Bodice: Katere glave bodo letele?

Te dni nas je doletela malce hecna informacija: ko so Igorja Bavčarja pravnomočno obsodili na sedem let pržona, se je zatekel v izolski Medicor, ker naj bi bil na smrt bolan, kot je zatrjevala njegova zdravnica Metka Zorc. Zdaj je svoboden kot ptiček in ponovno sojenje mu je naložilo pet let, vendar malokdo verjame, da se bo nekega dne pojavil na Dobu. Zadevo njegovi odvetniki in somišljeniki v sodstvu očitno vodijo proti zastaranju, tako kot se je to po zaslugi ustavnega sodišča »pripetilo« Janezu Janši.

Novica je pravzaprav v tem, da so Bavčarja, srčnega bolnika, ki bi moral ležati v bolnišnici, nekako zalotili pri igranju košarke. In seveda še to: pravosodni minister Goran Klemenčič se je razhudil, da bodo zaradi morebitnega zastaranja zadeve padale glave!

Lepo in pogumno, toda katere glave?

Morda ustavnih sodnic in sodnikov, ki so vehementno izničili vse odločitve rednega sodstva in tako Janši odprli vrata na svobodo. Pravnomočno in mukotrpno sojenje do najvišje instance so preprosto zalučali v kanto za smeti in kar v posmeh ustavi, ki pravi, da je najvišje sodišče v državi vrhovno sodišče. V 160. členu so navedene vse pristojnosti tega sodišča in tam seveda ni nikjer zapisano, da bi to kakorkoli smelo arbitrirati v rednem sodstvu, kaj šele ustanavljati občine, kot so si to privoščili z Ankaranom. V tej zadevi bi moral intervenirati zakonodajalec, državni zbor, in morda ustavno sodišče celo razpustiti. Seveda pa za kaj takega ni poguma.

Tako smo v godlji, da ustavno sodišče že nekaj časa deluje izrazito politično, in ker pač ni del sodnega sistema, niti ne vemo, kaj sploh je – nekakšen centralni komite, škofovska konferenca, zaprta loža? To bi morali vprašati predsednika Boruta Pahorja, ki je kadrovanje v sodstvu povsem spridil v politično trgovino. Kajpak za svoj šparovček pred volitvami.

Tako imamo prav po zaslugi predsednika, ustavnega sodišča in političnih mešetarjev v državici naravnost bizarne klimatske razmere, ko se mora redno sodstvo boriti za svoj položaj in je s tem vseskozi ogrožena delitev oblasti, kot bi se spodobilo za moderne države. Seveda k tej deformaciji sistema veliko prispeva tudi parlament, ki seveda še zdaleč ni kos svojim nalogam. Pravzaprav ima skoraj vse v svojih rokah, tudi sodstvo in s tem politično kadriranje sodnikov. O intelektualni ravni in omiki na Šubičevi, oprostite nekateri poslanci, pa raje ne bi govorili.

Prav na Šubičevi lahko navadni smrtniki opazujemo šov šentflorjanske politike in njenih akterjev, med katere se utegne kmalu spet pomešati košarkar Bavčar. Tam je namreč spet glavna figura Ivan Janez, ki je v kratkem času prehodil res zanimivo pot – od pravnomočno obsojenega zapornika do svobodnega človeka, poslanca in spet najbolj, blago rečeno, kontroverznega politika v državici. Da mu na Dobu, kamor je le občasno zahajal, ne bi bilo neudobno, so najprej zamenjali šefa slovenskih zaporov, potem pa je vstopilo v igro ustavno sodišče. Ki sploh ni sodišče, ampak le »tolmač ustave«.

Zanimiva je bila obrazložitev, ki bi jo lahko takole poenostavili: brez Janše, vodje opozicije, v državici ne bi bilo prave demokracije. Kako pa sodniki sploh vedo, kaj je demokracija? In kaj se to njih tiče?

Kakorkoli že, predsednik Pahor je ob obisku parlamenta naredil skoraj manekenski obhod, da je lahko prišel do poslanca Janše in se z njim rokoval. Se vsi tega človeka bojijo ali je kaj drugega v ozadju? Tudi trenutni premier Miro Cerar se mu nekako dobrika, čeprav mu Ivan Janez z interpelacijo spodmika ne samo stol, še kaj drugega. Zdaj pa razumi te medsebojne odnose.

