Srce je nagrada, ki jo ima lahko le Sarajevo

Vsakič, ko sedemo v hladno temo kinodvorane ali nočni hlad kina pod nočnim sarajevskim nebom open aira, je prva stvar, ki jo vidimo na temnem zaslonu, zapis: Sarajevo, mon amour. Sarajevo, ljubezen moja. Zgodba, ki sega v same začetke festivala, ki smo jih na teh straneh že opisali, zgodba o Parižanki, modni oblikovalki Agnes B. ki je – pretresena nad pokolom na sarajevski tržnici – izdelala majice s srcem v podporo meščanom obkoljenega Sarajeva.

Srce je nagrada, ki jo lahko ima samo Sarajevo.

Moje srce je že dolgo v Sarajevu, je dejal bolgarski režiser Milko Lazarev, ko je na svečani podelitvi nagrad srce Sarajeva prejel iz rok predsednika žirije za igrani film iranskega režiserja Asgarja Farhadija. Tema nagrajenega filma Aga je presenetljiva, sploh za regionalno kinematografijo, saj govori o inuitskem paru, ki želi ohraniti tradicionalni način življenja, a se sooča s posledicami globalnega segrevanja.



Za najboljšo režijo je srce Sarajeva prejela romunska režiserka Ioana Uricaru (nagrado v višini 16.000 evrov prispeva Agnes B.), in sicer za tesnobno dramo Limonada o romunski negovalki, ki želi svojemu sinu omogočiti boljše življenje v ZDA, a – kot brezpravna tujka na uradu za priseljence, kjer zaprosi za zeleno karto – postane žrtev spolnega nadlegovanja in izsiljevanja.

Srce Sarajeva za najboljšo žensko vlogo je dobila Zsófia Szamosi za vlogo v madžarski drami En dan; nagrado za najboljšega igralca pa je po pričakovanjih dobil Leon Lučev za vlogo šoferja tovornjaka Vlada v drami Tovor (Teret) srbskega režiserja Ognjena Glavonića.

Film, ki je prepričal kritike v Cannesu, v Srbiji še pred domačo premiero velja za protisrbski film, saj se dotika občutljive teme pobojev Albancev in množičnih grobišč. Glavonićev film nas zapelje v leto 1999, v čas bombardiranja Nata. Šofer tovornjaka Vlado (Leon Lučev) dobi nalogo, da s Kosova v Beograd prepelje tovornjak s tajnim tovorom. Njegova naloga je, da ne sprašuje, a tesnobna slutnja o vsebini tovora visi tako nad šoferjem kot nad gledalcem. Ob prejemu nagrade je Lučev dejal, da je bila to gotovo ena najtežjih vlog v njegovi karieri, z najtežjo tematiko, in zato toliko večja odgovornost.



Leon Lučev o sebi pravi, da postaja tudi slovenski igralec. Videli smo ga v antivojnem filmu Circus Fantasticus Mikija Burgerja, pa v vlogi rudarja, ki odkrije množična grobišča v Barbarinem rovu v filmu Rudar Hanne Slak, ki je bil v sredo prikazan na festivalu, ter v koprodukciji Moški ne jočejo Alena Drljevića, ki se ukvarja z občutljivo temo veteranov s postravmatskim sindromom – Lučev je v vlogi enega od veteranov, v vlogi psihiatra pa je odličen Sebastian Cavazza. Film Moški ne jočejo omenjam zato, ker so dodatno partnersko nagrado festivala, ki jo podeljuje Društvo filmskih delavcev BiH, podelili kolegu Alenu Drljeviću.

Za srce Sarajeva za najboljši dokumentarni film se je potegoval tudi slovenski film Fundamenti režiserja Petra Cerovška. Žirija, v kateri so bili direktorica festivala DOK Leipzig Leena Pasanen, švicarski fotograf Luciano Rigolini ter slovenska producentka in scenaristka Marina Gumzi, je nagrado podelila filmu Srbenka Nebojše Slijepčevića. Dokumentarec je posnel na vajah za gledališko predstavo Aleksandra Zec (HKD teater na Reki) kontroverznega režiserja Oliverja Frljića in ustvaril vzporedno filmsko zgodbo, v kateri se sprašuje, kaj pomeni odraščati na Hrvaškem, če imaš to nesrečo, da je eden od tvojih staršev Srb. Režiser je prav v Sarajevu, po premieri Srbenke, izvedel, da je v najožjem izboru za oskarja za najboljši dokumentarni film.
 

