Tiskane izdaje
Skupina povsem izčrpanih in prezeblih moških je v jami pod ostanki poldrugi kilometer dolgega mestnega obzidja kurila ogenj. Zunaj je srdito pihalo. Morje je jezno, kot da bi želelo razbiti še nekaj poslednjih človeških iluzij, pljuskalo in udrihalo ob kamenje in skale. Počasi se je spuščal tesnoben, tih in zlovešč mrak. Znotraj vlažne in od ognja ožgane kamnite jame je bilo manj mrzlo, a možje, vsi po vrsti alžirski migranti, ki so se na modernem splavu meduze evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike znašli na dnu prehranjevalne verige, so se tresli kot šibe na vodi.
V trenutku zavetrja nihče ni izgubljal besed, upanja pa ni bilo več mogoče izgubiti. Nekaj ga je ostalo v Sahari, nekaj v Turčiji, nekaj v Sredozemlju. Preostanek so ukradli evropski (in grški) birokrati. Zgodbe premraženih mož so bile zapisane v njihovem topem, navznoter obrnjenem pogledu nekoga, ki je izgubil tako visoko, da mu niti poraza ni več treba priznati.
* * *
V Grčiji je trenutno ujetih okrog 63.000 beguncev in migrantov, ki ne morejo ne naprej proti »obljubljenim« evropskim deželam ne nazaj na vojna območja. Tisoči že več mesecev čakajo na prvi pogovor po vložitvi prošnje za azil. Mnogim so prošnjo zavrnili z obrazložitvijo, da je Turčija, ki hodi po robu vojne, zanje »varna država«. Med njimi so celotne sirske družine, Afganistanci iz najbolj nevarnih provinc in številni samski moški, ki jih je Evropa pritisnila ob zid brezizhodnosti. Birokratski aparat deluje počasi, v sebi lastnem uničujočem slogu. Uradniki »izpolnjujejo le svoje dolžnosti« – v primeru Slovenije še to ne – in sledijo le črki zakona. Popoln algoritem banalnosti zla ustvarja novo (staro?), razčlovečeno, empatije, sramu, krivde in humanizma osvobojeno, očiščeno Evropo.
Frontna črta evropske vojne
Podobni centri so zrasli na številnih egejskih otokih, ki ležijo v bližini turške obale. Nekaj jih je tudi na celini. A ob taborišču Moria na bližnjem Lezbosu je zaradi nehumanih bivanjskih razmer, slabe hrane, policijskega nasilja in številnih notranjih nasilnih izpadov med različnimi etničnimi skupinami ravno center Vial najbolj zloglasen. Ko sva ga s fotografom prvič obiskala konec aprila lani, je bil tik pred eksplozijo. V centru je potekala gladovna stavka. Oblasti so »strasti« vsaj delno umirile s selitvijo več sto ljudi v begunsko taborišče Souda. To je zraslo ob morju in v neposredni bližini mesta, upravljajo pa ga nevladne organizacije in aktivisti, ki beguncem in migrantom vsak dan prinašajo svežo hrano in jim pomagajo urejati neskončno zapleteno papirologijo.
* * *
Pred devetimi meseci so bili ljudje, ki so ravno prispeli na otok, polni entuziazma, upanja in življenjske s(i)le. Preživeli so vojno in težko pot, prebrodili ponižanja in izbris preteklosti. Celostno so se predali sedanjosti, da bi lahko našli izhod v prihodnost. Danes, po zaprtju Evrope in mrku iluzij, je boleče drugače. Veliko beguncem je sicer uspelo oditi naprej, proti Atenam in nekaterim tudi proti Evropi. Legalno in predvsem ilegalno. A na Hiosu je – izmed približno 3500 beguncev in migrantov – trenutno vsaj nekaj sto ljudi, ki so na otoku v grozljivih razmerah ujeti že več mesecev.
Foto: Jure Eržen/Delo
Pred begunskim taboriščem Souda, ki v neposredni bližini morja leži v dolgem kanalu ob starem mestnem obzidju, ducate ljudi vsak dan ubija čas, čas pa, veliko uspešnejše, ubija njih.
