Tiskane izdaje
Član kolegija Inštituta za pogrešane osebe v BiH se zaveda, da ne bodo našli vseh pogrešanih med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995. Čeprav je BiH, po podatkih ZN, prva na svetu po rezultatih pri iskanju pogrešanih in njihovi identifikaciji glede na število pogrešanih, se ne more otresti grenkega priokusa, ker še niso našli 7500 do 8000 pogrešanih ljudi.
V BiH so od skupno 32.152 pogrešanih doslej izkopali posmrtne ostanke 26.000 ljudi, ki so jih našli v več kot 750 množičnih grobnicah in v prek 5000 posamičnih grobovih. Identificiranih je 23.500 ljudi. Imajo svoja imena in priimke in svoje grobove. V razliki 2500 NN-ljudi je tudi del pogrešanih iz vojne v BiH, del pa je nemških in italijanskih vojakov, domobrancev, ustašev in četnikov, ker so pri iskanju in ekshumaciji naleteli na napačne grobove. V množičnih grobnicah je bilo 11 odstotkov žensk in štiri odstotke otrok, med vsemi žrtvami pa je bilo 84 odstotkov Bošnjakov. Več kot 90 odstotkov je bilo civilistov.
(Amor Mašović. Foto: Jože Suhadolnik/Delo)
Vsaj 32.000 najbližjih sorodnikov pogrešanih gre vsako noč v posteljo in vsako jutro vstane z eno samo mislijo - ali bo prihodnji dan prinesel kakšno novico o njihovih najbližjih.
Kdaj ste v množičnih grobnicah odkrili prve posmrtne ostanke otrok?
To delo sem začel pred skoraj 25 leti. Bil sem oče majhnih otrok, ki so imeli 10 ali 12 let, živeli pa so v obkoljenem Sarajevu pod granatami in ostrostrelci. Skrb za lastne otroke se je prenesla tudi na tuje otroke, ki so bili žrtve vojne. Prve otroke smo v množični grobnici našli zelo zgodaj. To je bilo leta 1996. Gre za naravno jamo, globoko 22 metrov. Do vrha je bila zasuta. V njej smo v dveh slojih našli 188 žrtev. V prvem sloju, na globini približno 14 metrov, je bilo 77 trupel. Ko smo jih prinesli iz jame, smo videli, da je še veliko zemlje, kamenja in dreves. To je bil približno dvometrski sloj, izkopali smo ga in našli novi sloj 111 trupel. Vedeli smo, da morajo biti med njimi tudi otroci, ker je človek, ki je preživel ta pokol v Biljanih pri Kljuću v Bosanski krajini, povedal, da so njegova žena in dva otroka, štirimesečna hči in štiriinpolletni sin, v tej jami. Skupno je bilo ubitih devet članov njegove družine, med njimi žena, dva otroka, brat, oče, sestra in njena hči.
Najbrž vas je najdba trupla dojenčka še posebno pretresla?
Preživeli Šemsa Džaferagić je govoril, ko smo nosili iz jame trupla, to je sestrina hči Azra, to je žena Besima, to je brat Naim. Nato smo našli polovično ohranjeno truplo njegovega sina, vendar je bila ohranjena obleka. Postalo nas je strašno strah. Približevali smo se dnu jame, pa še nismo našli štirimesečnega dojenčka. Nisem imel nobenih izkušenj. Delala sva dva, poleg mene je pri izkopu sodeloval še policist. To je bila najina prva ekshumacija. Nisva vedela, kako naj bi bilo videti truplo dojenčka po štirih letih na dnu jame. Na srečo je imel otrok polivinilaste plenice, tako da so se drobni delci kolkov in nogic ohranili. Lobanja se je skoraj stopila. Ni počila, vendar je bila že tako tanka, da se je stopila. Amila Džaferagić je umrla v materinem objemu, v rokah pa je stiskala stekleničko za mleko.
Ste se skušali postaviti v vlogo njenih rabljev?
