Disneylandizacija in hollywoodizacija kulture?

Ob napovedi političnega »vzorca« javnega komuniciranja, ki ga ministrstvo za kulturo, kot je zapisalo na svoji spletni strani (pa tudi v Dnevnikovem Objektivu in Delovi Sobotni prilogi, 18. oktobra), namerava vzpostaviti na »svojem« področju, torej tudi v medijih in pri posameznikih, se človek seveda zdrzne. Vsekakor pa bo o tem treba kaj več reči, ko bosta ministrstvo in vlada tak »vzorec« tudi predstavila. Za zdaj ob tem škandalu lahko rečem le to, da se s politiko, ki napoveduje svoj, torej politični »vzorec« javnega komuniciranja, ne strinjam (in da sem resničnost svojih stališč in pravico do lastnega mnenja kadar koli pripravljen zagovarjati na sodišču).

Morda bo ministrstvo na sodišču, s katerim v svoji »glosi« žuga, tudi pojasnilo, zakaj mi v svojem zapisu očita »nečednosti in konflikte interesov«. Tega namreč ne razumem. Saj preprosto vem, da moja stališča temeljijo izključno na strokovnih in vsebinskih izhodiščih. Vsebinske perspektive, kakršne napoveduje sedanja ministrica, pa so po mojem trdnem prepričanju problematične. Oba njena vsebinska poudarka, torej poudarek na »kulturni industriji« in instrumentaliziranje slovenske kulture v »blagovno znamko«, namreč kažeta na to, da ministrica bodisi ni dovolj informirana bodisi da gre za namero uvajanja v kulturno razvitih državah (Finska, Švedska, Norveška, Danska) jasno presežene in zavrnjene »thatcherjanske« kulturne politike, ki je kulturo podredila trgu. Predvsem neinformiranost politikov pa je v Sloveniji največja nevarnost za kulturo kot javno dobrino.

Slovenska politična opredelitev pojma kultura

Ko sem na pogovoru v Društvu slovenskih pisateljev takrat še ministrsko kandidatko Julijano Bizjak Mlakar vprašal, kako bi politično opredelila pojem kultura, mi je odgovorila, da obstaja vsaj sto petdeset definicij tega pojma. To je bilo z njene strani glede zastavljenega vprašanja vse. Pojasnil sem, da je to o stopetdesetih definicijah pojma kulture seveda znano, da pa slovenska politika vendarle mora slovenskim razmeram in slovenski kulturnopolitični perspektivi ustrezno opredeliti ta pojem, saj je takšna opredelitev nepogrešljivo izhodišče in temelj resne kulturne politike ter nujne kulturne reforme.

Doslej je namreč bilo več kot dovolj programskega leporečenja o kulturi, slepilnih, neuresničljivih programskih spisov in manevrov, ki so preprosto zanemarjali razliko med kulturo in umetnostjo in, delno tudi posledično, razliko med kulturnim trgom in javnim interesom za kulturo.

Resda je ministrica za kulturo v svojih dosedanjih nastopih večkrat poudarila, da se bo zavzemala za kulturo kot javni interes, vendar pa se pri tem v isti sapi opredeljevala za razvoj slovenske kulture v smeri »kulturnih in kreativnih industrij«, torej hote ali ne za model thatcherjanske kulturne politike.

Pri tem je problematično predvsem to, da se ministrica ni opredelila do slovenske kulture kot do javne dobrine – in ravno tako ne do umetniške ustvarjalnosti, ki je seveda nekaj drugega kot kulturna ustvarjalnost v širšem pomenu in kulturna ustvarjalnost za trg. Tako je torej sporočila, da javni interes na področju kulture pravzaprav zahteva uveljavljanje »kulturnih in kreativnih industrij«, kar slovensko kulturno ustvarjalnost odločilno opredeljuje v smeri njene instrumentalizacije ter »disneylandizacije« in »hollywoodizacije«. Zdi se torej, da se nam obeta kulturna politika, ki ne bo razpoznavala in priznavala razlike med biseri in kozjimi bobki – in to nas seveda mora skrbeti.

Kulturna industrija

Problem, ki ga imamo s tako zastavljeno slovensko kulturno politiko, bo bolj jasen že ob hitrem pogledu na Wikipedijo, kjer si lahko vsakdo prebere, kaj (po Theodorju W. Adornu in Maxu Horkheimerju) pomeni pojav, ki se mu reče »kulturna industrija«.

