Bodice: Bodo tudi Ano pričakali na Brniku?

Te dni smo se ljubitelji vrhunske kulinarike lahko poveselili prav posebnega dogodka: Ano Roš iz Hiše Franko so razglasili za najboljšo kuharsko mojstrico na svetu. In to ne kakšna vaška »žirija« za golaž, vampe in klobase, ampak akademija 50 najboljših restavracij na svetu (The World's 50 Best Restaurants). Gre za eno najprestižnejših nagrad kulinaričnega sveta, ki jo bodo Roševi v začetku aprila izročili v Melbournu.

Da ne bo kakih pomislekov: akademijo sestavlja tisoč kuharjev, lastnikov restavracij, kulinaričnih novinarjev in sploh gurmanskih pomembnežev, razdeljenih v 26 geografskih območij sveta. Skratka, ne gre za kaj takega kot pred leti, ko je Ludvika Toplaka neka povsem neznana, verjetno lažna akademska kasta razglasila za »človeka sveta«. Bogseusmili.

Kdo ve, bodo Ano ob vrnitvi pričakali na Brniku? Tako kot Tino Maze. Ji bo Janković priredil sprejem pred Magistratom? Jo bo sprejel predsednik republike, ki je v svojih prostorih razposajen zavoljo prav vsakega vaškega posebneža, ali pa se ji bo, Roševi, skušal kar sam vriniti v oštarijo, da bi dobil kaj zastonj? Tu se je treba spomniti nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki ga je nekega dne zaneslo v Subido (vinogradniški okoliš Collio, italijanska stran Brd, oštarija Il Cacciatore, Michelinova zvezdica). Lastnik Joško Sirk ga je menda vljudno odslovil, ker minister ni bil napovedan; ko pa je naslednjič to le storil, je bil seveda prijazno pogoščen.

Ne bomo dolgovezili; vsekakor gre za izjemen kulinarični podvig v »zakotnem« Posočju, s tem pa še za eno priložnost za širšo razpoznavnost teh krajev, ki jih država že desetletja ne zna ali noče povezati z »matico«. So pa tu še vedno izjemni posamezniki, ki nam ohranjajo upanje.

Morda se utegne zdeti nekoliko nenavadno, toda v to kulinarično pravljico bomo vključili tudi govorečega mačka Toma, menda risanko, ki sta jo Iza in Samo Login prodala nekam v Azijo, menda kar za okroglo milijardo dolarjev (podatki so različni, ampak to niti ni pomembno). Zaslužila sta torej trikrat ali štirikrat več kot država s prodajo NKBM, kar jima kajpak še kako privoščimo. Seveda sta zdaj najbogatejša Slovenca, ampak hvalabogu, da se je vsaj nekdo dokopal do denarja s svojo inventivnostjo, ne pa z mafijskimi posli na finančnem pogorišču države.

Sicer mi je žal za mačka Toma, ampak »izmislila« sta si ga Iza in Samo Login in je pač njuna intelektualna last, s katero smeta načelno početi karkoli – kajpak če ne bi bilo vsiljivih podrepnih muh naše državne birokracije. Tu seveda ne moremo mimo Igorja Bavčarja, ki je razprodal vse, kar mu je zašlo pod prste, od Kolinske in Droge do hotelov …, in prav nič ni bilo njegovega. Zdaj igra košarko in čaka na »programirano« sodno zastaranje vseh svojih grehov.

Pišemo o tem, da se je država spridila (pravzaprav jo je politična birokracija zašuštrala in razprodala), so pa še vedno ostali posamezniki, ki nam s svojimi uspehi vlivajo upanje, da se nekega dne vendarle utegne spet pokazati sonce. Ampak prav vsi se morajo predhodno umakniti na svoje, v svoj zaprt poslovni svet, po katerem birokracija ne more kar tako tacati. To je, denimo, uspelo Tini Maze, ki se je osamosvojila od raznih »smučarskih zvez« in je lahko šele tedaj tako rekoč vstala od mrtvih. Upajmo, da bo uspelo tudi Ilki Štuhec in še kakemu bolj »svobodomiselnemu« športniku.

Seveda ni vse tako turobno; tudi podjetnikom, ki jim uspeva ohranjati vsaj kolikor toliko samostojnosti, pravzaprav suverenosti, saj gre za njihovo znanje in premoženje, so še odprti horizonti. Naj omenimo le Boscarola, Akrapoviča, Slatnarja. Očitno je človeški potencial Slovenije bolj trdoživ in vitalen kot sama država, ki kar ne zmore prebaviti vse svoje hiperpolitizacije.

