Tiskane izdaje
Vas je bilo že kdaj sram svoje domovine? Recimo tako, kot se je mladi Cankar za hip sramoval svoje matere, izžete, sključene, neugledne podeželanke? Otroci znajo biti v svojem čustvenem svetu brezobzirni, čeprav jim skušamo prav v otroških letih vsaditi spoštovanje do nekaterih svetinj. V farovžih do enih, v šolah, kjer smo še nedavno tega začenjali pouk z zaobljubo Za domovino – s Titom naprej!, pa do svojih svetinj. Na srečo se pri večini te stvari sčasoma obrusijo.
Kakšna čustva naj nas torej vodijo po rokometnem prvenstvu Evrope, ko nas je funkcionarska klika najprej surovo oškodovala, potem pa smo morali še spodviti rep, ker bi sicer sledile še naravnost sadistične kazni. Morali smo se sprijazniti, da je pač specifična teža Slovenije premajhna in se tako lahko ob nas obregne vsaka zakotna športna zveza, ki jo kot po pravilu vodijo pohlepni primitivci.
Dobro, v Zagrebu in Varaždinu nam je vsaj uspelo ohraniti dostojanstvo, toda že se je naše domoljubje (patriotizem, nacionalizem) znašlo na novi preizkušnji. Kitajska je kot strela z jasnega ultimativno zahtevala, da ji nemudoma izročimo vse »tajvanske kriminalce«, ki so se nekako zgnetli pri nas. Naša policija še vedno raziskuje, kaj je pravzaprav s temi ljudmi, toda v preiskavo se je neposredno vmešalo njihovo veleposlaništvo. Kar seveda ni dopustno.
Konflikt je doslej eskaliral do kitajske grožnje o prekinitvi diplomatskih odnosov in ustavitve njihovih naložb v Sloveniji – kar bi bilo že naravnost bizarno, če ne bi razumeli, da je poleg ameriškega začel nad našimi glavami z repom opletati še kitajski zmaj. Bomo morali odslej klečeplaziti pred dvema svetovnima tiranoma, ki negujeta vsak svoje hipertrofirano »domoljubje«, pravzaprav eksplozivno mešanico raznih fobij in agresivnosti?
Slovenska politika se nikakor ne more odločiti; kakorkoli bomo namreč naredili, v vsakem primeru jo bomo od nekod dobili po grbi. Gre kajpak za priznanje palestinske države, okoli česar je že toliko zarečenega, da se dejansko smešimo pred mednarodno javnostjo. Zdaj, po letih cincanja in sprenevedanja, so se Erjavec in pogumni sobojevniki odločili, da ne bomo več čakali nikogar in bomo sami priznali Palestino. Prav, a že zdaj se tresejo pred Trumpovo šibo.
Ob dveh trinogih v hiši bo vsak filmski scenarij predvidel tudi prijaznejšo osebo, ki bo vsaj vzpostavljala ravnotežje, če že ne kaj boljšega. V našem primeru bo to lahko bila Evropska unija, širokosrčna mati narodov ali vsaj velika prijazna in vesela rejniška družina.
Toda kar se tiče manjših narodov, držav ali nacij, se združba degradira na raven Avstrije na začetku 19. stoletja: večvredni in manjvredni narodi. Ni boljšega primera, kot je slovensko-hrvaška arbitraža o meji, ki bi morala biti v mednarodni politiki res nekaj svetega, vsaj s pravnega vidika, toda EU je Slovenijo pustila na cedilu. Zaman so vsa romanja v Canosso, nobeno še tako ponižujoče klečeplazenje ne bo pomagalo – to bi že moralo biti očitno! In kaj naj tu naredi naše domoljubje? Naj se preda malodušnemu sramotenju še samega sebe ali naj spusti svoj bes na druge?
Seveda je državica še vedno taka kot v Avsenikovih časih cvetočih murk in encijanov, toda posiljena je že tolikokrat, da jo na vasi lahko jemljejo le kot lajdro. In, priznajte, tudi upadajoč ugled domovine ne more biti ravno prijetna stvar za dušo. Pri nas si ta ugled opomore le v naključnih izjemnih trenutkih (plebiscit, športni vrhunci), sicer pa državljani zapadajo v letargijo, brezvoljnost.
Zlasti Kitajci, ki že nakazujejo, da bodo še bolj neomikana, avtoritarna, agresivna in tako tudi nevarna velesila, bi nas morali zdramiti, kajti kmalu bomo – tudi v politiki – imeli z njimi več opraviti, kot si ta hip predstavljamo. Diplomatska nota, to še razumem, grožnja s prekinitvijo diplomatskih odnosov pa je že nekaj hudo prenapihnjenega. Očitno pa se bo treba privaditi tudi takim situacijam in tu ni, oprostite, nič drugega kot stopiti na zadnje noge!
Vse kaže, da bo treba znova premisliti, kaj smo bili v zadnjih dveh, treh desetletjih počeli v zunanji politiki, in se dogovoriti vsaj o načrtu B.
