Bodice: Jack, skoči!

Pred kratkim so nas iz Subide (na italijanski strani Goriških brd), kjer kraljujeta Joško Sirk (gostilna Il Cacciatore, z edino »slovensko« Michelinovo zvezdico) in Iztok Humar (konji!), osrečili z drobnim psičkom, ki pa je kot hudiček iz majhne stekleničke. Jack Russell. Že poimenovanje te pasme me je pritegnilo. Če smo v šolskih letih za nekoga rekli, da je »džek« (Jack), smo kajpak imeli v mislih frajerja, pogumnega, poštenega, vrednega prijateljskega zaupanja. Russell pa seveda k temu dodaja še neko globljo simboliko.

Pasme menda niso poimenovali po lordu Bertrandu Russllu, angleškem matematiku in filozofu, Nobelovem nagrajencu za književnost, ki je skupaj z J. P. Sartrom ustanovil sodišče za vojne zločine (International War Crimes Tribunal). Sodišče se je ukvarjalo predvsem z zločini ameriške vojske v Vietnamu in na Zahodu kajpak ni bilo posebno priljubljeno. Torej plodovit in duhovit pisatelj novodobnega renesančnega duha.

Kakorkoli že, drobceni Jack Russell me je že na prvi pogled prevzel: v tako majhno pasjo stekleničko vliti toliko elementarne energije in otročje porednosti ter hkrati celo nekaj filozofskega, humanističnega. Izjemna kombinacija. Vendar so me takoj začeli učiti, da je pse za njihovo poslušnost treba tu in tam podkupovati, torej jim »za nagrado« privoščiti kak bombonček. Kdo je potemtakem tu bolj pokvarjen – pes ali človek?

Te dni si je poseben »bombonček« privoščil minister za infrastrukturo Peter Gašperšič, ko je pred interpelacijo obalnim občinam obljubil, da za predor Markovec ne bo več vinjet. Joj, kako si to predstavlja?! Da bodo do predora vinjete po »Darsovi zakonodaji« obvezne, za tistih nekaj kilometrov med Koprom in Izolo naj bi veljala nekakšna »eksteritorialnost«, ko boste na drugi strani, pa bo na vas že spet prežala Darsova vinjetna policija? Pravzaprav brezumno, nekaj takega se je porajalo le v glavah Angležev, ko so kar na zemljevidu količili meje med Irakom, Sirijo, Libanonom …

Predor Markovec so vrtali in »popravljali« deset let, torej dlje kot tistega pod Rokavskim prelivom. Dlje od še daljšega, nekdaj najdaljšega na svetu, menda med Honšujem in Hokaidom na Japonskem. Do leta 1985 je za najdaljši predor na svetu veljal Seikan na Japonskem (53,9 km), zdaj je Japonce prehitela Švica. Ob Švici je menda Slovenija najbolj »prevrtana« država v Evropi, kar lahko vzamemo kot dvoumnost, v glavnem pa ne gre za nič slabega. Bolje skozi predore kot po klancih, rebrnicah in kačjih ridah.

Problem je v tistem »bombončku«, s katerim bi se hotel interpelirani minister za infrastrukturo prikupiti in se izvleči iz godlje, v katero je zabredel. S tem, da bo menda ukinil vinjete za dva ali tri kilometre ceste? To je smešno, čeprav lahko po svoje pomeni tudi moralno zmago obalnih občin, ki so dejansko povezane v somestje, tako kot Ljubljana z okolico, in tega ne bi smela razbijati nikakršna »Darsova zakonodaja«. Obala je celota in s tem se bo moral nekega dne kak birokrat v prestolnici pač sprijazniti.

