Barbara Trnovec o Almi Karlin

Kaj vse in kje vse je bila izjemna popotnica Alma Karlin?

sob, 23.09.2017, 06:00
Alma je bila ambivalentna osebnost, v odnosu do vsega, do ljudi nasploh, še najbolj pa do žensk. Rada je napisala, da bi bil svet brez žensk lepši, ni jih prenašala, ker so jo ogrožale, saj so jo s svojim videzom zlahka zasenčile. Ona je bila tako pametna, odlična sogovornica, a če se je ob njej pojavila lepa ženska, ji je ukradla vso pozornost in Almina inteligenca je zbledela.

Kustosinja etnologinja in kulturna antropologinja je avtorica postavitve in razstave Kolumbova hči Alma M. Karlin (1889–1950), ki so jo v sodelovanju Cankarjevega doma in Pokrajinskega muzeja Celje prejšnji teden odprli v Galeriji CD. Izjemno lepa razstava pripoveduje zgodbo o življenju, potovanjih, intimi in knjigah te posebne ženske. Barbara Trnovec je njena velika poznavalka in avtorica knjige Kolumbova hči.

Svet, po katerem je potovala Alma Karlin, je bil še velikanska krogla, povsem drugačna od planeta, na katerem živimo danes; globalizem ga je zmanjšal in uniformiral. Vsa mesta so si podobna in vsi spominki so narejeni na Kitajskem.

Alma je potovala s čezoceankami, vlaki, rikšami; potovanje je bilo takrat stvar minevanja, časa in pogledov v daljavo. Srečevala je narode, plemena, ljudožerce, izobražence, posebneže, poglavarje, imperialiste. Prijateljevala je z nenavadneži in kmeti, se zaljubljala, bežala pred nasilneži. Odkrivala je mesta, umetnost, pokrajine.

Ko se je vrnila domov, je bila razočarana. Potovanje se je končalo in samo spomin je bil premalo, da bi lahko opisala vse, kar je doživela: »Bilo je, kot da bi se kdo odpeljal na luno in prinesel nazaj kamen, ki ga lahko najde ob vsaki reki.«


Barbara Trnovec je Almina velika poznavalka in avtorica knjige Kolumbova hči. Foto: Uroš Hočevar/Delo

Zakaj Alma?

Za Almo me je že v otroštvu navdušila mama, saj mi je veliko govorila o njej; zelo ji je bila namreč všeč razstava o tej nenavadni svetovni popotnici, ki jo je videla na gradu Goričane. Po smrti je Alma utonila v pozabo in ta mala razstava je spet odkrila zgodbo o njenem fascinantnem življenju. Alma je tako zame že zelo zgodaj postala ideal, prispodoba za pogumno popotnico, žensko, ki je sama prepotovala svet.

Leta 1997 sem začela zahajati v Celje in zdelo se mi je, da je to dobra priložnost, da začnem ljubiteljsko raziskovati njeno življenje. Ko sem začela, me je zelo presenetilo to, da so mi o njej pripovedovali same grde stvari, da je bila »zmešana baba«, nemškutarica, nacistka, da ni znala slovensko ... Moja predstava iz otroštva je bila diametralno nasprotna od tega, kar sem slišala o njej govoriti druge.

Kdo vam jih je govoril?

Takrat so bili na splošno do Alme zelo negativno nastrojeni, med njimi so bili tudi znani Celjani, in to me je zelo zmotilo. Ko sem začela prebirati redke članke in študije o njej, sem ugotovila, da mnoge navedene stvari sploh ne držijo, da nikjer niso navedeni viri, zato sem se leta 2004 odločila, da je končno treba odkriti resnico. Z razstavo Kolumbova hči obeležujemo devetdeset let, odkar je šla na potovanje okoli sveta, obenem pa mineva tudi dvajset let, odkar se raziskovalno ukvarjam z Almo. Zelo sem vesela, ker bo razstava res lepa.

Prej, ko ste vstopili v galerijo, ste takoj dejali, kako lepa modra barva je povsod. In to ni naključje. Ko sem razmišljala o vodilni barvi razstave, sem se odločila za kraljevsko modro in zlato. Zakaj? Ker hočem, da enkrat za vselej opravimo s tem, da je bila Alma Karlin kar nekdo, neka zmešana ženska, in da je njena zbirka navadna šara. Kraljevsko modra in zlata pričata o tem, kako dragocena je njena življenjska zgodba in kako dragoceni so ti predmeti, ki jih bo mogoče videti na razstavi.

