Tiskane izdaje
Resor, ki ga je vodil Dušan Mramor, je prezahteven za običajne strankarske »kadre«. No, saj je taka tudi večina drugih resorjev, vendar ima nesposobnost na financah hitro hude posledice (drugod pa pogosto še veliko hujše, a nastopijo šele čez leta in so tedaj na videz brez krivca). Ministrstvu za finance je bila zato vedno dopuščena določena avtonomija, zaradi katere ohranja izrazito nadpovprečno raven profesionalnosti. Profesor Jože Mencinger je rekel, da odhaja tretjina vlade. Bolj verjetno odhaja polovica in upajmo, da se tega v strankah zavedajo.
Morda se ne. Ni mogoče prezreti razmišljanj, da nosi Mramorjeva finančna strogost precejšen del krivde za slabšanje javnomnenjske podpore vladnim strankam. V drugi polovici mandata je že treba misliti na naslednje volitve. In so očitno prisotne ocene, da je krize že konec, saj imamo spet odlično gospodarsko rast, zaradi česar bi bilo treba način vodenja javnih financ spremeniti. V nadaljevanju se sprašujemo, ali bi bilo to res mogoče.
Gospodarstvo se je vzpelo v nov val rasti v drugem polletju 2013: na krilih novega vseevropskega cikla in po prehodu glavnega udara specifične slovenske recesije, ki jo je povzročilo veliko znižanje dohodkov prebivalstva po zakonu za uravnoteženje javnih financ (Zujf). Sedanja rast je skoraj pol nižja, kot je bila v dolgem petnajstletnem obdobju pred krizo. Nižja je v vsej Evropi, a je zdaj tudi slovensko prehitevanje povprečne evropske rasti več kot pol manjše od nekdanjega (ko smo prehitevali na leto za dve odstotni točki, zadnje leto pa že za manj kot eno). Naša sposobnost generiranja gospodarske rasti se je prepolovila.
Ni vse slabo. V krizi se je povsem skrčilo gradbeništvo, nekoliko manj pa tudi druge panoge, usmerjene na domači trg, ki so se razrasle čez vsako mero v obupni strukturni deformaciji gospodarstva v letih zadolževanja. Odločilno je, da se je obnovila rast izvoznega sektorja (predvsem industrije, a tudi turizma in prometa). Zaprtje pipe, iz katere je tekel brezmejni kredit, je preusmerilo podjetja nazaj k »temeljem«. Industrija se prestrukturira: številna podjetja propadajo ali zgolj životarijo, druga naglo rastejo. Skupno gospodarsko rast poganja skoraj samo še izvoz. Ta je rasel do lani, drugače kot nekoč, samo približno toliko kot povprečni evropski, letos pa je le dobil še močan nov pospešek. Industrijska rast prehiteva evropsko že v vsem sedanjem ciklu. To so svetle točke.
Posebne vrste rast
Glavna značilnost sedanje rasti je, da jo poganja predvsem veliko zaposlovanje, ki sta ga omogočili krizna brezposelnost, ki je upočasnila rast plač, in morda še bolj velika deregulacija zaposlovanja. Letne stopnje rasti zaposlovanja so znašale zadnji dve leti skoraj 2 odstotka; sočasno 2,7-odstotno letno rast BDP je poganjala predvsem rast cenenega in »fleksibilnega« zaposlovanja (ki dosega letos v treh glavnih izvoznih panogah že okrog 4 odstotke). Omeniti moramo tudi veliko znižanje obdavčitve podjetij pred desetletjem, s pomočjo katerega so se dobički gospodarstva lani že povrnili na izjemno visoke ravni tik pred krizo. Medtem je blaginja, če jo merimo z materialno porabo prebivalstva, še vedno nižja kot pred krizo in še nižja, če jo merimo širše. Vse to so značilne vsebine posiljene in vselej negotove neoliberalne »rasti«.