Vem, kako so ubili tega otroka, ker nam je to povedal njegov oče. Obkolili so njegovo hišo in ga pozivali, naj pride ven. Njegova soproga Besima mu je rekla, Šemsa beži, meni in otrokom ne bodo ničesar storili. Prisilila ga je, da je zbežal skozi okno na zadnjem delu hiše. Šemsa je tekel okoli sto metrov in se ustavil, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Na lastne oči je videl, ko je žena s hčerjo v objemu in sinom, ki ga je držala za roko, prišla iz hiše. Ko je stopila skozi vrata, so začeli na njih streljati iz avtomatskega orožja. Vse tri so ubili. Ko smo našli dojenčka na dnu jame, sem si zastavil vprašanje, ki si ga zastavljam že 20 let. Človek lahko razume, da nekdo v napadu jeze vzame v roke puško in strelja na žensko, s katero lahko umrejo tudi otroci, če jih drži pri sebi. Kako naj razumem, da nekdo po uboju vzame traktor, na prikolico natovori trupla ženske in otrok, vozi 30 kilometrov in se ustavi pred jamo, katere brezno je v popolni temi? S traktorjem se ni mogoče pripeljati do jame, temveč mora biti parkiran najmanj 30, 40 metrov od nje. Nekdo je moral vzeti mrtvega dojenčka v roke, z njim je prehodil nekaj deset metrov, se nagnil nad prepad in ga odvrgel vanj. Poslušal je, ko je ta mali sveženj padal v globino, topi zvok telesa, ki se je odbijalo od sten, dokler ni padlo na dno jame.
Ste si odgovorili na vprašanje, kako je lahko človek tako brezčuten in krut do komaj rojenega živega bitja?
Še vedno me preganja vprašanje, kako lahko človek naredi kaj takšnega dojenčku. Ko sem se pogovarjal s sodelavci, ki so imeli podobne izkušnje, nihče ni znal odgovoriti na to vprašanje. Še danes mi je najtežje, če so žrtve otroci. Če gre za odrasle, lahko še razumem, da si niso všeč in se pobijajo, ni mi pa jasno, da nekomu ni všeč, kako se smeji otrok.
Glede na ogromno žrtev, ki ste jih odkrili in identificirali, je bila za takšen podvig potrebna velika logistika. Sta sodelovali samo vojska in policija Republike srbske?
Iz razsodbe mednarodnega sodišča v Haagu glede tožbe BiH zoper Srbijo izhaja, da Srbija ni bila neposredno vpletena v genocid v Srebrenici, temveč le posredno. Genocid so izvedle vojaške, civilne in policijske oblasti Republike srbske, kar koli pod tem razumemo. Če vzamemo za primer deportacijo ljudi iz Srebrenice, so bila vanjo vključena avtobusna podjetja iz Srbije in BiH. Na kraj dogodka je bilo treba pripeljati več kot sto avtobusov. To so delali vozniki, ki so bili pristojni za avtobuse. Oni so sprejemali ženske in otroke iz Srebrenice v avtobuse in jih deportirali v Tuzlo ali Kladanj. Trupla mrtvih so prevažali ljudje, ki so bili pristojni za gradbene stroje in tovornjake. V to delo je bilo vključeno ogromno ljudi. Ne smemo izključiti opazovalcev, ki so gledali, kako tovornjaki, polni trupel, vozijo mimo njih. Iz njih je tekla kri. Ni si težko predstavljati, koliko litrov krvi je bilo, če so na tovornjak naložili petdeset ali več trupel. Ljudje v mestih, skozi katera so vozili tovornjaki, so to morali videti.
Na haaški zatožni klopi se je znašla le peščica vojnih zločincev, roki pravice pa so ubežali zlasti mnogi izvajalci zločinov. So med njimi tudi posamezniki, ki so še danes na vplivnih položajih?
Tako je, so na položajih ali pa za njih kandidirajo. V obveščevalnih službah in policiji sedijo ljudje, ki so neposredno sodelovali v eksekucijah. Haaško tožilstvo nima na voljo jasnih dokazov, kot so njihova priznanja ali priznanja njihovih sostorilcev. Simu Zariću je tako, denimo, manjkalo le 20 glasov, da bi znova postal načelnik v Bosanskem Šamcu, čeprav je bil obsojen na haaškem sodišču, kjer je odslužil del kazni in se vrnil v domači kraj. Momčilo Krajišnik je bil alfa in omega bosanskih Srbov. Predstavljal je možgane operacij in je bil veliko bolj odgovoren kot Radovan Karadžić, ki je bil nepreviden in je javno grozil. Zato je danes na haaškem sodišču, operacije pa je dejansko načrtoval Krajišnik, ki zdaj svobodno živi v bližini Sarajeva. Morda ga bomo že jutri videli v Sarajevu.