Slovenske barve

 


V Sarajevu se je tudi tokrat srečalo veliko število slovenskih avtorjev in producentov, festival je iz spoštovanja povabil avtorje Damjana Kozoleta, tudi Mikija Burgerja, čeprav tokrat tam nista predstavljala svojih filmov, tam je bil Dane Hočevar (Vertigo), Miha Černec (Staragara), Matevža Luzar, ki je predstavljal projekt Orkester, za mizo v Delikatesni so bili ustvarjalci filma Gajin svet, Sebastian Cavazza in Ajda Smrekar, skupaj z režiserjem Martinom Turkom, režiserko Sonjo Prosenc in direktorjem fotografije Mitjom Ličnom, prav tako v dogovorih za nov projekt, in seveda producent Franci Zajc, lanskoletni dobitnik Badjurove nagrade, ki je prišel s kratkim filmom Gorana Vojnovića Fountain, ki se navezuje na Duchampovo znamenito delo Fontana, tam je bil Siniša Gačić s projektom Hči Camorre skupaj s producentko Dunjo Klemenc.

 

Predpremiero je v nabito polni dvorani multipleksa Cinema City doživel film režiserja Martina Turka Dober dan za delo, občutljiva, senzibilno posneta socialna drama o mladem očetu, ki se bori, da bi našel dostojno delo, s katerim bi poskrbel za preživetje svoje mlade družine. Projekt Martina Turka in Bela filma je bil na Slovenskem filmskem centru zavrnjen dvakrat, s producentko Ido Weiss sta nad njim že obupala, ko je iz Sarajeva prišel klic, da so pripravljeni vložiti v zgodbo in jo producirati. Tako je film nastal v okviru projekta SFF Sarajevo, mesto filma, pod vodstvom Izete Građević. Kot producenti so tako podpisani Amra Bakšić Čamo, Jovan Marjanović, direktor CineLink Industry Days, Miro Purivatra, direktor festivala, in turški producent Enes Erbay. »Seveda sem imel najprej dvome, kako bom lahko film, ki je bil napisan za slovenskega igralca, delavca v okolju, ki ga dobro poznam, naredil v zame tujem jeziku in okolju,« je dejal Turk po projekciji filma. »A videl sem, da je zgodba univerzalna, sploh ko sem se v dveh mesecih predpriprav poglobil v sarajevsko realnost, ki je prav tako polna posameznikov, ki v iskanju preživetja izgubljajo upanje in ne zdržijo pritiska sistema.«

Film so posneli v devetnajstih snemalnih dneh za 200.000 evrov. Kmalu po predpremieri so se pojavile govorice, da je film že sprejet v tekmovalni program enega od mednarodnih festivalov.
 

Slovenski Gajin svet nagrado otroške žirije

Dan zatem, v sredo, so mladi in malo starejši gledalci v kinodvorani Pozorište mladih z navdušenjem pričakali mladinski film Gajin svet Petra Bratuše, v katerem poleg mlade glavne igralke Tare Milharčič nastopata tudi Sebastian Cavazza in Ajda Smrekar.

Sprva sem bil malo na trnih, saj bili otroci v dvorani med filmom silno nemirni, je povedal režiser Peter Bratuša, na koncu so vstali in ploskali, nato so obkrožili igralce, sploh Taro, se jim zahvaljevali, se jih dotikali …

Gotovo takšnega odziva ne doživiš vsak dan. sarajevo je res prostor, kjer se stvari zgodijo z drugačno toplino, mehkobo.  Pogovor med ustvarjalci in občinstvom se je začel z mlado mamo, ki jo je očitno zgodba tako pretresla, da najprej od joka ni mogla do besede, je rekel Bratuša, tudi ostala vprašanja iz občinstva bi se kar nadaljevala, je dodal Sebastian Cavazza, tako da so morali organizatorji prekiniti razpravo, saj so ekipo filma že čakali na rdeči preprogi.

