V nadaljevanju preberite:

V treh desetletjih je ustvarila paleto ženskih likov, ki ostajajo v kolektivnem spominu vseh, ki so jih videli zaživeti na odru ljubljanske Drame. Zdaj jo lahko gledamo kot profesorico z alzheimerjevo boleznijo v predstavi Še vedno Alice; je Laura v Krleževi drami V agoniji, Olivija v Shakespearovi komediji Kar hočete, za katero je nedavno dobila nagrado žlahtna komedijantka, in egocentrična Mami v Albeejevi drami Ameriški sen. 

Sobota dopoldan je bila edina možnost, da se srečava. Pričaka me pri vratarju, s spetimi svetlimi lasmi, v črnem svilnatem kimonu z velikimi rožami na robovih, s porcelanastjo poltjo, na kateri sije samo rdeč madež ustnic. Ljubljanska Drama je nenavadno tiha in prazna, ko hodim za njo po stopnicah do kavarne zgoraj, ki je to jutro videti zelo drugačna kot običajno po premierah.

Posadi me na rožnat fotelj, kot bi prišla k njej domov. Kavo? Morda čaj? Iz avtomata bo, ne gre drugače, se nasmehne. Vse na njej je ženstveno, mehko, obvladano. Obsedim tam, vdihujem privilegij te samote, v prostoru, ki je namenjen druženju, opazujem podobe na stenah, kot bi jih videla prvič. Črno-bele fotografije, prizori iz predstav, ki jih ni več. Na njih obrazi igralk in igralcev, ki so na tem odru, v teh prostorih pustili odtis svojih talentov in svojih življenj, mnogih ni več. Iščem njo.