Navsezadnje je spodbudno tudi to, da se na trg vračajo nekateri izdelki (pony, Tomosovi mopedi), kar je morda znamenje, da je državi sicer uspelo uničiti ali razprodati industrijo, ne pa človeškega potenciala, ki je pomembnejši od strojev. Ko je Nemčija izgubila vojno, je Hitlerjev minister Albert Speer v spominih zapisal približno takole: Naj gre vse k hudiču, ampak industrija mora obstati! Seveda se naši pametnjakoviči niso ničesar naučili iz teh zgodovinskih izkušenj. Speera je v Nürnbergu sodišče obsodilo na 20 let zapora in kazen je v celoti odslužil kot, zanimivo, edini zapornik v Spandauu; kaj takega se našim ministrom kajpak ne more pripetiti.

Po povedanem bi bilo seveda nekoliko prehitro sklepati, da gre v slovenski državici za neke vrste dihotomijo (dvojnost, delitev in razdelitev na dvoje). V mislih tokrat nimamo partizanov in domobrancev, ampak državo in državljane, ki si seveda ne stojijo nasproti z brega na breg, toda marsikaj govori, da utegnemo živeti v različnih časih ali pa na različnih valovnih dolžinah.

Na eni strani prebivalstvo, ki je še ohranilo nekaj trdoživosti, vitalnosti in inovativnosti, na drugi strani politični aparat države, ki deluje skrajno rigidno, neprofesionalno in kajpak tudi koruptivno. Gotovo poenostavljamo, toda to reč lahko predstavimo tudi skozi pripovedovanje vrhunskega slovenskega meteorologa (sicer matematika), ki je raziskoval razmere v Egiptu. Rekel je približno takole: Na enem bregu Nila je bila cvetoča pokrajina, na drugi strani pa samo pesek brez življenja. Domačini so rekli, da je tam obala smrti.

Tako daleč v Sloveniji seveda še nismo prišli, vendar bi temeljitejše sociološke analize pokazale skrb zbujajoče nezadovoljstvo prebivalstva z državo, kot so jo vzpostavili »osamosvojitelji«. Predvsem gre za globoko nezaupanje do skoraj vseh institucij, do vlade, parlamenta, strank, ustavnega sodišča, celo do Cerkve. In zanimivo: zaupanje gre predvsem uniformam, torej gasilcem, vojakom, policistom … torej najslabše plačanim »državnim uradnikom«.

Seveda je struktura prebivalstva raznobarvni konglomerat, od političnih in verskih fanatikov do ciničnih skeptikov, vendar so dejstva tu in se jih ne da zmanipulirati z nobeno Heglovo filozofsko finto: na volitve prihaja vse manj ljudi, stranke se jim zdijo vse manj razpoznavne in torej nezanimive, medijske ocene političnih institucij padajo proti dnu itd. Tu si t. i. politika, zazrta sama vase, ne zna in ne zmore pogledati v oči – namreč, da je postala sama sebi namen, larpurlartizem. Taka politika seveda ni sposobna vzpostaviti države kot nujnega okostja nacije in pač sleherne sodobne družbe. Mimogrede, pokojni Jože Pučnik je imel v mislih predvsem državo, šele daleč zatem strankarsko drhal in njeno »kulinariko«.

Ob 25-letnici mednarodnega priznanja Slovenije so ugledni gostje naštevali različne vzroke, da se je državica najprej močno povzpela, potem pa nazadovala. Pogrešali pa smo misel, da ta politična »elita« ni bila sposobna sestaviti čvrste, robustne strukture države; nasprotno, ves ta čas so jo pravzaprav razgrajevali tudi na mednarodnem prizorišču (uspeva nam, na primer, izgubljati vse spore s Hrvaško).

Te dni premier Miro Cerar po Češki in na Poljskem »fehtari« denar za drugi tir koprske železnice, pred tem je to počel na Madžarskem. Žalostno. Zvone Dragan, nekdaj veleposlanik tudi v Pragi in Varšavi, ki zdaj pripravlja knjigo o slovenski diplomaciji, nas je opozoril, da je slovenski premier po 18 letih (!) šele prvič na obisku v Pragi in da se šele zdaj pogovarjajo o Luki Koper. Bogseusmili. Država očitno škripa vse do vrha.

Zato morda ne bi bilo napak, če bi vse skupaj, od drugega tira do celotne državice, namesto sedanjemu političnemu uradništvu zaupali kar Ani Roš, zakoncema Login, Tini Maze, Ilki Štuhec in tako naprej. Morda bodo prišli časi, ko se bomo lahko spet zanesli na normalne, inovativne in poštene ljudi. Mimogrede: Ana Roš je študirala diplomacijo in diplomirala. Izbrala je kulinariko.