Če torej na kratko povzamem, je glavna naloga tako imenovane »kulturne industrije« trivializacija in marginalizacija globljega, samostojnega človeškega mišljenja in ustvarjalnosti. Svobodno misleč in svobodno ustvarjalen posameznik je namreč lahko sistemu nekih političnih elit nadležen ali celo nevaren. Zato si takšne elite in njihova politika prizadevajo, da tako posameznika kot tudi družbo podredijo obvladljivim in vnaprej znanim vzorcem. Kulturna politika in po njej tudi kultura morata biti ustrezno umeščeni v službo družbenoekonomskega sistema in podrejeni interesu vladajoče elite.

Temu torej služi tako imenovana »kulturna industrija«. Saj je njena poglavitna naloga ustvarjanje umetnih potreb in tem potrebam podrejenih odnosov med ljudmi. Oboje pa je seveda podrejeno tržnosti in profitu. »Kulturna industrializacija« (prek trivialnih filmov, glasbe, literature, mode, oblikovanja itn.) skratka vodi v sistem, ki obvladuje posameznika, ki ljudi spreminja v potrošnike in jim čim bolj onemogoča samostojno mišljenje in svobodno ustvarjalnost. Gre za odkrito zahtevo po uveljavljanju reprodukcije elitam ustreznega sistema in razmerij, pri čemer standardi »kulturne industrije« izločajo, marginalizirajo in izničujejo samostojne, poglobljene kulturne in umetniške prakse in stvaritve, kakršne bi lahko škodovale vladajoči politiki ter njenemu sistemu in eliti.

Umetniki so spričo uveljavljenih trivialnih standardov »kulturne industrije« v največji možni meri prisiljeni zapisovati zgolj površino družbene realnosti, medtem ko jih tista prava, za zunanjimi videzi skrita resničnost ne sme zanimati. Imperativ »kulturne industrije« je namreč kratkočasenje potrošnikov, ki se s tem neutrudljivim kratkočasenjem morajo strinjati in ki se morajo strinjati tudi s tem, da jim o globlji, pravi resnici preprosto ni treba razmišljati. Temeljni pomen takšnega kratkočasenja je namreč osvoboditev od misli, pravzaprav je negacija misli. In nujnost, da na kakršno koli globljo misel, kritičnost, anomalijo, krivico, trpljenje … preprosto pozabiš. Kulturna ponudba z umetniško ustvarjalnostjo vred tako postane prostočasna parodija svobode in kot takšna apologija obstoječega vladajočega sistema.

Skozi »kulturno industrijo« torej vladajoče elite reproducirajo življenje sebi zvestih, medtem ko je kakršna koli avtonomija kulturnega in umetniškega ustvarjanja ter s takšnim ustvarjanjem poglobljenega in svobodnega mišljenja preprosto marginalizirana.

Tako si torej politične in ekonomske elite ravno s tako imenovano »kulturno industrijo« prilaščajo mišljenje ter pravico do trivializacije kulture in umetnosti. Kar pa seveda v vsakem samostojno in svobodno razmišljujočem človeku, še posebej v izvirnem kulturnem ustvarjalcu in umetniku, vzbudi odpor. A tak odpor je nezaželen, zato ga je treba z mehanizmi in standardi ter vzorci »kulturne industrije« čim prej utišati in marginalizirati.

Strokovna opredelitev javnega interesa

Vse to torej pomeni, da imamo z omenjeno prioriteto sedanje kulturne ministrice mnogo večji problem, kot se morda komu zdi. S svojo politiko uveljavljanja »kulturne industrije« se je, kot kaže, odločila marginalizirati samostojno, izvirno kulturno in umetniško ustvarjalnost ter uveljaviti zgolj površinsko, trivialno »kratkočasenje«, spričo katerega ni prostora za kritično, poglobljeno razmišljanje o ničemer – še posebej seveda ne o dejanski naravi, vrednosti ter početju vladajoče politike in elit.

Tudi s kulturo kot »blagovno znamko« je zakoličila smer komercialne in promocijske instrumentalizacije. Pri obojem pa torej očitno prezrla potrebo po jasni politični opredelitvi terminov, kot so umetnost, kultura, javna dobrina in javni interes. Vsega pač ne gre metati v isti koš. Zagotovo pa je pri teh vprašanjih in pri snovanju nujno potrebne slovenske kulturne reforme strokovno kompetentnost ministrice težko pogrešati.