Tudi Ajda Smrekar je bila ganjena nad iskrenim in burnim odzivom občinstva: »Za ustvarjalca je vedno najlepše, ko začutiš, kako močno se film dotakne mladih, za katere vemo, da so najbolj iskrena in neizprosna publika.«

Nekaj ur kasneje isti dan, ko nas ni bilo več v Sarajevu, si je občinstvo v polni dvorani multipleksa Cinema City ogledalo dramo Rudar o povojnih pobojih in rudarju, ki naleti na Barbarin rov, v režiji Hanne Slak.

Tik pred zaključkom redakcije smo izvedeli, da je otroška žirija 24. filmskega festivala nagrado za najboljši film podelila prav filmu Gajin svet.

Nagrado programa Docu Rough Cut Boutique, osredotočen na dokumentarne filme iz jugovzhodne Evrope je za postprodukcijo dokumentarca Hči Camorre v višini 20.000 evrov prejel Siniša Gačić; producentka slovensko-italijanske produkcije je Dunja Klemenc. Film spremlja nekdanjo kamoristično morilko Cristino Pinto, ki se po štiriindvajsetletni zaporni kazni bori z izzivi vsakdanjega življenja.

Nagrado Eurimages za razvoj koprodukcije je prejel hrvaško-slovenski projekt Varno mesto scenarista in režiserja Juraja Lerotića, nagrado Arte mednarodnih odnosov pa manjšinska koprodukcija Praznik dela scenarista in režiserja Pjera Žalice. Pri obeh filmih je slovenski producent Staragara z Mihom Černecem na čelu.

Domov

Ni nenavadno, da vsi, ki iz rok direktorja SFF Mira Purivatre prejemajo srce Sarajeva, govorijo o velikem srcu tega mesta in o tem, da se v Sarajevo vračajo kot domov. »Nič čudnega,« je pred dvema letoma rekel Robert De Niro. »V tem mestu je nekaj, zaradi česar se vračaš.«

»V Sarajevo se vračam kot domov. Tu sem bil pred vojno, med vojno in po vojni,« je dejal tudi oskarjevec Pawel Pawlikowski, ko je na open airu pred večtisočglavo množico predstavil film Hladna vojna o nemogoči ljubezni pianista in pevke ljudskih pesmi na Poljskem v času hladne vojne.

V to mesto se je zaljubil, ko je prvič videl film Se spominjaš Dolly Bell? In od takrat naprej raziskoval balkansko kulturo.



Leta 1992 je za BBC posnel dokumentarec Serbian Epics, v katerem je med drugim prizor, kako vojni zločinec Radovan Karadžić recitira epske pesnitve, za njim v kadru pa vidimo goreče Sarajevo, tudi njegovo mesto. Takrat je Pawlikowski že vedel za množične zločine nad bosanskim prebivalstvom, a je želel kamero obrniti v drugo smer, je dejal, in pristopiti k zločincu pod pretvezo, da ga zanima folklorna dediščina, in tako prikazati, kako nevarna lahko postane nacinalistična mitologija v rokah skrajnežev.

Tudi Nuri Bilge Ceylan, turški avtor, ljubljenec Cannesa, je vidno ganjen sprejel častno srce za prispevek k svetovni kinematografiji in poudaril pomen Mira Purivatre – ne samo kot vizionarja, ki je spremenil filmsko pokrajino regije, ampak tudi kot izjemnega človeka.

