V nadaljevanju preberite:
Pri Wilhelmu Reichu ni šlo le za idejo orgazma, ampak je njegova teorija tudi zgodba o tem, kako človeka odrešiti čustvenega trpljenja in ga sprostiti. Verjel je, da je treba seksualnost, ki je v patriarhalni kulturi stoletja zatirana in izpostavljena sramoti in kaznovanju, osvoboditi. »Gradnja oklepa okrog osebnosti je temelj osamljenosti, brezupa, hlepenja po podreditvi avtoritetam, strahu pred odgovornostjo, bega v mistiko, seksualne osiromašenosti, nemočnega upiranja ter nenaravnega in patološkega prepuščanja usodi. Človek se je odtujil od vsega, kar je v njem vitalnega, in postal sovražno naravnan do življenja,« je bil prepričan. Prav ta občutja so bila tista, ki so v 30. letih v Nemčiji dala krila nacizmu, in ker se človek od takrat ni prav nič spremenil, lahko dajo krila tudi novim diktaturam, v kakršni koli že obliki obstajajo. Hitler je namreč, piše Reich, uporabil prav to zatrto seksualno tesnobo ljudi, sejal strah, češ da so telesa drugih ras nečista in kontaminirana, in je za osnovno načelo svoje kulturne politike postavil zamisel o nadaljevanju rase – in ne sreče v ljubezni.
Olivia Laing je prepričana, da vse te Reichove misli odsevajo tudi v sedanjosti, da je tudi sodobni človek odtujen od telesa, s katerim smo sicer obsedeni, saj mora biti popolno, zdravo in sijoče. A kot pravi esejistka, je njo vedno bolj zanimalo predvsem to, kako živeti v njem, kako udomačiti to neskončno občutljivo bitje, ki je domovanje našega užitka, bolečine, strahu in strasti.
Migrantska kriza in gibanje Življenja temnopoltih štejejo pričata o tem, da so nekatera telesa in življenja še vedno manj vredna od drugih. Prav tako so se začele topiti vse pravice in svoboščine, ki so jih izborila liberalna gibanja v 20. stoletju. Pravica, da ljubiš, migriraš, protestiraš, splaviš – vse to je znova postavljeno pod vprašaj tako kot v času, ko je živel in pisal Reich.
