V članku preberite še:

V ranih urah novega tisočletja je veljalo trdno prepričanje, da so vojne v Evropi varno zaklenjene v 20. stoletje, da so se totalitarizmi izpeli, da nas bodo digitalne tehnologije povezale v svetovno skupnost informiranih državljanov in državljank. Motili smo se.

Vrniti se moramo k poučevanju znanstvene metode, in sicer interdisciplinarno in transdisciplinarno. Nove generacije državljanov moramo vnovično vzgojiti v znanstvenem razmišljanju. Naše mišljenje mora biti »počasno«, mišljenje, kakor ga opisuje Nobelov nagrajenec Daniel Kahneman, ki – v nasprotju z instantnimi resnicami na družbenih omrežjih – tehta, analizira, preverja, opušča in znova raziskuje. V družboslovju in humanistiki se moramo odmakniti od zgrešene razlage postmoderne epistemologije, češ, vse je družbeni konstrukt, in podučiti, da ta intelektualni relativizem in večperspektivnost še ne pomenita, da ni nič resnično; ali da ima vsak po svoje prav. Boj za znanstvene resnice je boj za resničnost, kjer bosta postmoderno ležernost v upravljanju z dejstvi nadomestila družbena odgovornost in samoomejevanje v nekvalificiranem razpravljanju.

V naravoslovje je treba vrniti razumevanje o zgodovinskosti razsvetljenske ideje. Razsvetljenstvo ni zaključen projekt, znanstveni progresivizem pa je neločljivo povezan z radikalnim humanizmom.