Odrast – ekosistemski odgovor na okoljsko-podnebno krizo
Človeštvo zaradi stalne prebivalstvene in proizvodno-potrošniške rasti vse bolj presega nosilnost planeta, geografska in socialna neenakost pa dosegata tektonske razsežnosti.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen
Leta 1969 je svetovno prebivalstvo zadnjič potrošilo manj obnovljivih virov, kot jih je v tem letu obnovil planetarni ekosistem. Leta 2019 so se obnovljive svetovne zaloge porabile do 29. julija, globalni ekološki dolg vztrajno narašča.
Ekološki odtis (okvirna porabe naravnih virov in emisije toplogrednih plinov) kaže, da za doseganje obstoječega materialnega standarda na globalni ravni »potrebujemo« 1,75 planeta, za indijski 0,7 planeta, nemški 3 planete, slovenski 3,1 planeta in za severnoameriški 5 planetov. Imamo seveda – le enega …
Ekonomist Nicholas Stern (2007) je podnebno krizo upravičeno razglasil za največji tržni polom v človeški zgodovini. Verjetno bi bilo treba k temu polomu dodati še naraščajoči seznam izumrlih rastlinskih in živalskih vrst. Prav podnebne spremembe in pospešeno antropogeno izumiranje vrst kot ključne posledice globalnega uveljavljanja modela rasti zahtevajo takojšnjo planetarno akcijo. Po oceni biologa Edwarda Wilsona letno izumre okoli 27.000 vrst oziroma tri vrste na uro (!). Izpusti toplogrednih plinov za vsaj štirikrat presegajo samočistilne zmogljivosti ozračja, emisije Slovenije in EU28 na prebivalca pa za okoli šestkrat. Posebno poročilo Medvladnega odbora o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2018 je dejansko izjemno resno, pravzaprav skrajno »roteče« strokovno opozorilo, da se čas za globalni akcijski podnebni dogovor nepovratno izteka, obdobje do leta 2050 pa postavlja kot zadnje možno obdobje za uspešno globalno ukrepanje.
Industrijska revolucija je pred več kot dvesto leti povzročila večplastne dramatične spremembe, sicer geografsko in razredno zelo neenak dvig blaginje in podaljšanje življenjske dobe sta ob pospešeni rasti svetovnega prebivalstva in tržnega gospodarstva spremljala izčrpavanje naravnih virov in degradacija geografskega okolja. Celotni prostorsko in okoljsko omejen planet je postal globalna arena trajne gospodarske rasti in akumulacije kapitala ne glede na ekosistemsko in socialno ceno, tudi na račun prihodnjih rodov. Gospodarska rast in rast BDP sta temeljna politična cilja, rast ohranja politike na oblasti, »ohlajanje« gospodarstva povzroča njihove pogoste migrene, upad rasti pa volivci praviloma »nagradijo« z neprostovoljno selitvijo politične pozicije v – opozicijo. A prav enostranski tržni koncept rasti za dvig blaginje je ekosistemom sovražen in z vidika preživetja človeške vrste samomorilsko orodje. Globalne okoljske pritiske pa povečuje tudi rast prebivalstva v državah v razvoju, saj se kljub zmanjšani letni stopnji rasti svetovno prebivalstvo letno poveča za okoli 80 milijonov ljudi. Bogate države pa se na drugi strani soočajo s posledicami skromne rodnosti in pospešenega staranja prebivalstva.
Podatki švicarske investicijske banke Credit Suisse za leto 2017 po raziskavi nevladne organizacije Oxfame kažejo, da je 42 najbogatejših Zemljanov (leta 2016 pa zgolj 8!) razpolagalo s toliko premoženja kot revnejša polovica svetovnega prebivalstva oziroma 3,7 milijarde ljudi, en odstotek najbogatejših prebivalcev pa je imel v lasti toliko premoženja kot preostalih 99 odstotkov. Bruto domači dohodek v najbogatejših državah je več kot 50.000 dolarjev na prebivalca, v najbolj revnih pa pod 1000, razmerje je bilo torej več kot 50 : 1. V 60. letih 20. stoletja je bilo razmerje dohodkov petine najbogatejših in petine najbolj revnih prebivalcev 30 : 1, v začetku 21. stoletja pa že več kot 80 : 1.
Beseda odrast se je prvič pojavila leta 1972 izpod peresa filozofa in aktivista Andreja Gorza, koncept oziroma projekt (trajnostne) odrasti (decroissance, degrowth) pa se je celostno predstavil na prvi konferenci o odrasti v Parizu leta 2008. Gibanje za odrast ni jasno definirano in ni homogeno, a kot načrt za postopen, sistemsko zasnovan odmik od modela rasti skupno išče alternativne odgovore na aktualne fizične, ekološke, socialne in ekonomske izzive obstoječe družbe. Temeljni cilj gibanja odrasti je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in zagotavljanje visoke kakovosti življenja ob hkratnemu zmanjševanju porabe materialov in surovin ter pritiskov na okolje. Če človeštvo ne bo sposobno svoje materialne dejavnosti uravnovesiti z nosilnostjo okolja, bo po mnenju mislecev odrasti prišlo do nekontroliranega ekonomskega in ekosistemskega upada ali celo kolapsa sodobne civilizacije.
Koncept trajnostne odrasti torej ni enostranski in takojšnji preokret k nerasti, v prvi vrsti je etično in strokovno realno zasnovan kot načrt za takojšnje in sistematično zasnovano zmanjševanje prekomerne proizvodnje in potrošnje, najprej seveda v bogatih državah. A koncept odrasti se vsebinsko logično širi na iskanje poti za radikalno zmanjšanje izjemne geografske in socialne (družbene) neenakosti, zato postaja liberalnemu kapitalizmu ena od upoštevanja vrednih družbenih in ekosistemskih alternativ. Celo več, v kriznih razmerah uničevanja planetarnega ekosistema postaja odrast ne le razvojni koncept, temveč v prvi vrsti načrt obstoja in preživetja človeške vrste. Koncept odrasti se ne zateka v okrilje preživelega, zgolj besednega in teoretičnega radikalnega, revolucionarnega levičarskega iskanja vizije »popolne« enakosti in sonaravnosti v neki daljni prihodnosti. Zato pa inovativno in ideološko neobremenjeno razvija mehanizme za mukotrpno konkretno odpravljanje globinskih družbenih in okoljskih nasprotij in krivic, upora do vsesplošnega kapitalističnega poblagovljenja prve polovice 21. stoletja.
Po mnenju mislecev odrasti Vincenta Liegeyja in sodelavcev (2015) koncept odrasti predlaga načine, da živimo z manj, ne da bi pri tem povečali neenakost. Obenem pa naj bi bil vsem ljudem zagotavljal zmerno, dostojno raven materialne blaginje, dostop do vitalne količine omejenih virov, ne da bi z njimi razsipali. Trajnostna odrast, ki zagovarja zmanjšanje proizvodnje in potrošnje s ciljem ohranjanja blaginje ljudi in hkratnega izboljšanja ekoloških razmer ter pravičnosti na planetu, se po mnenju Gaje Brecelj in drugih zagovornikov odrasti (2019) uvršča med najbolj prepričljive alternativne modele za nujno razdvojitev ohranjanja blaginje družbe od tradicionalnega koncepta trajne rasti.
