Bančnik se mora vedno vprašati, ali bi odobril kredit, če bi bil to njegov denar

Strošek likvidacije Factor banke za davkoplačevalce bo 269 milijonov evrov, ampak ob stečaju te banke bi strošek za državo bil še 150 milijonov evrov večji, pravi Klaus Schuster. Ta je dve leti in pol od začetka nadzorovane likvidacije vodil Factor banko, ta teden pa mu je mandat prenehal. Banka Slovenije je namreč Factor banki odvzela licenco za opravljanje bančne dejavnosti, družba pa bo predvidoma pripojena k DUTB.

Glede na to, da ste doslej napisali pet knjig oziroma priročnike za menedžerje, me zanima, ali se je med vodenjem Factor banke nabralo kaj materiala za knjigo? In za kakšno: priročnik za menedžerje, morda kriminalko ali grozljivko, verjetno ne za ljubezenski roman?

Kriminalke ne morem pisati, ker ne smem razkrivati vseh podatkov. Brez teh pa je škoda časa za pisanje. Poleg tega dogajanje v Sloveniji ne zanima nikogar na nemško govorečem trgu, torej v Nemčiji, Švici in Avstriji, kjer sem izdal moje knjige.

Factor banka je od začetega postopka nadzorovane likvidacije znižala bilančno vsoto, kredite, poplačala je depozite, prodala precej nepremičnin. Kakšna je krvna slika Factor banke danes, ko ni več banka?

Naša naloga je bila dobiti čim več denarja nazaj. Ostalo je še za 160 milijonov evrov neto kreditov in okoli 20 milijonov evrov nepremičnin v lasti Factor banke oziroma njenih hčerinskih družb. Če bi se lastnik odločil, da pošlje Factor banko v stečaj, bi prišlo do velike razprodaje premoženja. Takoj bi izgubili, po moji oceni, okrog sto milijonov evrov. S pripojitvijo k DUTB pa bo lastnik dobil nazaj 176 milijonov evrov, kolikor ima Factor banka še dolga do države, ker se bodo postopki nadaljevali. Za to je potreben čas.

Pričakujete torej, da bo država dobila vrnjeno likvidnostno posojilo, ki ga je dala Factor banki?

Pričakujemo, da se bo to v srednjeročnem obdobju zgodilo. Zato smo si intenzivno prizadevali za to, da se lastnik odloči za pripojitev, sicer bi čez palec, kot sem že rekel, izgubil dodatnih sto milijonov evrov. Na eni strani imamo torej 176 milijonov evrov dolga do države, na drugi strani 160 milijonov evrov neto terjatev in še 20 milijonov evrov nepremičnin ter nekaj dodatnega premoženja, s čimer se lahko dolg poplača.

Factor banko je država dokapitalizirala z 269 milijoni evrov. Ali bo to končni strošek za davkoplačevalce ali lahko pričakujemo, da se tudi del kapitala vrne?

Evropska komisija je odobrila 285 milijonov evrov za dokapitalizacijo Factor banke, ker smo izračunali, da bomo za slabitve in rezervacije potrebovali 269 milijonov evrov ter 16 milijonov evrov za stroške postopka. Dobili smo 269 milijonov evrov, poslovanje pa smo financirali sami. Banka ima še vedno pozitiven kapital. Ko je država dokapitalizirala Factor banko, je bila knjigovodska vrednost za naš portfelj 58 centov za en evro. Danes imamo 42 centov za en evro. Torej smo izboljšali ostanek portfelja za 16 točk. Ali z drugimi besedami: slabitve in rezervacije našega portfelja smo povečali z 42 odstotkov v septembru 2013 na 58 odstotkov konec leta 2015. To je odličen dosežek.

Torej bo strošek nadzorovane likvidacije Factor banke za davkoplačevalce 269 milijonov evrov.

Tako je. Ob uvedbi nadzorovane likvidacije so izračunali, da bi bil strošek stečaja Factor banke 420 milijonov evrov. Nasprotno pa smo v postopku nadzorovane likvidacije dobili 269 milijonov evrov dokapitalizacije. Razlika do 420 milijonov evrov torej pomeni prihranek za davkoplačevalce, to je 150 milijonov evrov. Moramo se namreč zavedati, kaj bi kot davkoplačevalci lahko izgubili.

DUTB bo iz portfelja Factor banke dobila terjatve do dolžnikov in nepremičnine. Bo DUTB iz tega lahko potegnila sinergije?

Sinergije z vidika DUTB so zelo majhne. A moramo pogledati iz perspektive lastnika, ki ima danes tri slabe banke v Sloveniji, torej DUTB, Factor banko in Probanko. Nima smisla imeti treh slabih bank s po tremi platformami, infrastrukturami ... Škoda denarja. Ni naš cilj, da bo DUTB dobila še drugo breme. Naš cilj je bil, da vse zmanjšamo na minimum – kar se vidi tudi v številu zaposlenih – in da DUTB potem ostanek v srednjeročnem obdobju proda in poplača likvidnostno posojilo do finančnega ministrstva.

