Ko ti ustavijo srce, je temno in boleče
Vera Čertalič, prevajalka, založnica, ljubiteljica knjig, o prevajanju, umevanju življenja, bralni kulturi - pa tudi o neznanih letečih predmetih.
Odpri galerijo
Vera Čertalič, urednica, prevajalka in direktorica založbe Eno FOTO: Jure Eržen/Delo
Pod zvonikom svetogorske cerkve sva spregovorili o knjigah, ki jih izdaja, o zmotah in zablodah glede bralne kulture v Sloveniji, prevajanju, prijateljstvih, o umevanju življenja, šamanski medicini, o univerzalnem temeljnem dohodku kot edini rešitvi za človeštvo. In tudi o tem, kako je, ko prevajaš knjigo ameriške kardiologinje, tebi pa v bolnišnici ustavijo srce. In o NLP-ju, ki se ji je neke noči pojavil pred balkonom. Čisto zares.
Vero Čertalič, izvrstno prevajalko, založnico, strašno ljubiteljico knjig in še mnogo reči, sem od daleč poznala od svojega petega leta. K njej v goriško študijsko knjižnico so me starši z dolgimi, pogosto nemogočimi seznami pošiljali po knjige, ki jih je na kartončkih, natipkanih po starem, lahko našla samo ona. Izginjala je za visoke knjižne omare in police in v naročju prinesla vse.
Ni veliko govorila, tam za tistim pultom, včasih je strogo pogledala izza okvirja očal. Že takrat se mi je zdela, in ne samo meni, zelo lepa in pametna, ženska s toplo dušo. Prevajalka. Potem je ustanovila založbo Eno, ki je danes stara 21 let. Ona prevaja in ureja, sin Tomaž Plahuta pa jih inventivno oblikuje.
Kmalu boste praznovali pomembno obletnico v življenju. Kako vam je?
Lepo, ker mi je uspelo resnično in globoko dojeti, da je življenje darilo. In sem hvaležna zanj.
Kaj ste imeli v mislih, ko ste leta 1996 ustanavljali založbo, in zakaj naziv Eno?
Zasebnih založb takrat skoraj ni bilo; bile so Cankarjeva, DZS pa Mladinska knjiga, Mihelač, Gnosis, Iskanja, Alpha Center … Pustila sem službo in sem za omenjene založbe prevajala. Zgodilo se je, da nekaj knjig, ki sem jih predlagala v prevajanje, niso hoteli vzeti. Bilo je nekako spontano, bom pa sama, sem si rekla. Prevedla sem jih in steklo je samo od sebe. Ime je kar priletelo od nekod. Nisem kaj dosti razmišljala naprej, naredila sem prvi korak in zaupala – in je šlo.
Kako?
Tako: redno sem plačevala račune, zato ker meni niso nikoli redno izplačevali honorarjev, vedno z zamudo. Jaz pa sem hotela biti poštena, plačevala sem davke, sistemu sem dala, kar je zahteval, da sem pred njim imela mir. Držala sem se načela, da bo tisti, ki bo delal zame, pošteno in takoj plačan.
Spomnim se, kako so mi pri neki tedaj uspešni založbi vzvišeno rekli, ko so mi bili dolžni deset tisoč evrov, ali morda ne vem, da se računi plačujejo z zamudo. Kaj niso propadli? Gledam te založbe in zdaj mi je že jasno, da če postaneš pogolten, propadeš. Tudi sama sem bila v neki točki pred dilemo: naj se razširim in dajem prevajati tudi drugim in vse malo širše zastavim, ker je bilo ogromno knjig, ki bi jih rada izdala, a nisem mogla vsega sama … Pa se nisem. In bilo je prav. Svetovali so mi, naj vzamem kredit, pa ga nisem. No, enkrat so mi dali subvencijo v višini tisoč evrov. Res lahko rečem, da sem neodvisna.
Torej živite od tega, kar prodate?
Da. Včasih je sin Tomaž še šel na knjižni sejem v Cankarjev dom prodajat na stojnice. Enkrat čisto zraven znanih slovenskih založb – brigalo jih je, ali so kaj prodali ali ne. Saj imajo vse subvencionirano. Tako je veliko lažje delati, seveda. In še zavlačujejo, slabo plačujejo prevajalce. Ali pa jih silijo, da tako hitro prevajajo, da se to še kako pozna na kakovosti prevodov. Prevajalci pa tudi morajo od nečesa živeti, zato privolijo v takšne pogoje. Preveč je vsega, kot pravi Renata Salecl, tudi knjig. Pred nekaj leti sem bila zadnjič na knjižnem sejmu v Ljubljani in se mi je uprlo; osemdeset odstotkov je bilo smeti, če se tako izrazim. Ko je preveč vsega, se tudi tisto dobro izgubi. Zato je potrebno veliko promocije. Treba je v oddaje tipa Dobro jutro in ne vem še, kam vse … Zdi se mi, da se založba Eno dolga leta ni čisto nič promovirala.
Kako potem bralci izvejo, kaj izdajate?
Precej je stalnih bralcev, velikokrat mi rečejo: imam vse vaše knjige …
S katerimi naslovi ste si naredili osnovni bazen bralk in bralcev? Spomnim se uspešnice Imenovali so jo Dvoje src …
Dobro se spomnim tistih časov. Tiskali smo jo v Italiji, kar v devetdesetih ni bilo nekaj samoumevnega. Meja med državama je še vedno obstajala. S sinom sva na meji zgrešila izvoz z avtom, polnim knjig. Za nama pa cariniki s pištolami. Dobro se je izteklo. In potem sva 1500 knjig tovorila v četrto nadstropje, mene pa je začelo begati, kaj bom storila z njimi, če jih ne bom prodala. Bo en kontejner za smeti dovolj? Potem pa smo jih v treh mesecih razprodali.
Kako ste našli to knjigo?
Našla sem jo v Londonu, kjer sem bila s prijateljico. Izložbe so je bile polne. Pa tudi Žensk, ki tečejo z volkovi. To je bilo leta 1995. In Žensk sem se bala kot hudiča.
Zakaj?
Zato ker je špeh. Vedno sem morala misliti, koliko me bo stal tisk. Koliko naj natisnem. Takrat ni bilo digitalnega tiska in je bilo treba čim več tiskati, da se je izšlo. Poleg tega sem šla prvič v trdo vezavo, vendar sem rekla 2000, pa če gremo v maloro. In je bilo spet v pol leta prodano. Takrat se je potem prevesilo in nam je šlo nekaj časa zelo dobro. Sledile so knjige Divji moški, Zgodbe ob kuhinjski mizi, Blagoslovi starega očeta, Babe ne tarnajo in druge. Nekajkrat smo tudi zašli …
Kaj to pomeni?
