Zoran Klemenčič, agent, ki med dopustom piše poročilo

Zoran Klemenčič, direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, mora do 20. avgusta napisati poročilo. Zahteval ga je njegov neposredno nadrejeni, predsednik vlade Miro Cerar. Poročilo mora napisati, ker je obzidje, ki obdaja sedež nacionalne obveščevalne in varnostne službe, postalo porozno. Skozi pore obzidja, ki naj bi bilo vsaj vodotesno, uhajajo anonimna pisma. Naslovljena so bila tudi na predsednika vlade in protikorupcijsko komisijo. Klemenčič naj bi bil odgovoren za razsulo v agenciji, bil naj bi pomemben člen »tranzicijske levice«, službeno pozicijo naj bi, če povzamemo očitke anonimk, zlorabljal za ščitenje družinskih poslovnih interesov.

Poleg tega, da je Klemenčič od leta 1990 javni uslužbenec, je bil od leta 1996 tudi med ustanovitelji in solastniki GBD – Gorenjske borzne družbe. Njegova soproga Ani Klemenčič je bila pred leti direktorica borzne hiše GBD, sam pa je bil med letoma 2004 in 2008 član nadzornega sveta GBD. Kot nadzornik je deloval še v družbi G Skupina, ustanovljeni leta 2008, ki jo je do leta 2013 vodila Ani Klemenčič. G Skupina se je znašla v težavah, ker je Gorenjska banka leta 2009 prek nje kreditirala družbo Merfin, ob finančnem zlomu Merfina pa je 6 milijonov evrov težko breme ostalo G Skupini. Zaradi zapletene poslovne operacije, ki se je končala s polomijo, sta Gorenjska banka in G Skupina druga na drugo naslavljali težke očitke in pisali kazenske prijave, G Skupina pa je od leta 2013 v stečaju.

Četudi se zdi, da se Zoran Klemenčič, obramboslovec po izobrazbi, od samega začetka ukvarja predvsem z obrambnimi in varnostnimi vprašanji, je bil leta 2004 tudi med ustanovitelji družbe Max Fin, ki se je ukvarjala s financami in trgovino. Z drugimi besedami – ob karieri javnega uslužbenca je imel kot solastnik in nadzornik gospodarskih družb tudi poslovno kariero. In ta zmes za funkcijo­ šefa obveščevalno-varnostne agencije ni nujno optimalna. Kakor ni optimalno, če en družinski član opravlja direktorsko funkcijo, drug pa funkcijo člana nadzornega sveta iste delniške družbe.

Zoran Klemenčič se je začel ukvarjati s politiko ob koncu osemdesetih let, neposredno zatem, ko je leta 1987 diplomiral na današnji fakulteti za družbene vede. V predsedstvu republiške konference zveze socialistične mladine je bil zadolžen za vprašanja splošnega­ ljudskega odpora in družbene samozaščite, torej področja, ki je bilo takrat zelo zanimivo zaradi konfliktov med jugoslovansko vojsko in slovenskimi političnimi gibanji. Leta 1990, v herojskem obdobju slovenskega osamosvajanja, se je zaposlil kot vodja kabineta ministra za obrambo Janeza Janše. Tako kot Klemenčič je tudi Janša začel svojo družbenopolitično kariero kot član predsedstva mladinske organizacije, zadolžen za splošno ljudski odpor in družbeno samozaščito. Kot šef ministrovega kabineta je bil Klemenčič tudi član koordinacije, ki je leta 1991 usklajevala obrambo nove države. Res pa je, da se je po letu 1992 z Janšo razšel. Klemenčič namreč na ministrstvu za obrambo velja predvsem za tesnega sodelavca Jelka Kacina, ki je bil leta 1990 postavljen na funkcijo namestnika obrambnega ministra, leta 1991 pa je Kacin zapustil ministrstvo, ker je prevzel vodenje vladnega sekretariata za informiranje. Ko je bil Janša leta 1993 ponovno postavljen za ministra, se je Klemenčič poslovil z ministrstva in dve leti služboval kot strokovni sodelavec komisije za obrambo državnega zbora.