Ceylan je po mnenju mnogih najbolj pretresljive filmske stvaritve bibličnih razsežnosti naredil v prav koprodukciji z BiH. Purivatra je bil koproducent kar treh Ceylanovih filmov: Bilo je nekoč v Anatoliji (2011), z zlato palmo nagrajene drame Zimsko spanje (2014) in s  filmom iz letošnjega cannskega tekmovalnega programa Drevo divje hruške, presunljivo, več kot tri ure dolgo dramo o kompleksnem odnosu med očetom in sinom. Sin je študent, ki se želi izviti iz tradicionalnega okolja in se trudi objaviti svoj prvi roman, oče je profesor, ki ga je zasvojenost s stavami spravila v dolgove, mu porušila ugled in s tem zaznamovala celotno družino. Film smo si lahko ogledali v programu Fokus, med avtorsko ekipo je bila tudi slovenska avtorica maske Mojca Gorogranc. Nenavadno doživetje je gledati film turškega cineasta z osebo, ki je ustvarila to masko. Veliko platno, obraz, Ceylanovi biblični pejsaži, ugriz v ustnico namesto poljuba, na ustnici kaplja krvi. Tole je bilo precej težko, šepne; samo kapljica. »Staranje je najtežje, najtežje je postarati človeka tako, da je to verjetno.«

Največ je sodelovala z Damjanom Kozoletom, s Teono Mitevsko, delala je masko za koprodukcijo Zenit (Zvizdan) Daliborja Matanića, pa Moški ne jočejo Alena Drljevića, s Cristijem Puiujem, romunskim cineastom. »Trije filmi, ki sem jih delala nazadnje, so bili v tekmovalnem programu Cannesa. Mislim, da sem lahko zadovoljna,« se je v zadregi nasmehnila. Od malega jo je zanimal film, obraz na velikem platnu, in že takrat si je prisegla, da bo, ko bo velika, delala stvari, ki bodo ostale nekje zapisane za vedno. Ličilo izbrišeš, obraz igralca na filmu je večen. O Ceylanu je govorila kot o geniju, »njegova lucidnost, občutljivost in popolna predanost projektu so neverjetne. Na setu je bil uro pred vsemi, odhajal je zadnji.«


 

Rdeča preproga

Ko smo leta 2003 začeli s tekmovalnim programom, s katerim smo želeli vzpodbujati in promovirati regionalno kinematografijo, torej avtorje iz držav nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Albanije, Avstrije in Turčije, si nismo mogli niti misliti, da bo imel leta kasneje takšen uspeh, je dejal Miro Purivatra, ki sem ga ujela tretji dan festivala, zgodaj zjutraj na festivalskem trgu, kjer je dišalo po rogljičkih in sveži kavi, so z najtesnejšimi sodelavci že pripravljali strategijo dneva pred njimi.

»Sprva so bile projekcije še napol prazne, v zadnjih desetih letih pa ima tekmovalni program veliko pozornost mednarodnih in domačih medijev.« Zdaj tudi ve, da je pomembno, da je vztrajal pri rdeči preprogi, za katero so mnogi takrat mislili, da ne spada v Sarajevo. Dejansko so vse vstopnice za večerne projekcije tekmovalnih filmov razprodane, ustvarjalcem, ki se na premiero filma sprehodijo po rdeči preprogi, velja veliko večja pozornost domačih in mednarodnih medijev kot pred leti, ko so se usmerjali predvsem v avtorje filmov, ki so se prikazovali v open airu.

»Vsi avtorji, ki se mesece, leta trudijo, da posnamejo svoj avtorski projekt, si zaslužijo, da se za nekaj minut svečano oblečeni sprehodijo po rdeči preprogi, na voljo kameram in fotoreporterjem, da skupaj praznujemo njihov dosežek. Vsak film je za nas praznik,« je dejal Purivatra.