Jaz bi rada delala samo mitologijo, osebno in skupno. Vendar smo nekajkrat zavili v nekaj čisto drugega, poskusili smo pač, in mislim, da smo takrat dosti ljudi tudi izgubili. Pa Tomaž je prenehal oblikovati za nekaj časa, tako da nismo bili več prepoznavni. Res, kar nekajkrat sem pošteno usekala mimo ...
Pri kom ste se ušteli?
Z Errijem De Luco. To je eden meni ljubših avtorjev, a ne vem, ali smo prodali več kot štiristo izvodov, vštevši knjižnice. Če bi morala izbrati knjigo, ki spregovori o vsem, bi izbrala Težo metulja. Zdi se mi, da sodobna italijanska književnost pri nas enostavno ne prodre …
Razen Ferrantejeve in Mazzantinijeve mogoče …
Nisem prepričana. Resnično dobra pa je Daria Bignardi.
Se strinjam. Italijanke so tako …
... polnokrvne.
Znajo popisati, kako zares živimo, zunaj in znotraj. A drži, Bignardijeva je v tem najboljša.
Ko berem Dario, kar vidim, slišim in voham stvari, ki jih opisuje. A takšnih je malo. Pri dveh milijonih ljudi bi v Sloveniji težko izbrskali podobno avtorico, ker je tu tudi številčnost pomembna.
Ko sem bila otrok, ste delali v goriški študijski knjižnici. In spomnim se, da sem vaše ime prvič videla zapisano v knjigi Shirley MacLaine Iskanja. Kaj ste prevajali, preden ste ustanovili založbo Eno?
Med drugim tudi Oriano Fallaci in MacLainovo. Ta zadnja je bila zame sploh odkritje, zvenela je pristno in teme, o katerih je bilo sicer veliko poljudne literature, je obravnavala na način, ki je bil dostopen širšemu krogu bralcev. In bila je uspešna. Takrat sem še prevajala za Mladinsko knjigo. Spomnim se urednice, ki mi je na vprašanje, ali mi lahko obljubi, da bom dobila prevode, odgovorila: seveda, ne skrbite. Tudi na podlagi tega odgovora sem pustila redno službo. Prevodov pa je bilo malo. Nekaj mesecev sem bila v hudi finančni stiski. V takšni, da sem iskala oglase, da bi šla za spremljevalko kakšni stari gospe v tujino. Misel, da bi se vrnila v službo, mi je bila grozna. Nekaj časa sem tenko piskala. Potem so mi rekli: usedi se za računalnik, uči se pravopisa, uči se besednjaka, listaj slovarje. Čakaj in zgodilo se bo.
Zanimiv nasvet.
In to sem tudi storila. Učila sem se obrti. V življenju so vedno valovi, gor in dol. V napetosti, ko se nič ne zgodi, moraš zdržati.
Bi s časovne distance pa tudi sicer lahko primerjali Oriano in Shirley?
Nemogoče ju je primerjati. Shirley je zelo radovedna ženska. Ves čas se ukvarja z duhovnostjo, morda na precej površinski ravni, očitno ji tako zadošča. Oriana pa je bila ženska in pol. Terzani je napisal, kako sta se ves čas kregala zaradi islama, ampak mislim, da je imela prav Oriana.
Kaj pa knjiga Kolo življenja psihiatrinje Elisabeth Kübler-Ross?
Prodajala se je zelo počasi. Takrat je bila smrt še velik tabu. Danes je drugače.
Kako ste izvedeli zanjo?
Meni so se vse knjige zgodile. Po naključju sem na televiziji videla, da je bila Rossova na obisku pri Oprah. Pisala sem njenemu agentu in v nekaj urah dobila odgovor. Zanimivo, kako se mi je pri skoraj vseh prvih petdesetih knjigah zgodilo, da sem vedno takoj dobila pozitiven odgovor, ko sem prosila za pravice.
Kaj pa se zgodi, če se več slovenskih založb začne potegovati za pridobitev pravic za isto knjigo?
V takšnem primeru sem se vedno umaknila, »cenkanja« ne maram. Dejstvo, da mi je skoraj vedno uspelo, je zame pomenilo, da moram samo naprej, nič levo ali desno. Takrat sem še zelo zaupala življenju, zdaj je drugače.
Zakaj?
Več sem si upala. Zdaj mu manj zaupam in sem bolj previdna. Leta ...
Danes natančno premislite, ali se utegne ta in ta knjiga dobro prodajati?
Tega tako ali tako ni mogoče vedeti vnaprej. Sploh danes, ko je toliko šlamastike vsepovsod. Ne zaupam več, da je še kaj dosti ljudi takšnih, ki se ne polnijo z zunanjimi stvarmi. Vse preveč jih, tudi po zaslugi cenene duhovne literature, išče samo srečo, in sicer v oblikah, ki jih razglašajo mediji. Na prvo žogo. In sklicujejo se samo na pravice, vsepovprek, od otrok naprej. Pozabljajo na dolžnosti.
Ravno včeraj sem pri prevajanju A. Villolda, ki piše tudi o starogrških in starorimskih mitih, prebrala, da je bil klasični ameriški mit v prejšnjem stoletju zgodba o samorastniku, ki se od reveža povzpne do bogataša in zaslovi ter obogati z odločenostjo in trdim delom. Danes so ga nadomestili nova vrsta trgovcev z delnicami in internetni čudežni otroci, ki čez noč nakopičijo milijarde. Mlade zanima samo to, koliko bodo zaslužili. Mi tega nismo spraševali. Morda pa je bilo to napak. Podjetnost moje generacije je bila nekako zadušena. Vaše ne.
Imeli ste ideale, moja generacija jih nima.
Ja, smo imeli oprane možgane s temi ideologijami. Z današnjimi milenijci pa ne vem, kako bo. Ti zamenjujejo resničnost z virtualnostjo. Razvoj tehnologije je eksponenten in nepredvidljiv, tudi strašljiv. Nikakršnih osebnih stikov več, vsepovsod kamere, ne bo dolgo, ko nam bodo računalniki brali misli. Seveda ima tudi dobre strani – lahko bi bili, recimo, internetno povezani in bi morali za vsako stvar, ki jo je treba sprejeti v parlamentu, vprašati vse ljudi.
Edino rešitev za človeštvo vidim v univerzalnem temeljnem dohodku za vse ljudi po vsem svetu. Sicer nas bo pokosila lakomnost.
