Cankar bi se zgrozil

Zakaj mi ni bilo dano, da bi se rodil kot Ivan Cankar? In bi potemtakem napisal Belo krizantemo, Hlapce, Pohujšanje … Če bi se namreč Cankarjevo življenje po kakem čudežu zavleklo v sedanje čase, bi lahko šele pričakali njegovo uničujočo kritiko, ki bi bila gotovo v tokratnih šentflorjanskih razmerah še mnogo hujša od vsega dotedanjega. Stanje duha je morda še mnogo bolj problematično kot v tistih »cankarjanskih« časih.

Problem je morda predvsem v tem, da smo se nekako le priplazili do svoje državice – ki je pa očitno ne znamo upravljati. O tem sva pred leti dolgo govorila s pokojnim Jožetom Pučnikom, ki je filigransko razumel pomen države kot »ustroja« delujoče družbe. Brez države, takšne ali drugačne, ne bi bilo namakalnih sistemov ob Nilu ali na vzhodni strani Andov – in s tem tudi ne tamkajšnjih civilizacij.

S tem hočemo predvsem reči, da utegne slovensko državico pokopati nekakšna vseprisotna miselnost lokalnosti, krajevnih skupnosti, ki na podeželju ne more biti škodljiva, ko pa se zaleze pod kožo strankarski politiki na državni ravni, postane bolj nevarna kot ošpice in ebola. Namreč, ko se v politiki odmisli državo in »njene« interese, potem ves politični ustroj postane pravzaprav nepotreben, ker ne služi ničemur več. Razen samemu sebi.

Kot v Odiseji 2001, ko se je satelit znebil še zadnjega astronavta. Ker je ugotovil, da ga ne potrebuje več.

Bodimo resni, slovenska politična kasta »kot celota« čedalje slabše upravlja državo – in za to je kolikor hočete empiričnih podatkov. Zakaj gredo bolnišnice navzdol? Zakaj je nenadoma problematično šolstvo, ki je bilo po mojih izkušnjah eno najboljših na svetu? Zakaj se Nemcem in Hrvatom prodaja najboljša podjetja?

Zakaj je nenadoma treba prodati vse?

Zdi se, da se je tu zgodil hud razkol med vladajočo elito, ki se legitimira kot država, in ljudstvom, ki svojo državnost pojmuje precej drugače. Je birokracija v Ljubljani, ki pogosto ni sposobna deset let sestaviti gradbenega dovoljenja za kako reč, država – ali smo država državljani? Vprašanje je seveda retorično, toda v vsakodnevni praksi tudi še kako grenko. Skratka, hočem po Jožetu Pučniku reči, da bi potrebovali delujočo državo, ne pa te politične mineštre.

Državo z artikulirano zavestjo o državnosti.

Pravzaprav smo v tem tekstu od vsega začetka imeli v mislih avstrijsko državno pogodbo (ADP), ki je nekakšen preskusni kamen naše državnosti in zunanje politike. Ta zgodba se začenja leta 1955, ko je Avstrija dobila državnost na podlagi mednarodne pogodbe, ki jo je podpisala tudi Jugoslavija, depozitarka te pogodbe pa je Ruska federacija. In Slovenija je kot mednarodno priznana država pač naslednica Jugoslavije, tu se ne da dosti diskutirati.

Menda Avstrija ne meji z Beogradom, ali pač?

Hec je, da smo potrebovali nekaj desetletij in 122 uglednih podpisnikov poziva državnemu zboru, naj nostrificira nasledstvo ADP. Mednarodno pogodbo. Tega doslej ni naredila nobena vladna garnitura, ker smo očitno v nekem stalnem vazalnem odnosu do severne sosede, ki nam bi pravzaprav morala plačevati vojno škodo za minulo vojno – tako kot Nemčija Grčiji. Ampak se ji je pravzaprav z ADP uspelo izogniti odgovornosti za vojne grozote.

Povojna ureditev je Avstrijo celo prikazala kot prvo žrtev Hitlerjeve Nemčije, izkoriščajoč slovensko manjšino in njeno protifašistično gibanje. Smešno.

