Benicio del Toro: Po oskarju in palmi še srce Sarajeva

Benicio del Toro je najboljši momljač po Marlonu Brandu, začne tekst v Guardianu Simon Hattenstone. Nikoli ni boljši, kadar momlja svoje tekste, razen morda takrat, ko sploh nima teksta, da bi ga zamomljal.

Čeprav bi ga radi popredalčkali, je ušel nalepki latino loverja. Zato je dobil drugo – preprodajalec drog. In od Soderberghovega dvodelnega filma Che tudi inkarnacija Cheja Guevare, tako kot Elizabeth Taylor za Kleopatro. Bil je tudi policist, ki se bori sam s sabo, odvisnež, ki se bori sam s sabo, volkodlak, ki se bori s svojo živalsko naravo, negativec v mestu greha, in kartelski šef Pablo Escobar.

Del Toro pomeni »od bika«. Kritiki mu pravijo igralska žival. Tako kot so rekli Brandu. In zdaj njegovemu kolegu Javierju Bardemu. Oba sevata živalski magnetizem, oba sta dvojezična in oba sta dobila oskarja za stransko vlogo. Večinoma so ga zasedli kot tipa z margine, malega preprodajalca drog, odvisneža, del latinskoameriškega treša pač. To ga je tako zaznamovalo, da so mediji vsako njegovo neprespano noč ali podočnjake pripisovali zasvojenosti z drogami. Je pač rokenrol tip, tega ne skriva, najraje v črnih ozkih hlačah in usnjeni jakni v stilu Divjaka.

In vendar Benicio ne pripada margini, rojen (19. februarja 1967) v San Juanu, v Portoriku, v ugledni odvetniški družini. Medtem ko so se vrstniki zabavali in podili po plaži, sta z dve leti starejšim bratom vstajala ob štirih zjutraj in delala na kmetiji. Bil je veliko sam s sabo, potopljen v svetove v svoji glavi. »To ti daje veliko časa za razmišljanje, za imaginacijo,« je rekel del Toro. »Nenadoma gozd ni bil samo gozd, ampak so iz njega prihajali dinozavri ali volkodlaki.« Odvisno od trenutne obsesije.

Mama ju je z bratom vozila na delavnice slikanja, užival je v slikanju in se k temu še vedno vrača. In ne bo pozabil filma, ki ga je prvič gledal z njo: Metulj z Dustinom Hoffmanom. To je bilo njeno zadnje darilo. Ko je zbolela za hepatitisom, je poskušal vse, da bi jo zabaval, morda je bil to začetek njegove igre, je nekje dejal. Umrla je pri triintridesetih, ko je imel devet let; ni bilo lahko, narava je bila njegov izhod. Štiri leta kasneje se je z očetom in bratom preselil na farmo v Pensilvanijo in tam obiskoval zasebno šolo. Ni bil najbolj priden deček. Slab pa tudi ne. Bolj nerazumljen, pravi sam. Kot Salingerjev varuh v rži, recimo. »Hotel sem povedati določene stvari, pa jih nisem znal verbalizirati ...« Zadržani najstnik je pomanjkanje znanja angleščine kompenziral s tem, da je odlično igral košarko (vmes ga je zgrabil tudi boks) in poslušal Rolling Stonese, angleščino je osvojil prav z njihovimi teksti. Brat je študiral za zdravnika, on je poskusil zdržati v študiju ekonomije na univerzi v Kaliforniji, a ga je v hipu, ko se je udeležil dramske delavnice, napadel virus igre. Ni se ga več znebil. Imel je devetnajst let, ko je naredil avdicijo na konservatoriju igre Stelle Adler v New Yorku in dobil štipendijo kot najmlajši študent igre v razredu. Še danes se spomni stvari, ki mu jih je Stella rekla med vajo: »Zakaj stiskaš ramena, zravnaj se. Nisi več deček, zdaj si mož. Bodi mož.« »Od takrat naprej vsakič, ko vstopim v novo vlogo, poskušam poiskati moč in možatost v liku, ki ga igram, ne glede na to, ali je luzer ali zmagovalec.«

