Bodice: Razcvet naših greenpeaceov

So lahko podaniki pametnejši od vladarja? Mislim, da si naš prijatelj Niccolò Machiavelli v svojem razvpitem delu Vladar ni neposredno zastavil tega vprašanja, ker bi to bilo za tiste čase tako rekoč nespodobno, se pa kot ena rdečih niti vleče skozi vso njegovo »politologijo« za telebane na najvišji ravni. Ko so mu očitali, da je učil vladarje avtoritarne vladavine, jih je zavrnil, da naj pazljiveje preberejo napisano, kajti prav tako je učil ljudi, kako naj se takšnih vladavin otresejo.

Ko se v deželici vname kak nov spopad zavoljo še ene »umestitve v prostor«, recimo tovarne ali železnice, pričakujte takojšen preplah v kokošnjaku. Na eni strani pregovorno nesposobna, toda zvita in kajpak skorumpirana država s svojimi francjožefovskimi institucijami, na drugi pa vsakokrat znova vzniknejo bojevniki s svojo vnebovpijočo resnico. Shakespeare se je pri pisanju komedij in dram moral zatekati na angleški dvor z vsemi kralji Richardi, Henryji, Henriki itd., v Sloveniji pa bi se lahko lagodno obesil na tukajšnje ekološke ali finančne zdrahe in afere – in imel bi o čem pisati.

Trenutno bi imel dovolj gradiva za komediji o načrtovani gradnji tovarne v Slivnici pri Mariboru in drugem tiru koprske železnice, a vse kaže, da bomo kmalu imeli že nov okoljevarstveni spektakel – ljubljansko čistilno napravo, ki bi ji povečali zmožnosti s kar 135 milijoni evrov. Naša topla družinica, Evropska unija, naj bi prispevala kar polovico, že ob njenih soglasjih pa naj bi bilo na dlani, da je projekt postavljen na prave noge.

No, tudi EU ni vselej blagovna znamka kot Coco Chanel, BMW ali, še bolje, RR; z rolls royceom se morda še niste peljali, nič ne de, zato pa njihovim motorjem lahko zaupate v vsakem, tudi nizkocenovnem letalu. Hoteli smo reči, da tudi evropska birokracija lahko »ovrednoti« karkoli in kakorkoli. Tako se je, mimogrede, pred leti našel denar za ureditev kanalizacijskega sistema v nekem velikem afriškem mestu; gradbeniki so vse dobro naredili, potem pa se je pokazalo, da je »nekdo« pozabil na vodo. Brez vode seveda ne more biti kanalizacije.

Kakorkoli že, ta veleprojekt Ljubljane in okolice (Trzin, Domžale) se tudi nam, laikom, zdi kar všečen – dokler se ne bodo znova spopadli okoljevarstveniki z obeh strani, državne in tiste, ki se prišteva v civilno družbo. Prvi torej za grajskim zidom, drugi kot večni uporniki, ki se organizirajo v t. i. vladne organizacije in gibanja. In to »ljudstvo« etabliranim inštitucijam države znova in znova očita nestrokovnost in kajpak tudi korupcijo – kar pravzaprav ni težko –, ki se je zavlekla v vse pore države. Morda tudi v nevladne organizacije.

Mimogrede: v Ljubljani bo na tapeti kanal, ki so ga projektanti zarisali naravnost čez najpomembnejši vodonosni vir mesta, Kleče, kar se seveda ne zdi najbolj razumno. Le čemu, saj bi lahko šli »malce naokoli«? Morda pa je »nekdo« iz ozadja to podtaknil, da bi se lahko prepirali še dvajset let, kaj se ve.

Pri nas očitno ekološke afere prihrumijo kot orkani iz Mehiškega zaliva: vsem lahko pripišemo iste vzroke, toda vsak je lahko drugačen. Kot, denimo, Harvey, ki se je znesel nad Teksasom.

V Sloveniji verjetno smemo za pomemben ekološki konflikt označiti tistega v Trbovljah, kjer se je lokalna skupina z Urošem Macerlom dolga leta borila proti cementarni Lafarge; ta je nonšalantno kurila vse, državna birokracija pa ji je tudi odobravala vse, bolje rečeno, trboveljski problem jih je zanimal kot lanski sneg. No, potem je Macerl izbojeval zmago, kar so prej opazili v svetu kot v deželici; nagradili so ga z goldman environmental prize, nekakšno Nobelovo nagrado za okoljske aktiviste. To bi lahko vključili v romantične čase zelene barve na Slovenskem, a to je možno le v domišljiji.