Ta konflikt ni od včeraj. Pred mnogimi leti se je tuhtalo o združitvi treh obalnih občin, kar naj bi utegnilo marsikaj izboljšati, predvsem komunikacije, upravo, skupno komunalno infrastrukturo itd. Potem se je nekega dne v Kopru pojavil tovariš Popit in lokalni politični eliti »odprl oči«, da tako pač ne gre. In pika! Zdi se, da se ta konflikt zdaj nekako »regenerira« (koprska luka, železnica, ceste itd.). Minister Gašperšič je na vse to prilil še kanto bencina, zdaj pa bi se odkupoval kar s kakšnimi »bombončki«.

Interpelacij proti ministricam in ministrom je že toliko kot gob po dežju, zato tu ne bomo pristavili svojega lončka. Je pa seveda treba premiera Mira Cerarja pocukniti za rokav, kam vse to gre, v katero smer, kajti očitno je, da se v vladi nekaj razkraja in da mu bodo razni Gašperšiči spodnesli tla pod nogami. Dovolj je namreč izgovarjanja, da so pač podedovali dediščino od prejšnjih vlad, to ne vodi več nikamor, razen v popolno razvrednotenje političnega sistema. In Gašperšič, žal, vse bolj simbolizira to erozijo.

Minister za infrastrukturo (ki postaja vse pomembnejša za nacionalno ekonomijo, ker ne bomo mogli v nedogled živeti samo od izvoza) ne naredi praktično nič, razen kake železnice, ki potem nima dovolj elektrike za vlake nad 60 km/h. V dveh letih se morda res ne da narediti dosti, toda naredilo se ni nič! To kajpak velja tudi za prejšnje vlade.

Če smo že pri predorih: Bohinjski predor (6300 m) so Avstrijci na začetku prejšnjega stoletja zgradili tako rekoč ekspresno, da seveda niti ne govorimo o soški progi, ki bi jo morali obravnavati kot nacionalno znamenitost. Mimogrede: v Bohinjski Bistrici so morali za ta podvig postaviti elektrarno, kar očitno tudi ni bil problem. Soška železnica pa je bila samo strateška »rezerva« za tisto skozi Ljubljano, pa je še zdaj ne znamo izkoristiti.

Sedanja oblast, ki že četrt stoletja poseda v svojih foteljih, bi se ob vsem tem morala zamisliti: So sploh kaj naredili? Še drugega tira do koprskega pristanišča niso sposobni ali pa nočejo potegniti. S tem postaja čedalje bolj problematična geostrateška pozicija Slovenije – premier Cerar pa nič, vse skupaj okoli infrastrukture očitno prepušča nekakšnim medstrankarskim »finesam« okoli Gašperšiča. Tako nenadoma ni več pomembno, kaj ta človek sploh počne, temveč strankarski direndaj okoli njega. Je res tako pomemben?

No, strankarska scena se zdi čedalje pomembnejša sama sebi, prevzela je državo, kar je skoraj isto, kot da bi vaški mulci zavzeli krajevno skupnost. Pri takih odločitvah (Luka Koper, drugi tir itd.) bi od oblastnikov pričakovali vsaj nekaj državniške drže in načelnosti, ne pa takšne izmuzljivosti, kot je pri Cerarju. Ta čedalje bolj razkriva svoj drugi obraz. Tako kot Janša, ki je v predvolilni kampanji deloval kot najprijaznejši človek na Slovenskem, potem pa je spet pokazal, kaj skriva pod kožuhom.

Vse to okoli nekega Gašperšiča ne bi bilo vredno besed, če ne bi razgaljalo sprijenega strankarstva, ki drsi … ne vemo, kam. Gotovo pa v skupno škodo nacije, ki so ji že razkrojili in razprodali t. i. prehransko verigo (samo še 30-odstotna samooskrba s hrano), zdaj pa je, kot kaže, na vrsti infrastruktura. Potem najverjetneje voda in energetika.

Morda se bomo morali nekega dne smejati tudi takim šalam kot iz časov Stalinove diktature:

Zakaj v trgovinah ni moke?

Ker so jo začeli dodajati kruhu!

Morda pa utegne Jack Russell še kaj spremeniti.