Večina mislecev koncepta odrasti vidi prihodnost v postkapitalistični družbi, a se izogiba ideološkim opredelitvam, pa tudi konkretnemu poimenovanju prihodnje družbe. V evforiji kapitala, ki je zopet našel novo nišo v »zeleni« in »trajnostni« gospodarski rasti, zagovorniki koncepta odrasti kot ekosistemsko nezadosten, celo kot dolgoročno nezadosten, celo kot zgrešen ocenjujejo model t. i. zelenega kapitalizma in (zgolj) ekološke modernizacije gospodarstva, gospodinjstev. Snovalci koncepta odrasti podpirajo težnje k prehranski in energetski samozadostnosti, lokalno proizvodnjo hrane in rabo lokalnih obnovljivih virov energije, delitveno ekonomijo (npr. souporabo avtomobila), mešano rabo mestnega prostora (zmanjševanje potreb po prevozu) in krajšanje preskrbovalnih verig, ravnotežje med mesti in podeželjem ter skladnejši regionalni razvoj, razvoj trajnostnih naselij, stanovanjskih in energetskih zadrug, skupnih urbanih vrtov, delavnic za recikliranje itd.
Udejanjanje koncepta odrasti bo izjemno zahtevno tudi v vsakdanjem življenju, saj nas v bogatih državah čaka npr. sprememba energetskega, potovalnega in tudi prehranjevalnega vzorca. Do leta 2050 je treba zapreti vse termoelektrarne in jedrske elektrarne, porabo mesa v bogatih državah zmanjšati za 80 odstotkov, več kot prepoloviti porabo primarne energije, zlasti v individualnih in vrstnih hišah doseči energetsko samozadostnost, bistveno zmanjšati danes skrajno energetsko potratno uporabo avtomobila, in sicer z javnim prevozom, kolesarjenjem, železnicami itd. Zlasti in zgolj z uveljavitvijo etične premise »dovolj« namesto »vedno več« prinaša odrast premik k resnični ekološki trajnosti in medgeneracijsko ter medvrstno sočutno zasnovanim družbenim spremembam. Nihče se seveda noče vrniti v dobo jamskega človeka, a treba je nujno upočasniti korak, sprejeti dober in vzdržen razvoj, opustiti nebrzdano velikopoteznost, jasno in zaskrbljeno opozarja papež Frančišek (2015). Zgolj z materialno zadostnostjo lahko nadomestimo rast, zato mora materialna preprostost postati skupna vrednota, ki ne omogoča privatizacije obilja. Navdih zanjo so sonaravne prakse domorodnih ljudstev ter številni verski in humanistični vzori, od Bude do Jezusa Kristusa, Mohameda, Gandija, Tolstoja, matere Tereze, misijonarja Opeke ...
Koncept odrasti zahteva planetarno solidarnost in družbeno ter medgeneracijsko pravičnost, zagovarja pošteno prerazdelitev bogastva znotraj držav in med globalnim severom ter jugom, pa tudi med sedanjimi in prihodnjimi generacijami. Zato je še toliko bolj pomembno, da se projekt odrasti nemudoma in pospešeno najprej začne uresničevati v bogatih državah, ki naj hkrati s sistemsko tehnološko in finančno pomočjo priskočijo na pomoč državam v razvoju, da bo prehod v družbo odrasti čim krajši in v največji možni meri trajnostno sonaraven. Zgolj radikalno in hitro zmanjšanje porabe naravnih virov in obremenjevanja okolja v bogatih državah sprošča okoljski prostor za omejen, a prepotreben dvig potrošnje v državah v razvoju, te pa morajo hkrati bolj zavzeto reševati izjemno zahtevno problematiko rasti prebivalstva in odprave absolutne revščine.
Bistvo ekosistemskih predlogov odrasti je razen moratorija za najbolj okoljsko degradacijske dejavnosti po mnenju Giorgiosa Kallisa (2015, 2018) koncept kapica in delitev. Kapica pomeni določitev zgornje meje rabe količine virov in obremenjevanja okolja, delitev pa enakopravno, pravično porazdelitev omejenih virov med prebivalce. Večina zagovornikov odrasti postavlja v ospredje tudi koncept polne, ustvarjalne zaposlitve (32-urni delovni čas, delitev delovnega mesta, država zadnji zaposlovalec itd.), a se ogreva tudi za univerzalni temeljni dohodek (UTD).
Radikalnejši »odrastniki« pa so skeptični do koncepta UTD, saj naj bi njihovi sodbi uvedba UTD sicer blažila družbene razlike, a še naprej ohranjala veliko družbeno in regionalno neenakost, hkrati pa tudi vse značilnosti družbe rasti in uničevanja okolja znotraj kapitalistične družbe. Vincent Liegey in sodelavci (2015) razen obveznega najvišjega sprejemljivega dohodka namesto UTD v denarni obliki za dostojno življenje predlagajo kot glavno socialno orodje – t. i. brezpogojno podporo za neodvisnost za vse prebivalce od rojstva do smrti. To podporo naj bi prejel vsak posameznik v obliki pravice tako do določenega obsega brezplačne količine virov (voda, hrana, energija, bivališče, zemljišče, prevoz) in javnih storitev (brezplačno izobraževanje, zdravstvo, informacije, kultura, šport) kot tudi do omejenih finančnih sredstev v nacionalnih in lokalnih valutah.
Uvedbo univerzalne podpore naj bi spremljala ukinitev nekaterih (ne vseh) zastarelih socialnih prejemkov in podpor, zlasti pa ukrepi aktivne politike povečevanja zaposlenosti, borba proti brezposelnosti, progresivni davčni sistem, najvišji sprejemljivi dohodek, vključevanje zunanjih stroškov v ceno izdelka in storitev, demilitarizacija itd. Zagotovitev dostojne, zmerne ravni življenjskega standarda za vse državljane je po mojem mnenju tudi ključni socialni mehanizem, ki v primeru uvodnega nazadovanja npr. BDP omogoča ohranjanje zadovoljive stopnje socialne varnosti. Guy Standing (2018) je prepričan, da se velika večina ljudi seveda ne bi zadovoljila z življenjem samo do temeljnega prihodka, ogromna večina želi ustvarjalno delati, niso lenuhi, saj se navdušujejo nad možnostmi izboljšanja svojega materialnega in socialnega življenja. Omogočanja osnovne varnosti sočloveku ne bi smeli pogojevati z nekakšnimi moralistično določenimi vedenji.
Radikalnejši zagovorniki koncepta odrasti pa sodijo, da je razen zagotavljanja dostojnega življenja za vse prebivalce za odpravo korenin neenakosti nujna zlasti sprememba lastninskih razmerij in določitev zgornje meje tako dohodkov kot tudi premoženja, kar pomeni družbo onkraj kapitalizma, ki je seveda izrazita dualna družba zmagovalcev in poražencev. Ker je vse več neenakosti zaradi visokih dobičkov lastnikov finančnega kapitala, ki nimajo nobene povezave z vloženim delom, je treba najprej pravično obdavčiti njegove transakcije. Državni premoženjski skladi (primera stalnega sklada Aljaske in Norveške) so ena od poti za zbiranje finančnih dobičkov npr. za delovanje socialne države, za plačevanje UTD.
