Bomo oblikovali strategije ali bomo zgolj njihovi izvajalci?

Pozavarovalnica Sava je pred tremi leti prevzela Zavarovalnico Maribor, zdaj pa jo združuje s Tilio in hrvaškima Velebitoma. Zavarovalničarji so previdni ljudje, a Zvonko Ivanušič, predsednik uprave Save Re, računa na veliko koristi in manj kanibalizma med Savinimi zavarovalnicami. S prvim možem Skupine Sava Re, ki je bil v Bajukovi vladi finančni minister, smo se pogovarjali še o ekonomskih razmerah. Tudi o tajkunih.

Pogovarjava se, medtem ko na Brdu poteka (v torek popoldne) vrh slovenskega gospodarstva. Gospodarstvo poudarja, da je delo preveč obdavčeno, kapital pa premalo.

S tem se strinjam. Delo je preveč obdavčeno, zlasti visoko kvalificirano. Ni pravih spodbud, da bi perspektivni mladi ostajali v Sloveniji. Naša družba ima pri tem kar nekaj izkušenj, kader na področju pozavarovanja je tržno blago, vendar vzorec zanj ni Slovenija, ampak svetovni trg. Hkrati pa tudi vidimo, kako težko je dobiti nekoga od zunaj, ki bi bil pripravljen nositi velike obremenitve dela, kakor jih imamo pri nas.

Težko je dobiti tuje strokovnjake, domači pa vse pogosteje pobegnejo v tujino?

Tudi to se nam je že zgodilo. Torej, če hočemo narediti preboj v slovenskem prostoru, je treba razmišljati o neki kvazisocialni kapici. Če ne bomo razvijali lastnega kadra in ustvarjali takih razmer, da ostane tukaj, bomo samo še izvajalci. Ne bomo več sami razvijali strategij in o njih odločali, ampak jih bomo le še izvajali.

Po drugi strani pa javni sektor, njegovi sindikati, zahteva, da se glede na pozitivne pokrizne kazalce vendarle odlepimo od stroge varčevalne logike. Kako najti skupni jezik med tistimi, ki so proti delitveni logiki, in onimi, ki potrebujejo spodbudo?

Pozitivni trendi in pozitivni rezultati v glavnem niso zaradi internega delovanja v Sloveniji, ampak zaradi ekonomskega okolja zunaj Slovenije, predvsem izvoznega povpraševanja v Nemčiji. Zaradi njega imamo tako dobre rezultate. Deloma se strinjam s sindikati javnega sektorja, da ne moremo stalno govoriti le o varčevanju in zmanjševanju plač. A tu je treba narediti vejico in nadaljevati tako: strošek javnega sektorja je treba zmanjševati, ker je naš javni sektor predrag. Seveda ne zaradi blazno visokih plač v javnem sektorju, ampak zaradi sistema, birokratskega predimenzioniranega sistema. Država bi se morala lotiti optimizacije organizacijske strukture državnega sektorja – ožjega in širšega – in optimizacije procesne tehnologije. Še vedno je preveč birokracije in na koncu je treba še vedno na gradbeno dovoljenje predolgo čakati. Tuji investitor lahko čaka tudi do leta in pol, da pride do njega.

Čakanje na gradbeno dovoljenje je že dolgo sinonim neuspešne javne uprave pri nas. Ali se tukaj sploh še lahko česa nadejamo ali pa se bodo generacije javne uprave prej upokojile, preden bodo gradbeno dovoljenje spravile v normalne okvire?

Če hoče kdo urediti javni sektor, potrebuje eno mandatno obdobje. Štiri leta. Treba je zastaviti projekte, ki imajo začetek in konec. In tega se v tej državi še ni nihče lotil. Čiščenja, kot je doletelo realni sektor, v javnem ni bilo. Doslej so se vlade menjavale zelo hitro, na leto dni, in je bilo težko kaj narediti.

