Bodice: Bik, ravnodušen do rdeče barve

Bil je bik, ki je bil do rdeče barve povsem ravnodušen. Ko je namaziljen in napudran toreador pred njim mahal z nekakšno rdečo cunjo, ga je samo začudeno gledal, potem pa se dostojanstveno obrnil nazaj k ogradi. Nekega dne so po naključju odkrili, da ga vznemirja modra barva, kaj vznemirja, spravljala ga je v bes, tako hud bes, da bi zmogel sam podreti Gaudíjevo Sagrado Famílio. In so ga z vsemi častmi upokojili, da se zdaj nekje v Andaluziji lahko posveča novim rodovom.

Vsaj barvam bi morali dopustiti, da so pač takšne, kakršne so, saj so že v sončni svetlobi združene vse iz vidnega spektra in po valovnih dolžinah jih lahko razporejata le dva – prizma in človeška neumnost. Da nam v tem pogledu ne bo dolgčas, so te dni poskrbeli na Madžarskem, kjer so se Viktor Orbán & Co. spotaknili ob nekaj še hujšega – pentagram rdeče barve, po domače kar rdečo zvezdo. Nič hujšega, kot da bi hudiču pred nosom mahali s križem!

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj rdečo zvezdo, ta domnevni simbol totalitarizma, preganjajo prav v državah, kjer je Hitler zasnoval vazalne, skrajno fašistoidne režime. Recimo prav Madžarska pa Slovaška, Pribaltik in seveda Pavelićeva Hrvaška … in seveda Slovenija, če si kajpak vzamemo v misli našo ljubo kolaboracijo, ki zdaj dviga glavo in nam vse bolj kreira politično krajino. Gre za podzavestni vzgib slabe vesti, ki jo potem človek nekako »konvertira« po svoje, ali pa za t. i. duševno emigracijo, svojevrstno obliko demoralizacije, nekakšen umik, beg človeka vase? Ne, to zagotovo ne bo zdržalo, »revanšisti« so preveč odločni, organizirani in agresivni, ne bežijo vase.

Kakorkoli že, uspeva jim preoravati politično in kulturno krajino, ne da bi plebs to sploh opazil. Rdeča barva, barva ognja in krvi, je med simboli več kot pomembna, v Sloveniji pa jo bomo kmalu smeli opazovati le še na avtomobilskih karoserijah. Sestavljavci slovenskega etnološkega leksikona se v zvezi s to barvo niso mogli domisliti ničesar drugega kot rdeče pese in rdeče mušnice, s katero so predniki nekdaj omamljali mrčes. Morda rdeča zvezda ne spada v etnologijo, vsekakor pa je desetletja zaznamovala tudi povsem vsakdanje življenje, mnogim bolj kot križ, ki je tudi politični simbol.

Sicer pa je okoli rdeče zvezde vse preveč hrupa in dviganja prahu. Gre navsezadnje tudi za antični verski simbol, ki so ga uporabljale vse velike srednjevzhodne religije (judovstvo, krščanstvo, islam, bahajci). S pentagramom se je izražala ideja, da je sveto vsebovano v človeškem. V krščanstvu pentagram simbolizira tudi pet čutov; srednjeveški kristjani so verjeli, da simbolizira pet Kristusovih ran in da varuje pred čarovnicami in demoni. V arturijanski pesmi iz 14. stoletja simbolizira pet čutov, pet prstov, pet Marijinih radosti in pet viteških vrlin.

Namigujejo, da Orbánu sploh ne gre za ideologijo, kar je težko verjeti, in da se je v tisto rdečo zvezdo na Heinekenovih steklenicah piva zapičil predvsem zaradi poslovnih interesov Madžarske. Heineken ni edini, ki uporablja rdečo zvezdo kot svojo blagovno znamko ali logotip, uporabljata jo, na primer, tudi trgovska veriga Macy's in italijanski polnilec mineralne vode San Pellegrino (sveti romar). Po rdeči zvezdi so poimenovani športni klubi, na primer Crvena zvezda, avstrijski Stella rossa, francoski Red star, ustanovljen že leta 1897, španska Estrella roja itd.

Ne, rdeča zvezda ne bo tako hitro izginila z zemeljskega obličja, kot bi hoteli vročekrvneži v našem parlamentu. Sicer pa, kako bo videti ta svet, če bodo po vsaki zgodovinski perturbaciji prepovedali še en simbol in ga potunkali nekam čisto na dno najglobljih morij. To se seveda ne bo zgodilo, ker simboli zmorejo reinkarnacijo. Recimo svastika: na Daljnem vzhodu simbol cikla in večnega obnavljanja, Hitlerjevim antropologom in ideologom pa jo je uspelo spačiti v to, kar nam pomeni danes. Seveda ne vemo, kako bo čez tisoč let.

