V nadaljevanju preberite:

Opazila je, da so v vseh njegovih biografijah avtorji – sami moški – le bežno omenili njegovo prvo ženo Eileen O'Shaughnessy, čeprav so vsi pisali o tem, da se je po poroki njegovo pisanje izboljšalo, da je takrat končno našel svoj glas, da še nikoli ni bil tako srečen kot takrat. Kdo je bila ta ženska, se je začela spraševati pisateljica.

Leta 2005 so po naključju našli šest pisem, ki jih je Eileen začela kmalu po poroki, leta 1936, pisati svoji najboljši prijateljici Norah, s katero sta skupaj hodili v Oxford. Pisma so zabavna, zanimiva in ironična. Med drugim na primer piše, da se s svojim novim možem veliko in zelo glasno prepirata in da se opravičuje, ker ji ni tako dolgo pisala, a je v zadnjih mesecih povsem zanemarila vsa dopisovanja in je že pomislila, da bi vsem napisala samo eno pismo, in sicer po tem, ko bi se v njuni hiši končno zgodil umor ali samomor.

Z Orwellom sta takrat živela v majhni vasici Wallington, daleč stran od civilizacije, v koči, ki je bila precej v slabem stanju. Nista imela tekoče vode, in kadar sta zakurila peč, je dim napolnil hišo. Včasih je bilo tako mrzlo, da je posoda v pomivalnem koritu zamrznila. Nekoč, ko je deževalo cel mesec, jima je poplavilo hišo, ki je bila prekrita s pločevino. Kadar je deževalo, je bil hrup bolj glasen od njegovega pisalnega stroja, ki je zvenel kot strojnica.

O čem še piše o pismih? O tem, da pečica ne dela, da George živi le od kuhanih jajc, da je zelo bolan in da je njegov bronhitis vsak dan hujši. Bolehal je za tuberkulozo in krvavitve iz pljuč so bile čedalje pogostejše. Napiše tudi, da v hiši ni elektrike, da nima sveče, peresa, niti črnila, niti očal, ker so v sobi, v kateri piše George, in če ga bo zmotila, se bosta že petnajstič v enem dnevu sprla.

Anna Funder je pomislila na čarovniško točko, v kateri ženska na odru stopi v bleščeči zaboj, čarovnik ga zapre, in ko ga ponovno odpre, je ni več. Prav tako je iz Orwellovih biografij izginila Eileen in pisateljica se je odločila, da bo šla v ta svetleči zaboj in jo našla. Včasih se je počutila kot Orfej, ki se je odpravil v podzemlje po Evridiko. Kar šest let je pisala knjigo in ji dala naslov Wifedom in jo podnaslovila Nevidno življenje gospe Orwell. Spomnila se je še na eno misel, ki jo je Orwell napisal v eseju Zakaj pišem?: »Ko sedem, da bi napisal knjigo, si ne rečem: ustvaril bom umetnino. Napišem jo, ker obstaja neka laž, ki jo hočem razkrinkati, neko dejstvo, na katero hočem opozoriti, in v začetku mi je najbolj pomembno to, da bi mi prisluhnili.« Ona je imela glede njegove žene podoben namen.