Različni strokovnjaki so namreč doma in v tujini že dovolj jasno izpostavili problematičnost odrivanja kulture na trg. Problematizirali so tudi instrumentalizacijo kulture in njeno izpostavljenost pritiskom komercializacije. Ter poudarili, da politike držav z majhnimi kulturnimi trgi, za katere je pritisk velikih komercialnih trgov preprosto nevzdržen, morajo poskrbeti za jasno strokovno artikulacijo tistih vsebin in z njimi povezanih ciljev, ki kot skupna, nepogrešljiva javna kulturna dobrina zahtevajo skrb javne oblasti.

Slovenska politika (ne samo ministrstvo za kulturo) se torej mora jasno in strokovno utemeljeno opredeliti do tega, kaj je za Slovenijo splošna kulturna javna dobrina, ki zahteva splošno skrb in je ni mogoče prepuščati tržnim tveganjem. Ter tovrstno javno dobrino prepoznati in opredeliti kot javni interes. Šele po takšni politični opredelitvi pa bi bilo mogoče prepoznati partikularne interese različnih skupin in oceniti, kaj od vsega je mogoče podrediti trgu in kaj instrumentalizirati kot »blagovno znamko« ali opredeljevati kot »kulturno in kreativno industrijo«.

Pri tem je seveda bistvenega pomena jasna strokovna opredelitev do umetniške ustvarjalnosti kot javne dobrine in do vseh tovrstnih ustvarjalnosti, ki so lahko ali celo morajo biti opredeljene kot komercialne.

Kulturna politika potrebuje resni raziskovalni program

V Sloveniji je že dovolj dolgo znano, da se slovenska kulturna politika uspešno izogiba razkritju njenih anomalij. Tako politikom kot tudi uradnikom je v interesu, da ne pride do resnega preverjanja njihove učinkovitosti ter do posledičnega izpraševanja in prepiha. Seveda pa je evalvacija dosedanje kulturne politike nujna, če hočemo narediti več kot potreben korak v pravo smer. Res pa je, da si je tudi več kot potrebno pravočasno prevetritev kulturnega ministrstva težko obetati ob ministrici, ki področja in hiše ne pozna – saj je uradništvo trdoživ organizem, ki se zna in zmore ustrezno zaščititi ter brez večjih poškodb preživeti ta ali oni ministrski mandat.

Tako se nam torej obeta, da bo barka, ki se ji reče ministrstvo za kulturo, vsaj še lep čas plula po isti »ruti« in da bo proračunski denar, kot je vsa leta doslej, zmanjkoval predvsem za programe. Vsi vemo, da je denarja za kulturo iz leta v leto manj. Vemo tudi, da bo že v letošnjem letu proračunu za kulturo spet še občutneje zmanjšal. In da se kulturi v naslednjem letu napovedujejo še hujši dodatni rezi. Pri tem se seveda zastavlja vprašanje, za koliko se bodo znižale plače uradnikom in kako bo ocenjena njihova delovna uspešnost.

A to pravzaprav niti ni glavni problem slovenske kulturne politike. Skozi resno raziskavo bi najbrž med drugim prišli do zaključka, da so bili dosedanji kulturni programi ministrstva v glavnem pesek v oči tako slovenski politiki kot širši in zainteresirani kulturni javnosti. Da so služili kot megla za obvladovanje kulturnikov in njihovega nezadovoljstva ter za nedotakljivo neučinkovitost uradništva. In da je politikam vlad ustrezalo, da kulturna politika ni zmogla preboja, ob katerem bi postalo jasno, da je slovenska kultura zadeva vseh slovenskih državljanov in vseh slovenskih politik.

Da pri tem torej ne gre za probleme zgolj kulturnikov. Ampak za problem javne dobrine, ki je ni mogoče politično marginalizirati ter podrejati strankarskim interesom za število ministrstev in število glasov v vladi. Predvsem pa bi se pokazalo, da so nekompetentni ministri ter sekretarji in pristojni uradniki s svojo nesposobnostjo ločevanja med kozjimi bobki in biseri že doslej slovenski kulturi povzročili veliko škode – in da je nadaljevanje teh praks v odnosu do ene osnovnih slovenskih javnih dobrin nedopustno. 

Vlado Žabot, pisatelj