Kako haaška sporočila vplivajo na žrtve?
Na žalost žrtve niso pripravljene pričati niti kot zaščitene priče, še manj pa javno. Na eni strani se še vedno bojijo, na drugi pa jim je vzelo pogum dejstvo, da ni še nihče odslužil celotne kazni. Kaj žrtvi pomeni zagotovilo, da priča tajno, če odvetnik obrambe pozna njeno identiteto, pri čemer ve, da bo zločinec obsojen na 20 let zapora, po 13 letih pa ga bodo že izpustili na prostost? Če se je žrtev vrnila v svoje predvojno bivališče, to pomeni sporočilo, da se bo čez dobrih deset let znova srečala na ulici iz oči v oči z zločincem, proti kateremu je pričala. Blage kazni in kazni, ki jih maksimalno možno skrajšujejo, so zelo slabo sporočilo žrtvam.
(Foto: Dado Ruvic/Reuters)
Kakšno težo so imele ekshumacije na vložene obtožnice zoper vojne zločince v Haagu?
Zelo pomembno. Haaški tožilec bo imel priložnost, da razširi svojo obtožnico na Tomašico. Čeprav je že končal dokazni postopek, bo imel tožilec 22. junija priložnost, ki mu jo je dal sodni svet, da zasliši priče in izvedence za grobnico Tomašico, ki je postala sestavni del obtožnice proti Ratku Mladiću.
Zakaj lahko imajo Nizozemci upravičeno slabo vest?
Gre za enega najbolj grozovitih postopkov sil ZN. Prevaranih je bilo 3000 ljudi, ki so z vstopom skozi vhod kasarne nizozemskega bataljona v kasarni v Potočarih prišli pod pristojnost ZN. To je bilo enako, kot da bi vstopili v palačo ZN ob Vzhodni reki. Nizozemci so jih pregnali in predali v roke likvidatorjem. Nekaterim družinam je, kot Hasanu Nuhanoviću, to uspelo dokazati pred nizozemskim sodiščem, ki je obsodilo Nizozemsko na plačilo finančnega nadomestila. Nuhanovićevaga očeta in mater so Nizozemci pregnali iz kampa, njemu pa so kot njihovemu prevajalcu dovolili, da ostane. Najprej so pregnali očeta, mati je odšla sama, da bi delila usodo z njim, sledil pa jima je tudi Hasanov mlajši brat. Vsi trije so izginili. Ubili so jih, ekshumirali pa smo jih na različnih lokacijah. Ne vem, ali drugi, ki so delili isto usodo kot Hasanovi starši, niso tožili ali niso bili enako obravnavani. Ni nobene razlike. Po ženevski konvenciji sile ZN ne bi smele nikogar predati njegovemu sovražniku. Nizozemci so storili prav to. Tri tisoč ljudi v njihovem kampu so predali Ratku Mladiću, ta pa je vse pobil.
Kako bodo definirali vlogo ZN v Srebrenici in BiH?
V Potočarih je grafit UN – United nothing. To je definicija Nizozemcev in ZN ter njihove vloge v BiH in Srebrenici. Zagotovo so bili Združeno nič. Spoštovali so le silo, bili so servilni do Mladića in z njim izmenjevali vojaške kape, pijačo in še kaj. Bošnjake so leta 1993 najprej razorožili in jim jamčili varnost ter celotno območje Srebrenice razglasili za varovano območje ZN, nato pa so jih predali na milost in nemilost rabljem.
Prvo množično grobnico ste odkrili že leta 1996, torej le leto dni po sklenitvi daytonskega mirovnega sporazuma. Kaj je bilo ključno, da ste sploh lahko začeli iskati množična grobišča in posmrtne ostanke žrtev vojnih zločinov?