Koliko komitentov še imate?

Konec leta 2015 smo imeli še 44 fizičnih in 187 pravnih oseb. Večinoma so to nedonosne terjatve. Ena od naših nalog je tudi bila, da smo komitentom pomagali iskati novo banko oziroma financerja.

Omenjate zaposlene. Koliko jih je še na Factor banki?

Nas je 25, od tega jih pet že od lani dela na DUTB. Ta je namreč iskala kadre z razpisom na trgu. Dogovorili smo se, kateri naši naj gredo na DUTB, kjer delajo s polovičnim časom, polovično pa na Factor banki. Šest jih je zdaj dobilo odpoved, tako da jih gre dejansko 14 zdaj na DUTB.

Bodo med sodelavci, ki se bodo prezaposlili na DUTB, tudi tisti, ki so skrbeli za prodajo nepremičnin?

Tudi. Kot vem, gre tja naša celotna nepremičninska ekipa.

Sprašujem, ker se zdi, da je Factor banka hitreje prodajala nepremičnine kot DUTB.

Na prodajo nepremičnin sem res ponosen. Ko smo začeli postopek prenehanja Factor banke, so vsi rekli, da ni mogoče prodati nepremičnin. V teh dveh letih smo prodali za 27 milijonov evrov nepremičnin. Prav gotovo smo eden od najbolj aktivnih igralcev na nepremičninskem trgu, s čimer smo spodbujali tudi druge. Za DUTB bo velika pridobitev, če bodo dobili našo nepremičninsko ekipo. Ti namreč ne samo da znajo prodati nepremičnine, ampak jih znajo tudi prestrukturirati. Vsak si predstavlja, da banka ob neplačanem kreditu unovči hipoteko in potem proda hišo. To je mogoče le v desetini vseh primerov. V večini naših primerov so se težave začele šele po unovčitvi hipoteke. Na primer: pri enem projektu v Portorožu smo ugotovili, da niso gradili v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tega ne moreš prodati. Zato moraš ugotoviti, kaj je mogoče narediti, da ni treba rušiti. Včasih se moraš dogovoriti s sosedi, saj so v enem primeru gradili preblizu meje. Ko vidiš nepremičnine na terenu, se pokažejo težave. Z nekaterimi nepremičninami nekaj let niso nič delali, zato smo dobesedno morali pokositi travo, pleskati stene in tako dalje. V Divači, na primer, je tekla voda skozi okna. Mi smo zato vse sanirali in prodajali.

Kako je mogoče, da so projekti, ki jih je financirala banka, bili grajeni v neskladju z gradbenim dovoljenjem?

Ne vem, to meni ni jasno.

Kdo so kupci nepremičnin?

Fizične osebe kupujejo stanovanja in hiše. Pri tem lahko vidimo, da imamo še vedno denar, čeprav morda pod vzglavnikom. Težko pa je prodati industrijske objekte in zemljišča, ki jih ima Factor banka samo v Sloveniji za milijon kvadratnih metrov. Za njih ni veliko zainteresiranih investitorjev. Uspelo nam je prodati prostore na sedežu banke na Tivolski cesti, kjer smo lani prodali peto nadstropje, to je več kot 1500 kvadratnih metrov, 600 kvadratnih metrov v tretjem nadstropju in lokal v pritličju. Za nepremičnine, ki jih nismo prodali in je bila možnost oddaje, smo iskali najemnike. Z njimi smo sklenili kratkoročne pogodbe, tako da lahko nepremičnine prodamo v dokaj kratkem roku. Danes dobimo vsak mesec skoraj 50.000 evrov najemnin.

Factor banka je izpostavljena do mnogo projektov v tujini, predvsem v Bolgariji, Ukrajini in na jadranski obali. Kako je šlo reševanje teh projektov?

To je težje. V Sloveniji nam gre zelo dobro, ker smo tu doma, poznamo trg, lahko hitro reagiramo; v Kranju si v 15 minutah. Problematično je, če imaš take projekte v Bolgariji, Ukrajini ali Srbiji, saj nimamo nikogar na terenu in smo odvisni od drugih. Poleg tega so tam drugačna zakonodaja in postopki. To ni lahko, ampak ponekod nam je uspelo. V Sofiji smo zelo dobro prodali stanovanja.

To je kompleks Harmony Residence.

Tako je. Imamo tudi določene projekte, kjer so komitenti pripravljeni sodelovati, čeprav jim ne gre tako dobro. Čeprav je komitent v slabi finančni situaciji, še ne pomeni, da je slab komitent. Če je pripravljen z nami sodelovati, iščemo skupno rešitev. Tako smo delali tudi v Ukrajini.