Tudi selektorica tekmovalnega igranega programa Elma Tataragić je zadovoljna z izborom desetih tekmovalnih filmov, ki je dokazal, da je letošnje leto za regionalno kinematografijo zelo plodno leto. Opaža velik preskok v osvobojenosti filmskega izraza in tudi v odmiku od družbenih realnosti. »Mislim, da je to povezano predvsem z zrelostjo avtorjev, ki se odmikajo od obdobja, ki se je začelo v devetdesetih z razpadom komunizma, socializma in pri nas z razpadom Jugoslavije ter je trajalo do zdaj,« je dejala. »Kot da se avtorji ne čutijo več obvezane, da se držijo svojega okolja, družbenih tem, ampak iščejo nove poglede na svet, na družbo, in to skozi individualne, osebne zgodbe.«
 

Hočemo ženske avtorice

Tataragićeva, ena od najmlajših soustanoviteljic festivala, profesorica na akademiji in med drugim avtorica knjige o scenaristiki, je svoj prvi celovečerni scenarij napisala za film Sneg režiserke Aide Begić. Zdaj je z makedonsko režiserko Teono Mitevsko napisala scenarij za film Bog obstaja in imenuje se Petrunija, ki govori o dekletu, ki na dan pravoslavnega krsta skupaj s pravoslavnimi moškimi skoči v reko, a ker je simbolika krsta po tradiciji samo za moške, jo ujame policija in jo zaslišuje cel drugi del filma.

Kot sekretarka Združenja filmskih delavcev BiH se zavzema za enakopravnost avtoric, tudi v njenem ustvarjalnem delu jo zanima vloga ženske v družbi. Sneg (2008) režiserke Aide Begić, za katerega je napisala svoj prvi celovečerni scenarij, nagrajen v Cannesu, govori o posttravmatski izkušnji žensk, ki so v vojni izgubile može in družino. To je tudi prvi bosansko-hercegovski film, kjer produkcijo, scenarij in režijo podpisujejo ženske.

»Lahko rečem, da sem se takrat prvič srečala z moškim šovinizmom, čeprav moram priznati, da je situacija v BiH načeloma veliko boljša kot v številnih, tudi razvitih družbah.

Očitno je socializem, v katerem smo odraščali, vzpostavljal določene kriterije in že pred petdesetimi, šestdesetimi leti privedel do vsaj približne enakopravnosti med moškimi in ženskami,« je dejala z nasmeškom. »Toda obstaja druga vrsta šovinizma, ki je zelo prikrit, in v SFF se zelo zavedamo tega problema.«



Zato je festival z Mirom Purivatro na čelu podpisal dogovor 5050x2020, ki sta ga pred tem podpisala še Cannes in Locarno, s katerim so se obvezali, da bodo do leta 2020 dosegli enakopravno zastopanost spolov na festivalu.

Ženske iz vseh segmentov filmske produkcije na festivalu, režiserke, producentke, igralke so se zato pojavile na rdeči preprogi pred Narodnim gledališčem, da bi v svet poslale jasno sporočilo. Hočemo enakopravno zastopanost žensk, hočemo več žensk, več filmskih avtoric.

»Hkrati pa lahko rečem, da so naše številke že zdaj dobre. Recimo, da je situacija 40-odstotna zastopanost žensk proti 60-odstotni v prid moškim, kar je veliko bolje kot na festivalih v Cannesu ali Berlinu. Pri nas je od sedmih programskih selektorjev kar šest selektoric, na večjih festivalih tega ni. Kje so ženske selektorice v Cannesu? Berlinu? Vse delajo moški.«

Ob tem je poudarila, da podatki kažejo, kako je na filmskih akademijah zastopanost moških in žensk zelo podobna, a da večina žensk, ko končajo šolanje, nikakor ne pride do prvega filma. »Zakaj ne? Nekaj se zgodi. Očitno tu obstaja problem,« je bila odločna Tataragićeva.

»Poglejte, tudi pri vas imate izjemne avtorice, Hanno Slak, pa Majo Weiss, Sonjo Prosenc, pri nas sta se z mednarodnimi priznanji dokazali tudi Jasmila Žbanić, Aida Begić, tudi Ines Tanović ... Treba jih je podpirati.«

Sama je odrasla v Sarajevu, ima izkušnjo mesta pred vojno, med vojno in po njej. Kako gleda na vlogo ženske, vprašam. Na eni strani, sploh v času festivala, vidimo mlade, osvobojene ženske v izzivalnih oblekah, mini krilih, visokih petah, na drugi strani je vsako leto na ulicah videti vse več popolnoma pokritih žensk, tudi takšnih, ki imajo zakrite oči; veliko deklet iz najmlajše generacije, ki se zbirajo recimo v Kavarni Morića Hana, je pokritih.

