Tiskane izdaje
Kako bi se počutili po vseh dokapitalizacijah slovenskih bank v zadnjih letih, če bi vam nekdo mimogrede navrgel, da je, kar se njega tiče, denimo z NLB vse (bilo) v najlepšem redu in da tu ni (bilo) nobenih težav? Najbrž bi ga precej debelo pogledali, ko bi svojo trditev začinil z (zanj jasnim) dokazom, da je to gotovo res, saj je vsakič, ko je želel, lahko dvignil denar iz bankomata. To je pač po njegovem prepričanju dovolj dober dokaz, da z banko nikoli ni bilo nič narobe, ne glede na to, kaj se je o vsem tem zadnja leta govorilo in pisalo v slovenskih medijih in drugod.
Podoben občutek sem dobil ob nekaterih medijskih komentarjih prejšnji teden, ko je potekal jubilejni slovenski knjižni sejem. Ne glede na to, da je slovensko založništvo zdaj že šesto leto pod velikim gospodarskim pritiskom, saj se ubada z nenehnim upadanjem na vseh področjih (o vsem tem sem nedavno napisal celo knjigo z naslovom Izgubljeni bralec), se nekaterim komentatorjem zdi, da je vse v najlepšem redu. Nove knjige pač izhajajo, mar ne, kje je zdaj problem? Saj bankomat tudi daje denar, pa to še ne pomeni, da je s slovenskimi bankami vse v redu, bi bil najboljši odgovor na to vsekakor preveč površinsko oceno.
Še posebej radi nekritično povzemamo pavšalna tuja mnenja. Pred nekaj leti nam je neki angleški založnik »razložil«, da je naš trg absolutno premajhen in naj raje kar nehamo izdajati knjige. Letos je francoska prodajalka pravic ugledne založbe Gallimard v intervjuju zatrdila, da je knjiga za 23 evrov vendar predraga (ne vem sicer, kje je dobila to številko, a vendar), saj jo bo po tej ceni kupil le malokdo. Če to reče tujec, ki ne ve, kako je v resničnosti poslovati na slovenskem knjižnem trgu, je to eno. Ko se taka izjava pojavi v obliki naslova pri uglednem slovenskem dnevniku, pa dobi status resnice in vse težave slovenskih založnikov spet postavlja v negativen kontekst v smislu: ah, kaj se pritožujejo, cene naj znižajo, pa bo. Seveda potem ni čudno, da tisti, ki sem ter tja bentijo nad cenami slovenskih knjig, dobijo dodatno gorivo za svoje pritoževanje in pojasnjevanje, zakaj so v zadnjem letu kupili komaj kakšno knjigo ali pa sploh nobene.
Izlet v London
Na tej točki seveda moram potegniti na svetlo svoje založniške zapiske in predstaviti zelo enostavno kalkulacijo prevedene knjige, ki izide v slovenščini. Še prej pa kratek izlet v London, ki je svetovna meka tako založniške industrije kot tudi njihove prodaje.
V Londonu imate knjige na splošno na voljo v razponu od 6 funtov (7,5 evra) do 25 funtov (dobrih 31 evrov). Nižja cena se ponavadi nanaša na t. i. paperbacke, mehko vezane, broširane knjige, ki so običajno eno ali več let stari knjižni naslovi, ki so že šli skozi primarni založniški cikel. Ta se začne s trdo vezano knjigo nekaj večjega formata, ki sprva stane od 20 do 25 funtov, če ne gre dobro v promet, pa knjigarji že nekaj tednov po izidu nanjo prilepijo nalepko, ki ponuja še nekaj funtov popusta (v Veliki Britaniji ni zakona o enotni ceni knjig, zato to lahko počnejo, prav tako knjige niso obtežene z davkom na dodano vrednost).
Zakaj v Veliki Britaniji, zibelki angleščine, nove knjige v trdi vezavi, ki običajno skoraj hkrati izidejo vsaj še v Združenih državah Amerike, Kanadi, Avstraliji, Južnoafriški republiki in še kje, stanejo toliko? Zato, seveda, ker morajo založniki s temi prvimi, trdo vezanimi in dražjimi izdajami, po katerih posežejo tisti, ki nočejo in ne morejo čakati leto ali dve na broširano izdajo, pokriti osnovne založniške stroške izida knjige, od urednikovanja in založniške režije, ki vključuje vse faze priprave končne različice tiskane knjige, pa vse do stroškov promocije in drugega, vključno z avtorskim honorarjem za to, da je vsebina knjige sploh nastala. Nove angleške tiskane knjige torej stanejo med 25 in 30 evrov, in to kljub temu, da izidejo na ogromnem jezikovnem trgu, da hkrati izidejo na vseh angleško govorečih trgih, da se vse pogosteje hkrati prodajajo tudi v elektronski različici in da angleške in ameriške spletne knjigarne te tiskane angleške knjige prodajajo v večino držav sveta.
Nazaj domov
Zdaj pa si poglejmo slovensko založniško kalkulacijo za knjigo, ki bo izšla v 500 izvodih, kar je v zadnjih letih že kar lepa prodana naklada za kakovostno prevodno leposlovno ali neleposlovno knjigo (naklade tovrstnih knjig se nižajo že tudi pod 400 izvodov). Pri tem pa izhajajmo iz predpostavke, da ta knjiga, kakor se je izrazila francoska založnica, ne bi smela presegati 23 evrov.
