Bodice: Vstanite, v suženjstvo zakleti!
sob, 11.11.2017, 06:00
Bodice: Vstanite, v suženjstvo zakleti!
Je ta hip Evropa še bolj negostoljubna puščava kot tista v prejšnjem stoletju?
Vprašanje: Kaj so glavne sestavine sovjetskega vesoljskega programa? Odgovor: Nemška tehnologija, češki uran in ruski pes.

To šalo britanski novinar in umetnostni kritik Ben Lewia uvršča v zlato dobo komunističnih vicev (Smeh in kladivo: o režimih, ki so pocrkali od smeha.) Mimogrede: Slavenka Drakulić je za balkansko dušo napisala knjigo s podobnim naslovom: Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali. No, Lewis je v svojo knjigo uvrstil tudi poglavje Stagnacija vicev, in sicer konec šestdesetih, ko so se režimski humoristi in protirežimski šaljivci nekoliko utrudili.

Vsi vrhunski mojstri humorja prisegajo na t. i. komunistični humor, ki naj bi na koncu celo zagrešil razsulo vzhodnega bloka. Kajpak pa so tudi Nemci pod nacizmom premogli svoj arzenal šal, pa naj je šlo za domačo oblast ali za propagando proti nasprotnikom na fronti. A če je celo Vzhod doživljal stagnacije te produkcije, kakšna mora potemtakem biti šele puščava »stare« Evrope, kjer se ne sme ničesar hudobnega ziniti niti proti kronanim glavam iz srednjega veka.

Je potemtakem ta hip Evropa še bolj negostoljubna puščava kot tista v prejšnjem stoletju, za katero zgodovinarji ne najdejo prijazne besede? Britanski filozof Isalah Berlin pravi: »Preživel sem večji del dvajsetega stoletja, in to, moram reči, ne da bi na lastni koži izkusil trpljenje. Pa vendar ga imam v spominu le kot najstrašnejše stoletje v zahodni zgodovini.«

Ko gledate fotografije katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta in njegovih ministrov, kako se potikajo ali pa tavajo po Bruslju, kakor pač hočete: je to bolj tema za šalo ali za Kafkovo novelo? Ti ljudje so izgubljeni sredi Bruslja in Evrope, posneti so v prazni ulici, ki je sicer ponavadi preobljudena, v mestu, ki je videti prazno in turobno, ter sredi politične Evrope, ki postaja vse bolj prazna, nepravična, nevarna in še sama sebi odtujena.

Toda v domači knjižnici mi je obtičala še kakšna brošura iz časov, ko smo sami navdušeno lezli v kotel medu in mleka Evropske unije. Ali pa, na primer, Grizoldova Slovenija v spremenjenem varnostnem okolju, sicer delo profesionalca, varnostne razmere pa po svoje.

Kakorkoli že, Puigdemonta in njegove skupine niso ne ujeli, ne aretirali, ne obtožili ali obsodili, le zadržali so ga. Izkazalo se je, da te lahko birokracija zadrži in se s teboj poigrava po mili volji. Predpisi glede tega so dodelani kot najmanjša kolesca v uri, vsaj tako to reč prikazujejo, toda vse skupaj prav nič ne pomaga, če te doseže roka španskega kralja in njegove granitne demokracije. Po domače: v Evropi ne moreš biti svoboden od svoje »domovine«, ta ti lahko povsod diha za ovratnik, in to dejansko pomeni grobo omejitev svobode.

Zdi se, da bi morala biti fotografija Puigdemonta (in kajpak drugega dela ministrske ekipe, zaprtega v Barceloni) razglašena za fotografijo leta, ker menda takšnega primera še nismo doživeli – vlada neke še ne de iure, zato pa zagotovo vse bolj de facto države po zaporih v »domovini« ali pa »pridržana« nekje v prijateljski soseščini. V sedanji Evropi res ne moreš vedeti, ali Katalonci v Bruslju romajo na Kafkov Grad ali na Kafkov Proces.

Seveda pa nam ne gre samo za to »elito«, bolj bi morda bil v tem kontekstu zanimiv podatek, kako so linčali demokracijo med državljansko vojno (1936–1939) in kako bi se svobodoljubi Evrope angažirali zdaj. Španskim republikanskim silam se je tedaj priključilo deset tisoč prostovoljcev iz Francije, pet tisoč Nemcev in Avstrijcev, dva tisoč Britancev, tisoč in pol Jugoslovanov, prav toliko Ukrajincev, več kot tri tisoč Italijanov, dva tisoč Američanov, tri tisoč Rusov itd. Skratka, ob zadnjih dogodkih v Kataloniji je že mogoče predvideti sedanji angažma Evropejcev, ki nesporno postajajo vse bolj apatični.