Za tranzicijsko uveljavljanje koncepta odrasti so lahko med vzvodi pospeševanja sprememb naslednji:
• razširitev konkretnih alternativ zlasti na ravni lokalnih skupnosti (npr. odločitev občine za vpeljavo brezplačne razumne rabe vode, plina, elektrike in hkratne podražitve slabe rabe, odločitev za dosego lokalne prehranske in energetske samooskrbe);
• uvodna uvedba UTD, ki se bo kasneje procesno razvil v širše zasnovano brezpogojno podporo za neodvisnost;
• skrajšanje delovnega časa z delitvijo delovnega mesta.
Po mnenju Dimitrija Rupla (2017) je Evropska unija (EU) epohalna pridobitev človeštva. Brez dvoma je zgodovinska dediščina EU v globalnem okviru pozitivna, EU je tudi na okoljskem in podnebnem polju praviloma pobudnica pozitivnih predlogov. A nosilci koncepta odrasti poudarjajo, da je EU daleč od epohalnosti, saj npr. simbolizira strateške okoljske napake kapitalizma, ker je med drugim integracijo preveč enostransko gradila le okoli ekonomije, v službi modela trajne rasti. Porabe naravnih virov, obremenitve okolja in ozračja na prebivalca EU nekajkrat presegajo nosilnosti planetarnega in lokalnega okolja. Razen radikalnega razogljičenja in ekologizacije EU snovalci koncepta odrasti poudarjajo hkratno nujnost evropskega reševanja problematike velike regionalne, meddržavne in socialne neenakosti ter naraščajoče prekarnosti. »Odrastniki« EU očitajo, da je pravzaprav »spregledala« rast neenakosti, onesnaževanje in pretirava s standardizacijo načina življenja, obenem pa se poglablja prepad med evropskim prebivalstvom in voditelji.
Zgolj radikalno, nekajkratno (vsaj štirikratno) zmanjšanje porabe naravnih virov in onesnažil na prebivalca v EU in drugih bogatih državah najkasneje do leta 2050 bi med drugim planetarno sprostilo možnosti za sonaravno zasnovano povečevanje porabe surovin in energije za odpravo revščine, za prepotreben dvig materialne blaginje revnih prebivalcev sveta. Vincent Liegey in drugi misleci odrasti (2015) vidijo prihodnost EU kot solidarne, miroljubne in socialne, odrastne skupnosti, ki naj bi postopoma izstopila iz kapitalizma. Predlagajo univerzalno uvajanje ukrepa brezpogojne podpore za neodvisnost in hkrati tudi najvišjega sprejemljivega dohodka, obe socialni orodji pa bi po mojem mnenju morali upoštevati tudi specifične značilnosti in ekonomske razmere posameznih držav. V vsakem primeru pa bi bilo treba za resnično delovanje EU kot solidarnostne in socialne skupnosti letne prispevke njenih članic k skupni evropski blagajni z enega odstotka BDP povečati najprej na 3 odstotke, kasneje pa na 5 odstotkov.
Leta 2018 je Slovenila porabila ekosistemsko sprejemljivo in medgeneracijsko pravično količino naravnih virov in obsega obremenjevanja 11. maja, letos pa že 27. aprila. Ekološki odtis na prebivalca Slovenije za trikrat presega nosilnost planeta, emisije toplogrednih plinov na prebivalca za najmanj šestkrat. Tako je tudi Slovenija pred nalogo, da problemov materialnega obilja ne bo mogla reševati z rastjo BDP, ampak z modelom sonaravne odrasti, s spremembo vedenjskih vzorcev prebivalcev, s količinsko stabilizacijo in zmanjšanjem absolutne proizvodnje in potrošnje. Veljko Rus je že pred desetletjem opozarjal, da se tudi v Sloveniji poraja t. i. postmaterialistična družba, zato BDP ni in ne sme več biti glavni kazalnik kakovosti življenja. Tudi s tega vidika je priseganje celo ministra za okolje in prostor na trajno mantro ekonomske rasti ekosistemski korak v prazno ...
Koncept sonaravnosti in odrasti je Sloveniji in njenim pokrajinam, sistemu poselitve in rabi prostora resnično pisan na geografsko kožo. Po potencialu trajnostno sonaravnih potencialov na prebivalca (vodni viri, gozd, ekosistemske storitve, obnovljivi naravni viri itd.) za vzdržni dvig blagostanja in kakovosti življenja se Slovenija med več kot 200 državami sveta uvršča v prvo desetino, obenem sonaravnost in solidarnost črpa iz stoletja trajajoče sonaravne gozdarske prakse, dolge tradicije zadružništva (od Kreka naprej), soupravljanja in samoupravljanja (vključno z napakami!), policentričnega razvoja, regionalizma, skupnostnih (zadružnih) oblik lastnine ... Državljani Slovenije po anketah javnega mnenja podpirajo različne oblike solidarnosti in enakomernejši razvoj vseh regij, okrepila se je tudi ekološka zavest in vse bolj tudi globlje zavedanje o nujnosti sistemskega reševanja okoljskih problemov, ugotavlja Niko Toš (2017). Množični planetarni in slovenski podnebni protest mladih (15. marec 2019) je med drugimi sporočilnimi notami še dodatno, zelo jasno in neposredno opozorilo, da zlasti za prihodnje rodove seveda nimamo na razpolago »rezervnega planeta B« pa tudi ne »rezervnega ozemlja Slovenije«.
Odločitev o obratovanju TE Šoštanj do leta 2030/2035 ali pa do leta 2054 je na simbolni in praktični ravni prvi slovenski strateški »odrastni« lakmusov papir. In odločitev glede drugega bloka JE Krško – naslednji.
Preseganje planetarnih in lokalnih nosilnosti okolja je posledica dejstva, da prosti trg ne upošteva ekosistemskega in podnebnega polja kot ključnega sodobnega dejavnika okvirjanja obsega in načina proizvodnje in potrošnje. Trg seveda ne bo za ceno zmanjševanja dobičkov okoljsko sam prostovoljno in ustrezno reguliral lastne proizvodnje, nujen je planski poseg države, torej ekosistemsko plansko-tržno gospodarstvo odrasti, saj »svobodni« trg sčasoma postane sam sebi najhujši sovražnik. Ali nas torej zaradi nekajkrat preseženih nosilnosti okolja zaradi nenadzorovanega in enostranskega delovanja mehanizmov »prostega« trga lahko »reši« strokovno in plansko opredeljena, globalno okoljsko vzdržna in medgeneracijsko pravična »dovoljena« zgornja kvota porabe energije, surovin in obsega obremenjevanja okolja za posamezne države? Za kapitalizem in »realni« (državni) socializem – nepredstavljivo, za koncept nacionalnih držav – bogokletno, za preživetje prihodnjih rodov in biosfere – neobhodno!