Kaj je bil po vašem mnenju glavni povod za vse to sovraštvo, ki se je zlivalo nanjo? To, da je bila ženska?

Če bi bila moški, bi ji bilo verjetno lažje, a ne vem, če je bil le njen spol največja težava. Mnogim ni bilo všeč, da je bila preveč svojeglava in samosvoja, tega ljudje ne marajo, to jih ponavadi ogroža, še posebno v majhnih mestih. Bila je žrtev nerazumevanja, govoric in zavisti. Zasmehovana in poniževana.

Omenjate, da so ji očitali nemškutarstvo, a dejstvo je, da je bila velika nasprotnica nacionalsocializma.

Ni dvoma, da so jo pred drugo svetovno vojno nadzirali in ji stregli po življenju. Dokaze o tem sem našla v dokumentih iz tridesetih let prejšnjega stoletja v nemškem zveznem arhivu v Berlinu, iz katerih je jasno razvidno, da je bila sumljiva, ker je bila nasprotnica Hitlerjevega režima. Bila je celo tako pogumna, da je ponudila zatočišče Judom oziroma protinacističnim emigrantom, med njimi Ubaldu Tartarugi, ki je bil z Dunaja, in Joachimu Bonsacku. Zato ni čudno, da je bila, ko so Nemci vkorakali v Celje, med prvimi Slovenci, ki so jih aretirali, njene knjige pa so prepovedali. Najprej so jo odpeljali v zapor v celjski kapucinski samostan sveta Cecilija in kasneje v Maribor. Sama piše o tem, da so jo nameravali deportirati v Dachau. Kasneje je poskušala pobegniti v Švico, a ji ni uspelo. Ko se je poleti 1944 pridružila partizanom, so jo, ker so jo imeli za Nemko, tudi tam nadzirali, nekaj časa celo Titova žena Herta Haas. Po vojni je imela veliko srečo, da je niso zaradi njenih protikomunističnih stališč likvidirali.

Zakaj so se je nacisti in gestapo tako bali?

Ker je bila takrat v Nemčiji in tudi drugod po Evropi že zelo dobro znana. Veliko sem slišala o tem, kako slavna in popularna je bila Alma, in dolgo časa sem bila do tega zelo zadržana, a potem sem naletela na članke o tem, s kako velikimi častmi so jo povsod sprejemali, kako so se navduševali nad njenimi predavanji in potopisnimi knjigami. Kamorkoli je prišla, so jo sprejemali z velikimi častmi.

Kje vse po Evropi je gostovala oziroma nastopala?

Po vseh velikih evropskih prestolnicah, od Londona do Pariza. Eden od novinarjev je celo napisal, da je ne občudujejo le v Evropi, temveč tudi v Avstraliji. Leta 1931 so jo uvrstili na koledar najpomembnejših Nemk, v katerem je bila objavljena njena slika. Almini potopisi so bili razprodani, ne le prve, temveč tudi naslednje izdaje, prodala je okrog sto tisoč izvodov, čeprav so številke po vsej verjetnosti še višje, saj ne vemo natančno, v kakšni nakladi so izhajali, v koliko jezikov so jih prevedli in kolikokrat so jih ponatisnili. Prav zato je že skrajni čas, da kaj izvemo tudi o Almi Karlin, pisateljici, o kateri bo govoril simpozij v Cankarjevem domu, ki spremlja razstavo in na katerem bodo predstavljeni njeni potopisi, avtobiografija; pisala je namreč v različnih žanrih. Profesor Zmago Šmitek je zapisal, kako velika je teža tudi njenih teozofsko navdahnjenih del, ki so bila sočasna z evropskimi tokovi.

Alma Karlin ima dejansko toliko plasti: je popotnica, pisateljica in seveda tudi multilingvistka.