Gospodarstvo izpostavlja, da proračuni za prihodnji dve leti temeljijo na lepih napovedih rasti, hkrati so delilni apetiti vse večji, v ozadje pa se že spet potiska potrebne strukturne spremembe – davčne, zdravstvene. Tudi izobraževalne, saj imamo na tisoče fakultetno izobraženih mladih, ki so nezaposljivi.

Visoke apetite dobivamo zaradi rasti BDP, na drugi strani pa se bojim, da potrebnih reform ne bo, ker bo pritok v proračun večji, proračunski primanjkljaj se bo zmanjševal, a dejansko bi se morali bolj radikalno lotiti reform trga dela, zdravstvene in pokojninske reforme, debirokratizacije ...

Kako bi se lotili reforme trga dela, zdravstvene in pokojninske reforme?

Naš pokojninski sistem je nevzdržen, v Sloveniji je zaposlenih nekaj več kakor 700 tisoč ljudi, a imamo že nekaj več kakor 600 tisoč upokojencev. Poleg prvega pokojninskega stebra, ki temelji na načelu iz rok v usta, sta potrebna še drugi in tretji steber varčevanja. Če bi ta stebra razvili, bi povečali tudi varčevanje in posledično investicijski potencial. Vidimo, kakšen potencial ima Hrvaška prav zaradi pokojninske reforme in s tem (pokojninskim) kapitalom posega tudi po slovenskem premoženju. Sicer ne zagovarjam hrvaškega sistema, ker se mi zdi preveč tvegan, ampak neki kapitalski model pa bi bilo treba razviti. Še najbolj bi bil primeren ali avstrijski ali nizozemski model; tako dodatno pokojninsko kakor tudi dodatno zdravstveno zavarovanje bi bilo treba davčno stimulirati. Toda takšnih predlogov ni videti nikjer.

Kaj bi morali narediti pri reformi trga dela?

Izpostaviti bi bilo treba večjo fleksibilnost na trgu dela. Slovaška ima okrog 6-odstotno stopnjo brezposelnosti, ampak trg dela je tam zelo liberaliziran. Ne zavzemam se za tako drastične ukrepe, po katerih je mogoče nekoga v nekaj dnevih odpustiti, a vzpostaviti bi bilo treba večjo prožnost. Če bi to naredili, bi privabili tudi več tujega kapitala.

Glede fleksibilnosti trga dela verjetno že kar opazno napredujemo, a po drugi strani smo bistveno manj uspešni pri vzpostavljanju varovalnih mehanizmov, ki jih prožnost vendarle zahteva. Tako se razvija trg surovega prekerstva, mehanizmov, ki bi ga uravnavali, kot na Danskem ali v Avstriji, pa ni.

Se strinjam, ti varovalni mehanizmi morajo obstajati. Sem privrženec participativnega upravljanja, se pravi vključevanja zaposlenih v upravljanje, ker je tudi v našem sektorju delo skoraj bolj pomembno kot kapital. Torej, če bomo dobro delali, naj ne bo nagrajen samo kapital, ampak tudi delo. Poleg fleksibilnosti in potrebnih varovalk so pomembne še stimulacije, to, da se delo bolj obravnava kot nekaj primarnega, saj menim, da kapital išče delo, oziroma če je veliko znanja in produktivnosti v delu, potem bo prišel tudi kapital. Za dobre projekte ni težko najti kapitala.

V ameriški raziskavi brandfinance.com ocenjujejo, kako privlačna je blagovna znamka posamezne države, na primer Made in Slovenia. Med sto državami se je Slovenija uvrstila na 62. mesto.

Res je, še vedno smo proti repu. Žal tu ni napredka. Na road showih poskušamo prepričati investitorje po Evropi o naših novitetah, a hkrati vidimo, kako slab je ugled naše države v njihovih očeh. Leta 2013 je bil katastrofalen, na najnižji ravni. Zdaj se rahlo izboljšuje, a zaupanja še ni. To kaže na nekredibilnost politike; na to, da se ta odloča muhasto – privatizacija danes da, jutri ne, na velik vpliv omrežij, korupcijo. Seveda pa si tudi sami škodimo, opozicija se obnaša kot nasprotnik koaliciji, čeprav bi morala biti korektivni mehanizem, ne pa nasprotnik, ki škoduje za vsako ceno.