Drugi ključni civilizacijski izziv pa je drastično zmanjšanje groteskne geografske in socialne neenakosti, ki je po mojem mnenju prav tako zadovoljivo rešljiv zgolj – onkraj kapitalizma. Za razmislek – drastično zmanjšanje premoženjskih razlik tudi po mnenju vizionarskega krščanskega socialista Andreja Gosarja (1933, 1935) (po drugi svetovni vojni neupravičeno »zamolčanega« tako od komunistične partije kot Cerkve) nujno zahteva demokratično določitev zgornjega obsega zasebnega premoženja. Že leta 1942 je Franklin Delano Roosevelt izjavil: »Noben ameriški državljan ne sme pri plačilu davkov imeti prihodka, ki presega 25.000 dolarjev na leto.« Vincent Liegey navaja, da je v SFR Jugoslaviji bilo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo prav tako 1 : 4. Najvišji sprejemljivi dohodek kot omejen večkratnik minimalnega dohodka je eden od ključnih socialnih in ekosistemskih mehanizmov koncepta odrasti, razmerje med minimalno in maksimalno plačo pa naj bi bilo praviloma največ 1 : 4 do 1: 6. Najvišji »dovoljeni« dohodek pa naj bi skupaj s progresivnim davčnim sistemom in drugimi državnimi mehanizmi omogočil delovanje socialne države in posredno omejil prevelike okoljske obremenitve najbolj bogatih.
A prvi in hkrati ključni cilj koncepta odrasti in možnega prehoda k novi ekosistemski družbeni ureditvi do srede 21. stoletja je zaradi vse večjega ekološkega dolga zmanjšanje in potem stabilizacija rabe materialov in surovin, delovanje gospodarstva znotraj ekoloških omejitev in regeneracijskih potencialov planeta. Postrastna, ekosistemska in solidarnostna ekonomija skupne in osebne blaginje plansko-tržnega modela gospodarstva kot prve faze uveljavljanja novega ekosistemskega družbenega reda je po mojem mnenju ekosistemsko »obvezna« alternativa sedanjemu kapitalističnemu »rastnemu« modelu gospodarstva in kapitalizmu kot takemu. Če bo seveda prišlo do demokratične večinske odločitve – neoliberalni kapitalizem se naj najprej preoblikuje v ekosocialni kapitalizem z vztrajnim uvajanjem prvin demokratičnega ekosocializma, ekohumanizma ali drugače poimenovane nove družbene ureditve.
Določitev zgornje meje potrošnje, premoženja in dohodkov, čimprejšnja ukinitev proizvodnje luksuznih dobrin (npr. razkošnih in potratnih jaht, prestižnih avtomobilov in zasebnih letal) ter izrazito progresivni davčni sistem bi seveda finančno prizadeli bogato »elito«, ki ima tudi privilegirani pristop do vlad in medijev. Jasno velja podčrtati, da ima resnično uveljavljanje ali neuveljavljanje odrasti tudi razredno in s tem izrazito politično razsežnost. A glede na zgodovinske izkušnje – skrajno zaostrene ekosistemske in socialne razmere in politika deljenja »drobtinic« bodo slej ko prej povzročile izbruh revolucionarnega besa ponižanih in zastrupljenih.
Pravočasen odmik od tradicionalnega kapitalističnega razvojnega modela gospodarske rasti in brezmejne tržne konkurence na temeljih fetiša zasebne lastnine je po mojem mnenju za preživetje in sonaravni napredek človeštva neobhoden. A demokratično uresničljiv le v primeru, da postane tudi volilno-politično dovolj prepričljiv. Udejanjanje solidarnostne, socialne in količinsko nerastoče družbe, torej »dovolj namesto vedno več«, z omejenim, »zgolj« zmernim, a vsem dostopnim materialnim standardom, z omejenimi zgornjimi dohodki in omejenim premoženjem, nedvoumno potrebuje tudi brezkompromisnega političnega, zlasti parlamentarnega glasnika, zagovornika in zvestega zaveznika. Glede na ekosistemsko in socialno sliko planeta in držav je pravzaprav nenavadno, da se to stanje ne preslikava v volilno telo in njegovo politično izbiro.
Serge Latouche (2016) je za volilni program politične stranke koncepta odrasti predlagal naslednje ključne postavke: zmanjšanje ekološkega odtisa pod nosilnostjo okolja, široka uporaba ekoloških davkov, zmanjšanje porabe energije za faktor štiri, visoka obdavčitev oglaševanja, uvedba moratorija za sporne tehnično-znanstvene inovacije, globalni davek na transnacionalne dobičke, globalni davek na premoženje, davek na CO2 in visokoradioaktivne odpadke.
Giorgios Kallis (2015, 2018) politično stavi na novo evropsko levico, ki naj podpre naslednje temeljne in konkretne predloge koncepta odrasti:
• revizija dolgov revnejših državljanov
• model polne zaposlitve, delitev delovnega mesta in krajši delovni teden (32 ur)
• temeljni in maksimalni dohodek
• zelena davčna reforma
• odprava podpor in javnih investicij za okoljsko degradacijske dejavnosti
• podpora socialni in solidarnosti ekonomiji
• socialna uporaba nezasedenih zgradb in hiš
• zmanjšanje oglaševanja
• določitev zgornjih okoljskih mej onesnaževanja
• odprava BDP kot temeljnega kazalnika napredka in blaginje.
Na simbolni dan letošnjega začetnega dneva globalnega ekološkega dolga (29. julija 2019) je Delova novinarka Maja Prijatelj Videmšek brez dlake na jeziku upravičeno zapisala: »Nekdo bo moral odgovarjati tudi za posledice že uresničenih netrajnostnih rešitev, kot je gradnja Teša 6. Okoljsko škodo bi bilo treba preganjati kot zločin …«
Ali je v Sloveniji politična stranka, ki je tudi za dokaj pričakovano (po mojem mnenju kratkoročno) manjšo volilno privlačnost sposobna in voljna kot programski temelj sprejeti cilje in načela koncepta trajnostne odrasti? Ta koncept seveda ne ponuja populistične, zavajajoče in medgeneracijsko ubijalske, lažne iluzije o sanjskih možnostih trajne gospodarske rasti in BDP kot edinemu zveličavnemu kazalcu »napredka«. Bo koncept odrasti in pravične družbe posvojila Levica, ki se programsko opredeljuje za nenasilno udejanjanje vizije demokratičnega ekološkega (ekosistemskega) socializma po radikalni, a reformistični in demokratični poti? Morda pa bo koncept odrasti ponotranjila tudi lista Povežimo se z nosilko Uršo Zgojznik kot uspešno okoljevarstveno aktivistko? Še kdo?
Današnja utopija bo jutrišnja realnost, to je trdno prepričanje zagovornikov koncepta odrasti!
Dušan Plut je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.