Ljudje govorijo tiho, brez volje, resne motivacije, strasti. Niti jezni niso več. V blatnem in ostro hladnem taborišču ne razsaja le gripa, ampak tudi kolektivna in intimna depresija, ki »odlično« sodeluje z jasno izraženimi simptomi posttravmatskega sindroma. Nekoč, to je zdaj že prazgodovina, ko je bila pot proti Nemčiji in severni Evropi prek tako imenovane balkanske begunske poti še odprta, so begunci predstavljali morje upanja. Danes je ostalo le morje smrti. In razraščajoče sovraštvo.
Pred devetimi meseci je bilo tudi med lokalnim prebivalstvom, ki je zaradi begunske krize ostalo brez turističnega zaslužka, čutiti še nekaj empatije in gostoljubja. Danes ni tako. Empatija in gostoljubje imata omejen rok trajanja – sproti ju je treba gojiti, hraniti, vzgajati. Na Hiosu sta evropska aroganca in atensko ignoriranje gojila, hranila in vzgajala nekaj drugega. Prebudile so se speče neonacistične celice. Padle so, kot marsikje po Evropi, maske politične korektnosti. Padlo je, tako gre to, po najbolj šibkih. Pred dvema mesecema so po begunskem taborišču padale tudi molotovke in skale. Za begunce in migrante mesto – in otok – nista več varna. To jim je bilo zelo jasno dano vedeti. Medprostor med peklom in peklom je – pekel.
Zavrnjen(i)
Dvainštiridesetletni Mustafa Alktibe je v slabih desetih mesecih, kolikor jih je minilo od njegovega prihoda na Hios, postal eden najbolj prepoznavnih obrazov na sicer sivem in neprijaznem egejskem otoku. Krepak možakar, ki je v Alepu v bombnem napadu izgubil ženo in dva otroka, je zaradi odlične angleščine in poudarjene družabnosti priljubljen pri številnih tujih aktivistih, a njegov skoraj fiksen nasmešek niti približno ne more skriti globoke, trajne bolečine.
Mustafa ves čas hodi naokoli. V begunskem taborišču Souda, kjer živi v enem izmed velikih šotorov z oznakami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), ga muči preganjavica. Ne more biti pri miru. Preganjajo ga spomini iz vojne in teža izgube, o kateri noče govoriti. O vsem drugem govori neustavljivo, obsesivno. Preganja ga (ne)gotova prihodnost enega izmed več deset tisočih ujetnikov evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike, ki so po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in podpisu evropsko-turškega dogovora, s katerim je Bruselj usodo ljudi na begu za šest milijard evrov »prodal« Ankari, ostali ujeti v Grčiji. Državi, ki je bila še enkrat žrtvovana na tnalu evropskih oportunističnih, populističnih in egoističnih interesov. Državi, ki jo Bruselj uspešno spreminja v človeško deponijo.
* * *
»Devet mesecev čakanja in poniževanja je bilo dovolj. Čutim, da se mi bo zmešalo. Tu je vse narobe in neumno, vse. Evropa govori o človekovih pravicah. To je farsa! Tu živimo slabše kot poulični psi. Slabše nas tudi obravnavajo. Dovolj je bilo, dovolj! Naredil bom vse, da bom lahko odšel od tod. Kamor koli. A po uradni poti ne bo šlo,« je v zelo slabo ogrevanem šotoru povedal Mustafa. Besede so lile iz njega. Čutiti je bilo, da bi rad predstavil svoj »primer«, vendarle je v Alepu dolga leta vodil uspešno marketinško podjetje. Toda nekaj strukturiranih stavkov se je hitro izgubilo v travmatizirani poplavi nemoči in obupa.