Vse, kar mi pravkar govorite, ste tako ali drugače iskali v knjigah, ki ste jih prevajali in izdajali?
Mene samo to zanima.
Vas je zanimalo že takrat, ob koncu osemdesetih, ko ste še delali v knjižnici?
Seveda, takrat sem si, ko so si bralci izposojali Louise Hay, na primer, govorila, no, saj ni važno, kaj si izposojajo, važno je, da berejo. Od tod naprej si bodo sposojali še kaj drugega …
Ampak vi ste tudi prevedli eno od njenih knjig. Sicer pa, sodimo avtorje ali njihove knjige?
Kar nekaj sem jih prevedla. Nič nimam proti Louise Hay, če je odskočna deska, ne gre pa, da bi bila biblija. In vedno zelo povezujem avtorja in njegovo pisanje. Danes je to veliko lažje, ker je vse na medmrežju.
Kako izbirate knjige za prevajanje?
Včasih mi kdo koga omeni, Terzanija mi je omenila Nadja Velušček, ki je ravno takrat zbolela za hudo boleznijo. Jodorowskega mi je predlagala Vesna Maria Maher.
Je bil Jodorowsky uspešnica?
Prodali smo 800 ali 900 izvodov, kar je za Slovenijo veliko. A mislim, da so bili ljudje prav navdušeni nad njim. Za Ashton Applewhite mi je povedala Vida Zei. Sredi vožnje v Ljubljano sem ji rekla, da pravzaprav ni nobene dobre knjige o staranju. Ko sem jih imela nekaj čez petdeset, sem prevedla Ženske, ki tečejo z volkovi, in mi je dobro dela. Zdaj, pri sedemdesetih, sem potrebovala nekaj drugega. Pravzaprav je luksuz, da lahko na takšen način razmišljam. Pisala sem Ashton in spet sem takoj dobila odgovor. Lahko rečem, da velikokrat dobim kakšen namig za dobro knjigo. Edina stvar, ki se je resnično izogibam, je spletna stran Amazona, kjer so zbrane uspešnice.
Kaj pa kardiologinjo dr. Suzanne Steinbaum?
Mi je svetovala prijateljica kardiologinja iz Ljubljane.
O čem govori?
O srcu. Dr. Tatjana Zorko jo je zelo priporočala in tudi strokovno pregledala. Po tistem, ko sem jo dala v tisk, sem odšla za 14 dni na Sicilijo. Že naslednji dan nekaj ni bilo v redu. Potem sem dva tedna ležala v postelji, ker sem imela rezerviran let in nisem mogla kar nazaj. Poleg tega nisem bila sama. Bilo mi je tako slabo, da sem, čeprav ne verjamem v Boga, prosila, naj umrem. Takoj po prihodu domov pa mi je srce zdivjalo in sem morala na urgenco. Niso ga mogli umiriti.
Kaj se je dogajalo?
Ne vem. Rekli so, da mi bodo na kratko ustavili srce.
Kako je, ko ti ustavijo srce?
Temno in boleče. Nenavadna slabost. Nič niso našli, ne na srcu ne kje drugje. Očitno je bilo psihosomatsko …
Kako si to razlagate?
Ne vem, saj si ne moremo vsega razlagati. Bilo pa je nekakšno olajšanje, da veš, da ne moreš vsega razumeti. Ampak tako je samo pri izkustvenih stvareh, tistih, ki si jih izkusil na lastni koži. Hecno, ker zgodilo se je tudi, da sem videla NLP. Zvečer, ponoči, okrog ene ure, sem šla na cigareto na balkon in zagledala pred seboj NLP, šest ogromnih luči, na veliki ladji, ki leti proti meni … Hotela sem po telefon, da bi fotografirala, a je bilo vse prehitro. V istem trenutku sem tudi vedela, da mi ne bo nihče verjel …
Pa ni bil dron?
Ne, je bila velika reč. Res je bilo ogromno in šlo je proti meni. Sin me je kasneje, ko sem mu pripovedovala, vprašal, ali sem pokadila kaj drugega, ne tobak. Drugi mi je verjel, rekoč, da je možno. Najbolj zanimivo je bilo doživljanje tistega trenutka – ki je bil zelo raztegljiv. Enako raztegljiv kot tisti, ko so mi ustavili srce. Cel kup stvari si ne znamo razlagati …
Pri založbi ste izdali 90 knjig. Koliko ste jih od teh prevedli vi?
Približno osemdeset. Nekaj jih je moja sestra, Resnične privide, Kozmično kačo in Zdravilne obrede je prevedel sin Marko, ker se na te stvari bolj spozna, pa Vesna Maher …
Od vedno vas pri prevajanju odlikuje izboren jezik, smisel za literaturo – drug brez drugega ne gre?
Nekaj so geni, ded učitelj je imel doma ogromno knjig. In tudi ob zaključku vsakega šolskega leta sem za nagrado dobila knjigo. Tudi mama in sestra veliko bereta. Lahko rečem, da od četrtega leta neprenehoma berem.
Zakaj beremo?
Ravno o tem sem se nedavno spraševala. Sama namreč nisem zagovornica tega, da je potrebno za vsako ceno brati in na vsak način širiti bralno kulturo. In tudi ni vse v zgledu. Pri mojih sinovih eden prebere po 150 knjig na leto, drugi veliko manj, pa sta oba imela isti zgled. Včasih me zaboli, ko vidim, da kakšne mame ali babice silijo otroke brati. Ljudi sploh ne ocenjujem po tem, ali veliko berejo ali sploh ne. Toda ker sem veliko razmišljala o branju, danes na to vprašanje zlahka odgovorim: berem zato, da se spoznavam. Brina Svit je nekoč napisala, da bere tiste knjige, ki pišejo o njej. Se ji pridružujem.
Kako sta si z bralno kulturo?
Hvala, sistemske res ne potrebujem. V Sloveniji je, ko gre za bralno kulturo, vse na silo. Nepotizem, skratka. Sami sošolci in bratranci, kot bi rekla Vesna Vuk Godina. Če nisi v krogih, ki se poznajo, nimaš dostopa do sredstev. Po drugi strani pa se tako množi birokratizacija, da je nekaj obupnega. Kot prevajalka dobivam knjižnično nadomestilo – to dobivaš, če berejo tvoje knjige – od samega začetka. Vedno sem med zgornjimi dvajsetimi. Leta je teklo samo od sebe. Na Cobissu te vodijo, potem so sporočili ministrstvu in vsako leto so ti poslali odločbo in nakazali denar.