Obnovitev zaposlovanja, četudi prekernega, je pač dobra novica, manj pa z njo povezan podatek, da vključuje sedanja rast BDP samo še neznatno rast produktivnosti dela (ki kaže prispevke vseh drugih dejavnikov razen dela). V zadnjem letu je porasla produktivnost samo še za odstotek, v primerjavi z za »dohitevajoče« gospodarstvo normalno štiriodstotno rastjo v trinajstletnem obdobju do leta 2006 (potem pa se je že zniževala). Sedanja slovenska gospodarska rast, tudi tista v izvoznem sektorju, je izrazito »ekstenzivna«. Vzdržuje jo črpanje iz velikega bazena brezposelnih za zgolj širjenje proizvodnje znotraj pretežno nespremenjenih tehnoloških in drugih poslovnih parametrov.
Za usihanje ugleda sedanje vlade ni krivo Mramorjevo »stiskaštvo«. Foto: Leon Vidic/Delo
Gospodarska rast je bila dejansko dokaj nekvalitetna že v vsej tranziciji, tudi v prvem obdobju visoke rasti produktivnosti dela. Statistično izkazano rast produktivnosti so napihovala najprej zgolj odpuščanja iz tedanje obilne »prikrite brezposelnosti« in v vsem obdobju zgolj povečevanje intenzivnosti dela zaposlenih (ob prehajanju delovnih procesov od starih »družbenih« delodajalcev k zasebnim in v drobni sektor in potem ob naraščajoči deregulaciji zaposlovanja). Tranzicija je bila preobremenjena z »lastninjenjem« in v zadnjem desetletju še z izbruhom uničujoče »financializacije«. Produktivni napredek se dogaja zgolj naključno, kar nekako proti toku in brez vedno odločilne državne podpore.
Seveda vidimo tudi napredek. Ampak s kakšnimi vatli ga merimo? Ali upoštevamo, kako naglo se v zadnjih desetletjih spreminja svet? In kako mi? V Sloveniji smo se zataknili v stari, že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zgrajeni »srednjeindustrijski« gospodarski in družbeni strukturi: v tesno prepleteni mreži tehnoloških, miselnih in interesnih sklopov v gospodarstvu in politiki, ki dajejo samo to raven produktivne učinkovitosti – in katerih potencial poganjanja rasti je, kot kažejo tako nazorno podatki za zadnje desetletje, zdaj že zares povsem opešal.
Prenehanje rasti
Sedanji vzorec rasti, oprt na visoko brezposelnost in nizke plače, ima objektivne omejitve. Na neki ravni zaposlenosti bo začela njena nadaljnja rast dvigovati plače in takrat se bo zaposlovanje ustavilo. Ne bomo napovedovali, ampak »ničelni scenarij« je, da se bo takrat stopnja gospodarske rasti skrčila na zgolj to mizerno enoodstotno rast produktivnosti dela. Morda doživimo prej še celo kakšen pospešek zaradi porasta domače porabe, saj povečevanje zaposlenosti le povečuje dohodke prebivalstva (ki pa se zaradi naraščajoče eksistenčne negotovosti v neoliberalnem okolju vsaj za zdaj še ne prelivajo nujno v nakupe). A to ne odloži končnega razpleta. In kdaj ga lahko po tem »ničelnem scenariju« pričakujemo?
Najboljši orientir, ki ga imamo, je iz zadnjega cikla slovenske rasti pred krizo. Takrat je rast zaposlovanja v začetku leta 2006 presegla odstotek in konec leta že dva odstotka, kar je malo pred tem že sprožilo povečevanje rasti plač – na ravni okrog 950 tisoč zaposlenih in pri padcu stopnje brezposelnosti pod šest odstotkov. Sredi letošnjega leta je število zaposlenih že doseglo ta prag iz drugega polletja 2006.
V prejšnjem ciklu je predvsem imigracija v naslednjih dveh letih povečala število zaposlenih še za 50 tisoč oseb (in število prebivalstva s stabilnih dveh milijonov, kolikor je znašalo skoraj dvajset let do leta 2005, na 50 tisoč več konec leta 2009; v teh štirih letih je dal neto selitveni prirast 2,5 od tedanjega 3-odstotnega skupnega prirasta prebivalstva). Za zdaj merodajni »kritični« prag zaposlenosti moramo jemati tega višjega, ki bo dosežen, če se ohrani trenutna rast zaposlovanja, konec leta 2017. Stopnja brezposelnosti je bila sredi letošnjega leta še vedno okrog osem odstotkov, a bo tudi ta pri trenutnem tempu zniževanja upadla pod šest odstotkov približno konec leta 2017.