Kaj je bilo v Ukrajini, konkretno v Harkovu?

Imeli smo veliko srečo, saj je okoli Harkova vojna, medtem ko v samem mestu ne. Težava je devalvacija ukrajinske valute, zato komitenti niso mogli prodati stanovanj v lokalni valuti. Morali so iskati kupce, ki so dobili plačo v ameriških dolarjih ali evrih ali da so pač imeli indeksirane pogodbe o zaposlitvi. Mislim, da je banka naredila pri tem projektu precej slabitev, tako da bo neto izpostavljenost povrnjena.

Factor banka je financirala tudi projekt gradnje počitniških hišic na bolgarski obali pri Bjali. A počitniške hišice niso zgrajene, kredita prav tako ni povrnjenega. Kaj je s tem projektom?

Čakamo, ker postopek še teče. Ne vem, ali bomo našli kupca.

Koliko slabitev ste naredili v Factor banki?

Skupaj smo v septembru 2013 naredili za 380 milijonov evrov slabitev.

Factor banka se je dogovarjala za prodajo velike zbirke umetniških del ministrstvu za kulturo, ki je na razpisu ponudilo največ. Kakšen je bil epilog?

Ministrstvo za kulturo je na žalost res odpovedalo svojo ponudbo, čeprav je bila najboljša. Razlog zame ni razumljiv, saj smo na koncu koncev ob pomoči Banke Slovenije zagotovili vse pogoje razpisa. Naša zbirka je tako zdaj v skladišču in čaka na novo odredbo ministrstva za kulturo.

Vodenje banke v nadzorovani likvidaciji je drugačno kot delujoče gospodarske družbe ali banke. Vi ste bili po funkciji bolj podobni stečajnemu upravitelju.

Župan Janković je enkrat rekel, da sem jaz prvi pogrebnik v tej državi.

Ali je bil župan Janković oziroma z njim povezana podjetja tudi med vašimi komitenti?

On osebno ne, povezana podjetja pa.

Kako ste dojemali to funkcijo?

Funkcija je zelo zanimiva in velik izziv. Razumevanje uspeha je ravno obratno kot sicer pri družbah, ki se zavzemajo za rast, pri nadzorovani likvidaciji pa težiš k ničli. Hkrati potrebuješ najboljše sodelavce. A najboljši sodelavci najprej dobijo novo službo. Zato jih je bilo treba prepričati, da ostanejo do konca. S komitenti smo vedno poskušali sodelovati in iskati rešitev, ali novega financerja ali način prodaje premoženja in poplačila kredita. Težava je, če komitent ne želi sodelovati. Pomembna je tudi etika. To je zelo pomembna beseda, a ravno v takem postopku vidiš, kaj to pomeni. V moji pogodbi o zaposlitvi na primer piše, da imam pravico do službenega avtomobila. Ampak pri meni tega niste videli. Osebno imam namreč težavo dati sodelavcem odpoved in si hkrati naročiti nov avto. To ne gre skupaj. V teh dveh letih sem bil na eni konferenci, pa še to je organizirala Banka Slovenije in je bila brezplačna. Kot predsednik uprave podjetja v likvidaciji ne želim hoditi na konference z denarjem davkoplačevalcev, razen če bi to imelo poseben pomen. V vsem času sem bil mogoče trikrat na račun Factor banke na poslovnem kosilu ali večerji, a samo takrat, ko so bili tukaj potencialni investitorji. Vse drugo sem plačal sam.

Ali bi morali veljati enaki vatli o etiki za banko v nadzorovani likvidaciji kot za banke v prestrukturiranju, ki so bile prav tako dokapitalizirane z državnim denarjem?

Vedno je vprašanje, kakšen rezultat mora vodstvo doseči. Kosilo s potencialnim vlagateljem – pri tem ne govorimo o podkupovanju – ima lahko z etičnega vidika smisel, ker bomo morda naredili posel. Mi nismo imeli komitentov, s katerimi bi lahko sklepali posle. Naši partnerji so bili odvetniki, izvajalci za določene nepremičninske posle in investitorji.

Kako zaposlene motivirati, da ostanejo v banki, ko pa vedo, da bolje ko bodo delali, prej bodo ostali brez službe? To se sicer zaradi pripojitve na DUTB ne bo nujno potrdilo.

Sodelavce sem prosil, naj ostanejo do konca in nam pomagajo. Sicer bi bili vso kariero zaznamovani zaradi likvidacije Factor banke. Če pa nam pomagajo tak projekt peljati do uspeha, lahko tudi sami rečejo, da je to bil tudi njihov uspeh. Zelo sem ponosen na našo ekipo, predvsem na ožjo, v kateri so bili Matevž Slapničar kot član uprave, prej tudi Vito Krašovec kot član uprave, Polona Čeč, Renata Šterbenc Štrus, Neja Orelj in jaz. Vsako jutro smo se usedli in se dogovorili o ukrepih, da bomo imeli konec dneva več denarja na računu. Tako smo skupaj vodili banko.

