Tiskane izdaje
Triindvajsetletni Ahmad je v Alepu študiral arhitekturo in se ob tem preživljal z učenjem angleškega jezika. Največje in najstarejše sirsko mesto je vojna zajela skoraj leto dni kasneje kot večji del države. Dolgo se je zdelo, da bo »ekonomski oportunizem« – Alep je bil poslovno središče države in tradicionalno srce bližnjevzhodne trgovine – prevladal nad političnimi in sektaškimi interesi. A julija 2012 so tudi v Alepu izbruhnili spopadi med vladnimi silami in protestniki, ki so se, porinjeni ob zid, pridružili Sirski svobodni vojski (FSA).
Ahmad je pacifist. Pred vojno je bil sveto prepričan, da nikoli in za nobeno ceno ne bo prijel za orožje. Ni verjel v koncept države, naroda, verske skupnosti; celo v »lokalno identiteto« ne. Bral je knjige, risal hiše, poslušal klasično glasbo, razmišljal o poroki, služil denar, s prijatelji pil pivo, oprezal za dekleti, spremljal prenose nogometne lige prvakov in upal, da mu bo po končanem študiju z malo srečo in veliko poznanstev uspelo dobiti svoji izobrazbi primerno službo v eni izmed bogatih zalivskih držav. Vnaprej je namreč vedel, da »Evropa ni opcija«.
Ko je zlo vojne udarilo po Alepu, nanj – podobno kot številni moji prijatelji in znanci iz Sarajeva, kljub temu da je bilo popolnoma jasno, da bo udarilo – ni bil pripravljen. Do zadnjega je namreč verjel, da se bo sirska vojna hitro končala, saj si, kot mi je pred dnevi dejal, tik preden je skupaj s stotinami sirskih beguncev prestopil grško-makedonsko mejo, »nihče ni želel vojne«. Družil se je namreč bolj ali manj le s sebi podobnimi – urbanimi, izobraženimi, naprednimi mladimi ljudmi, pripadniki izjemno močnega sirskega srednjega razreda, ki si preprosto niso mogli predstavljati, da se bodo znašli sredi najbolj krvave vojne našega časa.
A zlo je udarilo s polno silo. Uničujoče, razdiralno, nepovratno. Ahmadovo dotedanje življenje je čez noč (p)ostalo spomin. Njegovi prijatelji so umirali, umirajo in bodo umirali. Izgubil je brata, ki se je pridružil sprva sekularnim upornikom, fantom z ulice, ki so se, medtem ko so jih z neba kosili vladni bombniki, uprli režimskim tankom. Ahmad jim je dostavljal hrano, zdravila in cigarete. Ogromno je tvegal, a za puško ni hotel prijeti. Večina njegovih »fantov z ulice« je padla v bojih. Tudi od njegove ulice in soseske ni ostalo veliko. Med ruševine, po katerih so še naprej udrihali vladni bombniki, so se naselili neki drugi, Ahmadu popolnoma neznani fantje. Tujci. Profesionalni borci. Pripadniki različnih skrajnih islamističnih skupin.
Smrt med bombardiranjem ali nasilna mobilizacija sta bili njegovi najbolj realni možnosti. Od njegovega mesta ni ostalo skoraj nič. Za cilje nekoga drugega, za lažno interpretacijo vere in za prihodnost, ki je nikoli ne bo, se ni želel boriti. Vedel je, da mora oditi. Skupaj s staršema in mlajšo sestro so pred letom dni zbežali v Turčijo, kjer je Ahmad opravljal različna slabo plačana dela in tako preživljal družino. Ko je letos zgodaj spomladi Grčija odprla meje in beguncem ter priseljencem omogočila bolj ali manj nemoteno potovanje po tako imenovani balkanski poti proti Evropi, se je Ahmad odločil, da krene na pot. Zbral je nekaj denarja, se povezal s tihotapci v Istanbulu in Bodrumu ter sredi avgusta s skupino sirskih znancev krenil na pot. Potem ko so tihotapcem plačali 1000 evrov »po glavi«, so brez večjih težav z gumijastim čolnom pripluli na grški otok Kos. Tam je vladal popoln kaos. Trajalo je pet dni, da so jim grški policisti izdal dokument, s katerim so lahko s trajektom nadaljevali pot proti Atenam in od tam naprej z avtobusi proti Solunu in vasici Idomeni na grško-makedonski meji, kjer sva se spoznala.