Slovenske tiskane knjige imajo 9,5-odstotni DDV, kar v praksi pomeni, da moramo od osnovne cene knjige že takoj odbiti 2 evra. Ostane nam 21 evrov, ki so tudi osnova za vse nadaljnje izračune. Če gre za prevodno knjigo, je nanjo treba plačati vsaj 7 odstotkov od te cene za avtorsko pravico do prevoda, kar znese 1,5 evra. Od osnovne neto cene (že omenjenih 21 evrov) se potem odšteje še strošek prodajnega, knjigarniškega rabata (približno 40 odstotkov, tudi več), kar znese 8,5 evra, pa strošek prevoda (pri knjigi v obsegu dobrih 300 strani jezikovno urejen prevod stane vsaj tri tisoč evrov), kar znese 6 evrov na izvod, sledi tisk knjige, ki pri tej nakladi stane približno 4 evre (četudi bi knjiga najprej izšla v elektronski različici, tu ne bi bilo bistvenega prihranka, saj ima digitalna izdaja višji, 22-odstotni DDV, ki izniči večino stroška tiska). Ko torej naredite takle izračun: 21 – 1,5 – 8,5 – 6 – 4 = 1, potem takoj vidite, da je ta preostali evro na koncu namenjen tako za oblikovanje knjige, uredniško delo, skladiščenje, transport do knjigarne, promocijo, založniško režijo, financiranje terjatev do poplačila in podobno. To v praksi pomeni, da bi, če bi založnik po tej ceni prodal vse knjige, čisto do zadnje – kar je nemogoče že zaradi obveznih, avtorskih, promocijskih in uničenih izvodov –, za vse to lahko dobil natanko 500 evrov. Če vprašate oblikovalce, (skoraj) toliko dobijo že oni za oblikovanje naslovnice in tehnični prelom knjig, kar pomeni, da založnik v principu pri tej ceni za svoje delo, svoje založniške vire in svojo denarno investicijo ne bi prejel nobenega denarja. Nič, niti enega evra. Zato se nove kakovostne slovenske knjige praviloma ne morejo prodajati po tako nizki ceni.
Diktatura trga
Kako se potem ta »problemčič«, za založnika podoben dokapitalizaciji slovenskih bank, za kakšnega novinarskega komentatorja pa morda skoraj nepomemben detajl, rešuje v praksi? Na stotine načinov; od tega, da izhajajo različne izdaje knjige, trda in mehka (kar omogoča vsaj približno pokrivanje osnovnih založniških stroškov s trdo različico), da se poskuša prodati več kot 500 izvodov posamezne knjige (kar založbe sili v prilagajanje založniškega programa in njegovo brutalno komercializacijo, saj se v taki nakladi lahko prodaja le manjši vsebinski segment knjig, začenši s kuharskimi knjigami, raznimi priročniki in knjigami za otroke), da se poskuša knjige prodajati na čim več lokacijah (kar je spet primerno za zgolj manjši vsebinski segment knjig, večinoma gre za prevedene žanrske knjige) itd.
Kaj naj si torej mislijo tisti odrasli kupci knjig, ki želijo brati novo kakovostno prevedeno (ali pa tudi domačo) slovensko leposlovno ali neleposlovno knjigo? Povsem logično bi jim moralo biti, da je na meji čudeža, če je taka knjiga – če za svoj izid ne dobi javne ali kake druge podpore – pri svoji prvi izdaji cenejša od 25 evrov, saj to pomeni, da nekdo v knjižni verigi nastanka te konkretne knjige ni upošteval minimalnega ekonomskega standarda za svoje delo in da je knjiga izšla zgolj na ta način, da je nekdo tako ali drugače zagrizel v lastno substanco. Včasih je to založnik, včasih prevajalec in/ali avtor, pogosto pa to naredijo vsi skupaj.
Vprašali boste: zakaj je taka knjiga potem sploh izšla, če se ne more finančno pokriti po ekonomskih kriterijih?
Najlepše je na eni letošnjih sejemskih debatnih kavarn na to odgovoril Marcel Štefančič, jr., letošnji Rožančev nagrajenec za najboljšo esejistično knjigo. O izdajanju knjig, ki se le malo prodajajo, je rekel približno takole, navajam po spominu: »Ko smo se Slovenci osamosvajali, smo se želeli osamosvojiti tudi od diktature, ki nam je omejevala, kaj lahko govorimo, kakšne knjige lahko izdajamo itn. Naj zdaj, ko imamo kapitalizem, privolimo v to, da se bo izdajalo zgolj tisto, kar se tržno in finančno pokrije? Saj to je potem samo druga oblika diktature, diktatura trga. Obstajajo založniki, ki se ji upirajo. Nočejo privoliti v to, da bodo izdajali samo tisto, kar dovoli in omogoča trg!«
V Sloveniji je kar nekaj takih založnikov. Vesel sem in ponosen, da sem med njimi tudi jaz.
