Človeška družba ni nekaj naravnega in prihodnost ni določena vnaprej

Pred štirimi leti je odstopil direktor ugledne britanske fakultete London School of Economics (LSE) sir Howard Davies. Spodnesle so ga donacije Saifa al Islama, sina libijskega predsednika in diktatorja Moamerja Gadafija, ki je šoli podaril več kot 1,5 milijona funtov. Davies je v odstopnem pismu zapisal, da je slabo presodil razmere v Afriki in sprejel denar od rodbine, ki v javnem in političnem življenju ni spoštovala vrednot njegove akademske ustanove.

Nasledil ga je ameriški profesor Craig Calhoun, ki je bil za poznavalce britanskega visokega šolstva precej nenavadna izbira. Vodenje vplivne ekonomske šole so zaupali sociologu in zgodovinarju, ki se je spogledoval s kritično teorijo in je zagovarjal večjo družbeno odgovornost ekonomskih teoretikov. Kot raziskovalca so ga zanimala družbena gibanja in države, ki jih ni mogoče pojasniti z zahodnimi političnimi idejami – predvsem Kitajsko in Afriko. V vlogi direktorja LSE pa zagovarja povezovanje znanstvenih disciplin in spodbujanje kakovostnega poučevanja, ki bi moralo biti za akademske ustanove najmanj enako pomembno kot število in citiranost strokovnih objav.

V Ljubljani je predaval ob petdeseti obletnici Slovenskega sociološkega društva in poslušalcem predstavil svoj pogled na vlogo in pomen sociologije v 21. stoletju. Sociologe pa je pozval, naj se dejavneje vključijo v javno delovanje in politično odločanje. Finančna, begunska in druge krize so namreč zelo jasno pokazale, kako ozko je obzorje evropskih politikov in kako kratek je njihov zgodovinski spomin.

Ko ste prevzeli direktorsko funkcijo na LSE, vaše ustanove niso kritizirali samo zaradi spornih donacij in tesnih povezav z libijskimi politično-gospodarskimi elitami. Očitali so ji tudi nekritično podpiranje ekonomskih ideologij, ki so povzročile globalno finančno krizo. Ste se kdaj počutili kot papež Frančišek? Skoraj levičarski profesor, ki bo poskusil izboljšati javno podobo konzervativne ekonomske šole?

Nikoli nisem pomislil na tako primerjavo, ampak si člane senata res lahko predstavljam kot kardinale ali vsaj predstavnike visoke cerkvene kurije (smeh). Vendar direktorji univerze nimamo takšnega vpliva na politiko ustanove kot papež Frančišek na cerkveno doktrino. Moj notranji sociolog je vsak dan znova začuden, kako hitro se dinamika odnosov v kolektivu spremeni, ko nekdo prevzame novo vlogo. Ko je eden izmed štirih literarnih mušketirjev Alexandra Dumasa postal poveljnik, je bratovščina razpadla. Odkar sem postal direktor, skoraj nimam več priložnosti za intelektualne debate s kolegi. Na sestankih se večinoma pogovarjamo samo o tem, kdo potrebuje novega asistenta, komu je treba povišati plačo, kateri oddelek ima preveč študentov in s katero tujo univerzo bi se morali nujno povezati.

Je direktor res samo akademski birokrat? Vaše delo verjetno vsaj delno odraža vaše poglede na LSE in njeno raziskovalno usmeritev.

Nekaj vpliva zagotovo imam. Ekonomisti na LSE se zavedajo, da kar dobro poznam njihovo področje in jim znam postaviti neprijetna sociološka vprašanja, kadar me poskušajo prepričati z matematičnimi modeli in koncepti, ki v resničnih družbah ne obstajajo.

Denimo racionalni posamezniki, ki se avtonomno odločajo na svobodnem trgu?