To smo mi. To bi morali biti mi
Ahmad je s prijatelji posedal na železniških tirih, ki vodijo proti Gevgeliji in naprej proti Srbiji. Večina izmed njih je govorila angleško. Stari so bili od 22 do 27 let. Študentje. Govorili so o grobosti grške policije, vpletenosti turških oblasti v krute tihotapske posle in strahu pred zidom na madžarsko-srbski meji. Vsi so želeli v Nemčijo. »Nihče od nas ne bi bežal, če bi lahko nadaljevali z življenjem, ki smo ga imeli pred vojno. Vsi novinarji sprašujejo, zakaj nismo ostali doma in se ne borimo za svojo državo. Ker naših domov, mesta in države ni več. Ker želimo živeti. Smo zato teroristi? Zakaj se nas Evropa tako boji? Nikogar ne ogrožamo. A nazaj ne bomo šli. Dolga pot je za nami in veliko poti je še pred nami. Ne bomo odnehali. To je naš način boja za preživetje. Moja naloga je, da preživim svojo družino, ki mi je finančno pomagala, da sem lahko odšel na pot. To jim dolgujem. Moram si najti službo, kakršno koli. Če se bo vojna končala in se bo mogoče vrniti domov, bom to storil,« se je Ahmad (ne)hote spopadel z delom evropske javnosti, ki v sirskih beguncih vidi novodobne barbare in teroriste; eksistencialno grožnjo »našemu« načinu življenja, torej.
A resnica bi bila težko bolj drugačna. Med sirskimi begunci – večinoma je na begu srednji razred, ki si bežanje pred skoraj gotovo smrtjo lahko »privošči« – je ogromno visoko izobraženih, urbanih mladih ljudi. Arhitektov, glasbenikov, inženirjev, strojnikov, učiteljev in profesorjev, biologov in kemikov … Ljudi, v katerih bi se morala Evropa, če bi le premogla vsaj kanček empatije in zgodovinskega spomina, že na daleč prepoznati. Ljudi, ki bi jim Evropa, če bi želela dobro beguncem in sebi, morala na stežaj odpreti svoja vrata. Ljudi, ki na dolgem pohodu proti svobodi bijejo eno najbolj pomembnih bitk našega časa. Bitko za preživetje ideje odprte in humanitarne Evrope. Bitko, ki jo bijejo namesto nas in namesto evropskih elit in nas na dolgem in tveganem pohodu proti Evropi učijo osnov boja za človekove pravice. Bitko, ki jo bijejo brez orožja. Bitko, ki jo bijejo na pogon poguma in sle po preživetju. Bitko, ki je v svojem bistvu revolucionarna, saj lahko Evropo dejansko spremeni – na bolje. Begunci, ki z dojenčki v naročju prestopajo meje, plavajo čez nevarno Sredozemsko morje, plezajo čez zidove, »preživijo« policijsko nasilje, protestirajo proti madžarski skrajno nehumani (proti)priseljenski in (proti)begunski politiki ter s pohodom iz Budimpešte proti avstrijski meji skrajnega desničarja Viktorja Orbana prisilijo, da jih do meje odpelje z avtobusi, so edino pravo osvobodilno gibanje našega časa; predstavljajo nekaj globoko revolucionarnega. Še več: begunci na dolgi in tvegani poti proti Evropi so gibanje za državljanske pravice (Civil Rights Movement) našega časa.
Kako globoko hvaležni bi jim morali biti.
* * *
Na poznopoletni večer smo sredi Balkana sedeli na železniških tirih in se pogovarjali o rečeh, o katerih se pogovarja velik del sveta. Edino, kar nas je ločilo, je bilo dejstvo, da jaz prihajam iz privilegiranega, mirnega in sorazmerno bogatega dela sveta. Da imam izbiro. Vedno. In povsod.
Da imamo izbiro. Vedno. In povsod.