Ekološki odtis (okvirna porabe naravnih virov in emisije toplogrednih plinov) kaže, da za doseganje obstoječega materialnega standarda na globalni ravni »potrebujemo« 1,75 planeta, za indijski 0,7 planeta, nemški 3 planete, slovenski 3,1 planeta in za severnoameriški 5 planetov. Imamo seveda – le enega …
Ekonomist Nicholas Stern (2007) je podnebno krizo upravičeno razglasil za največji tržni polom v človeški zgodovini. Verjetno bi bilo treba k temu polomu dodati še naraščajoči seznam izumrlih rastlinskih in živalskih vrst. Prav podnebne spremembe in pospešeno antropogeno izumiranje vrst kot ključne posledice globalnega uveljavljanja modela rasti zahtevajo takojšnjo planetarno akcijo. Po oceni biologa Edwarda Wilsona letno izumre okoli 27.000 vrst oziroma tri vrste na uro (!). Izpusti toplogrednih plinov za vsaj štirikrat presegajo samočistilne zmogljivosti ozračja, emisije Slovenije in EU28 na prebivalca pa za okoli šestkrat. Posebno poročilo Medvladnega odbora o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2018 je dejansko izjemno resno, pravzaprav skrajno »roteče« strokovno opozorilo, da se čas za globalni akcijski podnebni dogovor nepovratno izteka, obdobje do leta 2050 pa postavlja kot zadnje možno obdobje za uspešno globalno ukrepanje.
Industrijska revolucija je pred več kot dvesto leti povzročila večplastne dramatične spremembe, sicer geografsko in razredno zelo neenak dvig blaginje in podaljšanje življenjske dobe sta ob pospešeni rasti svetovnega prebivalstva in tržnega gospodarstva spremljala izčrpavanje naravnih virov in degradacija geografskega okolja. Celotni prostorsko in okoljsko omejen planet je postal globalna arena trajne gospodarske rasti in akumulacije kapitala ne glede na ekosistemsko in socialno ceno, tudi na račun prihodnjih rodov. Gospodarska rast in rast BDP sta temeljna politična cilja, rast ohranja politike na oblasti, »ohlajanje« gospodarstva povzroča njihove pogoste migrene, upad rasti pa volivci praviloma »nagradijo« z neprostovoljno selitvijo politične pozicije v – opozicijo. A prav enostranski tržni koncept rasti za dvig blaginje je ekosistemom sovražen in z vidika preživetja človeške vrste samomorilsko orodje. Globalne okoljske pritiske pa povečuje tudi rast prebivalstva v državah v razvoju, saj se kljub zmanjšani letni stopnji rasti svetovno prebivalstvo letno poveča za okoli 80 milijonov ljudi. Bogate države pa se na drugi strani soočajo s posledicami skromne rodnosti in pospešenega staranja prebivalstva.
Današnja utopija bo jutrišnja realnost, to je trdno prepričanje zagovornikov koncepta odrasti!
Podatki švicarske investicijske banke Credit Suisse za leto 2017 po raziskavi nevladne organizacije Oxfame kažejo, da je 42 najbogatejših Zemljanov (leta 2016 pa zgolj 8!) razpolagalo s toliko premoženja kot revnejša polovica svetovnega prebivalstva oziroma 3,7 milijarde ljudi, en odstotek najbogatejših prebivalcev pa je imel v lasti toliko premoženja kot preostalih 99 odstotkov. Bruto domači dohodek v najbogatejših državah je več kot 50.000 dolarjev na prebivalca, v najbolj revnih pa pod 1000, razmerje je bilo torej več kot 50 : 1. V 60. letih 20. stoletja je bilo razmerje dohodkov petine najbogatejših in petine najbolj revnih prebivalcev 30 : 1, v začetku 21. stoletja pa že več kot 80 : 1.
Gradniki trajnostne odrasti
Beseda odrast se je prvič pojavila leta 1972 izpod peresa filozofa in aktivista Andreja Gorza, koncept oziroma projekt (trajnostne) odrasti (decroissance, degrowth) pa se je celostno predstavil na prvi konferenci o odrasti v Parizu leta 2008. Gibanje za odrast ni jasno definirano in ni homogeno, a kot načrt za postopen, sistemsko zasnovan odmik od modela rasti skupno išče alternativne odgovore na aktualne fizične, ekološke, socialne in ekonomske izzive obstoječe družbe. Temeljni cilj gibanja odrasti je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in zagotavljanje visoke kakovosti življenja ob hkratnemu zmanjševanju porabe materialov in surovin ter pritiskov na okolje. Če človeštvo ne bo sposobno svoje materialne dejavnosti uravnovesiti z nosilnostjo okolja, bo po mnenju mislecev odrasti prišlo do nekontroliranega ekonomskega in ekosistemskega upada ali celo kolapsa sodobne civilizacije.
Koncept trajnostne odrasti torej ni enostranski in takojšnji preokret k nerasti, v prvi vrsti je etično in strokovno realno zasnovan kot načrt za takojšnje in sistematično zasnovano zmanjševanje prekomerne proizvodnje in potrošnje, najprej seveda v bogatih državah. A koncept odrasti se vsebinsko logično širi na iskanje poti za radikalno zmanjšanje izjemne geografske in socialne (družbene) neenakosti, zato postaja liberalnemu kapitalizmu ena od upoštevanja vrednih družbenih in ekosistemskih alternativ. Celo več, v kriznih razmerah uničevanja planetarnega ekosistema postaja odrast ne le razvojni koncept, temveč v prvi vrsti načrt obstoja in preživetja človeške vrste. Koncept odrasti se ne zateka v okrilje preživelega, zgolj besednega in teoretičnega radikalnega, revolucionarnega levičarskega iskanja vizije »popolne« enakosti in sonaravnosti v neki daljni prihodnosti. Zato pa inovativno in ideološko neobremenjeno razvija mehanizme za mukotrpno konkretno odpravljanje globinskih družbenih in okoljskih nasprotij in krivic, upora do vsesplošnega kapitalističnega poblagovljenja prve polovice 21. stoletja.
Po mnenju mislecev odrasti Vincenta Liegeyja in sodelavcev (2015) koncept odrasti predlaga načine, da živimo z manj, ne da bi pri tem povečali neenakost. Obenem pa naj bi bil vsem ljudem zagotavljal zmerno, dostojno raven materialne blaginje, dostop do vitalne količine omejenih virov, ne da bi z njimi razsipali. Trajnostna odrast, ki zagovarja zmanjšanje proizvodnje in potrošnje s ciljem ohranjanja blaginje ljudi in hkratnega izboljšanja ekoloških razmer ter pravičnosti na planetu, se po mnenju Gaje Brecelj in drugih zagovornikov odrasti (2019) uvršča med najbolj prepričljive alternativne modele za nujno razdvojitev ohranjanja blaginje družbe od tradicionalnega koncepta trajne rasti.
FOTO: Jure Eržen
Večina mislecev koncepta odrasti vidi prihodnost v postkapitalistični družbi, a se izogiba ideološkim opredelitvam, pa tudi konkretnemu poimenovanju prihodnje družbe. V evforiji kapitala, ki je zopet našel novo nišo v »zeleni« in »trajnostni« gospodarski rasti, zagovorniki koncepta odrasti kot ekosistemsko nezadosten, celo kot dolgoročno nezadosten, celo kot zgrešen ocenjujejo model t. i. zelenega kapitalizma in (zgolj) ekološke modernizacije gospodarstva, gospodinjstev. Snovalci koncepta odrasti podpirajo težnje k prehranski in energetski samozadostnosti, lokalno proizvodnjo hrane in rabo lokalnih obnovljivih virov energije, delitveno ekonomijo (npr. souporabo avtomobila), mešano rabo mestnega prostora (zmanjševanje potreb po prevozu) in krajšanje preskrbovalnih verig, ravnotežje med mesti in podeželjem ter skladnejši regionalni razvoj, razvoj trajnostnih naselij, stanovanjskih in energetskih zadrug, skupnih urbanih vrtov, delavnic za recikliranje itd.