Lani ga nisem dobila. Enkrat avgusta sem klicala na Javno agencijo za knjigo (Jak). Pojasnili so mi, da je začel veljati zakon o knjižničarstvu in bi se morala prijaviti do 15. marca. Preberite si zakon o knjižničnem nadomestilu, so mi rekli. A glede na to, da sem nadomestilo prejemala že od začetka, glede na to, da sem član društva slovenskih književnih prevajalcev, se vam ne zdi, da bi me vi morali obvestiti? Ne, niso dolžni. In nisem dobila.
Včeraj sem dobila sedem listov. Sedem listov! Prvi z obvestilom, da sem dobila. Drugi z navodili, kaj moram narediti, da ga bodo nakazali. In potem obrazložitev na petih gosto tipkanih straneh. Zakaj neki je to potrebno? Da porabijo papir? To je pri nas kultura. Sedijo v tistih kubiklih na ministrstvu in prelagajo papirje. In zato nikakršna sistemska akcija ne more biti uspešna.
Mnogi so Eno imeli za založbo z newageevsko literaturo …
Daleč od tega. Poskusila sem z zelo različnimi žanri, začenši z Aborigini, ker Slovenci smo mahnjeni na Aborigine. Zdaj ko sem izdala Skrivnosti aboridžinskega zdravljenja, vidim, kako je še vedno veliko zanimanje zanje. Mene osebno še vedno najbolj zanima mitologija, na način, kakor o tem piše Joseph Campbell. Hotela sem prevesti tudi njegove Maske boga, zajete v štirih knjigah, takrat sem zaprosila za subvencijo in ponudili so mi tisoč evrov. Nisem jih sprejela, s tisoč evri si pri takšnem zalogaju ne moreš pomagati. Zanimivo, da ni interesa za prevod dela, kot je to. Potem si seveda primoran prevajati in prodajati takšne, s katerih vsebino se ne strinjaš povsem, ampak veš, da se bodo prodale in boš lahko s tem denarjem kupil pravice za druge, boljše.
Z vsebino katerih se niste strinjali?
Reciva, Louise Hay.
Torej nimate letnih načrtov?
Nimam. Kar mi ima priti na pot, pride.
Koliko časa vam vzame en prevod?
Prevedem približno sto strani na mesec.
Kako ste hitri …
Moje povprečje je osem strani grobega prevoda na dan. Včasih več ali manj, odvisno od težavnosti teksta. Včasih naredim tudi petnajst strani, potem pa ne gre več, ker me prsti enostavno ne ubogajo več.
Kar nekaj založb je bilo ustanovljenih kmalu za vami in kar nekaj jih je v obupu ugasnilo.
Tudi sama sem že razmišljala o prodaji. Včasih se mi zazdi, da nimam več kaj tržnega prevajati, kaj ponuditi bralcu. Po drugi strani pa vem, da se ne bom nikdar popolnoma prilagodila trgu, ki hoče imeti samo zdravje, duhovnost in seks. Potem mi seveda pridejo pod roke kakšne zanimive knjige avtorjev, kot so De Luca, Mauro Corona, Daria Bignardi. Prva dva sta asketa in živita z naravo, Daria Bignardi pa je urbana, a seže globoko. Tudi Colm Toibin in njegova Hiša imen.
Trenutno prevajate knjigo z naslovom Zdravilo duha.
Pravkar smo izdali knjigo psihoterapevta Ralpha Metznerja Toni in tokovi z zgodbami o psihoterapiji, družinskih postavitvah in regresoterapiji. Zdravilo duha Alberta Villolda govori tudi o mitih in o tem, kako pomembni so in kako zelo so vsajeni v nas. Pravi, da desna stran neokorteksa, tako imenovanih višjih možganov, deluje na zgodbah in mitih, ne na dejstvih. Uspeh televizijskih nadaljevank, kot je Igra prestolov, filmov, kot sta Gospodar prstanov in Vojna zvezd, ter knjig o Harryju Potterju priča o naši očaranosti s fantazijo in miti.
Kot poznavalec šamanske medicine trdi, da dokler ne očistiš telesa in možganov, ne moreš sprejeti tistega, ker je zakodirano v tebi. Združuje sodobno znanost, kar zadeva prehrano in odkritja o možganih, in stare šamanske tradicije celjenja.
Mislim, da človeštvo ne more več nazaj: preostane nam samo eno, da združimo znanost in zavest. To je Fritjof Capra napisal že davno: da se bo končalo tako, da bodo znanstveniki prilezli na goro, budisti pa jih bodo že čakali tam. Vedri in mirni.
Sami živite v popolnem miru, odmaknjeni od vsega.
Res, zelo malo se družim.
Na neki način med enim in drugim svetom, metaforično in čisto zares – od italijanskega ozemlja vas loči nekaj sto korakov.
Pri prevajanju se veliko naučim. Ne samo jezika, tudi sicer, znanje nabiram z najrazličnejših področij. Tako da zelo selekcioniram informacije, s katerimi nas bombardirajo od vsepovsod. Kot sem rekla za knjige, je tudi tu veliko smeti in eksponentno se množijo, prav kot materialni odpadki.
Zadnjič mi je Marko rekel, da je pred dvajsetimi leti poznal vse bende, vso muziko, ki je nastajala po svetu, zdaj je to nemogoče, ker je vsega preveč. Ko razmišljam o tem, si predstavljam peščeno uro. Pesek, ki je zgoraj, polzi navzdol, in smo že pri tistem, kar je zgoraj, je spodaj, ali kar je zunaj, je notri. Naj torej sprejemam zunanje informacije ali prepoznavam tiste v sebi? Tukaj mi pomagajo tudi knjige. Osvetlijo znanje, ki je notranje. Prebereš stavek, včasih tudi v Nesbøju, ki nekaj prižge. Ne gre za intelektualno znanje, bolj je pritajeno, intuitivno. V sebi veš. Samo to me še zanima, to prižiganje. Se pa še vedno ujamem, še me potegne intelektualiziranje, a se ustavim.
Ko sem bila mlada, sem vso svojo vrednost bazirala na tem, da sem bistra, sposobna hitrih asociacij, hitrega razumevanja. Vse sem morala znati, vse sem morala obvladati in biti sposobna, da izpeljem sama. Zdaj pa se velikokrat zalotim, da mi je vse skupaj vse manj jasno. In da je to v redu. Kakor tudi ni nič hudega, da v življenju doživljaš poraze oziroma krivice. Sem jih kar nekaj zadnje čase. Ko se pobereš po njih, si mehkejši in boljši.
