 prevzel vlado, je v prvem letu gospodarska rast znašala štiri odstotke, leta 2007 je znašala skoraj 7 odstotkov, v zadnjem letu mandata pa še vedno dobre tri odstotke. Cerarjeva vlada je mandat začeta z 2,3-odstotno rastjo BDP, do konca mandata pa je rast presegla zelo uglednih 5 odstotkov. Gospodarstvo je najhujše muke preživljalo v času Pahorjeve vlade, ko je ob izbruhu svetovne finančne krize slovenska ekonomija v letu dni klecnila skoraj za 8 odstotkov, zares pobrala pa se je šele v zadnjem letu sicer kratkega mandata Alenke Bratušek.
A ponovimo: pri gospodarski rasti je pomembno tudi, ali je ta vzdržna ali pa je povezana z visokim zadolževanjem, presežnimi javnimi izdatki. V obdobju 2004–2008 se je izrazito povečala zadolženost Slovenije. Gospodarska rast je bila v pomembni meri posledica nekakšnega gospodarskega dopinga, ki je na ekonomijo negativno vplival šele tedaj, ko so se svetovne gospodarske krivulje obrnile na glavo. Analiza Veljka Boleta z ekonomskega inštituta EIPF, temelječa na ekonometričnem modeliranju, kaže, da bi realna letna rast v obdobju 2004–2008, če je ne bi poganjali presežni javni izdatki, v povprečju letno znašala okrog dva odstotka. Šele Cerarjevi vladi je uspelo, da je občutno, več kot 5-odstotno gospodarsko rast dosegla brez presežnih javnih izdatkov in brez dopinga zadolževanja.
Od leta 1990 do 2004 so vlado vodile osebnosti, ki so imele v spričevalih zapisano ekonomsko izobrazbo. Prvi predsednik vlade Lojze Peterle je po osnovnem poklicu sicer profesor geografije, a je študiral tudi na ekonomski fakulteti. Janez Drnovšek, Andrej Bajuk in Tone Rop so imeli za seboj bolj ali manj poglobljen ekonomski študij. Od leta 2004 naprej slovenskih vlad niso vodile osebnosti, ki bi študirale ekonomijo. Na širšem seznamu možnih mandatarjev najdemo obramboslovca, igralca, dva pravnika in veterinarja. Pri vprašanju poklicnih kvalifikacij potencialnih mandatarjev pa je pomembno tudi to, kakšna politična filozofija je povezana z izborom ekonomskih politik. Gre za ekonomske politike, katerih cilji so reformistični, ali gre za ekonomske politike, katerih cilji težijo k revolucionarnemu in tveganemu družbenemu inženiringu? Da ne bi bilo nesporazumov – v mislih imamo družbeni inženiring, kakršnega je v nekih drugih časih izvajala britanska premierka Margaret Thatcher, ne pa zavzemanja Luke Mesca za socialno ranljive skupine.
Čez osem dni se bomo odločali med odprto in zaprto družbo, med bolj komandnim in bolj dialoškim modelom vodenja, med politikami, ki imajo več ali manj elementov populizma. Relativno najtežje pa je iz brkljarije predvolilnih programov rekonstruirati ključni parameter, od katerega bo odvisno, kako bomo živeli: kakšna je gospodarska filozofija pretendentov za vodenje vlade. Zato se bo ob odločanju najbolje zanašati na srednjeročni zgodovinski spomin in izkušnje, ki jih z voditelji imamo. Ali pa nimamo.