Udejanjanje koncepta odrasti bo izjemno zahtevno tudi v vsakdanjem življenju, saj nas v bogatih državah čaka npr. sprememba energetskega, potovalnega in tudi prehranjevalnega vzorca. Do leta 2050 je treba zapreti vse termoelektrarne in jedrske elektrarne, porabo mesa v bogatih državah zmanjšati za 80 odstotkov, več kot prepoloviti porabo primarne energije, zlasti v individualnih in vrstnih hišah doseči energetsko samozadostnost, bistveno zmanjšati danes skrajno energetsko potratno uporabo avtomobila, in sicer z javnim prevozom, kolesarjenjem, železnicami itd. Zlasti in zgolj z uveljavitvijo etične premise »dovolj« namesto »vedno več« prinaša odrast premik k resnični ekološki trajnosti in medgeneracijsko ter medvrstno sočutno zasnovanim družbenim spremembam. Nihče se seveda noče vrniti v dobo jamskega človeka, a treba je nujno upočasniti korak, sprejeti dober in vzdržen razvoj, opustiti nebrzdano velikopoteznost, jasno in zaskrbljeno opozarja papež Frančišek (2015). Zgolj z materialno zadostnostjo lahko nadomestimo rast, zato mora materialna preprostost postati skupna vrednota, ki ne omogoča privatizacije obilja. Navdih zanjo so sonaravne prakse domorodnih ljudstev ter številni verski in humanistični vzori, od Bude do Jezusa Kristusa, Mohameda, Gandija, Tolstoja, matere Tereze, misijonarja Opeke ...
Koncept odrasti zahteva planetarno solidarnost in družbeno ter medgeneracijsko pravičnost, zagovarja pošteno prerazdelitev bogastva znotraj držav in med globalnim severom ter jugom, pa tudi med sedanjimi in prihodnjimi generacijami. Zato je še toliko bolj pomembno, da se projekt odrasti nemudoma in pospešeno najprej začne uresničevati v bogatih državah, ki naj hkrati s sistemsko tehnološko in finančno pomočjo priskočijo na pomoč državam v razvoju, da bo prehod v družbo odrasti čim krajši in v največji možni meri trajnostno sonaraven. Zgolj radikalno in hitro zmanjšanje porabe naravnih virov in obremenjevanja okolja v bogatih državah sprošča okoljski prostor za omejen, a prepotreben dvig potrošnje v državah v razvoju, te pa morajo hkrati bolj zavzeto reševati izjemno zahtevno problematiko rasti prebivalstva in odprave absolutne revščine.
Kapica in delitev
Bistvo ekosistemskih predlogov odrasti je razen moratorija za najbolj okoljsko degradacijske dejavnosti po mnenju Giorgiosa Kallisa (2015, 2018) koncept kapica in delitev. Kapica pomeni določitev zgornje meje rabe količine virov in obremenjevanja okolja, delitev pa enakopravno, pravično porazdelitev omejenih virov med prebivalce. Večina zagovornikov odrasti postavlja v ospredje tudi koncept polne, ustvarjalne zaposlitve (32-urni delovni čas, delitev delovnega mesta, država zadnji zaposlovalec itd.), a se ogreva tudi za univerzalni temeljni dohodek (UTD).
Radikalnejši »odrastniki« pa so skeptični do koncepta UTD, saj naj bi njihovi sodbi uvedba UTD sicer blažila družbene razlike, a še naprej ohranjala veliko družbeno in regionalno neenakost, hkrati pa tudi vse značilnosti družbe rasti in uničevanja okolja znotraj kapitalistične družbe. Vincent Liegey in sodelavci (2015) razen obveznega najvišjega sprejemljivega dohodka namesto UTD v denarni obliki za dostojno življenje predlagajo kot glavno socialno orodje – t. i. brezpogojno podporo za neodvisnost za vse prebivalce od rojstva do smrti. To podporo naj bi prejel vsak posameznik v obliki pravice tako do določenega obsega brezplačne količine virov (voda, hrana, energija, bivališče, zemljišče, prevoz) in javnih storitev (brezplačno izobraževanje, zdravstvo, informacije, kultura, šport) kot tudi do omejenih finančnih sredstev v nacionalnih in lokalnih valutah.
Uvedbo univerzalne podpore naj bi spremljala ukinitev nekaterih (ne vseh) zastarelih socialnih prejemkov in podpor, zlasti pa ukrepi aktivne politike povečevanja zaposlenosti, borba proti brezposelnosti, progresivni davčni sistem, najvišji sprejemljivi dohodek, vključevanje zunanjih stroškov v ceno izdelka in storitev, demilitarizacija itd. Zagotovitev dostojne, zmerne ravni življenjskega standarda za vse državljane je po mojem mnenju tudi ključni socialni mehanizem, ki v primeru uvodnega nazadovanja npr. BDP omogoča ohranjanje zadovoljive stopnje socialne varnosti. Guy Standing (2018) je prepričan, da se velika večina ljudi seveda ne bi zadovoljila z življenjem samo do temeljnega prihodka, ogromna večina želi ustvarjalno delati, niso lenuhi, saj se navdušujejo nad možnostmi izboljšanja svojega materialnega in socialnega življenja. Omogočanja osnovne varnosti sočloveku ne bi smeli pogojevati z nekakšnimi moralistično določenimi vedenji.
Ali je v Sloveniji politična stranka, ki je tudi za dokaj pričakovano manjšo volilno privlačnost sposobna kot programski temelj sprejeti načela koncepta trajnostne odrasti? Ta koncept seveda ne ponuja populistične in medgeneracijsko ubijalske, lažne iluzije o sanjskih možnostih trajne gospodarske rasti in BDP kot edinemu zveličavnemu kazalcu »napredka«.
Radikalnejši zagovorniki koncepta odrasti pa sodijo, da je razen zagotavljanja dostojnega življenja za vse prebivalce za odpravo korenin neenakosti nujna zlasti sprememba lastninskih razmerij in določitev zgornje meje tako dohodkov kot tudi premoženja, kar pomeni družbo onkraj kapitalizma, ki je seveda izrazita dualna družba zmagovalcev in poražencev. Ker je vse več neenakosti zaradi visokih dobičkov lastnikov finančnega kapitala, ki nimajo nobene povezave z vloženim delom, je treba najprej pravično obdavčiti njegove transakcije. Državni premoženjski skladi (primera stalnega sklada Aljaske in Norveške) so ena od poti za zbiranje finančnih dobičkov npr. za delovanje socialne države, za plačevanje UTD.