Prva pomembna zadeva je, da nam je uspelo po zaslugi tedanjega predsednika Alije Izetbegovića vgraditi v daytonski sporazum določilo o pogrešanih osebah. Govori o tem, da bodo strani omogočile drugim stranem, da najdejo in ekshumirajo pogrešane. Drugi enako pomemben korak je bil, da smo dosegli sporazum, ki pomeni, da imajo Bošnjaki in Hrvati pravico prestopiti na ozemlje Republike srbske in tam sami iskati množične grobnice svojih rojakov, Srbi pa imajo enake pravice na ozemlju Federacije BiH, da bi lahko našli pogrešane Srbe. Na neki način smo prekršili lokalne predpise, ker je tožilec iz Sarajeva dobil pravico, da deluje in vodi proces ekshumacije v Foči ali Goraždu v Republiki srbski, kjer po zakonu ni imel pristojnosti. Če bi pustili, da vsak na svojem ozemlju išče grobove drugih, bi bili na začetku. Morda bi našli deset pogrešanih, tako pa smo omogočili drug drugemu, da na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom druge vojske, sami iščemo množična grobišča in ekshumiramo žrtve.
Je vaš model uporaben tudi na drugih konfliktnih območjih?
Problem je v primerih mednarodnih konfliktov, ker ne morete omogočiti tožilcu ene države, da prestopi na ozemlje druge države in tam išče lastne žrtve. Šlo bi za kršitev suverenosti držav. V državi, kot je BiH, je mogoče prestopati iz ene v drugo entiteto. To smo tudi naredili, tako da smo imeli v nekaj letih več tisoč najdenih žrtev. Tako smo delali do leta 2008. Ko je bilo najdenih približno dve tretjini pogrešanih, smo ta model opustili in prešli na enoten model, po katerem vrhovno državno tožilstvo BiH išče vse žrtve na ozemlju BiH, torej v obeh entitetah in v distriktu Brčko. V največjem delu je bil problem pogrešanih oseb že rešen. Vse je pod kapo vrhovnega državnega tožilstva, tako da entitetska tožilstva Banjaluke, Doboja, Mostarja ali Tuzle ne delajo več, namesto entitetskih komisij pa deluje inštitut. Skupaj s srbskim in hrvaškim kolegom tvorimo kolegij direktorjev. Na poziciji predsedujočega kolegija rotiramo vsakih osem mesecev.
Mar niste v Republiki srbski naleteli na gluha ušesa?
Politikom v Banjaluki skušam pojasniti, da delajo na svojo škodo, ker nočejo, da bi se v času njihovega mandata odkrile grobnice. To je na škodo naroda, ki ga predstavljajo. Ne zavedajo se, da bo čez 20 let BiH znova udarna vest na CNN, ker bo na primer odkrito množično grobišče s 150 žrtvami. Ali ne bi bilo lažje, pametneje in bolje, če bi danes rekli, tu so vaše grobnice. Lahko bi se dogovorili z drugo stranjo, da jim bodo razkrili, kje so grobnice, če se obveže, da bo delo opravila v enem ali dveh mesecih, da zaključimo zgodbo, ki se imenuje grobnice, jame, pogrešani ...
Se politiki ne zavedajo, da bodo z zločini dedov in očetov obremenjeni njihovi potomci?
Žal je politikom pomembneje, da se v času njihovega mandata ne govori o novih grobnicah in pogrešanih. To je na škodo naroda, ki ga predstavljajo, ker ga niso zavarovali s prikrivanjem, temveč so dosegli zgolj to, da resnica ni bila odkrita v njihovem mandatu. Morda jim takšno ravnanje olajšuje položaj, ne olajšuje pa ga narodu, ki mu pripadajo tudi njihovi otroci. Ni dobro, da se bo čez deset let spet govorilo, da je odkrita nova množična grobnica, za katero so krivi bosanski Srbi, žrtve pa so bosanski Muslimani. To gre težko v njihove glave. Gerhard Schröder je ob 60. obletnici zmage nad fašizmom izjavil, da je privlačnost pozabe ogromna, vendar mora nemški narod stati za svojo zgodovino. To je bistvo. Vem, da je privlačno pozabiti, da pripadaš delu ljudi, ki so v imenu naroda ali vere storili zločine, vendar je nemogoče, ker tega ne bodo pozabile žrtve.