Najprej se je pojavil v Bondu s Timothyjem Daltonom Dovoljenje za ubijanje (1988), na »neki večerji« je spoznal Seana Penna, svojega idola, in ta mu je ponudil vlogo v režijskem prvencu The Indian Runner (1991). »Sean je bil nekakšen mentor, res je užival, da je dal priložnost mladim igralcem.« Kritike je opozoril nase v kultnem filmu Osumljenih pet (1995) skupaj z Gabrielom Byrnom in Kevinom Spaceyjem, sam je ustvaril lik momljajočega Freda Fensterja in si z njim prislužil neodvisno igralsko nagrado spirit, isto nagrado je dobil za vlogo v Basquiatu, portretu umetnika grafitov, ki ga je režiral njegov prijatelj, slikar Julian Schnabel. Vmes se je zapletel s soigralko Claire Forlani, to je tudi ena redkih njegovih zvez, ki je prišla v medije. Poleg hčere Roda Stewarta Kimberley, s katero imata hčerko, a ne živita skupaj. Ko se je pojavil v Soderberghovem filmu Preprodajalci (2000), je bilo jasno, da gre za igralca, ki si ga zapomniš, celo igralca, ki ukrade prizor. Ob Michaelu Douglasu, Catherine Zeta-Jones in Dennisu Quaidu je ustvaril izjemen lik policista, za katerega je pobral vse mogoče nagrade, med njimi zlati globus, bafto, gong guild in prvega oskarja. A njegov oče Don del Toro kljub temu še vedno ni verjel, da bo sin z igro lahko spodobno preživel.

Spomnim se ga na kosilu nominirancev za oskarja v Beverly Hills Hotelu, ko je bil nominiran za stransko moško vlogo v 21 gramih Alejandra G. Iñárrituja, v katerem je prvič nastopil s prijateljem Seanom Pennom. Stal je v množici, oblečen ležerno, v črnem, bil za glavo višji od vseh, okrog njega so se vrteli vsi pomembni, mladi in lepi v tem poslu, z vzkliki awesome, amazing, njegove poševne oči s spuščenimi vekami, kot bi potegnil česa preveč, so strmele skoznje, odsotno se je smehljal, kot bi si želel, da bi bil nekje drugje. »Pekel? To je pekel. Tukaj je!« pravi in potrka na sence v ontološkem prizoru v 21 gramih.

Med pripravami za snemanje filma o Cheju Guevari je imel priložnost govoriti s Fidelom Castrom. Fidel mu je rekel, da spoštuje to, da želijo kot ameriška filmska ekipa spoznati del kubanske zgodovine. Po Kubi smo zato lahko potovali legalno, se smeje, to je bil takrat že velik dosežek. Pet ur dolg biografski film Che (2008), ki ga je Soderbergh posnel v dveh delih (Argentina in Gverila), bi bil lahko eden bolj razvlečenih filmov, brez dramatičnih preobratov, a čudno, nenehno drži pozornost gledalca, predvsem zaradi del Tora. (Za vlogo je dobil cansko palmo, ne pa nominacije za oskarja, kar je med drugim zjezilo Seana Penna.) Del Toro je bil fasciniran s Chejem, že ko je prvič slišal njegovo ime, in to v komadu Rolling Stonesov Indian Girl, na albumu Emotional Rescue, ki je, mimogrede, še vedno eden njegovih najljubših albumov sploh.

Je kdaj pomislil, da je res videti kot Che? ga je vprašal novinar. No, pomislil sem, da je res videti kot moj bratranec, se je zarežal. A najbolj so ga fascinirala pisma, ki jih je Che pisal družini. »Ko sem jih začel brati, je bilo, kot bi prvič bral Jacka Kerouaca,« je priznal. Ko sem prebral, kako ga je Cia ubila v bolivijskih gozdovih, kot žival, brez sojenja, kot vojnega zločinca, sem si še enkrat rekel, to je zgodba, ki jo je treba povedati, pravi del Toro, ki je film tudi produciral.

»Če ne veš, kaj narediti, ne naredi nič,« nasvet, ki mu ga je dal Christopher Walken in se ga še vedno drži. Sam ve predvsem nekaj. Da mu je tudi po oskarju uspelo, »da se je ubranil nalepk seks simbolov in ostal normalen«, ohranil zasebnost in malo stanovanje v LA-ju, natrpano s knjigami, ploščami, revijami in beležkami, v katere si zapisuje trenutne navdihe, misli.

Benicio del Toro bo ob koncu 21. sarajevskega filmskega festivala prejel najprestižnejšo nagrado za zasluge v svetovni kinematografiji, srce Sarajeva. Tja prihaja z zadnjim filmom A Perfect Day (Popoln dan) o humanitarnih delavcih na neidentificiranem ozemlju na Balkanu, ki ga prepoznamo kot Bosno in Hercegovino. Tako se pridružuje dolgi vrsti filmskih avtorjev in humanitarcev, ki so že prejeli sarajevsko srce, kot so Steve Buscemi, Angelina Jolie, Gael García Bernal, Branko Lustig in mnogi drugi.