Ali je odnos komitenta do banke v nadzorovani likvidaciji drugačen kot do ostalih bank?

Seveda. Nekateri komitenti so bili pri meni zelo agresivni, grozili so mi, zoper mene so vložili kazensko ovadbo in odškodninsko tožbo. Ampak to je del tega posla.

»Moj občutek je, da nekaterih nepremičninskih poslov nihče ni hotel financirati – zato so po denar prišli v Factor banko. Zakaj je ta banka financirala projekt v ukrajinskem Harkovu, od Ljubljane oddaljenim 2000 kilometrov? Tega ne razumem,« ste nam dejali v intervjuju tri mesece po začetku nadzorovane likvidacije. Ste v teh dveh letih in pol lahko podrobneje ugotovili način delovanja Factor banke, ki je to banko pripeljal v likvidacijo?

Ne, v zadnjih dveh letih smo od več komitentov dobili potrditev, da je bilo tako. Ne le v tem primeru. To so potrdile tudi druge banke, ki so imele na mizah kreditne vloge nekaterih komitentov Factor banke, a kreditov niso odobrile in smo tudi slišali, zakaj ne. Vedno se sprašujem, zakaj so to naredili v tej banki.

Ali imate odgovor?

Ne.

Zoper nekdanjo upravo ste vložili več kazenskih ovadb in odškodninskih tožb. Koliko?

Zoper bivšo upravo smo vložili sedem odškodninskih tožb v skupni vrednosti 30 milijonov evrov in 18 kazenskih ovadb v višini 144 milijonov evrov. Poleg tega smo vložili tožbe in ovadbe tudi zoper nekaj komitentov.

Zaradi tega niso vsi vaši prijatelji. Ste to občutili?

Seveda. Imam precej »novih prijateljev«. A to moramo gledati zelo racionalno, ker smo kot izredna uprava dobili navodila Banke Slovenije, evropske komisije in države, da moramo ob zaznanih nepravilnostih vložiti tožbe in ovadbe. Vse sume nepravilnosti smo skupaj z odvetniki preverili. Pri določenih primerih se sumi niso potrdili, zato ovadb oziroma tožb nismo vložili. Ovadb nismo vlagali kot po tekočem traku.

Kateri posel se vam je zdel najbolj nenavaden?

To je težko reči. Vem, da bi bralci in davkoplačevalci, ki so dali toliko denarja, radi poznali ozadja. Ampak o tem ne smem govoriti. Počakati bomo morali na epiloge na sodiščih.

Lahko pa na splošno pojasnite, zakaj smo morali davkoplačevalci v to banko dati 269 milijonov evrov.

Za to je cel kup razlogov. Banka je velikokrat financirala nepremičninske projekte brez načrta B, niso bili pripravljeni na nepredvidene razmere na trgu in niso dovolj konkretizirali izhodne strategije.

Vemo, kako so se znižale cene nepremičnin.

To je en razlog, po drugi strani pa je banka financirala nakupe zemljišč na Brniku, ki niso vsa skupaj. Vmes nekaj parcel manjka. Kako lahko to danes prodaš? Nisem videl nobenih dokumentov v kreditni mapi, kaj narediti v tem primeru. To je zame zelo težko razumeti. Poleg tega ima banka dolžnost spremljati denarni tok, torej kaj dela komitent z denarjem od banke. Predvidevam, da je banka vedela, kaj so komitenti delali s tem denarjem. Moje mnenje je, da bi banka morala že več let pred začetkom postopka nadzorovane likvidacije pritisniti tipko stop. Banka je namreč imela preveč komitentov, ki so bili neplačniki, ampak so kredite samo podaljševali. Do neke meje je to mogoče, a enkrat je treba temu narediti konec. Tudi če je žal treba komitenta poslati v stečaj in premoženje prodati.

Kaj se lahko torej naučimo iz zgodbe Factor banka? Vi ste tudi svetovali menedžerjem.

Jaz sem se tako naučil bančništva: ob financiranju kreditojemalca se moraš vedno vprašati, ali bi mu dal denar, če bi to bil tvoj denar. Če bi dal, potem je v redu.

Mandat na Factor banki se vam je zaključil. Kaj boste počeli sedaj?

Najprej bom izpraznil glavo. Nimam še konkretnih načrtov, imam pa veliko idej, razmišljam v različne smeri in malo bom pustil času čas, da se razvijejo. Zdaj bo pomlad, malo bom tekel, malo šel v hribe, potem pa bomo videli, kaj bo prinesel čas.