Grške oblasti so Mustafi zavrnile vlogo za azil. Pritožil se je. Znova so ga zavrnili. Ker je po mnenju uradnih Aten in Bruslja Turčija za begunce varna država. In ker je – samski. Samski je, ker mu je vojna vzela družino. A ta »faktor« je za evropske birokrate nepomemben. Odvečen. Prav tako je odvečen podatek, da je Alep porušen. Alep, za katerega je Mustafa do zadnjega, v slogu Sarajevčanov, slepo verjel, da se ga bo vojna izognila. Alep, ki je za štiri leta in pol postal talec tako vladnih sil kot uporniških milic. Alep, kjer je Mustafa zelo hitro izgubil vero v revolucijo, saj so »pametni ljudje odšli v tujino ali pa so jih zaprli, nadomestili pa so jih skrajneži, kriminalci in preprosteži«. Alep, kjer je izgubil vse.
* * *
»Iščem alternativne poti. Veliko jih je. Vsak dan iz Hiosa proti Atenam odide vsaj pet beguncev. Ilegalno, seveda. S tovornjaki, z lažnimi papirji, s pomočjo tihotapcev. A za to je treba imeti denar. Jaz ga nimam več veliko. Računam tudi na pomoč prijateljev. Sem eden redkih, ki je ne glede na katastrofalne razmere pripravljen ostati v Grčiji. Imam veliko znanja, zaupam si, preživel bom. Le da pridem od tod,« je vrelo iz Mustafe.
Foto: Jure Eržen/Delo
Vsak dan našega druženja je imel nov načrt, eden bolj nenavaden od drugega. Neko jutro je ugotovil, da se bo na trajekt za Atene najlažje in najbolj neopazno pretihotapil, če bo s seboj na vrvici peljal malega psa. Ljudje se bodo ukvarjali z njim, njega pa še opazili ne bodo, je strnil svoj bojni načrt. Podatek, da za potovanje po Evropski uniji tudi psi potrebujejo potni list, ga je povsem iztiril. Kljub svojemu širokemu naboru reakcij, metafor in ne nujno okrasnih pridevnikov je ostal zaprepadeno nem.
»Najraje bi odšel v Luksemburg. V slogu Ali Babe, seveda, drugače se ne da. Tam je malo beguncev in veliko denarja. Pot v Luksemburg – skupaj z 'originalnim' potnim listom – stane 4500 evrov. Tihotapci imajo 'meni'. Kamor koli je mogoče priti, posli cvetijo. Kanada – 9000 evrov. Nemčija – 3500 evrov. Francija – 5000 evrov. Velika Britanija – 7000 evrov. Cel paket,« je ob pitju kdo ve že katere kave tisti dan nadaljeval Mustafa Alktibe. Ponoči ne more spati. Bere, razmišlja, brska po internetu in spominih. Zjutraj noče vstati – takoj ko vstane, začne izgubljati denar, je premišljeno strnil postavni mož, ki je na Hiosu zaslovel, ko je v slogu Samsona z dolgimi lasmi pred navdušeno begunsko publiko za seboj vlekel avtobus.
Podoba bi bila težko bolj simbolična.
Ker gora ni prišla do Mohameda, je Mohamed odšel do gore.
Življenje in umiranje na obroke
Pred taboriščem Souda je nastala velika gneča. Moški so se postavili v vrsto za hrano, ženske in otroci so čakali na večerjo. Hrana je čustveno središče in edina uteha skrhane eksistence. Tako je bilo v Auschwitzu. Tako je bilo v gulagih. Tako je bilo na Rabu. Tako je na Hiosu.
»Poskušam ne izgubiti sebe. Izogibam se konfliktom, spoštujem pravila, ne izpostavljam se. Toda to ne pomaga. Tako ne bom prišel od tod,« je dejal 28-letni Omar al Salem iz sirskega mesta Deir er Zur, ki je na Hiosu že pet mesecev. Ko je odhajal iz Sirije, niti najmanj ni pričakoval, da bo v »Evropi« primoran živeti bistveno, bistveno slabše kot v državi, kjer poteka najbolj krvava vojna našega časa.