Sava Re, ki jo vodite, je te dni presenetila z novico, da bo združila dve slovenski in dve hrvaški zavarovalnici v novo združeno zavarovalnico. Zakaj ste se na hitro odločili za to?

Okolje se je bistveno spremenilo, odkar smo leta 2013 prevzeli Zavarovalnico Maribor (ZM): padli so neto obrestni prihodki, znižala se je profitna marža, povečala se je konkurenčnost, implementirati bo treba pogoje Solventnosti 2, ki bodo kapitalsko bolj zahtevni. Vse to je narekovalo, da se je bilo treba odločiti za te združevalne aktivnosti. Lahko bi ostalo po starem, saj sta obe družbi, ZM in Tilia, solidni, a bi bilo to dolgoročno neodgovorno.

Svetovnim trendom se bomo morali prilagoditi tudi v Sloveniji. Vse več energije in kapitala je namenjeno v tako imenovani poprodajni proces v zavarovalništvu, zavarovalnice se vse bolj osredotočajo na zavarovanca, na olajšanje življenja zavarovanca po času, ko pride do škode ipd. Tem trendom moramo slediti in lažje bo, če bomo večji in integrirani. Nikakor pa ne bomo uvajali raznih zavarovalnih derivatov, raznih mešanih zavarovanj z naložbenimi tveganji, ki jim je težko slediti in se obnesejo v času konjunkture, v času krize pa so katastrofa.

Strokovnjaki pravijo, da je združitev zavarovalnic občutljiva reč, ki mora biti zelo premišljeno opravljena.

Se strinjam, odgovornost je na nas in mi bomo držali tempo združevanja. Toda v te spremembe in integracijo morajo biti vključeni ljudje, ki bodo vodili in upravljali to zavarovalnico. Napaka bi bila, če bi mi vse naredili, potem bi pa od menedžmenta pričakovali izvajanje. Oni se morajo s tem poistovetiti.

Nova združena Maribor-Tilia si potem ne bo več kradla zavarovancev?

Ocenili smo, da bodo sinergijski učinki združevanja visoki med 5 in 6 milijoni, a brez oportunitetnih prihrankov, na primer tega, da bomo s trga odstranili medsebojno konkurenco, čemur lahko rečem tudi kanibalizem. Tudi drugih sinergij je veliko in jih še sploh nismo ocenili. Gotovo pa so ljudje ob takih procesih vznemirjeni; a že ob prevzemu ZM smo mislili, da bi ju nekoč združili, zato smo šli na poenotenje nekaterih procesov in politik v ZM in Tilii ter Savi Re glede financ, računovodstva, IT, revizije itd.

Največ vznemirjenja pri napovedanem združevanju sproža vprašanje: Kakšna odpuščanja bo ta proces zahteval? Kot razlagate, množičnega odpuščanja ne bo.

Množičnega odpuščanja ne bo. Mi o odpuščanju sploh ne govorimo. Govorimo o zmanjšanju števila zaposlenih. V treh do petih letih bomo število zaposlenih optimizirali, imamo preliminarne izračune, a jih bomo dodatno preverili šele s projektnimi timi iz zavarovalnic, zato o tem še ne govorimo javno. Zmanjševali bomo po načelih naravne fluktuacije. Ponekod bomo zaposlovali, zlasti ker bomo začeli nove dejavnosti, in ena od takih je spletna zavarovalnica. V Veliki Britaniji na primer 80 odstotkov fizičnih oseb že sklene posel prek interneta, v Nemčiji 20, pri nas jih še za 2 odstotka ni. To povpraševanje bo tudi pri nas raslo, zato bomo v ta del novih ponudb vložili veliko energije in kadrov. A tudi drugje. Ker že imamo večinski delež v Moji naložbi, se bomo tudi prek vseh drugih zavarovalniških kanalov lotili sklepanja dodatnih pokojninskih zavarovanj. Ustanovili bomo tim za nadstandardno zdravstveno zavarovanje. Seveda se ne bomo šli tega posla, dokler zakonodaja ne bo spremenjena. In ko bo, bomo del zaposlenih lahko preusmerili na to področje.