Manj je znano, da rdečo zvezdo še vedno pogosto uporabljajo na zastavah in grbih več suverenih držav, recimo Nove Zelandije, Paname, Džibutija, Severne Koreje, v ZDA pa prav nič ne moti prebivalcev zveznih enot, kot je – ne boste verjeli – Kalifornija in predvsem distrikt Washington. Rusi so umaknili zvezde s Kremlja, glavno mesto ZDA se jih ne sramuje. Narobe svet, kajti v holywoodskih filmih je rdeča zvezda na uniformi še vedno sinonim za nesposobnost, neurejenost, pijančevanje itd.

Kakorkoli že, v prihodnje ne bi škodilo več pozornosti državam in državicam, ki se gredo nekakšen »puritanistični« antikomunizem, ki ga v Evropi nihče več ne potrebuje. Komunizem je pač passé, le za nekatere je še vedno »trajna bolečina«, ker se ne znajdejo niti v novi ureditvi. V mislih imamo seveda tudi Poljsko in Ukrajino, več kot konservativni, toda sorazmerno veliki državi. Naš prijatelj Adam Michnik, vrhunski poljski intelektualec, bi za obe državi cinično dahnil: Ni ga hujšega od komunizma kot antikomunizem.

In ugotavlja, da se danes preteklost maščuje nad sodobnostjo. »Tista ožigosana, na neobstoj obsojena in zatrta preteklost se po padcu komunizma vrača iz skritih kotičkov podzavesti, dobiva oblast nad uličnimi imeni, strankarskimi programi, nad množico na ulicah. Preteklost se vrača iz podzavesti, kamor je bila odrinjena, in začenja vladati nad zavestjo.

Ko je na zadnjih volitvah na Nizozemskem zmagala Ljudska stranka za svobodo in demokracijo premiera Marka Rutteja, so vsi slavili, pričakujoč poraz populizma tudi v Franciji in na Nemškem. Populizma? Je ta reč tako nevarna, da se lahko iz nje skoti fašizem, vzporedno z razpadom Evropske unije? V to težko verjamemo, čeprav turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan Evropo že zdaj obklada s fašizmom in grozi, da noben Evropejec ne bo več mogel varno in mirno hoditi po ulicah. Težke besede, zdi se, da jih zna dešifrirati le avstrijski zunanji minister, ki zagovarja prekinitev pogajanj s Turčijo. Ja, seveda, Turki so pred stoletji prodrli vse do Dunaja.

Bolj kot populizem, s katerim je politika prežeta po dolgem in počez, se zdijo majhna žarišča metastaz nacionalizma, ki utegnejo okužiti bližnjo in daljno okolico. Poučen primer je Ukrajina, ki bo verjetno problem še desetletja, vmes pa se bo radikalizirala v novo trdnjavo konservativnosti, tako kot Poljska. Če bi v teh in podobnih državah imeli na zalogi »primerne« avtoritarne osebnosti, kakršni sta Orbán in Erdoğan, bi lahko šlo kot po maslu. Ampak Evropa nima več pravih dedcev, bi pripomnil kak trebušast farmar.

Avtoritarno osebnost sta definirala pripadnika t. i. frankfurtskega kroga Adorno in Fromm. Za raziskovanje avtoritarnega sindroma sta koncipirala t. i. F-lestvico (fascism scale), instrument za merjenje desničarske avtoritarnosti; z njo so raziskovali oziroma merili konvencionalnost, submisivnost avtoriteti, napadalnost, antiimaginativnost, pravovernost in stereotipijo, kompleks moči, nasilja in voditelja, destruktivnost, seksualne deviacije in projiciranje svojega ida v družbeno okolje.

Zdaj pa, dragi bralci, sami po F-lestvici presodite, kakšne sorte ljudje nam prepovedujejo domnevno totalitarne simbole in žonglirajo s poimenovanjem ulic. V času čarovnic bi bil marsikdo med njimi imeniten inkvizitor, predsednik Pahor bi se takoj navdušil zanj, če bi bil še dovolj »ravnotežen« za koalicijo in opozicijo.

Mi pa bi za kandidate predlagali še en preizkušen test: najprej ga temeljito zvežeš, obtežiš z velikim kamnom in spustiš na dno ribnika. Če vendarle izplava, pomeni, da je sumljiv, če ostane na dnu, pomeni, da bi bil primeren.