Tlakovci spomina na žrtve holokavsta
Na prekmurske Jude kot največje slovenske žrtve holokavsta v Murski Soboti in Lendavi spominjajo tudi »tlakovci spomina« ali »spotakljivci« kot del vseevropskega projekta.
Odpri galerijo
Tlakovci v Lendavi, položeni v spomin na tiskarsko družino Balkány. FOTO: Ali Žerdin
Prekmurski Judje so bili največje slovenske žrtve holokavsta leta 1944, ko so bili v kontekstu množičnega uničevanja Judov na Madžarskem prvi na udaru. Zdaj na to tragedijo v Murski Soboti in Lendavi spominjajo tudi »tlakovci spomina« ali »spotakljivci« kot del vseevropskega projekta spominjanja na holokavst. Po Mariboru in Ljubljani sta tako tudi osrednji prekmurski mesti z bogato judovsko identiteto dobili te pomnike, ki naj bi jih v prihodnje še dopolnjevali z novimi žrtvami holokavsta.
Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 so se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljevali v Prekmurju. Na tem območju so se tudi ustalili, saj je ugodna geografska lega omogočila razvoj srednjega trgovskega stanu. V smeri od severa proti jugu je namreč vodila stara tranzitna trgovska pot in to ozemlje povezovala s sosednjimi pokrajinami, ki so v različnih obdobjih spadale pod različne države. V prvih desetletjih 18. stoletja, po prenehanju turške nevarnosti, so nastopili mirnejši časi in v prekmurskih krajih omogočili razvoj gospodarstva.
To priložnost so znali dodobra izkoristiti tudi prihajajoči Judje, ki so se naselili v Murski Soboti in Lendavi pa tudi v vaseh po prekmurskem podeželju. Tam so bili trgovci, krčmarji in mesarji, v obeh mestih pa so se postopoma uveljavljali tudi na drugih gospodarskih področjih, v denarništvu, trgovini in veletrgovini. Bili so tudi tiskarji in nosilci mnogih drugih gospodarskih pobud, s katerimi so dodobra pospešili gospodarski razvoj in v pokrajini ob Muri pustili trajne sledi. Zgradili so sinagoge v Murski Soboti, v Lendavi in Beltincih. Ostala je samo lendavska sinagoga, ki je po obnovi sredi 90. let minulega stoletja kulturni center z dobrimi nastavki slovenskega muzeja holokavsta. Ohranjeno je še dolgovaško judovsko pokopališče s prvim spomenikom žrtvam holokavsta na Slovenskem.
Judje v Prekmurju so po veliki vojni, kot so tudi v teh krajih poimenovali prvo svetovno vojno, doživeli nekaj grenkega razočaranja, saj je bila njihova lastnina tarča uničevanja in plenjenja v revolucionarnih mesecih po koncu vojne. Mnogi so se tudi odločili za odhod iz Prekmurja, saj so ocenili, da je njihova domovina vendarle Madžarska in da jim bo v madžarski državi lažje živeti in delati. Tisti, ki so ostali v Prekmurju tudi po priključitvi te pokrajine k novi Kraljevini SHS, pa so še naprej razvijali svojo gospodarsko dejavnost in bili pomembni nosilci razvoja pokrajine. Živeli so po svojih verskih postavah in v skladu z judovsko tradicijo, a ne izolirano do večinskega prebivalstva, s katerim so sodelovali na različnih področjih. Murska Sobota je v tem času postala celo sedež izraelitske verske občine za celotno takratno slovensko nacionalno ozemlje. Bili so največja judovska skupnost v Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) pred začetkom okupacije 1941.
Ta je usodno zarezala med prekmurske Jude in – čeprav šele aprila 1944 – terjala strahotni davek v holokavstu. Dobršen del Judov (prek 85 odstotkov) je za vedno ostal v Auschwitzu, nekateri pa tudi v drugih koncentracijskih taboriščih in od njih so po vojni leta 1945 ostali samo še ostanki ostankov. Del njih je leta 1948 odšel v Izrael, nekateri v ZDA in nekaj malega celo na Madžarsko. Pokrajina ob Muri je postopoma postala dežela brez Judov, k sreči pa ne tudi brez spomina nanje.