Veliko je manipulacij o številu pobitih Bošnjakov in Srbov. Ali tudi bosanski Srbi na ozemlju Federacije BiH odkrivajo nove množične grobnice, ki so bile prikrite?
To se je dogajalo do leta 2008, ko je komisija bosanskih Srbov iz Banjaluke imela možnost, da išče grobnice in izkopava žrtve na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom vlade iz Sarajeva. Po tem letu imamo enoten pristop. Moram biti iskren, da na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom vlade iz Sarajeva, ne obstaja grobnica s 50 žrtvami bosanskih Srbov. Obstajajo grobnice s 35, tremi ali dvema žrtvama, z izjemo množične grobnice v Mrkonjić gradu. Ne gre za klasično grobnico, v kateri so trupla nametana drugo čez drugo. V tej grobnici sta hrvaški obrambni svet in hrvaška vojska, ki sta se na območju vojskovala leta 1995, pustila za seboj 187 srbskih žrtev, tako vojakov kot civilov, vendar so jih pokopali na civiliziran način. V skladu z ženevsko konvencijo so žrtve razvrščene druga poleg druge, grobovi vseh žrtev, ki so imeli dokumente, pa so označeni z imeni in priimki. Druge so pokopali kot NN-žrtve.
Koliko bi še lahko bilo prikritih grobišč?
Nismo še našli okoli 1100 srebreniških žrtev. To pomeni, da je še najmanj pet ali šest večjih sekundarnih grobnic.
(Foto: Jure Eržen/Delo)
Kako ublažiti bolečino človeku po dvajsetih letih vztrajnega in neuspešnega iskanja njegovih bližnjih?
Ni tolažbe. Obstaja le upanje, ker so bili tudi drugi v njihovem položaju in so našli svoje najdražje. Gre za upanje, ki bo verjetno trajalo do odkritja njihovih najdražjih ali do njihovega odhoda na drugi svet. To upanje ne bo nikoli umrlo.
Iskanje in identifikacija pogrešanih oseb je naloga, ki ne bo imela srečnega konca. Ne le zato, ker vseh žrtev ne boste nikoli našli ...
Pred dnevi sem imel težek pogovor s človekom, ki je izgubil sina dvojčka, ki sta bila v zaporu v Foči. Rodila sta se nekaj minut narazen. Enega smo našli. Enemu je ime Edin, drugemu pa Klemedin. Očetu ne znamo povedati, koga smo našli. Noben ni bil poročen, nobeden nima svojih otrok. Vemo, da je ta, ki smo ga našli, njegov sin, ne vemo pa, kateri. Ves bolan je prišel k meni in se razjokal. Rekel mi je, da želi pokopati vsaj enega sina in da bi rad vedel, kateri je. Spraševal sem ga, ali je bil eden od njiju malo višji, drugi pa malo nižji. Na podlagi stegnenice bi lahko določili višino. Vprašal sem ga, ali je imel kdo od njiju pokvarjene zobe ali pa si je zlomil roko, prst ali ključnico. Nič podobnega se jima ni zgodilo v 24 letih, kolikor sta bila stara, ko so ju zaprli. Rekel mi je, da ima fotografijo, in mi jo pokazal. Na sliki sta bila v uniformah JLA. Stojita drug zraven drugega. Povsem iste višine in enako skrodranih las. Kot da človek stoji pred ogledalom in gleda svojo zrcalno podobo. Vprašal sem ga, ali ju je ločeval. Odgovoril mi je, da ju je. Ves čas je jokal, v tistem trenutku pa se je skozi solze nasmehnil. Na moje začudenje je pojasnil, da je eden od sinov dobil v šoli nezadostno, čeprav je odgovarjal drugi. Sošolci so vedeli za njuno potegavščino, učitelji pa niso nikoli izvedeli. Tega detajla se je spomnil, ker sem ga vprašal, ali so ju razlikovali sojetniki in ali so ju morda ločili v zaporu in sta bila vsak v svoji celici, da bi skušal tako ugotoviti, koga smo našli. Razšla sva se v nekoliko boljšem razpoloženju, čeprav je odšel objokan, ker se zaveda, da se mu bliža konec in ne želi zapustiti tega sveta, dokler ne reši tega problema.