»To niso Bosanke, to so večinoma turisti iz arabskih držav,« odvrne Tataragićeva.

In vendar, ko že govorim o kvotah, mnoge od teh žensk najverjetneje ne morejo ali ne smejo povedati tega, kar si o enakopravni zastopanosti žensk mislijo one same, nadaljujem. Kako to, kot ženska, ki se zavzema za pravice žensk, vidite vi?

»Od kod, mislite, da vemo, o čem razmišljajo te ženske?« se je odzvala Tataragićeva. »V Iranu, recimo, sem spoznala mnoge zanimive pokrite ženske, ki v trenutku, ko doma odložijo burko ali feredžo, svobodno razpravljajo aktualnih političnih temah, se borijo za pravico govora, imajo svojo intelektualno držo. Pokritost je stvar njihove kulture in tradicije. Režiserka Aida Begić je zrasla v sarajevski meščanski družini, tako kot jaz, a njena odločitev je bila, da ostane pokrita. Je svobodna ženska, ki v filmih sledi svojim temam in dobiva mednarodne nagrade.«
 

Sarajevo, mesto filma

Sarajevo že nekaj časa ne privablja svetovnih imen samo zaradi »vojne karizme mesta«, ampak zaradi atmosfere, o kateri govorijo vsi, ki so prišli sem in se nenehno vračajo, je dejal Purivatra. Ter seveda zato, ker se v programih, kot sta CineLink, Talents Sarajevo, rojevajo nove zgodbe in koprodukcije, ki osvajajo občinstvo in vse pogosteje prodirajo na festivale A-kategorije po svetu.

Tudi Dževad Mujan, tehnični direktor SFF in eden od soustanoviteljev festivala, pravi, da so zdaj bolj kot na ranah preteklosti začeli podobo festivala graditi na 'posebnem šarmu Sarajeva', ki prinaša unikatno izkušnjo kakofonije različnih glasov, stičišče religij in kultur. »Mislimo, da ima sarajevski festival ogromen, še neizkoriščen potencial. Po zadnjih raziskavah smo dobili podatek, da Mostar vsako leto obišče milijon turistov, ki potem nadaljujejo pot v Dubrovnik, a redki od njih pridejo v Sarajevo. Naša ideja je, da poskusimo del teh ljudi pripeljati na naš  festival.« Skupaj s turistično skupnostjo so na velikem zaslonu v starem delu mesta Mostarja začeli predvajati video materiale, na katerih častno srce Sarajeva prejemajo Angelina Jolie, Robert de Niro, Benicio del Toro, Oliver Stone ... Če jim uspe, bodo  naslednje leto v Mostarju pripravili nekakšen podaljšek festivala, pravi Dževad Mujan, in tako številnim turistom, ki pridejo v Mostar, ponudili še določene kulturne vsebine. 

Ob tem še enkrat omeni raziskavo, ki jo je lani naredila angleška neodvisna hiša Olsberg  SPI (objavil jo je tudi Screen International), ki je raziskala kulturni in ekonomski vpliv festivala na mesto. Samo lani je Festival v Sarajevo pripeljal 10.000 turistov in omogočilo priliv 51,6 milijonov KM, kar je okrog 30 milijonov evrov, in omogočil zaposlitev 1385 delavcev, razsikava rapolaga tudi z natančnimi izračuni, kako ključen je festival za doprinos filmske industrije v celotni regiji in ne nazadnje, kako pozitivno vpliva na mednarodno percepcijo Bosne in Hercegovine.
 

Noč v mestu

Sarajevski festival je postal vse bolj podoben velikim festivalom, kjer se sklepajo resne koprodukcije. Različne sekcije v okviru festivala delujejo, poskrbljeno je za izobraževanje in vzpodbujanje mladih talentov, hkrati pa je to tudi mesto, kjer se mnogi avtorji srečajo naključno, tako kot sta se v enem od lokalov ponoči srečala Christopher Walken in Jan Cvitkovič ali kot smo se v Vinoteki srečali z Alenom Drljevićem (Moški ne jočejo), Markom Brdarjem, enim najbolj iskanih direktorjev fotografije v regiji, h katerima je po naključju prisedel predsednik žirije, iranski režiser Asghar Farhadi.