Ker bo sedež nove združene Maribor-Tilie v Mariboru, ali bo potem šef nove zavarovalnice David Kastelic, zdajšnji predsednik uprave Zavarovalnice Maribor?

Sedež bo v Mariboru, pogovori o vodilnem menedžerju pa še niso tako daleč.

Pred časom ste rekli, da je težko razumeti odločitve, da bi država prodala, privatizirala podjetje, ki ima denarni tok, stabilno dividendno politiko, samo zato, ker ima v njem določen delež. Kako mislite zdaj?

S tem se strinjam, dodal bi še en pogoj, namreč, naj ima tako podjetje integracijsko vlogo v regiji. Slovenija mora obdržati nekaj družb po posameznih panogah, ki naj imajo to integracijsko vlogo. Seveda po drugi strani obstaja bojazen, da se bo država v podjetja, v katerih ima pomemben delež, vsak dan vtikala: v poslovodenje, v politično kadrovanje, s pritiski raznih omrežij. Tega pa se bojimo.

Torej, zavarovalnice bi bile eno od takšnih integracijskih jeder, Slovenija kot pomembna zavarovalniška sila, ker ji pač zavarovalništvo gre razmeroma dobro od rok?

Naša zavarovalniška panoga ni v slabi kondiciji, profitne stopnje so v redu, zavarovalnice smo s čiščenjem bilanc in miselnostjo v glavah začele bistveno prej kakor banke, ker smo bolj konservativne in smo zato tudi bolj primerljive z zavarovalnicami zunaj Slovenije. Zato podpiramo odločitev države, da je panoga označena kot pomembna ali strateška.

Kako se znajdete kot majhna slovenska pozavarovalnica na svetovnem pozavarovalnem trgu?

Zelo dobro se znajdemo, rezultati so odlični, več kakor 60 odstotkov vse pozavarovalne premije zberemo zunaj Slovenije; dejstvo je, da več kot 40 odstotkov zunanje premije zberemo na trgih Azije. Naš največji trg je Južna Koreja. Rezultati so dobri, zato mislim, da smo se strateško prav odločili. Ti trgi nas prepoznavajo kot evropsko pozavarovalnico z dobrimi bonitetnimi ocenami, saj imamo pri obeh bonitetnih hišah visoke ocene A-. Ker smo zelo izpostavljeni na azijskih trgih, se zdaj že usmerjamo tudi na trge Afrike in Latinske Amerike. Evropski trgi na nas gledajo kot na neko manjšo zavarovalnico z Balkana oziroma iz nekdanje Jugoslavije.

V kakšni kondiciji je zavarovalniški in pozavarovalniški svet nasploh?

Mi pravimo, da je v nekakšnem soft marketu, kar pomeni, da cene še vedno padajo in na trgu je presežek kapitala, veliko ponudb, ustanavljajo se nove pozavarovalnice na različnih otokih, brezcarinskih conah, posledično prihajajo novi konkurenti, ki znižujejo cene, ker še niso realizirali nekaterih katastrofalnih megadogodkov kot mi, starejši pozavarovalničarji. Sreča je, da ni bilo v zadnjem času večjih katastrof, kot so bile poplave na Tajvanu, cunami na Japonskem ipd. Glede nakupov zavarovalnic je Kitajska v veliki ofenzivi in tako postajajo nekatere zavarovalnice vse večje.

Kako pa »kotirate« na Kitajskem, v Indiji, na teh gigantskih, skoraj nepredstavljivih trgih?