* * *
Urejeni in čedni »hipsterski« mladenič je imel srečo, da se je na fakulteto vpisal ravno, ko se je začela vojna. Iz Deir er Zura, za katerega so se zaradi bližine naftnih polj v zadnjih letih spopadali tako rekoč vsi ključni igralci sirske vojne, se je preselil v Latakio ob Sredozemskem morju. V mestu, ki je »režimska trdnjava« in v vojni praktično ni bilo dotaknjeno, je Omar vpisal študij ekonomije. Življenje je bilo dobro, čeprav so nevarnosti prežale z vseh strani. Nadzor nad mestom je prevzela mafija – vojni dobičkarji.
Študiral je in delal v restavraciji ter upal, da se bo vojna končala, preden bo on zaključil študij. To bi pomenilo, da mu ne bi bilo treba prijeti za orožje in pobijati sosedov, znancev, prijateljev, sodržavljanov. Omar je doštudiral, vojna pa se še zdaleč ni končala. Vedel je, kaj sledi. Prisilna mobilizacija. Kot sunit v šiitskem mestu je bil preprosto preveč izpostavljen, da bi lahko ostal. Za režim, ki je pobil deset tisoče svojih ljudi, se ni želel boriti. Za milice, ki jih obvladujejo skrajni islamisti, prav tako ne. Kaj dosti izbire ni imel.
Najprej se je odpravil v Kamišli, kurdsko mesto ob turški in iraški meji, kjer so že nekaj časa živeli njegovi starši, a tam zanj ni bilo varno. Pripadniki kurdske milice YPG, ki obvladujejo velik del severne Sirije, mu, sunitskemu Arabcu »vojaške starosti«, niso ravno izrekli dobrodošlice. Odločil se je, da bo sledil svojima bratoma, ki sta po balkanski begunski poti že pred poldrugim letom prispela v Nemčijo. S pomočjo tihotapcev se je prek zadnje leto močno zastražene meje, kjer je pod streli turških »graničarjev« umrlo že več deset Sircev, prebil v Turčijo. Pri sebi je imel premalo denarja, da bi vplačal »klasičen« tihotapski paket, zato se je moral znajti. Tihotapci so ga brezplačno spravili na čoln, a ga je moral sam krmariti do Grčije. Nevede je sprejel nalogo, ki bi ga lahko – kot podizvajalca tihotapcev – spravila v ječo. Nevede je sprejel nalogo, ki ji, prvič upravljajoč motorni čoln, kaj lahko ne bi bil kos. Za 35 ljudi, ki jih je peljal čez morje, bi bile posledice lahko usodne.
Krmarjenje med možnim
Omar v to ne bo kar tako privolil. Preveč je tvegal, da bi sprejel poraz. Je zadnji iz čolna, ki mu še ni uspelo zapustiti Hiosa. To razume kot dokaz, da je še vedno mogoče priti tako v Atene (s tihotapci za 500 evrov) kot v vrsto evropskih držav. Toda Omar je brez denarja. Starši mu ne morejo pomagati. Morda mu bosta, ko bosta kaj zaslužila, lahko pomagala brata. V Nemčiji sta dobila azil in jima gre dobro.
»Že večkrat sem se poskušal prebiti na trajekt za Atene. Od tam gre lažje … Vedno so me dobili. Enkrat sem si pobelil lase, da me ne bi prepoznali. Ni šlo. Nazadnje so se mi policisti prijazno nasmehnili in me samo usmerili nazaj proti begunskemu taborišču. A še bom poskušal,« sirski mladenič ne izgublja upanja, ključne gonilne sile, ki jo evropska birokracija poskuša z vsemi silami zatreti v ljudeh, katerih življenje so pretrgale vojne. V Siriji, Iraku, Afganistanu, ki ga Evropska unija obravnava kot »varno območje«, in tja, kamor je zadnje desetletje pošiljala svoje vojake, zdaj vsak dan deportira begunce. Ljudi, ki bi jih morala zaradi svoje vpletenosti v vojno brez podvprašanja gostiti in oskrbeti, dogaja pa se nasprotno.
Bolj jasne slike o tem, kdo in kaj je današnja Evropa, ni treba iskati.