Ali ideje o neomejeni gospodarski rasti (nasmešek). To ne pomeni, da ne podpiram njihovih raziskovalnih projektov ali da ne spodbujam razvoja uporabe masivnih podatkov v družboslovju. Zavedam pa se, da matematični modeli in podatkovna analiza sami po sebi še ne morejo opisati družbene realnosti. Zato spodbujam povezovanje raziskovalnih skupin na vseh področjih družboslovja in vabim predavatelje, ki pri raziskovanju niso omejeni samo na zahodne družbe. Takšna je naša najnovejša sodelavka, profesorica Nava Ashraf, ki je več let proučevala učinke dobrodelnosti v Afriki. Ashrafova združuje eksperimentalno in terensko delo, kar na LSE pogrešam. Prav tako nam manjka raziskav v vedenjski ekonomiji, po kateri je znana čikaška šola.

Kakšna je prednost predavateljev, ki niso omejeni samo na zahodne družbe?

Tudi v družboslovju se še nismo otresli vseh ostankov kolonialistične miselnosti. Prevečkrat mislimo, da lahko vse družbe analiziramo z našimi zahodnimi modeli. Vendar so sodobne družbe še vedno zelo različne – kljub globalizaciji, za katero danes vemo, da ni samo enosmerna. Veliko let sem raziskoval družbena gibanja na Kitajskem in svoje poznavanje te velike dežele lahko opišem z znano šalo, ki je takrat krožila med raziskovalci. Če na Kitajskem preživite en teden, lahko napišete blog. Po enem letu boste napisali strokovni članek, po desetih pa boste razumeli, da v resnici nimate pojma. Zato je prav neverjetno, kako zahodni gospodarski in politični analitiki samozavestno komentirajo Kitajsko, čeprav nimajo dostopa do odločevalcev, ampak se zanašajo samo na uradne statistične podatke in novinarska poročila. Pri tem popolnoma spregledajo, da Kitajska ni nekakšna družba v razvoju, ki bo čez nekaj deset let dosegla naše razvojne in družbene standarde, temveč postavlja zelo samosvoje družbene modele.

Kakšne? Kapitalizem brez demokracije, kot je Kitajsko večkrat opisal Slavoj Žižek?

Ne samo to. Kitajska poskuša zgraditi sistem politične meritokracije namesto demokracije po zahodnem zgledu. Zato po vsem svetu sistematično izobražujejo prihodnjo strokovno in vodstveno elito, ki bo upravljala njihovo družbo, in trenutno gradijo več kot 400 domačih univerz. V takšni Kitajski morda ne bodo več vztrajali pri načelu en človek, en glas.

Takšna ureditev spominja na Platonovo državo, združeno z utopično Novo Atlantido Francisa Bacona – elitistično družbo, ki jo upravljajo filozofi, strokovnjaki in menedžerji …

Ali na zasebno korporacijo, kjer veljajo podobna načela. Če se postavite v vlogo delničarja, verjetno pričakujete, da bodo podjetje upravljali najboljši menedžerji, ki znajo povečati vrednost podjetja. Načelo meritokracije se vse močneje uveljavlja v zasebnem sektorju, stroki, na univerzi in tudi po nekaterih javnih upravah. Meritokracija je zelo vabljiva politična ideja, vendar se moramo zavedati, da že po definiciji ni demokratična. Če se odločimo za demokracijo, ne bomo imeli meritokracije – in obratno. Zato menim, da bomo morali zaradi vpliva Kitajske tudi na zahodu znova premisliti o temeljnih političnih pojmih: kaj za nas pomeni država, državljanstvo in demokracija. A to je šele Kitajska. Popolnoma slepi pa smo za druge dele sveta, predvsem Afriko. Sedanja begunska kriza je odličen dokaz, kako slabo poznamo sosednji kontinent: afriško kulturo, religije, nacionalna in politična razmerja.

V predavanju ste dejali, da bi morali sociologi dejavneje vstopiti v javno življenje in političnim odločevalcem predstaviti največje izzive sodobnih družb. Pa menite, da nemško kanclerko Angelo Merkel sploh zanima mnenje sociologov in drugih intelektualcev?