Vero Čertalič, izvrstno prevajalko, založnico, strašno ljubiteljico knjig in še mnogo reči, sem od daleč poznala od svojega petega leta. K njej v goriško študijsko knjižnico so me starši z dolgimi, pogosto nemogočimi seznami pošiljali po knjige, ki jih je na kartončkih, natipkanih po starem, lahko našla samo ona. Izginjala je za visoke knjižne omare in police in v naročju prinesla vse.
Ni veliko govorila, tam za tistim pultom, včasih je strogo pogledala izza okvirja očal. Že takrat se mi je zdela, in ne samo meni, zelo lepa in pametna, ženska s toplo dušo. Prevajalka. Potem je ustanovila založbo Eno, ki je danes stara 21 let. Ona prevaja in ureja, sin Tomaž Plahuta pa jih inventivno oblikuje.
Kmalu boste praznovali pomembno obletnico v življenju. Kako vam je?
Lepo, ker mi je uspelo resnično in globoko dojeti, da je življenje darilo. In sem hvaležna zanj.
Kaj ste imeli v mislih, ko ste leta 1996 ustanavljali založbo, in zakaj naziv Eno?
Zasebnih založb takrat skoraj ni bilo; bile so Cankarjeva, DZS pa Mladinska knjiga, Mihelač, Gnosis, Iskanja, Alpha Center … Pustila sem službo in sem za omenjene založbe prevajala. Zgodilo se je, da nekaj knjig, ki sem jih predlagala v prevajanje, niso hoteli vzeti. Bilo je nekako spontano, bom pa sama, sem si rekla. Prevedla sem jih in steklo je samo od sebe. Ime je kar priletelo od nekod. Nisem kaj dosti razmišljala naprej, naredila sem prvi korak in zaupala – in je šlo.
Kako?
Tako: redno sem plačevala račune, zato ker meni niso nikoli redno izplačevali honorarjev, vedno z zamudo. Jaz pa sem hotela biti poštena, plačevala sem davke, sistemu sem dala, kar je zahteval, da sem pred njim imela mir. Držala sem se načela, da bo tisti, ki bo delal zame, pošteno in takoj plačan.
Vera Čertalič FOTO: Jure Eržen/Delo
Spomnim se, kako so mi pri neki tedaj uspešni založbi vzvišeno rekli, ko so mi bili dolžni deset tisoč evrov, ali morda ne vem, da se računi plačujejo z zamudo. Kaj niso propadli? Gledam te založbe in zdaj mi je že jasno, da če postaneš pogolten, propadeš. Tudi sama sem bila v neki točki pred dilemo: naj se razširim in dajem prevajati tudi drugim in vse malo širše zastavim, ker je bilo ogromno knjig, ki bi jih rada izdala, a nisem mogla vsega sama … Pa se nisem. In bilo je prav. Svetovali so mi, naj vzamem kredit, pa ga nisem. No, enkrat so mi dali subvencijo v višini tisoč evrov. Res lahko rečem, da sem neodvisna.
Torej živite od tega, kar prodate?
Da. Včasih je sin Tomaž še šel na knjižni sejem v Cankarjev dom prodajat na stojnice. Enkrat čisto zraven znanih slovenskih založb – brigalo jih je, ali so kaj prodali ali ne. Saj imajo vse subvencionirano. Tako je veliko lažje delati, seveda. In še zavlačujejo, slabo plačujejo prevajalce. Ali pa jih silijo, da tako hitro prevajajo, da se to še kako pozna na kakovosti prevodov. Prevajalci pa tudi morajo od nečesa živeti, zato privolijo v takšne pogoje. Preveč je vsega, kot pravi Renata Salecl, tudi knjig. Pred nekaj leti sem bila zadnjič na knjižnem sejmu v Ljubljani in se mi je uprlo; osemdeset odstotkov je bilo smeti, če se tako izrazim. Ko je preveč vsega, se tudi tisto dobro izgubi. Zato je potrebno veliko promocije. Treba je v oddaje tipa Dobro jutro in ne vem še, kam vse … Zdi se mi, da se založba Eno dolga leta ni čisto nič promovirala.
Kako potem bralci izvejo, kaj izdajate?
Precej je stalnih bralcev, velikokrat mi rečejo: imam vse vaše knjige …
S katerimi naslovi ste si naredili osnovni bazen bralk in bralcev? Spomnim se uspešnice Imenovali so jo Dvoje src …
Dobro se spomnim tistih časov. Tiskali smo jo v Italiji, kar v devetdesetih ni bilo nekaj samoumevnega. Meja med državama je še vedno obstajala. S sinom sva na meji zgrešila izvoz z avtom, polnim knjig. Za nama pa cariniki s pištolami. Dobro se je izteklo. In potem sva 1500 knjig tovorila v četrto nadstropje, mene pa je začelo begati, kaj bom storila z njimi, če jih ne bom prodala. Bo en kontejner za smeti dovolj? Potem pa smo jih v treh mesecih razprodali.
Kako ste našli to knjigo?
Našla sem jo v Londonu, kjer sem bila s prijateljico. Izložbe so je bile polne. Pa tudi Žensk, ki tečejo z volkovi. To je bilo leta 1995. In Žensk sem se bala kot hudiča.
Zakaj?
Zato ker je špeh. Vedno sem morala misliti, koliko me bo stal tisk. Koliko naj natisnem. Takrat ni bilo digitalnega tiska in je bilo treba čim več tiskati, da se je izšlo. Poleg tega sem šla prvič v trdo vezavo, vendar sem rekla 2000, pa če gremo v maloro. In je bilo spet v pol leta prodano. Takrat se je potem prevesilo in nam je šlo nekaj časa zelo dobro. Sledile so knjige Divji moški, Zgodbe ob kuhinjski mizi, Blagoslovi starega očeta, Babe ne tarnajo in druge. Nekajkrat smo tudi zašli …
Kaj to pomeni?
Jaz bi rada delala samo mitologijo, osebno in skupno. Vendar smo nekajkrat zavili v nekaj čisto drugega, poskusili smo pač, in mislim, da smo takrat dosti ljudi tudi izgubili. Pa Tomaž je prenehal oblikovati za nekaj časa, tako da nismo bili več prepoznavni. Res, kar nekajkrat sem pošteno usekala mimo ...
Pri kom ste se ušteli?
Z Errijem De Luco. To je eden meni ljubših avtorjev, a ne vem, ali smo prodali več kot štiristo izvodov, vštevši knjižnice. Če bi morala izbrati knjigo, ki spregovori o vsem, bi izbrala Težo metulja. Zdi se mi, da sodobna italijanska književnost pri nas enostavno ne prodre …
Razen Ferrantejeve in Mazzantinijeve mogoče …
Nisem prepričana. Resnično dobra pa je Daria Bignardi.