Pustimo to vnemar; le kako je možno, le kako se lahko zgodi, da se neka skupina intelektualcev šele po šestdesetih letih ADP »prebudi« in sama načne vprašanja, ki so vitalnega pomena za državico – in ki se jih Avstrija sistematično otepa? Kje je tu slovenska politika? In če ni politike, po logiki stvari ni niti državnosti, mar ne? Državniške drže.

Majska dogajanja in proslave v Sloveniji (posebej izpostavljamo 5. maj v Ajdovščini, kjer je govoril nenadkriljivi Saša Vuga) bi utegnile biti v poduk sedanji šentflorjanskosti te državice. Bogseusmili, niti na moskovsko parado nismo poslali kakega lepo oblečenega in z medaljami ovešenega generala, ampak smo spokorno in spodobno čakali, kaj nam bodo naročili (dirigirali) iz Bruslja. Tudi v najhujših jugoslovanskih časih je slovenska politika lahko delovala bolj avtonomno in z vzdignjeno glavo.

Spomnimo se, recimo, Antona Vratuše ali Dušana Šinigoja, ki je v Pekingu in Chengduju kar »po tekočem traku« odpiral slovenska podjetja. Seveda ni šlo brez veleposlanika Zvoneta Dragana, ki je imel vselej odprta vrata tudi v najbolj skrite kotičke Prepovedanega mesta. V Beogradu so samo zmajevali z glavo, ker jim kaj takega preprosto ni uspevalo. Slovenska zunanja politika se je rojevala davno pred Janšo, Bavčarjem in Ruplom, ki mu je uspelo odnose z Avstrijo (ADP) privesti na najnižjo hlapčevsko raven.

No, spomnimo se tudi, kako je bil pokojni Janez Drnovšek prisiljen demantirati zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, ki je v Ogleju parafiral nekakšne čudne sporazume. V slovenski zunanji politiki (kaj to sploh je?) vseskozi kar mrgoli vsakršnih čudnosti, ki bi se jih morda dalo bolje okarakterizirati s sluzmi in z nesposobnostmi.

V času t. i. ukrajinske krize pa smo se popolnoma podelali. Erjavec je sprva skušal zagovarjati neke slovenske ekonomske interese v Rusiji, potem pa so vsi v Ljubljani potihnili in se priklonili Angelci. Ni več dvoma – Slovenija je ekonomska in politična kolonija Nemčije, naš vladajoči politični razred pa živi od udinjanja »finančnim trgom«, ki so seveda še kako razpoznavni. Kdo, na primer, kupuje Telekom? Američani? Dajte, no! Deutsche Telekom, samo da po nekakšni finančni obvoznici.

Slovenija preprosto ni več sposobna imeti koherentne zunanje politike, ker je najprej notranje skorumpirana in navzven že razprodana. Kar pomenijo Cerarjeve izjave, da so že obljubili, kaj vse bodo prodali. Komu so obljubili, kdo je obljubil, kakšno pravno podlago sploh utegne imeti takšna »obljuba«? Mojbog, smo v čedalje bolj čudnem svetu, ko država razprodaja »svoje« premoženje, najboljša podjetja, nima pa nobenih dokazil, kako se je dokopala do njega. Država, kar to pač je, si je očitno »nacionalizirala« vse povprek in počez, huje kot v t. i. socializmu.

Sicer pa bodimo previdni do vsega.

Dimitrij: Zadnjič sem se pogovarjal z Zevsom; misli, da slabo vplivaš name.

Tasso: To je pa zanimivo; jaz namreč mislim, da on slabo vpliva nate.

Dimitrij: Kako?

Tasso: Dopoveduje ti, da so glasovi v tvoji glavi resnični.

Seveda ne moremo mimo nepozabnega govora Saše Vuge v Ajdovščini, ko je celih 38 minut trkal na zavest državnim veljakom, kar nam je lahko povedalo, da še vedno zmoremo intelektualni upor proti kakemu slovenskemu Neronu in podobnim. Pahor in Cerar mu po govoru nista niti protokolarno stisnila roke, kar seveda še najbolje govori o intelektualnem in etičnem dometu ter bontonu naših politikov.