Merklova je dober politični taktik. Je veliko spretnejša kot večina drugih evropskih politikov, ampak dvomim, da ima prav močno … (pomisli) intelektualno zaledje.

Politična filozofa Karl Popper in Isaiah Berlin sta bila tesno povezana z britanskimi političnimi elitami in sta sooblikovala povojno ureditev zahodnega sveta. Podobno močni so bili v osemdesetih letih nekateri ekonomisti in politologi, denimo Samuel Huntington, Milton Friedman ali Francis Fukuyama. Ima danes sploh še kak akademik tako velik vpliv na politike?

V časih Karla Popperja in Isaiaha Berlina, pa tudi nemškega sociologa Maxa Webra, so bile elite precej drugačne kot danes. Predvsem so bile precej manjše in tesneje povezane. Univerzitetno izobrazbo je imelo le nekaj odstotkov prebivalstva, večinoma so bili to moški iz premožnih meščanskih družin. Podjetniške, kulturne in politične elite so hodile v enake šole in imele podobno, večinoma klasično humanistično izobrazbo. Vsak vpliven britanski politik je imel kakega sošolca, znanca ali prijatelja, ki je postal univerzitetni profesor ali ugleden intelektualec. Danes so elite precej bolj heterogene. Vodilni politiki imajo zelo različno izobrazbo ali so celo dokaj slabo izobraženi. Akademske elite imajo zelo malo stika s politiki in gospodarstveniki, pa tudi sama politika je postala bolj birokratska in menedžerska kot državniška.

Ali ni bilo precej drugačno tudi akademsko delo? Bi lahko danes še zaposlili Karla Popperja, da bi na vašem ekonomskem oddelku predaval logično razmišljanje?

Če bi danes predlagal, da bo tako vpliven in samosvoj filozof ekonomistom predaval logiko, bi me verjetno odstavili (smeh). Moj povojni predhodnik je imel veliko več svobode, saj ni potreboval soglasja senata in fakultetnega odbora, preden je zaposlil Popperja in vztrajal, da bo predaval na ekonomskem oddelku. Zaradi takih odločitev so bile britanske univerze v dvajsetem stoletju zatočišče številnih radikalnih in včasih ekscentričnih znanstvenikov, ki so napisali nekatera najpomembnejša znanstvena dela in prejeli številne Nobelove nagrade. To velja še danes, čeprav nekateri kritiki opozarjajo, da Cambridge, Oxford in LSE danes niso več pripravljeni tvegati takšne intelektualne odprtosti.

Ali ni bilo v tistih časih veliko močnejše tudi intelektualno rivalstvo med univerzami? Na LSE ste sprejeli Karla Popperja in ekonomista Friedricha Hayeka, na Cambridgeu pa sta predavala njuna kritika in nasprotnika Ludwig Wittgenstein ter John Maynard Keynes.

Če poznamo biografije tedanjih znanstvenikov in predstojnikov na univerzah, potem vidimo, da njihova rivalstva niso bila samo intelektualna, ampak tudi zelo osebna. Ameriški sociolog Randall Collins je veliko proučeval teorijo konflikta in med drugim postavil zanimivo hipotezo, da so imeli močni tekmeci odločilno vlogo pri vseh velikih prebojih – intelektualnih ali tehnoloških. Brez zagrizenih intelektualnih nasprotnikov boste morda imeli lepo akademsko kariero, ne boste pa ustvarili znanstvene klasike, ki bo ostala aktualna še stoletje po izidu. Brez sovražnikov si vas zgodovina verjetno ne bo zapomnila (nasmešek).

Ima vaš profesor David Graeber dovolj takšnih sovražnikov, da bo postala njegova knjiga Dolg, prvih 5000 let dolžništva (*cf, 2014) nova ekonomska klasika?

