V nadaljevanju preberite: 

Sodobna demokracija je rada preprosta. Če ni res, zakaj potem tako zelo uspevajo prvožogaši vseh vrst, tudi politični?
V Franciji se je na politično obnebje obesil znani novinar in avtor knjig Éric Zemmour, našel krivca: prišleka, zdaj pa ga kot grešnega kozla obdeluje z vseh strani. Slabih pet mesecev pred predsedniškimi volitvami se vede kot odločen kandidat, medtem pa se je aktualni predsednik končno odločil za protinapad. Napoveduje se ostra kampanja z napačnimi poudarki.

Dilema se zdi univerzalna: je glasove, ki sovražno sejejo razdor, bolje preslišati ali kaže odgovarjati nanje in jih razgaliti v vsej nizkotnosti, ki jih določa? Kateri pristop učinkuje bolje za dobro družbe, za kolektivno duševno zdravje?

Potem ko se je vladajoči macronizem dolge mesece delal, da na politični sceni ni Érica Zemmourja, je Zemmouristan, kakor kažejo javnomnenjske ankete, že tako verjetna karikatura prihodnje Francije, da so vendarle zamenjali strategijo. Abotno mračnjaštvo in nacionalizem, ki ju širi glasnik skrajnodesničarskih idej, imajo po novem pod drobnogledom in se nanju odzivajo. Jim ju bo uspelo marginalizirati vsaj s srditim protinapadom? Medtem francoski mediji kakor uročeni beležijo domala vsak Zemmourjev populistični premik in prezirljivo besedo ...