Na njih odslej poleg lendavske sinagoge, dolgovaškega pokopališča, pokopališča v Murski Soboti in spomenika na kraju leta 1954 porušene sinagoge v Murski Soboti spominjajo še že omenjeni »spotakljivci« – tlakovci spomina. Namenjeni sicer žrtvam holokavsta, a hkrati tudi vsem ostalim, ki so v zgodovini pomembno sooblikovali podobo Prekmurja. Med polaganjem tlakovcev, ki ga je spremljalo veliko Lendavčanov, je bilo slišati celo nekoliko nepričakovano, a pikro pripombo, češ, »tlakovce jim postavljajo tisti, ki so jih med vojno pomagali izgnati v taborišča«. Bila je bolj ali manj preslišana, a nekateri smo vendarle začutili grenkobo njene sporočilnosti, ki ni bila tako nedolžna. Med drugim nas je utrdila v prepričanju, da je bil socialno šibkemu lokalnemu prebivalstvu ukrep množičnih aretacij in deportacij Judov leta 1944 v nemška koncentracijska (in uničevalna) taborišča celo po volji.
Enako ali skoraj še bolj mu je bilo po volji odvzemanje judovskega premoženja v okviru povojne nacionalizacije, saj so komunistične oblasti odvzele premoženje nekdanjim »bogatim someščanom in njihovim dedičem«. In ker so jih ti »bogati Judje« nekoč znali izkoriščati, je nova oblast z ukrepom odvzema premoženja pač »popravila krivice«, ki so jih prizadeli Judje. Ravnala je torej enako, kot so to storile praktično vse komunistične oblasti po vzhodni Evropi. Revno prebivalstvo je Judom to privoščilo, saj so bili »bogati Židovje«.
Lokalnega prebivalstva ni motilo dejstvo, da so odvzeli oz. nacionalizirali premoženje ljudi, ki so bili ubiti v taboriščih, in tudi tistim redkim preživelim Judom, ki so zaradi odvzema premoženja ostali brez možnosti za preživetje. Ne smemo namreč pozabiti, da so jim po deportacijah dobesedno izropali njihove hiše, stanovanja in gospodarske objekte. In dobršen del judovskega premoženja so pokradli in si ga prilastili tudi nekdanji someščani nejudovskega rodu ... O tem se po kuloarjih Lendave in Murske Sobote še danes govori, redki še živi poznavalci deportacij celo potihoma (ne pa tudi javno) pripominjajo, da je nekaj tega premoženja še danes po starih meščanskih vilah in stanovanjih ... Raziskave na to temo ni še nobene, bila bi zanimiva, potrebna, vendar za raziskovalca precej škakljiva. Eno so govorice, drugo so zgodovinska dejstva.
V dolgoletnem raziskovanju so me nekateri pričevalci večkrat opozorili na ta pozabljeni del usod deportiranih in v taboriščih uničenih Judov, zlasti iz Lendave in manj iz Murske Sobote. Zato resna in znanstveno podkrepljena študija na to temo ne bi bila odveč.
Peščica preživelih Judov iz Prekmurja je bila po letu 1945 in v prvih letih socializma v nekdanji Jugoslaviji dobesedno prepuščena samim sebi, v bistvu so lahko preživeli samo zaradi pomoči solidarnih posameznikov in njihove dobre volje. Aktualna oblast se s temi vprašanji ni ubadala, ker je enostavno niso zanimala. Judje tudi dolga desetletja niso bili obravnavani kot posebna kategorija žrtev vojne ... Oblasti so že vedele, zakaj to počnejo, med drugim so omenjene razmere lahko spretno izkoristili tudi za krepitev ideološko-razrednih ukrepov, ki jih je lokalno okolje odobravalo in sprejemalo. Bile so tudi izjeme in posamezniki, ki pa niso mogli spreminjati razmer in so lahko samo v ožjih okoljih negovali zgodovinski spomin, kolikor se je to pač dalo. Zgodilo se je veliko še danes nerazumljivih ukrepov, kot je bilo na primer rušenje sinagoge v Murski Soboti leta 1954.
Obrazložitve tega ukrepa so bile, milo rečeno, smešne. V tančico skrivnosti ostaja ovitih tudi nekaj polresnic in resnic okoli rušenja zgradbe judovske šole v Lendavi v 90. letih minulega stoletja, torej že v samostojni Sloveniji. In še nekaj zgodb bi se našlo, ki govorijo v prid tezi, da smo bili v bistvu žive priče podedovanim predsodkom in negativnim stereotipom, da so Judje enostavno »bogataši, ki so prišli do bogastva na račun izkoriščanja revežev«. Zaradi tega oblasti niso imele prav nobenih težav in so lahko mirne duše izpeljale odvzem in kolektivizacijo vsega judovskega premoženja, vključno s sakralnimi objekti. Zato še kako drži trditev nekaterih novodobnih raziskovalcev prekmurskega judovstva, da so prekmurski Judje po letu 1945 doživeli izrazito negativni odnos oblasti, ki so se nad peščico članov nekdanje močne judovske skupnosti znašale ideološko in materialno. Dokazov za takšno trditev je dovolj. A k sreči se razmere v zadnjih dveh desetletjih spreminjajo na bolje in tudi prekmurski Judje se vračajo v javni in zgodovinski spomin.