Na obrambno ministrstvo se je vrnil leta 1994, ko je vodenje resorja prevzel Jelko Kacin; Klemenčič je ponovno postal vodja ministrovega kabineta. Ob koncu devetdesetih je bil svetovalec predsednika vlade Janeza Drnovška za varnostne zadeve. Takrat je bil tudi sekretar sveta za nacionalno varnost.

Na obrambnem ministrstvu se je še tretjič zaposlil, ko je v času ministra Antona Grizolda vodil OVS, obveščevalno-varnostno službo obrambnega resorja. Če so bile v devetdesetih letih peripetije iz obveščevalno-varnostne službe redna tema medijskih poročil, je Klemenčiču tedaj uspelo, da je OVS postala nezanimiva za medije. Po Janševi zmagi na volitvah leta 2004 je še enkrat zapustil ministrstvo in postal uradnik na ministrstvu za okolje. Prav v času, ko na okoljskem ministrstvu ni imel pomembnega dela, je opravljal tudi funkcijo člana nadzornega sveta borzne hiše GBD.

Klemenčičev politični bioritem je torej po letu 1992 do neke mere predvidljiv. Ko je bil Janša v opoziciji, se je Klemenčič ukvarjal z varnostno-obrambnimi zadevami. Ko je bil Janša v vladi, je bil uradnik. Res pa je, da je v času drugega Janševega mandata ostal glavni inšpektor za obrambo. V času, ko je obrambni resor vodil Roman Jaklič, je bil kot državni sekretar njegova desna roka.

Zoran Klemenčič je prevzel vodenje Sove novembra 2014, po neprijetni kadrovski polomiji, ko je predsednik vlade Miro Cerar za­upal vodenje obveščevalno-varnostne agencije osebi, ki ni izpolnjevala pogojev za funkcijo. Ob prevzemu vlade je namreč premier bolj kot na strokovnost in zakonske kriterije stavil na osebno poznanstvo, po mesecu dni pa se je pokazalo, da Cerarjev znanec Andrej Očko pač ne izpolnjuje zakonskih kriterijev.

Klemenčič ni imel težav z izpolnjevanjem zakonskih kriterijev, saj se z varnostnimi, obrambnimi in obveščevalnimi vprašanji ukvarja praktično celotno poklicno kariero. Že leta 2014 pa se je zastavljalo vprašanje, kako se bo znašel v agenciji, ki se zaradi nenavadne politične kulture ne ukvarja zgolj z vprašanji nacionalne varnosti in obveščevalnimi posli, ki bi koristili državi in zaveznicam Slovenije, pač pa se uslužbenci agencije ukvarjajo tudi s preštevanjem. Namreč – preštevanjem kadrov. Kolikšen del kadra je lojalen desnici in kolikšen levici. Hkrati v političnem razredu obstaja konsenz, da je kakšna tretjina osebja Sove politično kontaminirana in nesposobna. Od politične pripadnosti ocenjevalca je odvisno, ali agente Sove deli na tretjino, ki je lojalna Janši (ostali naj bi bili neoporečni varnostno-obveščevalni strokovnjaki), ali na tretjino, ki je lojalna »tranzcijski levici« (ostali naj bi bili, kot v prvem primeru, neoporečni izvedenci).

Klemenčič ne velja za konfliktno osebnost. Vprašanje pa je, ali je to v instituciji, ki v nekaterih zgodovinskih obdobjih spominja na kačje gnezdo, vrlina ali slabost. Zdaj piše poročilo. Predsedniku vlade Miru Cerarju mora dokazati, da so očitki, ki letijo nanj, v resnici konstrukt. Pred dnevi je zatrdil, da v Sovi ne potekajo notranji spopadi.

Pri tej oceni je nerodno predvsem to, da je količina anonimk, ki pridejo s sedeža Sove v Stegnah do javnosti, zelo zanesljiv barometer konfliktnosti znotraj agencije.