Vsekakor upam, da bo navdihnila še več podobno radikalnih knjig. Graeber ni tipičen akademik. Njegov pristop in pogled na ekonomijo sta čisto drugačna kot pri Thomasu Pikettyju in njegovem Kapitalu v 21. stoletju (Mladinska knjiga, 2015). Graeber je antropolog in aktivist, ki je zaradi političnega delovanja večkrat ogrozil znanstveno kariero. Takšni posamezniki so zelo dragoceni, saj je bila radikalna družbena misel v zadnjih nekaj desetletjih preveč omejena na univerzitetne predavalnice. Številni kritični intelektualci so se udomačili v akademskem svetu, kjer so se prilagodili profesorskim službam in objavljanju člankov. Politična levica je izgubila veliko intelektualnega naboja, akademsko okolje pa ni bilo odprto za posameznike, ki so pridobivali izkušnje v sindikatih, strankah in družbenih gibanjih. Sedanja globalna finančna kriza je zato prva kriza v zadnjih dvesto letih, kjer socialistične ideje niso prerasle v množično politično gibanje in željo po družbeni spremembi. Kljub temu pa lahko v ameriški predsedniški tekmi po dolgem času spremljamo kandidata, ki odkrito zagovarja večjo enakost in obdavčenje bogastva. Kar je bilo še v prejšnji kampanji nepredstavljivo – kljub množičnim protestom in gibanju Okupirajmo Wall Street.

Bernieja Sandersa so nasprotniki že označili za socialista. Lahko ameriški politik politično preživi takšno oznako?

Ko se v Evropi pogovarjamo o porastu nacionalističnih in neonacističnih gibanj med mladimi, se ponavadi sprašujemo, kako so lahko pozabili na grozote druge svetovne vojne. Zakaj nas to preseneča? S tistim zgodovinskim obdobjem nimajo nobenega stika, prav tako ne njihovi starši. Nacizem zanje nima enake teže kot za generacije, ki so ga preživele. Pri svojih voditeljih ne prepoznajo nacističnih sloganov, ampak slišijo aktualne in žive politične ideje, ki jih nagovarjajo v sedanjih življenjskih okoliščinah: brezposelnosti, negotovosti in razočaranjem nad državo. Enako velja tudi za socializem. Mladi podporniki Bernieja Sandersa v njegovem programu ne vidijo socializma, ampak politične zahteve, v katerih se prepoznajo. Če bodo konzervativci napadali Sandersa kot socialista, ta nekdanja zmerljivka na njegove sledilce ne bo imela učinka. Kar je velika sprememba za ameriško politiko.

Ko ste v predavanju naštevali največje izzive 21. stoletja, ste izpostavili staranje prebivalstva, preseljevanje v megamesta, begunske in migracijske tokove, spremenjeno naravo dela ter nacionalne in verske konflikte. Kakšna bo v tem svetu vloga sociologov?

Opozarjati politične odločevalce, da človeška družba ni nekaj naravnega in da prihodnost ni določena vnaprej. V resnici lahko edino sami vplivamo na to, v kakšnem svetu bomo živeli. Za takšno odločanje pa potrebujemo zelo veliko znanja, ki ga še nimamo. Tudi zato, ker se sociologi včasih preveč oklepamo klasikov. Ko je Georg Simmel kot eden prvih sociologov razmišljal o življenju v modernih mestih, so imela velika mesta pol milijona prebivalcev, danes jih imajo že več kot 25 milijonov. Max Weber je napovedal, da bo modernizacija prinesla odčaranje sveta, a vidimo, da se vpliv religije in verovanja že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vztrajno krepi. Teoretiki globalizacije so verjeli, da bo komunikacijska revolucija izravnala svet in odpravila razlike med kulturami, vendar je sedanja begunska kriza pokazala, kako hitro so se države vrnile v preteklost: zaprle v nacionalne meje in poskrbele zase. Klasične sociološke analize še vedno ostajajo dragoceni temelji naše stroke, vendar jih bomo morali opremiti z novimi podatki, modeli in koncepti, če bomo hoteli spoznati in razumeti sodobne družbe. Predvsem pa moramo najti intelektualni pogum in razmišljati o pozitivnih družbenih utopijah. Brez njih bo vse naše znanje zaman – kar bi morali najbolje vedeti prav sociologi (nasmešek).