S svežimi »tlakovci spomina« postaja pestrejša in bogatejša tudi celotna spominska pokrajina Prekmurja. Bolje pozno kot nikoli!
Zgodovinar dr. Marjan Toš je nekdanji direktor Sinagoge Maribor.
Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med letoma 1496 in 1515 so se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljevali v Prekmurju. Na tem območju so se tudi ustalili, saj je ugodna geografska lega omogočila razvoj srednjega trgovskega stanu. V smeri od severa proti jugu je namreč vodila stara tranzitna trgovska pot in to ozemlje povezovala s sosednjimi pokrajinami, ki so v različnih obdobjih spadale pod različne države. V prvih desetletjih 18. stoletja, po prenehanju turške nevarnosti, so nastopili mirnejši časi in v prekmurskih krajih omogočili razvoj gospodarstva.
To priložnost so znali dodobra izkoristiti tudi prihajajoči Judje, ki so se naselili v Murski Soboti in Lendavi pa tudi v vaseh po prekmurskem podeželju. Tam so bili trgovci, krčmarji in mesarji, v obeh mestih pa so se postopoma uveljavljali tudi na drugih gospodarskih področjih, v denarništvu, trgovini in veletrgovini. Bili so tudi tiskarji in nosilci mnogih drugih gospodarskih pobud, s katerimi so dodobra pospešili gospodarski razvoj in v pokrajini ob Muri pustili trajne sledi. Zgradili so sinagoge v Murski Soboti, v Lendavi in Beltincih. Ostala je samo lendavska sinagoga, ki je po obnovi sredi 90. let minulega stoletja kulturni center z dobrimi nastavki slovenskega muzeja holokavsta. Ohranjeno je še dolgovaško judovsko pokopališče s prvim spomenikom žrtvam holokavsta na Slovenskem.
Judje v Prekmurju so po veliki vojni, kot so tudi v teh krajih poimenovali prvo svetovno vojno, doživeli nekaj grenkega razočaranja, saj je bila njihova lastnina tarča uničevanja in plenjenja v revolucionarnih mesecih po koncu vojne. Mnogi so se tudi odločili za odhod iz Prekmurja, saj so ocenili, da je njihova domovina vendarle Madžarska in da jim bo v madžarski državi lažje živeti in delati. Tisti, ki so ostali v Prekmurju tudi po priključitvi te pokrajine k novi Kraljevini SHS, pa so še naprej razvijali svojo gospodarsko dejavnost in bili pomembni nosilci razvoja pokrajine. Živeli so po svojih verskih postavah in v skladu z judovsko tradicijo, a ne izolirano do večinskega prebivalstva, s katerim so sodelovali na različnih področjih. Murska Sobota je v tem času postala celo sedež izraelitske verske občine za celotno takratno slovensko nacionalno ozemlje. Bili so največja judovska skupnost v Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) pred začetkom okupacije 1941.
Ta je usodno zarezala med prekmurske Jude in – čeprav šele aprila 1944 – terjala strahotni davek v holokavstu. Dobršen del Judov (prek 85 odstotkov) je za vedno ostal v Auschwitzu, nekateri pa tudi v drugih koncentracijskih taboriščih in od njih so po vojni leta 1945 ostali samo še ostanki ostankov. Del njih je leta 1948 odšel v Izrael, nekateri v ZDA in nekaj malega celo na Madžarsko. Pokrajina ob Muri je postopoma postala dežela brez Judov, k sreči pa ne tudi brez spomina nanje.
S svežimi »tlakovci spomina« postaja pestrejša in bogatejša tudi celotna spominska pokrajina Prekmurja. Bolje pozno kot nikoli!
Na njih odslej poleg lendavske sinagoge, dolgovaškega pokopališča, pokopališča v Murski Soboti in spomenika na kraju leta 1954 porušene sinagoge v Murski Soboti spominjajo še že omenjeni »spotakljivci« – tlakovci spomina. Namenjeni sicer žrtvam holokavsta, a hkrati tudi vsem ostalim, ki so v zgodovini pomembno sooblikovali podobo Prekmurja. Med polaganjem tlakovcev, ki ga je spremljalo veliko Lendavčanov, je bilo slišati celo nekoliko nepričakovano, a pikro pripombo, češ, »tlakovce jim postavljajo tisti, ki so jih med vojno pomagali izgnati v taborišča«. Bila je bolj ali manj preslišana, a nekateri smo vendarle začutili grenkobo njene sporočilnosti, ki ni bila tako nedolžna. Med drugim nas je utrdila v prepričanju, da je bil socialno šibkemu lokalnemu prebivalstvu ukrep množičnih aretacij in deportacij Judov leta 1944 v nemška koncentracijska (in uničevalna) taborišča celo po volji.