Rast plač v gospodarstvu je nekoliko poskočila že v začetku letošnjega leta. Tako kaže statistika in tako kažejo sporočila delodajalcev o tem, da zmanjkuje delavcev v »najbolj iskanih« (seveda nizkokvalificiranih) poklicih. O tem je na mestu pripomba, da je to navadna neumnost. Nič jih ne zmanjkuje. Za 200 evrov več na mesec se bodo vedno našli, za še malo več pa tudi tisti, ki zdaj bežijo iz države. Kar ne morem dojeti, od kod to pričakovanje »gospodarstva«, da bodo slovenske plače večno pol nižje od tistih na drugi strani hriba v Avstriji.
So še kakšni drugi scenariji? Neoliberalci stavijo na globalizacijo. Temeljni neoliberalni recept za preprečevanje rasti plač je imigracija. Groba ocena bi bila, da bi bilo mogoče vzdrževati sedanji vzorec slovenske gospodarske rasti tudi čez »kritični prag« z vsakoletno priselitvijo 10 do 20 tisoč oseb iz okolij z zelo nizkimi plačami (in toliko več, kolikor bi ta rešitev okrepila tudi izseljevanje). Pa še to ni gotovo. V prejšnjem ciklu in pri odsotnosti drugih neoliberalnih tehnik, predvsem razbitja sindikatov (ali demontaže socialnega sporazumevanja), je izpraznitev bazena domačih brezposelnih poganjala rast plač še naprej kljub priselitvi 20 tisoč oseb na leto v letih 2007 in 2008. Rasle so samo nominalne plače in čisto nič realne, saj je porasla tudi inflacija, a je izvozno gospodarstvo občutljivo prav na nominalne (pač evrske) plače.
Po odstopu Dušana Mramorja je finančno ministrstvo začasno prevzela Alenka Smerkolj. Foto: Voranc Vogel/Delo
Rast za en odstotek
Vrnimo se k vprašanju iz uvoda: žal ni res, da se je zdaj, ko naj bi imeli spet dobro rast, odprl prostor za bolj ekspanzivne vladne politike. Tega prostora ni. Dokler se vlade ne soočijo z dejstvom, da se ustavlja slovenski produktivni napredek in ne začnejo delati tistega, kar morajo v takih stanjih narediti prav vlade, je stiskanje še naprej neizogibno. Poraba na prebivalca, končna in investicijska, lahko raste samo (približno) tako hitro, kot raste produkt na zaposlenega. Ta raste za en odstotek na leto. Seveda se da, recimo pred volitvami, tudi kaj pogoljufati, a tedaj z več kot enakim povratnim udarcem po volitvah.
Prostor je samo v prerazdeljevanju. V sferi razdelitve so novost izjemni dobički gospodarstva. Recimo, da jih podjetja usmerjajo v nujno potrebno obnavljanje slovenskega kapitala. Tisti, ki vodijo državo, pa le morajo imeti tudi določene predstave o »makro« in širših družbenih prioritetah. Slovenske vlade so za reševanje »gospodarstva« povsem osiromašile nekatere panoge največjega nacionalnega pomena: visoko šolstvo in znanost, socialne politike, javno zdravstvo. To je dolg, ki bi moral biti ob prvi priložnosti – kakršna je sedanja – poplačan. Žal dvomim, da imajo v vladnih strankah, ko razmišljajo o prenehanju stiskanja, v mislih prav to.
Kar vidim, so predvsem na novo obujeni apetiti po megalomanskem investiranju, v resnici po velikanskih zasebnih zaslužkih v tovrstnih projektih, saj so siceršnje koristi vsaj sporne. Kakšne velike koristi bi lahko imeli od večmilijardnega projekta gradnje superhitre proge med Koprom in Avstrijo, ki je v ozadju akcije za »drugi tir«? Sama gradnja bi dala Sloveniji zelo malo (gradnja Teša 6 v tuji režiji ni povečala slovenskega BDP za praktično nič) in zelo malo tudi aktiviranje proge. Kakšen je pa vložek? Ker bi ta projekt spet močno zvišal javni dolg, če bi ga speljali sami (in če bi nam to dovolil Bruselj), ga namerava vlada, kot kaže, speljati za ceno predaje Luke Koper in Slovenskih železnic tujcem. Razmerje med vložkom in koristmi je absurdno.