Večkrat sem že zapisala, da je presegla vse mogoče meje; meje telesnih omejitev, meje svojega spola, meje družbenega sloja, ki mu je pripadala, meje svoje identitete, meje fizičnih razdalj in tudi čas, v katerem je živela. Mnoge njene ideje so še danes aktualne in nagovarjajo vedno večji krog ljudi. Za tisti čas je bilo nekaj izjemnega, da mlada ženska govori kar devet jezikov: angleščino, francoščino, španščino, italijanščino, danščino, švedščino, norveščino in ruščino. Nemščina je bila njen materni jezik, dejstvo pa je, da je slovensko govorila bolj slabo.

Kako se je naučila vseh teh jezikov?

Najbolj neverjetno je to, da se jih je naučila sama. Imela je velik talent za jezike. Preden se je odpravila na potovanje, je na roke napisala slovar v desetih jezikih (med njimi je bila tudi slovenščina) in ga imela ves čas s seboj. Videti ga bo mogoče tudi na razstavi.

Zakaj se je začela učiti jezike?

Če njeno avtobiografijo beremo med vrsticami, nam hitro postane jasno, da zato, ker se je želela rešiti mame in Celja. Ko je naredila državni izpit iz angleščine in francoščine, se ji je posvetilo, da je prav znanje jezikov lahko njena pot do osamosvojitve. Ni imela formalne izobrazbe, njeno neformalno znanje pa je, kar se jezikov tiče, izjemno. Moramo se zavedati, da to ni bilo neko površno pasivno znanje, ampak da jih je resnično odlično obvladala. Leta 1914 je v Londonu na znameniti Kraljevski družbi umetnosti in na londonski gospodarski zbornici opravila izpite iz vseh teh jezikov, in to z odliko. Za Almo je značilno, da je vedno bila pogumna in zelo osredotočena na svoj cilj, vse, kar si je zadala, je uresničila. Še ko je imela šestnajst let, je jasno videla svojo prihodnost.

Dobro je znano, da je bil njen odnos z mamo zelo problematičen.

Če želimo razumeti Almo, moramo vedeti, kakšno je bilo v tistem času Celje, kjer je živela, in moramo poznati njen odnos z mamo. Celje je bilo takrat razdeljeno, obstajala sta dva povsem ločena svetova, nemški in slovenski. Nacionalna trenja med narodoma so bila tako huda, da so zaznamovala življenje vsakega Celjana. Nemci in Slovenci so imeli vsak svojo cerkev, vsak svoje pokopališče, svoja kulturna društva, pevske zbore ...

Drugače od njene mame, ki se je imela za Nemko, Alma nikoli ni bila ravnodušna do teh trenj. Zanimivo, da se je Ida, mamina sestra, opredeljevala za Slovenko. Almin oče Jakob se, tako kot Alma, ni želel tako jasno nacionalno opredeljevati, rad je dejal, da njegovo življenje pripada cesarju, ki je bil zanj nadnacionalna identiteta. Marsikdo še danes zelo zameri Almi, da ni pisala v slovenščini, ampak dejstvo je, da je bila vzgojena kot Nemka in da je bil njen materni jezik nemščina.

Njena mama Vilibalda se je zelo sramovala tudi njenih telesnih hib.

Mama in oče sta jo vzgajala diametralno nasprotno. Alma je oboževala očeta, z njim se je zelo dobro razumela. Mama je sicer veljala za zelo neodvisno žensko, bila je učiteljica v nemški šoli in je tudi po hčerkinem rojstvu obdržala službo, kar je bilo za tiste čase zelo nenavadno. Bila je izjemno priljubljena učiteljica, veljala je za veliko lepotico in odlično pevko. Malo Almo je vzgajal oče. Odpeljal jo je k frizerju in jo dal postriči čisto na kratko, zaradi česar je bila mama povsem obupana, in tudi vzgajal jo je kot fanta, a ne v slabem smislu; želel jo je duševno in fizično okrepiti, saj je bila bolehen otrok. Oče jo je vzgajal zelo posebno, v nasprotju z normami tistega časa, ni je pripravljal na to, da bo nekoč gospodinja, bodoča mama ali žena, temveč ji je v glavo vcepil misel, da zmore vse, kar hoče. Vozil jo je na strelišče, dovolil ji je, da je skakala po lužah in lovila kobilice. Ko je bila stara osem let, je oče umrl, in kot je napisala v avtobiografiji, se je takrat »končala sončnost mojega bivanja«.