Niso pa videti apatični milijonarji in milijarderji, ki jih tu in tam tudi pridržijo zaradi domnevnih nečednih poslov doma. Ampak v teh primerih se vse skupaj uredi hitreje, bolj elegantno in v bolj vedrem ozračju. Recimo Ivica Todorić, veliki šef hrvaškega Agrokorja. Ko je na londonsko westminstrsko sodišče s hrvaškega pravosodja priromala zahteva za njegovo izročitev, je Ivica že postal »prebivalec Londona«; kaj to pomeni, še ne vemo, verjetno si je kupil državljanstvo.

Sodišče mu je naložilo plačilo varščine v znesku sto tisoč funtov pa še nekaj drobiža za varnostne ukrepe, da bi ga zaščitilo pred izročitvijo Hrvaški. Nekaj časa bo sicer moral nositi varnostno zapestnico in se javljati na policijski postaji, toda to je vse kaj drugega kot scenografija senc okoli katalonske »odprave« v Bruslju. To že pomeni, da za subjekte velikega kapitala veljajo eni protokoli, za politično periferijo drugi, navadni ljudje pa so samo še balast. Bo Evropejce naposled le razkurilo, da ima njihova stokrat preplačana politična oblast čas za slehernega finančnega lorda, ne najde pa ga za Katalonijo?

Časopisnega bralca zdrami že to, da se evropska tehnokratska politika sploh spusti v pogajanja o raznih trgovinskih in drugih megasporazumih, ki jih vsiljuje z one strani Atlantika. Pri tem so sila vztrajni, čeprav se s podobnim sporazumom ZDA, Kanada in Mehika že same tolčejo po glavi. No, Evropi so najprej težili s Cefto, doslej pa so to reč že večkrat polepšali z drugimi kraticami, vendar se bistvo vleče kot jara kača. In sicer: uvedena bi bila posebna »enosmerna« sodišča, ki bi praktično razorožila institut države. Tako rekoč Huxleyjev Krasni novi svet.

Nekateri že opažajo, da Evropejci (in navsezadnje tudi vsi drugi) zaradi takšne neoliberalne prehranske globalizacije že jemo vsak dan slabšo hrano; da se tukajšnji predpisi hitro prilagajajo ameriškim, pravzaprav jim podlegajo, in to ne samo v letalski industriji, ampak tudi v vseh sferah življenja. Uresničilo se je, ZDA so postale svetovni policaj, kar pomeni, da nas bodo popeljale tudi v novo veliko vojno.

V tem kontekstu je vsekakor zanimiva no(vic)a, da se strategom nemške vojske razpad Zahoda v sedanji podobi v prihodnjih dveh letih ne zdi nič nemogočega. Tako je, piše Spiegel, razbrati iz tajnega dokumenta Strateško predvidevanje do leta 2040. Tak dokument so pripravili prvič, ohranili pa so ga pod ključem, ker bi strateška predvidevanja lahko izzvenela kot nekakšna prerokba, ki bi se na koncu morda celo uresničila. Kolikor vemo, ta »prerokba« predvideva tako imenovano multiplo konfrontacijo in nestabilnost, na koncu pa razpad mednarodnega pravnega reda. Evropa bi v svetovnem merilu dokončno izgubila konkurenčnost. Varnostno-politične razmere bi se močno poslabšale. Itd.

Vendar je še čas, da se kaj spremeni in bomo lahko tudi leta 2040 praznovali obletnico oktobrske revolucije. Bo takrat še »regularen« ta vic? Lenin dela pozno v noč. Okrog tretje ure se odloči, da bo zaspal, zato naroči mlademu rdečearmejcu, naj ga zbudi okoli sedmih. Stražar vso noč razmišlja, kako naj ga pokliče. Če mu reče, »čas je, da vstanete, gospod Lenin«, bo zvenelo preveč uradno. »Kukuc, tovariš Lenin, dobro jutro«, pa je vseeno preveč domače. Ko ura končno odbije sedem, stražar zapoje uvodni verz Internacionale: »Vstanite, v suženjstvo zakleti …«


Bodice: Vstanite, v suženjstvo zakleti!

Oklepnica Aurora, 
s katere so pred sto leti izstrelili prvi topovski strel na Zimski dvorec. Foto: Anton Vaganov/Reuters

Prijavi sovražni govor