Luka Koper ne potrebuje »drugega tira«, temveč resnični drugi tir, ki stane samo toliko, kolikor slovenske in koprske finance tudi premorejo. In z dobro izrabo »evropskih sredstev« lahko zgradimo še marsikaj drugega. Več pa pri naši produktivni učinkovitosti in pri našem stanju financ nismo zmožni! Slovenske elite so šle prvič po desetletjih v projekt čez naše zmožnosti v letih 2007–2008, z znanimi rezultati. Ampak poglejmo: ali je imela tista katastrofa kakšne posledice za večino tistih, ki so v njej obogateli? So občutili kakšne akterji Teša 6? Vse nakradeno bomo lepo poplačali mi vsi drugi. Zgled je jasen. Kriza, ki jo je povzročilo takratno svinjanje, je zdaj baje že mimo in podgane se spet zbirajo.
Novi liberalizem
Spomnimo se, da nam je šlo v tranziciji najbolje, ko so slovenske vlade še preprečevale čezmerno zadolževanje, razprodajanje premoženja in (pač z izjemami) vsako drugo »ustvarjanje« dohodka in porabe čez meje produkta. In da so volivci izkazovali tem – takim – vladam zaupanje dvanajst let zapored! Za usihanje ugleda sedanje vlade ni krivo Mramorjevo »stiskaštvo«. Krivo je vse drugo, kar označuje to vlado: odsotnost vsakega naprezanja, odsotnost države, aktivnih politik, aktivnih političnih strank. Krivo je, da je preostalo od politike, vsem na očeh, samo še njeno divje, s kriminalom prežeto mešetarjenje z državnim kapitalom. Ne spomnim se, da bi se slovenski politiki v zadnjih letih ukvarjali še s čim omembe vrednim drugim.
Ideologija (v obliki nekakšne nove ekonomske znanosti), ki je utemeljila razgradnjo politike in države, je bila v Slovenijo uvožena iz materialno že nasičenih »razvitih« družb, v katerih se je materialna – kapitalistična – rast že dokončno ustavila. Neoliberalni recepti niso več namenjeni povečevanju produktivnosti in blaginje, kot so bili ekonomski recepti nekoč. Namenjeni so preživetju najvplivnejših skupin starega kapitala v stanju, v katerem rast ni več mogoča. V Sloveniji še nismo v tem stanju! Neoliberalizem je v Sloveniji absolutni tujek – in navaden politični zločin.
V razvitem svetu je bila razgradnja politike in države namenjena preživetju velikega zasebnega kapitala, predvsem finančnega. »Deregulacija« in »umikanje države« sta mu dala proste roke za okrepljeno monopolno izčrpavanje drugih domačih sektorjev in tujine, v katerem ga podpirajo tudi zdaj njemu podrejeni državni aparati. Trg in konkurenca sta samo še za luzerje, liberalizem je samo še puhlica. In se vprašajmo: kateremu velikemu kapitalu je namenjen slovenski neoliberalizem? Po propadu prvega, tajkunskega modela daje razgradnja slovenske politike in države proste roke našemu najbolj zaostalemu »kapitalu« za nenadzorovano ropanje svojih zaposlenih in proste roke vsem, ki to znajo, za ropanje državnega premoženja. To je posebni slovenski najvplivnejši kapital, ki zdaj očitno obvladuje tudi državne aparate; ki obvladuje Slovenijo.
V tem prispevku ne govorimo o razmerjih med delom in kapitalom. Pervertiranje tega razmerja – v ekstremno neenakost – ni glavna značilnost neoliberalizma. Njegova glavna značilnost je totalno uničevanje družb. Nobenega pozitivnega gibanja ni več, samo še grozljivo socialno in politično razkrajanje in polzenje družb v kaos. Ta proces lahko celo razumemo, ko se dogaja v družbah, ki so že dosegle vrh kapitalističnega razvoja in v katerih je pot naprej zares nejasna. Ampak zakaj v Sloveniji? Kako upravičiti ta zastrašujoči razkroj v Sloveniji? In kako lahko pripomoremo, da se ne bo samo še poglabljal, kar se brez temeljitega posega v obstoječi trend zagotovo – brez najmanjšega dvoma – bo?
Stališča avtorja so njegova osebna stališča.