Ko se projekcije filmov končajo, se zdi, da je mesto v iskanju najboljše zabave, lokali so nabito polni, povsod vidiš srečne, ožarjene obraze, mednarodni ustvarjalci se družijo z lokalnimi prebivalci in skupaj obiskujejo festivalske dogodke, kot je bil recimo tisti v Domu armije, kjer je glasbo suvereno vrtel najbolj zaželen priložnostni didžej festivala (poleg Janija Novaka), ustanovitelj in lastnik hrvaški poslovnež Emil Tedesci.

Vsako leto, se zdi, so vmes zrasli novi hoteli, novi klubi, vsako leto je gneča na ulici bolj neznosna, vsako leto je težje dobiti taksi, sploh ponoči, ko se končajo zadnje projekcije filmov. Sarajevski taksisti so zgodba zase, o vsaki vožnji bi lahko nastal kratki film, z neobičajnim, včasih nadrealističnim obratom. Ko sem na mojo zadnjo noč, še pod vtisom podob iz Turkovega filma, ujela taksi na ulici ob reki Miljacki, je bil za volanom mladenič z zamišljenim pogledom, tiste vrste, ki ne govori, sem pomislila, ko sva se v tišini vozila po nočnem Sarajevu. Malo sem potožila zaradi hotela na hribu nad Baščaršijo, ki ni ravno blizu festivalskega dogajanja, sploh če moraš po tridesetih stopinjah večkrat na dan tja in nazaj, ko me je z nasmeškom pogledal in mi rekel, da se zdajle vendar voziva po eni najbolj zanimivih četrti v mestu, Medresa. To vem, ker sem živel tukaj, je dejal s ponosnim, malo nostalgičnim nasmeškom. »Poglejte, tam, v tisti hiši spodaj, je živel Goran Bregović, v vzporedni ulici Abdulah Sidran, tamle čez Predrag Pašić, legendarni nogometaš, ob hotelu je ena še redkih preživelih brivnic, na tem križišču je Nele nabiral svoje štose in skeče za Top listo nadrealistov,« je razlagal z žarom v očeh.

Nadrealiste je sicer gledal po vojni. Ko se je začela vojna, je imel osem let. Otroštva je bilo konec, ko je ravno na tem križišču, kjer je zdaj ustavil avto, strel ostrostrelca njegovega najboljšega prijatelja zadel naravnost v čelo, pred njegovimi očmi. Potem je četrt in ulica Medresa, tako kot večina predelov Sarajeva, dobila drug izraz, smrti so postale del vsakdana.

Če bi vam govoril o tem, kako se prebijaš čez trupla, čez granate ... Morda je bilo prav na tem koncu najhuje, je dejal in obmolknil. Iz molka se je počasi izvila povsem druga zgodba. Tisto zadnjo noč festivala sem tako obsedela v avtu in poslušala zgodbo nekoga, ki o tem dolgo ni govoril, in se je spomin odprl samo, ko je ob njem sedela popolna tujka.

Takšne zgodbe so in bodo neobhoden del mesta; za vso toplino, gostoljubnostjo in šarmom prebivalcev včasih v trenutkih, ko blišč in glasba iz sosednjih lokalov prenehajo, slišiš tudi njihovo bolečino.

Tudi zato je Purivatra vztrajal, da leta 2016 začnejo s programom Soočanje s preteklostjo, da bi odprte travme in rane preteklosti, s katerimi se mnogi še vedno ne želijo soočiti, lahko pomenile navdih filmskim avtorjem. Vsa pričevanja so predstavljena na tako imenovanem Trgu resničnih zgodb, kjer so številna pričevanja, dokumenti in zgodbe, ki so lahko navdih za nove ustvarjalne projekte režiserjem in producentskim hišam.