Posmrtni ostanki nekaterih žrtev fizično ne obstajajo več, ker so bila trupla uničena ali požgana, kot se je zgodilo v Pionirski ulici v Višegradu, kjer je bilo zažganih 65 živih ljudi ...
Najbolj pretresljiva je tragedija družine Kurspahić. Deklica, stara 48 ur, imenovana Kurspahić bejbi, je bila zažgana skupaj z materjo in okoli 30 člani družine Kurspahić iz mesta Koritnik. Na haaškem sodišču je bil za ta zločin na dosmrtni zapor obsojen Milan Vukić.
Za svojce predstavljate simbol upanja. Kako na vas gleda oblast v BiH, Federaciji BiH in Republiki srbski?
V Federaciji BiH imam maksimalno podporo. Gre za podporo dobronamernih ljudi, ki si želijo, da se reši problem pogrešanih v BiH. Celo nedobronamerni ljudje po kuloarjih govorijo, če bi imeli Amora Mašovića ... Iz Banjaluke nisem dobil niti ene javne pohvale, so mi pa očitali, da delam samo za svoj narod, kar absolutno ni res. Tako sem delal določen čas, dokler sem vodil entitetsko komisijo, ki so jo zanimali samo Bošnjaki, Hrvati, Romi in drugi. Komisijo v Banjaluki so takrat zanimali le pogrešani Srbi v BiH. V trenutku, ko smo postali inštitut, sem rekel, od danes pred vrati pozabite, katere narodnosti so žrtve. Nisem hotel, da se vnaša rubrika etnična pripadnost pogrešanih, drugače od mojega srbskega kolega. Njemu je to zelo pomembno. Prišel je pred tremi leti in se še ne zaveda, da je to proti njemu, ker bo etnična pripadnost pokazala, da je 84 odstotkov pogrešanih Bošnjakov.
Po centralni evidenci je pogrešanih 32.152 oseb. So med njimi »žrtve«, ki jim ni nihče skrivil niti lasu na glavi?
Vsako od teh žrtev preverjamo po izdanih osebnih izkaznicah, potnih listih in drugih dokumentih, da se ne bi zgodilo, da si je nekdo od njih naredil nov potni list in da ga vodimo v evidenci pogrešanih, čeprav je še živ. Doslej smo verificirali že 20.000 ljudi.
Kaj ste odkrili po izpustitvi vode iz jezera Peručac?
Po naključju se je propeler čolna zataknil v turbini. Rekli so nam, da imamo na voljo deset dni, da pregledamo jezero, ko bodo izpustili vodo. Pregledati smo morali dva milijona 250.000 kvadratnih metrov, to je po 56 kilometrov desne in leve obale jezera. Na voljo smo imeli deset preiskovalcev, ki so morali peš pregledati ta teren. Jezero je bilo spuščeno za okoli 18 metrov. Tega dela nam ne bi uspelo nikoli opraviti. Zgodili sta se dve ključni stvari, da smo v jezeru našli več kot 500 žrtev. Sanacija turbine je trajala dlje kot tri mesece, ker se je popravilo zapletlo. Nato so se še odločili, da ne bodo popravili le ene turbine, temveč tudi preostale tri. Tako smo pridobili čas. V naš prid je bilo poletje, ker je julija in avgusta nivo vode nizek. Tu smo našli celo Albance s Kosova, ki so jih pripeljali v tovornjaku hladilniku v Bajino Bašto in nato porinili v jezero. Hladilnik se je razpočil, nekatera trupla so izplavala na površje, del pa jih je potonil skupaj s podvozjem. Prišli so potapljači iz Beograda in našli podvozje na dnu jezera, vendar nobenega trupla. Na različnih lokacijah v jezeru smo našli še štiri trupla od skupno 21 ugrabljenih na vlaku v Štrpcih.
Svojci se pritožujejo, da identifikacija poteka počasi ...