Janša je po zaslugi vsega tega političnega zakulisja dosegel spektakularne preobrate in zdaj interpelira vse po vrsti, vključno s celotno Cerarjevo vlado, kar je svojevrsten svetovni unikum. Zapornik z Doba, ki več kot očitno namerava sesuti »sistem« in zavladati po svoje. Kolegu Janku Lorenciju se je pred desetimi leti tole zapisalo: »Je nelahkoten človek, vse, kar dela, počne resno, celo zagrizeno. Nagnjen je k avtoritarnosti in zelo obvladan. Ima karizmo, a nekako temno; morda se za njo skriva bolj vesel človek, ampak javni vtis je tak že zato, ker življenje v Sloveniji slika v temnih barvah in pri tem v politični sceni deluje trdo, brezobzirno. V političnem življenju išče zarote (na primer medijsko) in načrtnost, zanj naključij ni.«

Ne pozabimo, da je še pred kratkim telefonaril po Evropi in razpošiljal pisma o apokaliptičnem stanju v Sloveniji ter brezsramno vabil zloglasno trojko. Zdaj interpelira celotno vlado »zaradi kršitve ustave in nespoštovanja zakonov, neizpolnjevanja zavez iz koalicijske pogodbe, slabega upravljanja državnega premoženja in države zaradi razvojnega zaostanka«.

Ne samo trdo in brezobzirno, morda že kar malce podlo, še zlasti če si vzamemo v misli »fantastične« rezultate Janševe vlade. A gospod in njegova stranka kajpak si nikoli ne bosta priznala svojih grehov.

Janša z interpelacijo seveda ne misli resno; gre pa za sistematično obleganje Cerarjeve koalicijske trdnjavice, ki je, resnici na ljubo, v kar klavrnem stanju. Premier, preprosto povedano, ni videti kos nalogi – kar pa še ne pomeni, da bi ga lahko nadomestil kak Ivan Janez, kompromitiran od a do ž. Sposobni in resni ljudje so se umaknili iz politike, zato je trenutno vse nekako brezperspektivno in njiva je zorana ter zbranana za razne povzpetnike, pametnjakoviče in fičfiriče. In seveda »zastarane« Bavčarje.

Politična scena tako vse bolj polzi v nekakšen larpurlartizem, saj se s poplavo interpelacij in formalizmi bolj ukvarjajo sami s seboj kot z javnimi zadevami. Ali pa s trivialnimi zadevami, kot je privatizacija pogrebne »dejavnosti«, s čimer se bo menda spet ukvarjalo ustavno sodišče. Tu ne gre za prav nič »ustavnega«, ampak za vprašanje splošne kulture in svobodne odločitve ljudi. Platon je Faidonu zapisal, da se mora ljudstvo, če hoče obstajati, napolniti s popolnoma novim nravstvenim duhom; zakaj državne ureditve ne nastajajo po drevju kot želod, ampak imajo svoje korenine v miselnosti državljanov.

Platonova država je po svojem bistvu vzgojna ustanova. Pri nas institucije »demokracije« očitno tega še dolgo ne bodo doumele. Štirinajsti člen ustave, na primer, zagotavlja, da smo vsi pred zakonom enaki, toda početje ustavnega sodišča (Bavčar, Janša itd.) ne deluje ravno »vzgojno«.

Seveda pa se ne bo zgodilo nič; srčni bolnik Bavčar bo gotovo še naprej igral košarko in muharil na Unici, navadni državljani pa so vse bolj otopeli, brezvoljni. V Sloveniji ne potrebujemo vodnega topa, ker je sleherni politični zanos izpuhtel, v takih okoliščinah pa se kajpak lahko zelo hitro razmnožijo razne falange skrajnežev; vsak povod bi jim bil dobrodošel, od nove begunske invazije do nove ekonomske krize. In država, ki deluje medlo in neučinkovito, je kajpak odlično leglo za takšne bakterije.

Kakšno je umevanje in spoštovanje sodstva, enega glavnih stebrov, smo lahko pred kratkim opazovali pred ljubljanskim sodiščem na Tavčarjevi. Pred ustavnim sodiščem se ni niti cucek polulal. Saj res: katere glave bodo letele?