Za tranzicijsko uveljavljanje koncepta odrasti so lahko med vzvodi pospeševanja sprememb naslednji:
• razširitev konkretnih alternativ zlasti na ravni lokalnih skupnosti (npr. odločitev občine za vpeljavo brezplačne razumne rabe vode, plina, elektrike in hkratne podražitve slabe rabe, odločitev za dosego lokalne prehranske in energetske samooskrbe);
• uvodna uvedba UTD, ki se bo kasneje procesno razvil v širše zasnovano brezpogojno podporo za neodvisnost;
• skrajšanje delovnega časa z delitvijo delovnega mesta.
Evropa in izzivi odrasti
Po mnenju Dimitrija Rupla (2017) je Evropska unija (EU) epohalna pridobitev človeštva. Brez dvoma je zgodovinska dediščina EU v globalnem okviru pozitivna, EU je tudi na okoljskem in podnebnem polju praviloma pobudnica pozitivnih predlogov. A nosilci koncepta odrasti poudarjajo, da je EU daleč od epohalnosti, saj npr. simbolizira strateške okoljske napake kapitalizma, ker je med drugim integracijo preveč enostransko gradila le okoli ekonomije, v službi modela trajne rasti. Porabe naravnih virov, obremenitve okolja in ozračja na prebivalca EU nekajkrat presegajo nosilnosti planetarnega in lokalnega okolja. Razen radikalnega razogljičenja in ekologizacije EU snovalci koncepta odrasti poudarjajo hkratno nujnost evropskega reševanja problematike velike regionalne, meddržavne in socialne neenakosti ter naraščajoče prekarnosti. »Odrastniki« EU očitajo, da je pravzaprav »spregledala« rast neenakosti, onesnaževanje in pretirava s standardizacijo načina življenja, obenem pa se poglablja prepad med evropskim prebivalstvom in voditelji.
Zgolj radikalno, nekajkratno (vsaj štirikratno) zmanjšanje porabe naravnih virov in onesnažil na prebivalca v EU in drugih bogatih državah najkasneje do leta 2050 bi med drugim planetarno sprostilo možnosti za sonaravno zasnovano povečevanje porabe surovin in energije za odpravo revščine, za prepotreben dvig materialne blaginje revnih prebivalcev sveta. Vincent Liegey in drugi misleci odrasti (2015) vidijo prihodnost EU kot solidarne, miroljubne in socialne, odrastne skupnosti, ki naj bi postopoma izstopila iz kapitalizma. Predlagajo univerzalno uvajanje ukrepa brezpogojne podpore za neodvisnost in hkrati tudi najvišjega sprejemljivega dohodka, obe socialni orodji pa bi po mojem mnenju morali upoštevati tudi specifične značilnosti in ekonomske razmere posameznih držav. V vsakem primeru pa bi bilo treba za resnično delovanje EU kot solidarnostne in socialne skupnosti letne prispevke njenih članic k skupni evropski blagajni z enega odstotka BDP povečati najprej na 3 odstotke, kasneje pa na 5 odstotkov.
Slovenija in izzivi odrasti
Leta 2018 je Slovenila porabila ekosistemsko sprejemljivo in medgeneracijsko pravično količino naravnih virov in obsega obremenjevanja 11. maja, letos pa že 27. aprila. Ekološki odtis na prebivalca Slovenije za trikrat presega nosilnost planeta, emisije toplogrednih plinov na prebivalca za najmanj šestkrat. Tako je tudi Slovenija pred nalogo, da problemov materialnega obilja ne bo mogla reševati z rastjo BDP, ampak z modelom sonaravne odrasti, s spremembo vedenjskih vzorcev prebivalcev, s količinsko stabilizacijo in zmanjšanjem absolutne proizvodnje in potrošnje. Veljko Rus je že pred desetletjem opozarjal, da se tudi v Sloveniji poraja t. i. postmaterialistična družba, zato BDP ni in ne sme več biti glavni kazalnik kakovosti življenja. Tudi s tega vidika je priseganje celo ministra za okolje in prostor na trajno mantro ekonomske rasti ekosistemski korak v prazno ...
Veljko Rus je že pred desetletjem opozarjal, da se tudi v Sloveniji poraja t. i. postmaterialistična družba, zato BDP ni in ne sme več biti glavni kazalnik kakovosti življenja. Tudi s tega vidika je priseganje celo ministra za okolje in prostor na trajno mantro ekonomske rasti ekosistemski korak v prazno ...
Koncept sonaravnosti in odrasti je Sloveniji in njenim pokrajinam, sistemu poselitve in rabi prostora resnično pisan na geografsko kožo. Po potencialu trajnostno sonaravnih potencialov na prebivalca (vodni viri, gozd, ekosistemske storitve, obnovljivi naravni viri itd.) za vzdržni dvig blagostanja in kakovosti življenja se Slovenija med več kot 200 državami sveta uvršča v prvo desetino, obenem sonaravnost in solidarnost črpa iz stoletja trajajoče sonaravne gozdarske prakse, dolge tradicije zadružništva (od Kreka naprej), soupravljanja in samoupravljanja (vključno z napakami!), policentričnega razvoja, regionalizma, skupnostnih (zadružnih) oblik lastnine ... Državljani Slovenije po anketah javnega mnenja podpirajo različne oblike solidarnosti in enakomernejši razvoj vseh regij, okrepila se je tudi ekološka zavest in vse bolj tudi globlje zavedanje o nujnosti sistemskega reševanja okoljskih problemov, ugotavlja Niko Toš (2017). Množični planetarni in slovenski podnebni protest mladih (15. marec 2019) je med drugimi sporočilnimi notami še dodatno, zelo jasno in neposredno opozorilo, da zlasti za prihodnje rodove seveda nimamo na razpolago »rezervnega planeta B« pa tudi ne »rezervnega ozemlja Slovenije«.
Odločitev o obratovanju TE Šoštanj do leta 2030/2035 ali pa do leta 2054 je na simbolni in praktični ravni prvi slovenski strateški »odrastni« lakmusov papir. In odločitev glede drugega bloka JE Krško – naslednji.
Odrast – gradnik nove ekosistemske družbene ureditve
Preseganje planetarnih in lokalnih nosilnosti okolja je posledica dejstva, da prosti trg ne upošteva ekosistemskega in podnebnega polja kot ključnega sodobnega dejavnika okvirjanja obsega in načina proizvodnje in potrošnje. Trg seveda ne bo za ceno zmanjševanja dobičkov okoljsko sam prostovoljno in ustrezno reguliral lastne proizvodnje, nujen je planski poseg države, torej ekosistemsko plansko-tržno gospodarstvo odrasti, saj »svobodni« trg sčasoma postane sam sebi najhujši sovražnik. Ali nas torej zaradi nekajkrat preseženih nosilnosti okolja zaradi nenadzorovanega in enostranskega delovanja mehanizmov »prostega« trga lahko »reši« strokovno in plansko opredeljena, globalno okoljsko vzdržna in medgeneracijsko pravična »dovoljena« zgornja kvota porabe energije, surovin in obsega obremenjevanja okolja za posamezne države? Za kapitalizem in »realni« (državni) socializem – nepredstavljivo, za koncept nacionalnih držav – bogokletno, za preživetje prihodnjih rodov in biosfere – neobhodno!