Enako ali skoraj še bolj mu je bilo po volji odvzemanje judovskega premoženja v okviru povojne nacionalizacije, saj so komunistične oblasti odvzele premoženje nekdanjim »bogatim someščanom in njihovim dedičem«. In ker so jih ti »bogati Judje« nekoč znali izkoriščati, je nova oblast z ukrepom odvzema premoženja pač »popravila krivice«, ki so jih prizadeli Judje. Ravnala je torej enako, kot so to storile praktično vse komunistične oblasti po vzhodni Evropi. Revno prebivalstvo je Judom to privoščilo, saj so bili »bogati Židovje«.
Lokalnega prebivalstva ni motilo dejstvo, da so odvzeli oz. nacionalizirali premoženje ljudi, ki so bili ubiti v taboriščih, in tudi tistim redkim preživelim Judom, ki so zaradi odvzema premoženja ostali brez možnosti za preživetje. Ne smemo namreč pozabiti, da so jim po deportacijah dobesedno izropali njihove hiše, stanovanja in gospodarske objekte. In dobršen del judovskega premoženja so pokradli in si ga prilastili tudi nekdanji someščani nejudovskega rodu ... O tem se po kuloarjih Lendave in Murske Sobote še danes govori, redki še živi poznavalci deportacij celo potihoma (ne pa tudi javno) pripominjajo, da je nekaj tega premoženja še danes po starih meščanskih vilah in stanovanjih ... Raziskave na to temo ni še nobene, bila bi zanimiva, potrebna, vendar za raziskovalca precej škakljiva. Eno so govorice, drugo so zgodovinska dejstva.
V dolgoletnem raziskovanju so me nekateri pričevalci večkrat opozorili na ta pozabljeni del usod deportiranih in v taboriščih uničenih Judov, zlasti iz Lendave in manj iz Murske Sobote. Zato resna in znanstveno podkrepljena študija na to temo ne bi bila odveč.
Erika Fürst, zadnja živa priča preganjanja prekmurskih Judov, pred hišo, v kateri so leta 1934 tiskali časopis Ljudska pravica. FOTO: Ali Žerdin
Peščica preživelih Judov iz Prekmurja je bila po letu 1945 in v prvih letih socializma v nekdanji Jugoslaviji dobesedno prepuščena samim sebi, v bistvu so lahko preživeli samo zaradi pomoči solidarnih posameznikov in njihove dobre volje. Aktualna oblast se s temi vprašanji ni ubadala, ker je enostavno niso zanimala. Judje tudi dolga desetletja niso bili obravnavani kot posebna kategorija žrtev vojne ... Oblasti so že vedele, zakaj to počnejo, med drugim so omenjene razmere lahko spretno izkoristili tudi za krepitev ideološko-razrednih ukrepov, ki jih je lokalno okolje odobravalo in sprejemalo. Bile so tudi izjeme in posamezniki, ki pa niso mogli spreminjati razmer in so lahko samo v ožjih okoljih negovali zgodovinski spomin, kolikor se je to pač dalo. Zgodilo se je veliko še danes nerazumljivih ukrepov, kot je bilo na primer rušenje sinagoge v Murski Soboti leta 1954.
Obrazložitve tega ukrepa so bile, milo rečeno, smešne. V tančico skrivnosti ostaja ovitih tudi nekaj polresnic in resnic okoli rušenja zgradbe judovske šole v Lendavi v 90. letih minulega stoletja, torej že v samostojni Sloveniji. In še nekaj zgodb bi se našlo, ki govorijo v prid tezi, da smo bili v bistvu žive priče podedovanim predsodkom in negativnim stereotipom, da so Judje enostavno »bogataši, ki so prišli do bogastva na račun izkoriščanja revežev«. Zaradi tega oblasti niso imele prav nobenih težav in so lahko mirne duše izpeljale odvzem in kolektivizacijo vsega judovskega premoženja, vključno s sakralnimi objekti. Zato še kako drži trditev nekaterih novodobnih raziskovalcev prekmurskega judovstva, da so prekmurski Judje po letu 1945 doživeli izrazito negativni odnos oblasti, ki so se nad peščico članov nekdanje močne judovske skupnosti znašale ideološko in materialno. Dokazov za takšno trditev je dovolj. A k sreči se razmere v zadnjih dveh desetletjih spreminjajo na bolje in tudi prekmurski Judje se vračajo v javni in zgodovinski spomin.
S svežimi »tlakovci spomina« postaja pestrejša in bogatejša tudi celotna spominska pokrajina Prekmurja. Bolje pozno kot nikoli!
Zgodovinar dr. Marjan Toš je nekdanji direktor Sinagoge Maribor.