Drugorazredni begunci
»Nikoli si ne bi mislil, da bom še kdaj v življenju priča takšnim strašnim prizorom, takšnemu poniževanju in uničevanju ljudi,« je pred vkrcanjem na prastari avtobus, ki begunce in migrante večkrat na dan prevaža med namestitvenim centrom Vial in taboriščem v zalivu Souda, dejal v tanko vojaško jakno oblečeni in žilavi 28-letni Šarif Alimi, afganistanski Hazar iz province Gazni. Iz Švedske, kjer živi že pet let, se je sredi novembra vrnil v Grčijo. Na Hios sta namreč pred dvema mesecema in pol prispela njegova starša, ki sta vrsto let preživela begunstvo v pakistanski Quetti, za preganjano hazarsko ljudstvo enem najbolj nevarnih mest na svetu.
Foto: Jure Eržen/Delo
»Moral sem ukrepati. Za menoj so dolga leta migrantskih poti. Zaprt sem bil v številnih evropskih državah, skupaj kar sedemnajstkrat, ne da bi me enkrat samkrat česa obsodili. Najhuje je bilo na Slovaškem, kjer sem v zaporu preživel šest mesecev. Videl sem, kaj je Evropa in kako Evropa dela z našimi ljudmi. Ko sta starša prispela na Hios, sem nemudoma 'zamrznil' dobro službo na Švedskem in krenil proti Grčiji,« je Šarif presenetil z uvodom v svojo zgodbo, ki si zasluži tako knjigo kot film.
V enajstih letih evropskega igranja z njegovo usodo je bil dvakrat deportiran v Iran, enkrat pa v Afganistan, Turčijo in Grčijo. Nikoli ni odnehal. Od blizu je spoznal tudi slovenske policiste, trpko življenje na italijanskih ulicah in francoski rasizem. Sprejeli so ga šele pred dobrimi petimi leti na Švedskem, kjer je hitro dobil službo in si uredil življenje. Danes to ne bi bilo več mogoče – Evropa, kot rečeno, Afganistance vrača domov. Tja, kjer že skoraj štiri desetletja le s kratkimi predahi divja vojna.
* * *
»Nisem hotel, da bi starša doživela mojo usodo. Prišel sem, da ju odpeljem na Švedsko. Za zdaj mi ni uspelo, a ne dvomim, da mi kmalu bo,« je odločen Šarif, ki kljub možnosti spanja v hotelu noči preživlja pri starših v namestitvenem centru Vial. Vsak dan posebej se čez luknjo v ograji splazi v sicer dobro varovani hot-spot, kjer se nikomur ne zdi prav posebej sumljiv. Udobje ga ne zanima. Predan je nalogi. Doživel je vse, kar je mogoče doživeti. Njegov bolečinski prag je nepredstavljivo visok. To je še kako jasno zapisano na njegovem obrazu, obrazu brazd preživetja.
V dneh, ki smo jih preživeli skupaj, je Šarif s svojim švedskim dekletom Zaro, ki se mu je nesebično in z obilo ljubezni pridružilo na »grški misiji«, poskušal starše preseliti v hotel in jim omogočiti vsaj malo udobja in dostojanstva. Tudi za ceno tega, da bi moral znova za zapahe. Prepiral se je s policisti, ki so poniževali starše, migranti, ki so nadlegovali njegove hazarske rojake, in zdravniki, ki v lokalni bolnišnici niso želeli sprejeti njegovega dekleta.
Če ne bi imel evropskega potnega lista, bi Šarif hitro – in dobesedno – izginil z evropskih zemljevidov. Kot švedski državljan se lahko vsaj uradno bori za nekaj, čemur se je še predvčerajšnjim reklo človekove pravice.
* * *
»Odločil sem se, da bomo vsi skupaj živeli na Švedskem, in tako bo. Afganistanci smo drugorazredni begunci. Nihče nas ne mara, še posebej to velja za nas, Hazare, ki smo tujci tudi v lastni državi. Toda to nas ne bo ustavilo. Vidimo se na Švedskem,« se je poslovil mladenič, temeljna priča in poosebljenje evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike.
