Brez strahu

Čustva po napadih ni mogoče opisati kot strah. Občutek ogroženosti se je prepletal z uporniškim duhom.

pet, 25.03.2016, 20:00

Na postaji podzemne železnice Maelbeek sem nazadnje izstopil prejšnji petek na poti na vrh EU, ko je bila postaja Schuman sredi evropske četrti zaprta. Maelbeek je ena lepših bruseljskih postaj. Umetnik Benoît van Innis je na bele ploščice na stenah s črno barvo narisal portrete ljudi. Tudi s postajo se bo v prihodnosti povezovala bruseljska tragedija. Zgodilo se je tisto, kar so mnogi podzavestno slutili, a po človeško upali, da se môra ne bo uresničila. Napadeno je bilo, kar v Bruslju, središču evropskega uradništva in čedalje bolj tudi odločanja, predstavlja vsakdan.

Prejšnji petek so v operaciji v priseljenski četrti Molenbeek prijeli Salaha Abdeslama. »Ujeli so enega. Takšnih je v mestu še veliko,« je bil pogosto slišan argument. Zato niti v varnostnih organih in politiki ni bilo zmagoslavja. Vse je odkrito kazalo, da so v njegovi celici res pripravljali nove napade. Kdaj in ali bodo izpeljani, ni mogel vedeti nihče. Na strožje varnostne ukrepe in vojake, ki se nam z puškami v rokah nasmihajo, smo se že tako navadili. Ni bilo veliko tistih, ki so se ogibali vožnjam s podzemno.

Čustva po napadih ni mogoče opisati kot strah. Ko prideš iz Bruslja in nekaj ur po napadih v Parizu sedeš na vlak podzemne ­železnice, je najbolj presenetljiv občutek normalnosti, ki se hitro vrača v napadeno mesto. V Bruslju se je teden dni po pariških napadih začelo ­izredno stanje. Z zaprtjem šol in podzemne železnice. Po mestu so vozili vojaški oklepniki. Ko je bil napaden Bruselj, je bilo panike manj. Občutek ogroženosti se je prepletal z uporniškim duhom. Vrnila se je normalnost. Otroke moraš odpeljati šolo, avtomobil mora k mehaniku, do mesta prideš najhitreje z metrojem.

Kljub temu bodo posledice občutne. Francija je po novembrskih napadih razglasila, da je v vojni. V Belgiji česa takega še nismo slišali.­ Na dolgi rok bi morali čim bolj izkoreniniti fanatizem. Več vpletenih v pariške napade je v bruseljskem Molenbeeku živelo skupaj, v sosednjih ulicah. Poznali so se od mladosti. Abdeslam in načrtovalec pariških napadov Abdel­hamid Abaaoud sta prihajala iz tamkajšnjega kriminalnega miljeja. Takšne vzporedne družbe delujejo kot zaprt sistem z veliko notranje lojalnosti do zunanjega sveta. Zato varnostne službe še posebno težko prodrejo v teroristične strukture. Abdeslam se je štiri mesece lahko skrival s pomočjo omrežja lojalnih, ki niso nujno džihadisti.­ Razširjena teza je, da so teroristi nove generacije islamizirani radikalci iz urbanih delov Belgije, Francije in drugih držav, ki so bili v odnosu do družbe radikalni, preden so postali religiozni in se pridružili skrajnim skupinam, v katerih odkrijejo občutek pripadnosti in legitimnost za nasilje. Ti radikalci sploh niso (več) del lokalne verske skupnosti.

Francoski strokovnjak za islam in avtor nove knjige Terorizem v Franciji (Terreur dans l'Hexagone) Gilles Kepel v takšnih razlagah vidi zanemarjanje socialnega in siceršnjega položaja v siromašnih predmestjih, kjer so vsa prizadevanja za integracijo propadla in se nova generacija ne čuti kot del družbe. Od upora v pariških predmestjih pred več kot desetletjem se ni veliko spremenilo. Pri številnih mladih v predmestjih je po Kepelovem mnenju radikalizacija povezana z alžirsko travmo in z njo povezanim sovraštvom do Francije.

Ob prizadevanjih za boljši socialni položaj priseljenske mladine se v bitki proti terorizmu ne da zmagati brez varnostnih ukrepov in boljšega obveščevalnega dela. Evropske odprte­ družbe so v lovljenju ravnotežja med varnostjo in svobodo videti nemočne. Kljub temu imajo na razpolago dovolj orodij za učinkovitejši spopad s terorizmom. Denimo, zbiranje podatkov o letalskih potnikih, tudi o naročeni hrani, je lahko videti pretirano, a glede na položaj bi ga, kot ukrep s številnimi varovalkami za spoštovanje pravic ljudi, težko razglasili za pretiranega ali nesorazmernega.

Tako kot vse največje zgodbe, ki se dogajajo v EU v zadnjih letih (kriza v evrskem območju ali begunska kriza), ima bitka s terorizmom vseevropsko razsežnost. Stvari ni mogoče urejati zgolj v lastnem vrtičku. Državam z zapletenim sistemom in nejasnimi pristojnostmi,­ kakršna je Belgija, se lahko hitro zalomi. Posledice čutijo vsi. Evropske kvazifederalne strukture niso pripravljene na takšne krize. Uvedeš evro, ne da bi zagotovil spoštovanje javnofinančnih pravil. Uvedeš schengen, ne da bi imel nadzor zunanje meje in skupno bazo obveščevalnih podatkov.

Generacijska naloga je doseči, da se EU v bitki ne bo odrekla svojim liberalnim temeljem, podlegala sejanju strahu, zabredla v protipriseljensko histerijo. Odziv ZDA na 11. september z vojno proti terorizmu in napadom na Irak je imel nasproten učinek od želenega. Evropa že tako ne more po tej poti. Destabilizacija evropskega sosedstva onstran Sredozemlja, ki ni le posledica ameriške politike, prinaša nove dimenzije v bitko EU proti terorizmu. Polmilijardna EU bo vsemu kos samo, če bo postala tisto, kar še zdaleč ni – akter.

Prijavi sovražni govor