Se strinjam. Italijanke so tako …
... polnokrvne.
Znajo popisati, kako zares živimo, zunaj in znotraj. A drži, Bignardijeva je v tem najboljša.
Ko berem Dario, kar vidim, slišim in voham stvari, ki jih opisuje. A takšnih je malo. Pri dveh milijonih ljudi bi v Sloveniji težko izbrskali podobno avtorico, ker je tu tudi številčnost pomembna.
S sinom sva na meji zgrešila izvoz z avtom, polnim knjig. Za nama pa cariniki s pištolami. Dobro se je izteklo. In potem sva 1500 knjig tovorila v četrto nadstropje, mene pa je začelo begati, kaj bom storila z njimi, če jih ne bom prodala. Bo en kontejner za smeti dovolj? Potem pa smo jih v treh mesecih razprodali.
Ko sem bila otrok, ste delali v goriški študijski knjižnici. In spomnim se, da sem vaše ime prvič videla zapisano v knjigi Shirley MacLaine Iskanja. Kaj ste prevajali, preden ste ustanovili založbo Eno?
Med drugim tudi Oriano Fallaci in MacLainovo. Ta zadnja je bila zame sploh odkritje, zvenela je pristno in teme, o katerih je bilo sicer veliko poljudne literature, je obravnavala na način, ki je bil dostopen širšemu krogu bralcev. In bila je uspešna. Takrat sem še prevajala za Mladinsko knjigo. Spomnim se urednice, ki mi je na vprašanje, ali mi lahko obljubi, da bom dobila prevode, odgovorila: seveda, ne skrbite. Tudi na podlagi tega odgovora sem pustila redno službo. Prevodov pa je bilo malo. Nekaj mesecev sem bila v hudi finančni stiski. V takšni, da sem iskala oglase, da bi šla za spremljevalko kakšni stari gospe v tujino. Misel, da bi se vrnila v službo, mi je bila grozna. Nekaj časa sem tenko piskala. Potem so mi rekli: usedi se za računalnik, uči se pravopisa, uči se besednjaka, listaj slovarje. Čakaj in zgodilo se bo.
Zanimiv nasvet.
In to sem tudi storila. Učila sem se obrti. V življenju so vedno valovi, gor in dol. V napetosti, ko se nič ne zgodi, moraš zdržati.
Bi s časovne distance pa tudi sicer lahko primerjali Oriano in Shirley?
Nemogoče ju je primerjati. Shirley je zelo radovedna ženska. Ves čas se ukvarja z duhovnostjo, morda na precej površinski ravni, očitno ji tako zadošča. Oriana pa je bila ženska in pol. Terzani je napisal, kako sta se ves čas kregala zaradi islama, ampak mislim, da je imela prav Oriana.
Kaj pa knjiga Kolo življenja psihiatrinje Elisabeth Kübler-Ross?
Prodajala se je zelo počasi. Takrat je bila smrt še velik tabu. Danes je drugače.
Kako ste izvedeli zanjo?
Meni so se vse knjige zgodile. Po naključju sem na televiziji videla, da je bila Rossova na obisku pri Oprah. Pisala sem njenemu agentu in v nekaj urah dobila odgovor. Zanimivo, kako se mi je pri skoraj vseh prvih petdesetih knjigah zgodilo, da sem vedno takoj dobila pozitiven odgovor, ko sem prosila za pravice.
Kaj pa se zgodi, če se več slovenskih založb začne potegovati za pridobitev pravic za isto knjigo?
V takšnem primeru sem se vedno umaknila, »cenkanja« ne maram. Dejstvo, da mi je skoraj vedno uspelo, je zame pomenilo, da moram samo naprej, nič levo ali desno. Takrat sem še zelo zaupala življenju, zdaj je drugače.
Zakaj?
Več sem si upala. Zdaj mu manj zaupam in sem bolj previdna. Leta ...
Danes natančno premislite, ali se utegne ta in ta knjiga dobro prodajati?
Tega tako ali tako ni mogoče vedeti vnaprej. Sploh danes, ko je toliko šlamastike vsepovsod. Ne zaupam več, da je še kaj dosti ljudi takšnih, ki se ne polnijo z zunanjimi stvarmi. Vse preveč jih, tudi po zaslugi cenene duhovne literature, išče samo srečo, in sicer v oblikah, ki jih razglašajo mediji. Na prvo žogo. In sklicujejo se samo na pravice, vsepovprek, od otrok naprej. Pozabljajo na dolžnosti.
Vera Čertalič FOTO: Jure Eržen/Delo
Ravno včeraj sem pri prevajanju A. Villolda, ki piše tudi o starogrških in starorimskih mitih, prebrala, da je bil klasični ameriški mit v prejšnjem stoletju zgodba o samorastniku, ki se od reveža povzpne do bogataša in zaslovi ter obogati z odločenostjo in trdim delom. Danes so ga nadomestili nova vrsta trgovcev z delnicami in internetni čudežni otroci, ki čez noč nakopičijo milijarde. Mlade zanima samo to, koliko bodo zaslužili. Mi tega nismo spraševali. Morda pa je bilo to napak. Podjetnost moje generacije je bila nekako zadušena. Vaše ne.
Imeli ste ideale, moja generacija jih nima.
Ja, smo imeli oprane možgane s temi ideologijami. Z današnjimi milenijci pa ne vem, kako bo. Ti zamenjujejo resničnost z virtualnostjo. Razvoj tehnologije je eksponenten in nepredvidljiv, tudi strašljiv. Nikakršnih osebnih stikov več, vsepovsod kamere, ne bo dolgo, ko nam bodo računalniki brali misli. Seveda ima tudi dobre strani – lahko bi bili, recimo, internetno povezani in bi morali za vsako stvar, ki jo je treba sprejeti v parlamentu, vprašati vse ljudi.
Edino rešitev za človeštvo vidim v univerzalnem temeljnem dohodku za vse ljudi po vsem svetu. Sicer nas bo pokosila lakomnost.
Vse, kar mi pravkar govorite, ste tako ali drugače iskali v knjigah, ki ste jih prevajali in izdajali?
Mene samo to zanima.
Vas je zanimalo že takrat, ob koncu osemdesetih, ko ste še delali v knjižnici?