Proces identifikacije ni stvar volje ljudi, temveč tehnike. Ko dobite skeletni vzorec DNK, to je ena kost dolžine okoli osem centimetrov, gre v laboratorij in se tam očisti. Kost se zmelje v prah in pomeša z reagenti ter shrani v epruveto. Iz nje se izvleče DNK in se primerja s 70.000 krvnimi vzorci DNK. Identifikacija je počasna in včasih nemogoča. Če je žrtev moški, kri matere in soproge ne pomeni nič za DNK-analizo. Tu je možna samo ena varianta, ki je nismo še nikoli uporabili, to pa bi bilo, da najdemo grob njegovega očeta, ki je umrl naravne smrti, vzamemo iz groba zob in DNK pošljemo v laboratorij ter na podlagi DNK očeta in matere identificiramo posmrtne ostanke pogrešane osebe. V teh primerih, ko nimamo bližnjih sorodnikov, da bi vzeli DNK, se družine pritožujejo.
Iz hale v Šejkovaći v Sanskem Mostu se je širil neznosen smrad. Kje vse hranite posmrtne ostanke žrtev?
V BiH imamo 13 mrtvašnic, razmere pa so zelo različne. V Tuzli so najbolj civilizirani, kar zadeva preostale mrtvašnice, pa ne bi želel, če sem iskren, da bi v njih kdo izmed mojih bil en sam dan. Smrad se je nanašal na posmrtne ostanke žrtev iz Tomašice, ki je največja odkrita grobnica v BiH. V njej je moralo biti 900 trupel, 300 smo jih našli v njeni sekundarni grobnici, okoli 300 pa jih nismo nikoli našli. Zagotovo je bilo 900 žrtev, ker smo to določili po gabaritih grobnice, ki smo jo odkrili leta 2013. Trupla so bila zakopana na veliki globini do štiri metre. Tla so glinasta, pristop kisika je bil omejen, tako da so bila na truplih v času, ko smo jih izkopali, še vedno ohranjena mehka tkiva. Ko so prišla v stik z zrakom, je začelo mehko tkivo hitro razpadati, kar je povzročalo grozen smrad. Vonjal se je na odprtem prostoru, grobnici se nisi mogel približati niti na dva kilometra, da ne bi zaznal tega smradu. Ko smo jih odnesli v zaprt prostor v Šejkovaći, je bilo res nevzdržno. Strokovnjaki so posmrtne ostanke posipali s posebno soljo, da bi vpila neprijeten vonj.
Kaj bi svetovali Slovencem, ki še po 70 letih niso našli vseh svojih mrtvih in jih pokopali, temveč v zadnjem obdobju odkrivajo nova prikrita grobišča, kot je Huda jama?
Nemogoče je skrivati. Dlje ko traja skrivnost, bolj je boleča. Resnica je najbolj blagodejna, če se čim prej odkrije. Če bi bile te jame odkrite pred 30 ali 40 leti, to ne bi bila več tema, temveč bi bilo že davno pozabljeno. Tudi naše množične grobnice bodo pozabljene čez 10 ali 15 let. Ko bomo našli pogrešane v BiH, ne bo več nikomur pomembno, kaj sem delal zadnjih dvajset let. Dokler traja iskanje in dokler bodo pogrešane osebe, bodo te slike ostale žive.
Ali odkritje posmrtnih ostankov pogrešanih oseb prispeva k spravi?
Absolutno. Gre za ključni prispevek. Govorim drugače, kot sta leta 1996 govorili vladi Velike Britanije in Francije, ki sta izjavili, da ne bosta podprli procesa ekshumacije v BiH, ker to ne prispeva k spravi, temveč gre za posipanje soli na žive rane. Zaradi njihovega stališča je odstopil tudi posebni poročevalec ZN za pogrešane osebe Manfred Nowak iz Avstrije. Temu stališču smo se uprli, podprle pa so nas ZDA in Nizozemska, ker jo je grizla vest zaradi Srebrenice. Najboljše zdravilo za spravo je resnica. Grenko in učinkovito zdravilo. Najhuje je, če prikrivate resnico, ker tu ni sprave. Zločinec se ne zaveda zla, ki ga je povzročil, žrtve pa so trajno frustrirane, ker niso imele možnosti za katarzo. Odkritje pogrešanih oseb in njihova ekshumacija je najboljša pot za ponovno vzpostavitev zaupanja med ljudmi.