Ohranil se je mit, da je bila Alma polna telesnih hib, da je šepala, da je bila gluha in slepa, a vi trdite, da to ni res.

Večina njenih telesnih hib je med odraščanjem izginila, ostala je le tista nesrečna leva povešena veka. Ko je njeno vzgojo prevzela mama, jo je prepričala, da je grda, da ima štrleča ušesa in nepravilno držo. Zato je Alma, ki se ni več smela igrati z vrstniki, začela skrivati obraz. Ko je hodila, je stisnila glavo med ramena, da bi bila čim manj opazna. Mama se jo je sramovala, zato ji je, ko sta šli na sprehod, na glavo poveznila velikanski klobuk. Morala je obiskovati ortopede, saj je bila mama prepričana, da ima levo ramo nižjo od desne. Zdravniki so ji dopovedovali, da z njeno hčerko ni nič narobe, a je niso prepričali, zato jo je pri trinajstih odpeljala k »strokovnjaku«. Ta je malo Almo obesil na posebno napravo tako, da je obešena za glavo visela v zraku, in takrat je zapisala tisti znameniti in pretresljivi stavek: »V zrak je dvignil otroka, na tla je spustil človeka, ki se je naučil sovražiti.« V tistem času je prvič razmišljala o samomoru. Od takrat je premišljevala samo še o tem, kako pobegniti od mame, in pri šestnajstih se ji je posvetilo: rešilo me bo znanje. Prav to me pri njej morda najbolj fascinira od vsega, ta neverjetna ljubezen do učenja in znanja.

Zanimivo je tudi, da je med desetim in sedemnajstim letom hrepenela po svobodi in je prebirala romantične pogrošne romane. V njej je rasla želja, da bi izkusila ne le svet, temveč tudi fantastična ljubezenska doživetja. Bila je prepričana, da bo izkusila ljubezen in erotiko, ko bo našla svojega princa. Pri trinajstih je od neznanca dobila ljubezensko pismo in se vanj zaljubila, začela si je dopisovati z njim in verjela je, da je »odrešilni princ« zelo blizu, a kmalu se je izkazalo, da so bila ta pisma zgolj prevara, da se je z njo poigrala njena zaupnica Mimi. To razočaranje jo je zaznamovalo za vse življenje. Nekaj v njej se je zlomilo, izgubila je vero v ljudi ter sposobnost ljubiti in biti srečna. Postala je hladna in zagrenjena. Njeno življenje je bilo polno takšnih razočaranj.

In potem se je v Genovi leta 1920 s pisalnim strojem erika vkrcala v tretji razred čezoceanke Bologna in odplula v Peru. Glede na to, da je bila sistematičen človek, me zanima, kako je načrtovalo pot okoli sveta?

Želja, da bi se odpravila na pot okoli sveta, je v njej dolgo zorela. Morda se je za to avanturo odločila že v Londonu, kjer si je, potem ko je opravila izpite iz tujih jezikov, našla službo. Med njenimi učenci so bili predvsem Azijci. Ti mladi fantje so se ji zdeli izjemno lepi. Takrat se je zaljubila v »čudovito lepega« indijskega princa S. in mladega Japonca Nobudžija G. ter se zaročila s Kitajcem Hsi Singjung Lungom. Njega je pripeljala celo v Celje.

Se je Alma hitro zaljubljala?

Da. Všeč so ji bili izrazito lepi moški, a so morali biti tudi pametni in dobri sogovorniki. A vsa ta razmerja so se hitro končala. Zdelo se ji je, da je želja, da bi našla moškega, ki bi jo »nadvse ljubil«, neuresničljiva.

Seveda vse to niso bila le platonska razmerja.

Ne. Čeprav je zapisala, da je imela veliko moških prijateljev in žal zelo redke ljubimce. Na Tajvanu se je usodno zaljubila v skrivnostnega I., ki ji je spodnesel tla pod nogami. Prevelike čutnosti pri moških ni marala. Izjavila je, da je sicer pretočila toliko solz, da bi z njimi lahko napolnila več veder, ko je spoznala, da Japonci celo na vrhuncu strasti ostanejo povsem obvladani, a je prav ta njihova lastnost v njej vzbujala največ občudovanja.