Seveda, takrat sem si, ko so si bralci izposojali Louise Hay, na primer, govorila, no, saj ni važno, kaj si izposojajo, važno je, da berejo. Od tod naprej si bodo sposojali še kaj drugega …
Ampak vi ste tudi prevedli eno od njenih knjig. Sicer pa, sodimo avtorje ali njihove knjige?
Kar nekaj sem jih prevedla. Nič nimam proti Louise Hay, če je odskočna deska, ne gre pa, da bi bila biblija. In vedno zelo povezujem avtorja in njegovo pisanje. Danes je to veliko lažje, ker je vse na medmrežju.
Kako izbirate knjige za prevajanje?
Včasih mi kdo koga omeni, Terzanija mi je omenila Nadja Velušček, ki je ravno takrat zbolela za hudo boleznijo. Jodorowskega mi je predlagala Vesna Maria Maher.
Je bil Jodorowsky uspešnica?
Prodali smo 800 ali 900 izvodov, kar je za Slovenijo veliko. A mislim, da so bili ljudje prav navdušeni nad njim. Za Ashton Applewhite mi je povedala Vida Zei. Sredi vožnje v Ljubljano sem ji rekla, da pravzaprav ni nobene dobre knjige o staranju. Ko sem jih imela nekaj čez petdeset, sem prevedla Ženske, ki tečejo z volkovi, in mi je dobro dela. Zdaj, pri sedemdesetih, sem potrebovala nekaj drugega. Pravzaprav je luksuz, da lahko na takšen način razmišljam. Pisala sem Ashton in spet sem takoj dobila odgovor. Lahko rečem, da velikokrat dobim kakšen namig za dobro knjigo. Edina stvar, ki se je resnično izogibam, je spletna stran Amazona, kjer so zbrane uspešnice.
Kaj pa kardiologinjo dr. Suzanne Steinbaum?
Mi je svetovala prijateljica kardiologinja iz Ljubljane.
O čem govori?
O srcu. Dr. Tatjana Zorko jo je zelo priporočala in tudi strokovno pregledala. Po tistem, ko sem jo dala v tisk, sem odšla za 14 dni na Sicilijo. Že naslednji dan nekaj ni bilo v redu. Potem sem dva tedna ležala v postelji, ker sem imela rezerviran let in nisem mogla kar nazaj. Poleg tega nisem bila sama. Bilo mi je tako slabo, da sem, čeprav ne verjamem v Boga, prosila, naj umrem. Takoj po prihodu domov pa mi je srce zdivjalo in sem morala na urgenco. Niso ga mogli umiriti.
Kaj se je dogajalo?
Ne vem. Rekli so, da mi bodo na kratko ustavili srce.
Kako je, ko ti ustavijo srce?
Temno in boleče. Nenavadna slabost. Nič niso našli, ne na srcu ne kje drugje. Očitno je bilo psihosomatsko …
Kako si to razlagate?
Ne vem, saj si ne moremo vsega razlagati. Bilo pa je nekakšno olajšanje, da veš, da ne moreš vsega razumeti. Ampak tako je samo pri izkustvenih stvareh, tistih, ki si jih izkusil na lastni koži. Hecno, ker zgodilo se je tudi, da sem videla NLP. Zvečer, ponoči, okrog ene ure, sem šla na cigareto na balkon in zagledala pred seboj NLP, šest ogromnih luči, na veliki ladji, ki leti proti meni … Hotela sem po telefon, da bi fotografirala, a je bilo vse prehitro. V istem trenutku sem tudi vedela, da mi ne bo nihče verjel …
Pa ni bil dron?
Ne, je bila velika reč. Res je bilo ogromno in šlo je proti meni. Sin me je kasneje, ko sem mu pripovedovala, vprašal, ali sem pokadila kaj drugega, ne tobak. Drugi mi je verjel, rekoč, da je možno. Najbolj zanimivo je bilo doživljanje tistega trenutka – ki je bil zelo raztegljiv. Enako raztegljiv kot tisti, ko so mi ustavili srce. Cel kup stvari si ne znamo razlagati …
Pri založbi ste izdali 90 knjig. Koliko ste jih od teh prevedli vi?
Približno osemdeset. Nekaj jih je moja sestra, Resnične privide, Kozmično kačo in Zdravilne obrede je prevedel sin Marko, ker se na te stvari bolj spozna, pa Vesna Maher …
Hecno, ker zgodilo se je tudi, da sem videla NLP. Zvečer, ponoči, okrog ene ure, sem šla na cigareto na balkon in zagledala pred seboj NLP, šest ogromnih luči, na veliki ladji, ki leti proti meni … Hotela sem po telefon, da bi fotografirala, a je bilo vse prehitro. V istem trenutku sem tudi vedela, da mi ne bo nihče verjel …li.
Od vedno vas pri prevajanju odlikuje izboren jezik, smisel za literaturo – drug brez drugega ne gre?
Nekaj so geni, ded učitelj je imel doma ogromno knjig. In tudi ob zaključku vsakega šolskega leta sem za nagrado dobila knjigo. Tudi mama in sestra veliko bereta. Lahko rečem, da od četrtega leta neprenehoma berem.
Zakaj beremo?
Ravno o tem sem se nedavno spraševala. Sama namreč nisem zagovornica tega, da je potrebno za vsako ceno brati in na vsak način širiti bralno kulturo. In tudi ni vse v zgledu. Pri mojih sinovih eden prebere po 150 knjig na leto, drugi veliko manj, pa sta oba imela isti zgled. Včasih me zaboli, ko vidim, da kakšne mame ali babice silijo otroke brati. Ljudi sploh ne ocenjujem po tem, ali veliko berejo ali sploh ne. Toda ker sem veliko razmišljala o branju, danes na to vprašanje zlahka odgovorim: berem zato, da se spoznavam. Brina Svit je nekoč napisala, da bere tiste knjige, ki pišejo o njej. Se ji pridružujem.
Kako sta si z bralno kulturo?
Hvala, sistemske res ne potrebujem. V Sloveniji je, ko gre za bralno kulturo, vse na silo. Nepotizem, skratka. Sami sošolci in bratranci, kot bi rekla Vesna Vuk Godina. Če nisi v krogih, ki se poznajo, nimaš dostopa do sredstev. Po drugi strani pa se tako množi birokratizacija, da je nekaj obupnega. Kot prevajalka dobivam knjižnično nadomestilo – to dobivaš, če berejo tvoje knjige – od samega začetka. Vedno sem med zgornjimi dvajsetimi. Leta je teklo samo od sebe. Na Cobissu te vodijo, potem so sporočili ministrstvu in vsako leto so ti poslali odločbo in nakazali denar.
