Ljubljane ne vidim kot pretirano zeleno mesto. Ima pa potencial, da to postane

V treh desetletjih, odkar so za Bežigradom podrli nekdanjo vojašnico in se je območje zaraščalo, je tam zrasla urbana džungla, v kateri je na stotine rastlinskih, živalskih vrst in gliv. Sledi objektov so prekrile številne plasti zemlje. Kot pripovedujejo skrbniki tega skupnostnega območja, člani kolektiva Krater, ki so se predlanskim prebili v finale za nagrado novega evropskega Bauhausa in lani prejeli Plečnikovo medaljo v kategoriji javnega prostora, je tudi v največji poletni vročini tu najmanj 4 stopinje Celzija nižja temperatura kot ob njegovi ograji.

Nizozemska umetnica in krajinska aktivistka Debra Solomon v intervjuju med drugim razkriva, kaj bi Ljubljančani izgubili, če bo tu zrasla sodna palača, pa tudi, kako je s »svojim« večvrstnim urbanizmom drastično spremenila javne površine v eni od amsterdamskih sosesk. Ob pomoči tamkajšnih prebivalcev pa tudi mestne uprave tam zdaj uspeva prehranski gozdni vrt, kjer je mogoče nabirati jagodičevje, oreščke in zelišča. A to ni najpomembnejše, pravi. Najuspešnejša stvar je, da so od leta 2018 morda s skoraj 100 ljudmi ustvarili novo tipologijo vzdrževanja javnega prostora. Ta 56 hektarjev velik urbani gozdni vrt, ki je območje velike biodiverzitete, večinoma vzdržuje občina, ker je javni prostor.