Sprva, ob nastanku države, je vse kazalo, da bodo »zeleni« igrali zelo pomembno vlogo na političnem prizorišču; na prvih parlamentarnih volitvah so v družbenopolitičnem zboru dobili kar osem sedežev, le kak sedež manj kot druge, favorizirane stranke. Dušan Plut, ugleden naravovarstvenik, je bil celo član predsedstva države. Dokler … dokler niso tudi zeleni padli v žrelo politikantstva in ideologije. Je pomembno, ali si ekolog na desni ali na levi strani? Očitno je to tedaj bilo še bolj kot zdaj, saj je bil to čas, ko so se skavti odcepljali od tabornikov, Karitas od Rdečega križa, katoliški zdravniki od brezvernih kolegov, planinci so se hoteli zapreti v dvoja društva itd. Ta močan tok je seveda kmalu razcepil tudi stranko zelenih, dobili smo dve (eno menda z Vanetom Gošnikom, a tudi ta ni več zmogla prisopihati do parlamenta) in ta kriza politizacije je sčasoma izpuhtela.

Zdaj t. i. zeleno gibanje na Slovenskem v vseh svojih oblikah inkarnacije ne trapi več toliko z ideologijami, vsaj zdi se tako, zato pa ne moremo biti ravno prepričani, da se ni znalo na klopcah s strankami. In s tem seveda tudi z lobiji, ki se kot hijene prikradejo k vsakemu okoljskemu sporu ali pa – kot se morda dogaja še pogosteje – spor načrtno izzovejo.

O tem, kdo so nevladne organizacije (ne športna društva in pevski zbori, ampak predvsem tiste, ki se očitno smejo vmešavati v vsako okoljsko problematično zadevo, v kateri se da od daleč zavohati denar) –, bi bilo treba resno razmisliti predvsem ob Magni, velikem projektu za Maribor. Ki ga je Magna sicer spretno podtaknila in se s peščico delovnih mest dobesedno poigrava s servilno slovensko državico, toda prav tako lahko še v zadnjem trenutku prepreči nekaj muhastih osebkov iz okoljevarstvenih krogov. Če bodo imeli taka navodila. Država pa seveda samo debelo gleda, kot kibic, odrinjen iz igre.

To seveda veste, da so okoliški prebivalci morebitne Magne prišli v Ljubljano vmešanim nevladnim organizacijam dopovedat, da pri njih potrebujejo tovarno in da nimajo prav ničesar proti projektu. Toda gospodje so jim zaprli vrata in jih celo zaklenili, kar je njihov moralni fiasko – to bi že morali vedeti. Kdo so sploh naše nevladne organizacije, če si lahko privoščijo še bolj francjožefovske manire kot Cerarjeva birokracija? So kot zdravniki brez meja, ki menijo, da zanje v Sredozemlju (begunci) ni omejitev, ali kot Greenpeace, ki je včasih s svojimi spektakularnimi akcijami nadležen kot muha?

Obe organizaciji seveda podpiramo, toda nekatere tudi demokratične države ne znajo biti vselej prav nežne. Francoski specialci so tako pred leti kar v pristanišču na Novi Zelandiji potopili Greenpeaceovo ladjo Rainbow Warrior. Brez opravičila.

In seveda ne moremo mimo drugega tira koprske železnice, kamor se je zgrnila vsa slovenska vojska okoljevarstvenikov, inženirjev in nasploh »strokovnjakov« vseh vrst – in kajpak vsi vedo več od države, od velikih birokratskih sistemov, v katerih je tudi na ducate doktorjev znanosti. Torej znova: eni izza obzidja s svojimi študijami in načrti, ki jih potem morajo zagovarjati politiki, pod obzidjem pa spet na ducate genijev, ki so jih rodile slovenske matere. Boj poteka na, recimo temu, intelektualni ravni, politiki in lobisti pa mirno preštevajo denar.

Položaj je malodane idealen: po osamosvojitvi smo tarnali, da ne premoremo vsaj dveh elit za vladanje državici. No, imamo pa vsaj dve polobli strokovnjakov za vse stvari, od cementarn do železnic in kanalizacij, kar tudi ni za vnemar. In za nameček nam mrgoli še toliko nevladnih organizacij, da lahko razmislimo tudi o reorganiziranju parlamenta.