Lani ga nisem dobila. Enkrat avgusta sem klicala na Javno agencijo za knjigo (Jak). Pojasnili so mi, da je začel veljati zakon o knjižničarstvu in bi se morala prijaviti do 15. marca. Preberite si zakon o knjižničnem nadomestilu, so mi rekli. A glede na to, da sem nadomestilo prejemala že od začetka, glede na to, da sem član društva slovenskih književnih prevajalcev, se vam ne zdi, da bi me vi morali obvestiti? Ne, niso dolžni. In nisem dobila.
Včeraj sem dobila sedem listov. Sedem listov! Prvi z obvestilom, da sem dobila. Drugi z navodili, kaj moram narediti, da ga bodo nakazali. In potem obrazložitev na petih gosto tipkanih straneh. Zakaj neki je to potrebno? Da porabijo papir? To je pri nas kultura. Sedijo v tistih kubiklih na ministrstvu in prelagajo papirje. In zato nikakršna sistemska akcija ne more biti uspešna.
Mnogi so Eno imeli za založbo z newageevsko literaturo …
Daleč od tega. Poskusila sem z zelo različnimi žanri, začenši z Aborigini, ker Slovenci smo mahnjeni na Aborigine. Zdaj ko sem izdala Skrivnosti aboridžinskega zdravljenja, vidim, kako je še vedno veliko zanimanje zanje. Mene osebno še vedno najbolj zanima mitologija, na način, kakor o tem piše Joseph Campbell. Hotela sem prevesti tudi njegove Maske boga, zajete v štirih knjigah, takrat sem zaprosila za subvencijo in ponudili so mi tisoč evrov. Nisem jih sprejela, s tisoč evri si pri takšnem zalogaju ne moreš pomagati. Zanimivo, da ni interesa za prevod dela, kot je to. Potem si seveda primoran prevajati in prodajati takšne, s katerih vsebino se ne strinjaš povsem, ampak veš, da se bodo prodale in boš lahko s tem denarjem kupil pravice za druge, boljše.
Z vsebino katerih se niste strinjali?
Reciva, Louise Hay.
Torej nimate letnih načrtov?
Nimam. Kar mi ima priti na pot, pride.
Koliko časa vam vzame en prevod?
Prevedem približno sto strani na mesec.
Kako ste hitri …
Moje povprečje je osem strani grobega prevoda na dan. Včasih več ali manj, odvisno od težavnosti teksta. Včasih naredim tudi petnajst strani, potem pa ne gre več, ker me prsti enostavno ne ubogajo več.
Kar nekaj založb je bilo ustanovljenih kmalu za vami in kar nekaj jih je v obupu ugasnilo.
Tudi sama sem že razmišljala o prodaji. Včasih se mi zazdi, da nimam več kaj tržnega prevajati, kaj ponuditi bralcu. Po drugi strani pa vem, da se ne bom nikdar popolnoma prilagodila trgu, ki hoče imeti samo zdravje, duhovnost in seks. Potem mi seveda pridejo pod roke kakšne zanimive knjige avtorjev, kot so De Luca, Mauro Corona, Daria Bignardi. Prva dva sta asketa in živita z naravo, Daria Bignardi pa je urbana, a seže globoko. Tudi Colm Toibin in njegova Hiša imen.
Trenutno prevajate knjigo z naslovom Zdravilo duha.
Pravkar smo izdali knjigo psihoterapevta Ralpha Metznerja Toni in tokovi z zgodbami o psihoterapiji, družinskih postavitvah in regresoterapiji. Zdravilo duha Alberta Villolda govori tudi o mitih in o tem, kako pomembni so in kako zelo so vsajeni v nas. Pravi, da desna stran neokorteksa, tako imenovanih višjih možganov, deluje na zgodbah in mitih, ne na dejstvih. Uspeh televizijskih nadaljevank, kot je Igra prestolov, filmov, kot sta Gospodar prstanov in Vojna zvezd, ter knjig o Harryju Potterju priča o naši očaranosti s fantazijo in miti.
Kot poznavalec šamanske medicine trdi, da dokler ne očistiš telesa in možganov, ne moreš sprejeti tistega, ker je zakodirano v tebi. Združuje sodobno znanost, kar zadeva prehrano in odkritja o možganih, in stare šamanske tradicije celjenja.
Mislim, da človeštvo ne more več nazaj: preostane nam samo eno, da združimo znanost in zavest. To je Fritjof Capra napisal že davno: da se bo končalo tako, da bodo znanstveniki prilezli na goro, budisti pa jih bodo že čakali tam. Vedri in mirni.
Sami živite v popolnem miru, odmaknjeni od vsega.
Res, zelo malo se družim.
Na neki način med enim in drugim svetom, metaforično in čisto zares – od italijanskega ozemlja vas loči nekaj sto korakov.
Pri prevajanju se veliko naučim. Ne samo jezika, tudi sicer, znanje nabiram z najrazličnejših področij. Tako da zelo selekcioniram informacije, s katerimi nas bombardirajo od vsepovsod. Kot sem rekla za knjige, je tudi tu veliko smeti in eksponentno se množijo, prav kot materialni odpadki.
Zadnjič mi je Marko rekel, da je pred dvajsetimi leti poznal vse bende, vso muziko, ki je nastajala po svetu, zdaj je to nemogoče, ker je vsega preveč. Ko razmišljam o tem, si predstavljam peščeno uro. Pesek, ki je zgoraj, polzi navzdol, in smo že pri tistem, kar je zgoraj, je spodaj, ali kar je zunaj, je notri. Naj torej sprejemam zunanje informacije ali prepoznavam tiste v sebi? Tukaj mi pomagajo tudi knjige. Osvetlijo znanje, ki je notranje. Prebereš stavek, včasih tudi v Nesbøju, ki nekaj prižge. Ne gre za intelektualno znanje, bolj je pritajeno, intuitivno. V sebi veš. Samo to me še zanima, to prižiganje. Se pa še vedno ujamem, še me potegne intelektualiziranje, a se ustavim.
Ko sem bila mlada, sem vso svojo vrednost bazirala na tem, da sem bistra, sposobna hitrih asociacij, hitrega razumevanja. Vse sem morala znati, vse sem morala obvladati in biti sposobna, da izpeljem sama. Zdaj pa se velikokrat zalotim, da mi je vse skupaj vse manj jasno. In da je to v redu. Kakor tudi ni nič hudega, da v življenju doživljaš poraze oziroma krivice. Sem jih kar nekaj zadnje čase. Ko se pobereš po njih, si mehkejši in boljši.
