Bombe in ideologija

Predsednik prve, a še vedno edine supersile, ki iztirjeni svet vsaj za silo še lahko drži v tečajih, ima zapleten problem. Pravzaprav je hotel postati tisti prvi žametni demokrat, ki bo zaprl Guantanamo, končal vse zavožene Busheve vojne in svet mimogrede odrešil še jedrskega orožja, zdaj pa so ga razmere prisilile pokazati vso ostrino. Iz nobelovca za mir se je tako čez noč prelevil v vojnega predsednika, ki zaradi ukrajinskega spora z Rusijo menda razmišlja celo o posodobitvi ameriških jedrskih zmogljivosti.

Barack Obama v izvedbi, ki smo jo v sredo lahko videli med zasedanjem generalne skupščine Združenih narodov, nima več dosti skupnega z Barackom Obamo, ki je aprila 2009 v Pragi spravljal v trans Evropejce, še manj pa ima skupnega z Barackom Huseinom Obamo, ki je junija istega leta v slovitem kairskem govoru muslimanskemu svetu obljubil »nov začetek« in konec »cikla sumničenj in nesoglasij«, začet z napadom 11. septembra 2001. Še Obami iz letošnjega januarja, ko se je še branil očitkov zaradi premedle politike do Sirije, češ »da si ni zadnja štiri leta in pol prizadeval končati vseh vojn, da bi zdaj začenjal nove«, ni več podoben. Preobrat je premila beseda. To je salto mortale.

V ostrih besedah, da je »teroristične milice Islamske države treba najprej zdesetkati, nato pa uničiti«, ker da je to »edini jezik, ki ga razumejo ti morilci«, je mogoče prepoznati izrazoslovje njegovega predhodnika. Edina razlika je, da je Obama briljanten retorik, ki zna izrečeno postaviti v lepši okvir. Toda vojna, ki jo je tudi pod pritiskom ostalega sveta, da je nekaj vendarle treba storiti, začel dan pred zasedanjem generalne skupščine, brez odobritve Združenih narodov, z emocionalnim nabojem grozovitih obglavljanj, z veliko ideologije in brez jasne strategije, za povrh pa še s podporo sumljive koalicije regionalnih diktatur in s povsem nepredvidljivim oboroževanjem lokalnih »sovražnikov mojega sovražnika«, se kljub temu hitro lahko sprevrže v največji politični bušizem njegovega mandata, ki ga bo svet še drago plačal.

Da ne bo pomote. Nekaj je treba storiti. Grozljivo nastajanje bližnjevzhodnega kalifata, ki vso svetovno civilizacijo, ne glede na vero in ideologije, vrača v srednji vek, moramo ustaviti. Častno je zato biti v koaliciji tistih, ki se borijo proti takim družbenim anomalijam, naj se dogajajo kjer koli na svetu. Je pa nekoliko nerodno, če se kot država sprašuješ, kdo, za hudiča, nas je spet »notri vtaknil«? Povsem drugo vprašanje pa je seveda (to lekcijo bodo slovenski politiki morali vzeti takoj, ko naredijo malo šolo suverenosti in zunanje politike), ali je način boja proti takemu zlu ustrezen in ali ne gre bolj za poskuse iz obupa.

Z bombami, iz zraka, brez angažiranja kopenskih sil in vsega demokratičnega sveta, zgolj s superiorno tehnologijo in iz varne oddaljenosti iztrebljati džihadistične skrajneže, pri tem pa kot sprejemljivo kolateralno škodo obravnavati njihove družine in otroke, je namreč (ne samo v očeh islamistov) precej sporno početje. V marsičem je celo podobno tistemu, ki ga Zahod očita z eksplozivom opasanim islamskim skrajnežem. Rodi lahko kvečjemu še več ekstremizma, problema pa ne odpravlja. Ker ga preprosto ni mogoče tako »odbombardirati«. Afganistan, Irak, Libija, Jemen ... so dokazi.

Nič manjše sprenevedanje ni vede pozabljati, da je Zahod z risanjem svojih postkolonialnih meja, pogosto kar z ravnilom, pred skoraj sto leti sam ustvaril vso to bližnjevzhodno babilonsko zmedo verskih, plemenskih in na pol dorečenih nacionalnih navzkrižij, ki jo je potem z izigravanjem sebi enkrat manj, drugič bolj pomembnih (naftnih) diktatur in celo sužnjelastniških kalifatov, kjer prav tako še danes sekajo roke in obglavljajo, ves čas držal v krhkem kriznem ravnovesju. Za svoje koristi, seveda. Z Bushevo protiteroristično vojno v Iraku pa je nato sam nepremišljeno podrl to nenaravno ravnotežje in očitno sprožil zgodovinski proces preoblikovanja in islamskega »osamosvajanja« regije.

Še večje sprenevedanje je v tako zavrelih razmerah upati, da bodo tisti regionalni igralci, ki so ob ameriškem porazu v Iraku in umikanju velesile začutili svojo priložnost in, podobno kot »zavezniška« Saudska Arabija ali Katar, začeli za svoje cilje in regionalno prevlado skrivaj sponzorirati skrajneže v Siriji in Iraku, zdaj brez fige v žepu stopili pod ameriški dežnik in Američanom pomagali vzpostaviti njihove stare privilegije. Časi, ko se je Zahod pri vzdrževanju krhke stabilnosti lahko zanašal na despote in na svojo vojaško moč, so za vedno minili. Bush je odnesel šalo.

Svet bo zato kot celota, skupaj z Evropo, Rusijo in Kitajsko, ki so do zdaj privoščljivo stale ob strani, moral pomagati Američanom pojesti vrelo juho, ki so jo sami skuhali, islamskim državam pa obrzdati vse bolj nore verske skrajneže in poiskati nov, za vse vzdržen bližnjevzhodni red. Vendar ne z bombami, čustvi in vero, kar je bilo od nekdaj bližnjica v katastrofo, v tako nevralgičnem delu sveta pa hitro lahko privede do najmanj takega vsesplošnega klanja, kot ga iz evropske zgodovine poznamo pod pojmom tridesetletne vojne. ●