Drugi ključni civilizacijski izziv pa je drastično zmanjšanje groteskne geografske in socialne neenakosti, ki je po mojem mnenju prav tako zadovoljivo rešljiv zgolj – onkraj kapitalizma. Za razmislek – drastično zmanjšanje premoženjskih razlik tudi po mnenju vizionarskega krščanskega socialista Andreja Gosarja (1933, 1935) (po drugi svetovni vojni neupravičeno »zamolčanega« tako od komunistične partije kot Cerkve) nujno zahteva demokratično določitev zgornjega obsega zasebnega premoženja. Že leta 1942 je Franklin Delano Roosevelt izjavil: »Noben ameriški državljan ne sme pri plačilu davkov imeti prihodka, ki presega 25.000 dolarjev na leto.« Vincent Liegey navaja, da je v SFR Jugoslaviji bilo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo prav tako 1 : 4. Najvišji sprejemljivi dohodek kot omejen večkratnik minimalnega dohodka je eden od ključnih socialnih in ekosistemskih mehanizmov koncepta odrasti, razmerje med minimalno in maksimalno plačo pa naj bi bilo praviloma največ 1 : 4 do 1: 6. Najvišji »dovoljeni« dohodek pa naj bi skupaj s progresivnim davčnim sistemom in drugimi državnimi mehanizmi omogočil delovanje socialne države in posredno omejil prevelike okoljske obremenitve najbolj bogatih.
A prvi in hkrati ključni cilj koncepta odrasti in možnega prehoda k novi ekosistemski družbeni ureditvi do srede 21. stoletja je zaradi vse večjega ekološkega dolga zmanjšanje in potem stabilizacija rabe materialov in surovin, delovanje gospodarstva znotraj ekoloških omejitev in regeneracijskih potencialov planeta. Postrastna, ekosistemska in solidarnostna ekonomija skupne in osebne blaginje plansko-tržnega modela gospodarstva kot prve faze uveljavljanja novega ekosistemskega družbenega reda je po mojem mnenju ekosistemsko »obvezna« alternativa sedanjemu kapitalističnemu »rastnemu« modelu gospodarstva in kapitalizmu kot takemu. Če bo seveda prišlo do demokratične večinske odločitve – neoliberalni kapitalizem se naj najprej preoblikuje v ekosocialni kapitalizem z vztrajnim uvajanjem prvin demokratičnega ekosocializma, ekohumanizma ali drugače poimenovane nove družbene ureditve.
Določitev zgornje meje potrošnje, premoženja in dohodkov, čimprejšnja ukinitev proizvodnje luksuznih dobrin (npr. razkošnih in potratnih jaht, prestižnih avtomobilov in zasebnih letal) ter izrazito progresivni davčni sistem bi seveda finančno prizadeli bogato »elito«, ki ima tudi privilegirani pristop do vlad in medijev. Jasno velja podčrtati, da ima resnično uveljavljanje ali neuveljavljanje odrasti tudi razredno in s tem izrazito politično razsežnost. A glede na zgodovinske izkušnje – skrajno zaostrene ekosistemske in socialne razmere in politika deljenja »drobtinic« bodo slej ko prej povzročile izbruh revolucionarnega besa ponižanih in zastrupljenih.
Koncept trajnostne odrasti kot politični izziv
Pravočasen odmik od tradicionalnega kapitalističnega razvojnega modela gospodarske rasti in brezmejne tržne konkurence na temeljih fetiša zasebne lastnine je po mojem mnenju za preživetje in sonaravni napredek človeštva neobhoden. A demokratično uresničljiv le v primeru, da postane tudi volilno-politično dovolj prepričljiv. Udejanjanje solidarnostne, socialne in količinsko nerastoče družbe, torej »dovolj namesto vedno več«, z omejenim, »zgolj« zmernim, a vsem dostopnim materialnim standardom, z omejenimi zgornjimi dohodki in omejenim premoženjem, nedvoumno potrebuje tudi brezkompromisnega političnega, zlasti parlamentarnega glasnika, zagovornika in zvestega zaveznika. Glede na ekosistemsko in socialno sliko planeta in držav je pravzaprav nenavadno, da se to stanje ne preslikava v volilno telo in njegovo politično izbiro.
Ker je vse več neenakosti zaradi visokih dobičkov lastnikov finančnega kapitala, ki nimajo nobene povezave z vloženim delom, je treba najprej pravično obdavčiti njegove transakcije. Državni premoženjski skladi so ena od poti za zbiranje finančnih dobičkov npr. za delovanje socialne države, za plačevanje UTD.
Serge Latouche (2016) je za volilni program politične stranke koncepta odrasti predlagal naslednje ključne postavke: zmanjšanje ekološkega odtisa pod nosilnostjo okolja, široka uporaba ekoloških davkov, zmanjšanje porabe energije za faktor štiri, visoka obdavčitev oglaševanja, uvedba moratorija za sporne tehnično-znanstvene inovacije, globalni davek na transnacionalne dobičke, globalni davek na premoženje, davek na CO2 in visokoradioaktivne odpadke.
Giorgios Kallis (2015, 2018) politično stavi na novo evropsko levico, ki naj podpre naslednje temeljne in konkretne predloge koncepta odrasti:
• revizija dolgov revnejših državljanov
• model polne zaposlitve, delitev delovnega mesta in krajši delovni teden (32 ur)
• temeljni in maksimalni dohodek
• zelena davčna reforma
• odprava podpor in javnih investicij za okoljsko degradacijske dejavnosti
• podpora socialni in solidarnosti ekonomiji
• socialna uporaba nezasedenih zgradb in hiš
• zmanjšanje oglaševanja
• določitev zgornjih okoljskih mej onesnaževanja
• odprava BDP kot temeljnega kazalnika napredka in blaginje.
Na simbolni dan letošnjega začetnega dneva globalnega ekološkega dolga (29. julija 2019) je Delova novinarka Maja Prijatelj Videmšek brez dlake na jeziku upravičeno zapisala: »Nekdo bo moral odgovarjati tudi za posledice že uresničenih netrajnostnih rešitev, kot je gradnja Teša 6. Okoljsko škodo bi bilo treba preganjati kot zločin …«
Ali je v Sloveniji politična stranka, ki je tudi za dokaj pričakovano (po mojem mnenju kratkoročno) manjšo volilno privlačnost sposobna in voljna kot programski temelj sprejeti cilje in načela koncepta trajnostne odrasti? Ta koncept seveda ne ponuja populistične, zavajajoče in medgeneracijsko ubijalske, lažne iluzije o sanjskih možnostih trajne gospodarske rasti in BDP kot edinemu zveličavnemu kazalcu »napredka«. Bo koncept odrasti in pravične družbe posvojila Levica, ki se programsko opredeljuje za nenasilno udejanjanje vizije demokratičnega ekološkega (ekosistemskega) socializma po radikalni, a reformistični in demokratični poti? Morda pa bo koncept odrasti ponotranjila tudi lista Povežimo se z nosilko Uršo Zgojznik kot uspešno okoljevarstveno aktivistko? Še kdo?
Današnja utopija bo jutrišnja realnost, to je trdno prepričanje zagovornikov koncepta odrasti!
Dušan Plut je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.