Kitajska je naš drugi največji trg in se tam odlično znajdemo, ker smo vzpostavili odlično zaupanje z nekaterimi (po)zavarovalniškimi partnerji. Dejstvo je, da želijo z nami sodelovati nekatere velike in manjše pozavarovalnice, ker ne želijo sodelovati z velikimi. Ker če sodelujejo z njimi, potem izmenjujejo občutljive interne informacije, mi pa v tem smislu zanje nismo nevarni. Smo pa na trgu prepoznavni tudi po tem, da hitro plačamo, in to je naš plus.

V Financah so v torek objavili, da je vrednost cene delnice Save Re letos padala za dobrih 21 odstotkov. To je kar veliko?

To je veliko, s tem problemom se precej ukvarjamo. Enega večjih razlogov vidimo v tem, da je nelikvidnost na slovenskem trgu vrednostnih papirjev velika, potem gibanje (predvsem padanje) slovenskega borznega indeksa, ki je med drugim tudi rezultat neprodaje Telekoma in drugih splošnih razmer. Deloma pa je lahko k padanju cene naše delnice pripomoglo to, da smo opredeljeni kot pomembna družba s prepovedjo koncentracije in smo zaradi tega nezanimivi za tuje vlagatelje.

Kako si predstavljate, da bi lahko oživili slovenski kapitalski trg, potem ko so vladni strategi apelirali na slovenske kapitalske akterje, naj pomagajo?

To je težko vprašanje, kajti slovenska borza je zelo plitka. V Sloveniji je treba spodbuditi tudi pokojninsko reformo in s tem poglobiti ta trg.

Torej, da gredo na borzo zdajšnji in novi pokojninski skladi? Toda zdajšnji so bili podobno kot zavarovalnice in pozavarovalnice kaznovani z izbrisom podrejenih obveznic.

To je problem. Zaupanje v naše regulatorje je zelo padlo. Samo v naši družbi smo izbrisali teh podrejenih obveznic, tega podrejenega dolga v višini 33,8 milijona evrov, in to je bilo narejeno zelo neprofesionalno. Še pol leta pred tem so nas prepričevali, kako trdno je slovensko bančništvo. O tem nas je prepričevala Banka Slovenije. Kako zdaj zaupati regulatornim mehanizmom? Dejstvo je, da zaradi takšnega tveganja vsi razmišljamo o zmanjšanju izpostavljenosti do Slovenije.

Kako boste dvignili ceno delnice Save Re? Z odkupom lastnih delnic?

Najprej bomo dobro poslovali in ne želimo delati akrobacij, ker se tu lahko zapletemo. Glede na našo kapitalsko trdnost bi lahko šli tudi v odkup lastnih delnic, vendar ne v večjo vsoto. Drugo pa je, da enostavno dobro poslujemo, a naš trg na te dobre informacije ne odreagira.

Veliko slovenskih podjetij so kupili sosedje Hrvati, tudi nekateri njihovi tajkuni, kar je zanimiva kombinacija, potem ko smo jih doma, tajkune torej, ustavili, vsaj nekatere.

Slovenske tajkunske zgodbe, pohlep, ki je svet pripeljal v krizo, pa ekstremni neoliberalizem – vse to ni prava stvar. Neka higiena mora obstajati. Nisem privrženec teh zgodb, ki jih vidimo na Hrvaškem. Mislim, da bi se bilo v Sloveniji bolje usmeriti na institucije, ki so ustvarjale uspešne zgodbe, kot so na primer kooperative. V Baskiji in severni Italiji, denimo, kooperative zelo dobro uspevajo. V vsaki ekonomiji bi bilo mogoče pametno uravnotežiti kapitalski in vzajemni sistem, ker prvi teži k veliki profitabilnosti, drugi k maksimalnemu zadovoljevanju strank oziroma članov. Zunaj Slovenije se srečujemo z veliko zavarovalnicami, ki so v vzajemni lasti, in odlično in stabilno funkcionirajo. Tovrstnega vzajemnega zavarovalništva je še veliko in teoretiki pravijo, da je to tudi makroekonomsko dobro.

Boste potem znotraj Save Re podpirali vzajemniški koncept lastništva?

Zadovoljen bi bil, če bi bil vsaj del lastništva vzajemen, ampak to so v tem trenutku sanje.