V Londonu je začela v njej zoreti želja, da bi odšla na pot okoli sveta. Najprej se je nameravala odpraviti na Japonsko, saj jo je »Azija uročila«. A splet okoliščin je bil tak, da je najprej odšla v Peru. Načrtovala je, da bo na poti dve do tri leta, a se je domov vrnila šele čez osem let. Na podlagi vseh raziskav, ki sem jih opravila, je jasno, da sodi Alma med deset največjih popotnikov vseh časov.

Koliko žensk je med to deseterico?

Samo Alma. Njeno potovanje je bilo v marsičem posebno – potovala je sama in za sabo ni imela, tako kot Kolumb, kraljice Izabele, ki bi ji dala skrinjo, polno zlatnikov, preživljati se je morala z lastnim delom. Velika večina znanih popotnikov je takrat potovala tako, da so se odpravili na pot, potem so se čez nekaj let vrnili domov in spet odšli, ona pa je neprekinjeno potovala osem let. Takoj ko je recimo prišla v Peru, je v časopisu objavila oglas, da poučuje tuje jezike, in k njej so začeli prihajati učenci. Morala je zaslužiti denar za sobo, bivanje in vozovnico za naprej. V Peruju je imela tudi grozno izkušnjo, saj je kar dvakrat doživela poskus posilstva.

Prav v Peruju ji je eden od njenih učencev podari znameniti kipec Li Tieguai, s katerim so povezane neverjetne zgodbe in ki je dolgo veljal za izgubljenega, dokler ga niste našli prav vi.

Vsi, ki se ukvarjamo z Almo, smo vedeli, da mora ta kipec, ki mu je Alma predpisovala nadnaravne lastnosti, nekje obstajati, saj je po njeni smrti skrivnostno izginil. Ko sem leta 2014 opravljala strokovni izpit za kustosinjo, sem v roke dobila inventarno knjigo azijske zbirke. Ko sem jo začela listati, sem ga kar naenkrat zagledala – takoj sem vedela, da je to Almin Li Tieguai, saj sem imela njegovo podobo vtisnjeno v možgane. V Nuku namreč hranijo fotografijo Alme s tem skrivnostnim malikom.


Skrivnostni Li Tieguai Foto: Uroš Hočevar/Delo

Kipec iz lojevca ji je, kot ste rekli, podaril eden od njenih učencev v Peruju, menda zato, ker se ga je njegova žena bala. Povedal ji je, da so ga izkopali pred več kot sto leti ob jezeru Titikaka in da ga je njegovemu očetu podaril neki Indijanec. Alma ga je najprej klicala hudič, potem pa ga je preimenovala v malika. Kipec je relativno težak, a kljub temu ga je na potovanju kar šest let tovorila s seboj. Verjela je, da ima nadnaravne lastnosti in da jo čuva in ji pomaga. Šele na Kitajskem je od nemškega sinologa Ferdinanda Lessinga izvedela, da gre za Li Tieguaija, ki predstavlja enega izmed osmih daoističnih nesmrtnikov. Nesmrtni so postali, ker so se odpovedali materialnim dobrinam in so sledili zakonom narave. Kipec je torej imel povsem drugo identiteto. V Peru so ga po vsej verjetnosti prinesli ali so ga tam izdelali Kitajci, ki so tja, po tako imenovanih opijskih vojnah, množično migrirali konec 19. stoletja. Tja so prinesli svojo kulturo in odpirali trgovine, kjer so prodajali takšne kipce.

Med potovanjem ga je Alma celo izgubila.

Izgubila ga je skupaj s kovčkom, edino prtljago, ki jo je imela poleg usnjene torbice in pisalnega stroja. Ko se je izkrcala v Honoluluju, kovčka, v katerem je imela tudi slavni slovar v desetih jezikih, ni bilo več nikjer, »odpotoval« je v Singapur, a vendar se je k njej, sicer malce deformiran, vrnil čez tri mesece. Nič v njem ni manjkalo. Od tam je odpotovala na Japonsko in potem na Kitajsko. Ker je vedno imela težave zaradi pomanjkanja denarja, je nekoč zapisala, da bi ji moral kipec podariti denar, »ker sem nanj tako navezana, a je molčal«.

Najtežje ji je bilo, ko je potovala po otočjih Melanezije, v Novi Gvineji pa je doživela celo bližnje srečanje z Wutungovci, ki jim je menda komaj ušla, a prav takrat je spoznala nizozemskega kolonialnega uradnika gospoda H., v katerega se je zaljubila.

V katero koli deželo je Alma prišla, je vedno rada poiskala ugledne in zanimive moške sogovornike, kar je bilo za žensko tistega časa izjemno samozavestno dejanje. Kot človek je bila Alma zelo suverena, kot ženska pa ne. Ko se je pri štiridesetih vrnila s potovanja in je postala zelo slavna, ko so jo ljudje dobesedno nosili po rokah, je v avtobiografijo žalostno zapisala, da eno življenje ne bo zadosti, da bi sprejela svoj videz. Do konca življenja so jo preganjale materine besede, da je grda in pohabljena.

Menda je bila tudi velik mizantrop.

Alma je bila ambivalentna osebnost, v odnosu do vsega, do ljudi nasploh, še najbolj pa do žensk. Rada je napisala, da bi bil svet brez žensk lepši, ni jih prenašala, ker so jo ogrožale, saj so jo s svojim videzom zlahka zasenčile. Ona je bila tako pametna, odlična sogovornica, a če se je ob njej pojavila lepa ženska, ji je ukradla vso pozornost in Almina inteligenca je zbledela. Alma je imela velike težave tudi z odtenki kože, gabil se ji dotik črne roke, kot je pravila, in v njenih zapisih so rasistične izjave pogoste. Ljudje nič radi ne vidijo, da omenjam njen rasizem, a to so dejstva. Sama rada rečem, da čisto brez napak pa tudi ne more biti. To so seveda vplivi materine vzgoje, saj je prezirala Slovence in ji je vcepila tudi misel, da je bela koža nad vsem.

Nič še nisva povedali o njeni veliki prijateljici in življenjski sopotnici. Kdo je bila Thea Schreiber Gammelin?

To njuno globoko prijateljstvo se je dolgo razvijalo. Thea, ki se je rodila na severu Nemčije, je bila nadarjena slikarka in Almina knjiga Samotno potovanje jo je tako očarala, da se je odločila pogumno pisateljico spoznati osebno. Zato ji je pisala in jo leta 1931 obiskala v Celju. Že ob prvem srečanju sta obe imeli občutek, da se že dolgo poznata in da sta globoko povezani. Postali sta veliki prijateljici in leta 1934 se je Thea preselila v Celje. Postala je njena sodelavka, promovirala je Almine knjige, jih ilustrirala, skrbela za njeno korespondenco in gospodinjila. Alma je večkrat dejala, da je Thea njena sestra po duši. Čeprav je bila Thea globoko verna, je bila tudi teozofinja, tako kot Alma. Po drugi svetovni vojni sta v hiši v Pečovniku pri Celju živeli v veliki revščini. Ko je Alma umrla, je Thea ostala brez prihodkov in brez jugoslovanskega državljanstva. Uteho je iskala v veri. Umrla je leta 1988.

Na razstavi lahko vidimo tudi drevo, ki je raslo na grobu Alme in Thee in so ga lani posekali. O tem povsem nesmiselnem barbarstvu ste pisali tudi v časopisih.

Alma in Thea sta na pokopališču v Svetini to drevo sami posadili, zato je še posebej dragoceno. Vem, da je veliko ljudi romalo na njen grob. Priča sem bila, kako je prišel gospod, ki je zbolel za rakom, in se je pogovarjal z njo. To drevo je slišalo marsikatero zgodbo. In potem so ga posekali, ker naj bi delalo škodo na sosednjem grobu in ker, kot so dejali, to ni posebno drevo, ampak »navadna trdoleska, ki raste za vsakim potokom«. Almino drevo smo s pomočjo Klare Zalokar in Klemna Zupančiča iz Studia Moste spremenili v skulpturo. Razžagane dele so ponovno sestavili v celoto in stike med njimi poudarili z zlatimi ploščicami, ki simbolno ponazarjajo zareze v drevesu in s tem opominjajo na poglavje v njegovi preteklosti.

Povezane novice

Ivana Velika
13. februar ob 06:00
Princ z gore
22. april ob 06:00