Tiskane izdaje
Živimo v državi, ki ne zna pospraviti črnih gradenj, razen morda s splošno amnestijo, dopušča pa rušenje kulturnih spomenikov. Kljub resornemu zakonu, ki je verjetno eden največkrat na novo napisanih in spreminjanih z namenom, da bi v spreminjajočih se družbenih razmerah dediščino učinkovito zavarovali, drug za drugim padajo prvorazredni kulturni spomeniki: Kolizej in Učne delavnice ZGM Bežigrad v Ljubljani ter zdaj Rakuschev mlin v Celju, nesprejemljivi posegi v romarsko cerkev na Ptujski gori, trmoglava sprememba namembnosti dominikanske samostanske cerkve na Ptuju, neodločnost pri urejanju Plečnikove cerkve v Črni vasi se kaže v nekompetentnem poseganju lastnika v spomenik, za Plečnikov stadion pa smo pravkar spet slišali obljubo, da ga bo dobri investitor lahko poglobil in raztegnil.
Slednji še visi na rešilni bilki hrupne obremenitve, umetnostnozgodovinske argumente in celo z razglasitvijo zavarovani arhitekturni opus Jožeta Plečnika pa smo očitno že davno pometli v smeti. V primeru Rakuschevega mlina je bila pristojna konservatorska služba s številnimi regionalnimi in nacionalnimi dediščinskimi ustanovami skupaj proti rušenju, a ga je ministrstvo za kulturo zabarantalo za 1,7 milijona evrov. Župan je že napovedal, da bo sprožil upravni spor – in se ob sedanji sodni praksi sploh splača ugibati o izidu?
A ta napoved je perverznost, ki presega problematiko. Je samo eden od simptomov razvrednotenja kulturne dediščine kot javne dobrine in obveze, ob kakršne se spotikamo na vsakem koraku. Raven zavesti o njenem pomenu, ki sta jo umetnostnozgodovinska stroka in še posebej njen konservatorski del z velikimi napori ustvarjala tri četrt stoletja, da jo je začela resno jemati tudi politika, je v zadnjih petindvajsetih letih padla z dosežene police in verjetno še ni dosegla dna. Kar smo lahko zgroženi opazovali samo v kapitalističnih državah poveličevanega Zahoda še pred tridesetimi leti, se zdaj dogaja tudi nam.
Cokla v razvoju
Poosamosvojitvena dediščinska zakonodaja je žal fatalistično sprejela splošne težnje poustvarjanja družbene preobrazbe brez kritične distance. Namesto da bi gradila na doseženih vrednotah, ki bi lahko pomenile civilizacijski presežek, je nedomiselno privolila v tuje vzorce. Varstva dediščine se je vedno držal sloves cokle v razvoju. Za to obstajajo razlogi, ki so zagotovo specifični v naši socialistični preteklosti, saj so dediščinske stroke lahko uveljavljale pomen dediščine samo z etičnimi vzvodi, niso pa imele opore v številnih drugih potrebnih zakonskih določilih.
To se je še posebej jasno pokazalo pri gospodarjenju s prostorom. Revolucija je pometla s stavbnim redom, s čimer je kupovala socialni mir v državi »srednje poti«. To, da je bilo mogoče graditi, kjerkoli je kdo podedoval kos zemlje, se nam je maščevalo v nenadzorovani urbanistični ekspanziji, ki danes povzroča probleme v komunalnem urejanju urbanega tkiva povsod na Slovenskem. Najprej ustvarjanje »krasnega novega sveta«, nato pa označevanje »modernosti« sta povzročila, da je vernakularna arhitektura (tradicionalna, avtohtona, funkcionalno učinkovita in preskušena) pri nas samo teoretičen pojem, raziskovalni predmet etnologije in zgodovine, iz katerega nikoli nismo napravili obče civilizacijske vrednote.
Špekulacijske poteze v gradbeni industriji, ki gradi stanovanja za investitorje, ne za stanovanj potrebne državljane, so v preteklosti prenapihnile cene stanovanjskih površin. Posledice se kažejo v četrtih in naseljih iz sedemdesetih in osemdesetih let dvajsetega stoletja, ki spreminjajo vsaj tehnično korektne stanovanjske objekte v brezoblične gmote s prizidki, mansardami in številnimi drugimi improviziranimi načini raztegovanja bivalnih površin.
Občino v vsako vas
Neoliberalna politika si je zastavila za cilj poenostaviti postopke pridobivanja gradbenih dovoljenj in tu ji je predstavljala oviro dediščinska zakonodaja. Zato se je v devetdesetih letih začel proces delitve nekdaj enotnega področja varovanja »naravne in kulturne dediščine« (sintagma iz zakona 1981), ki sta ga leta 1999 zapečatila zakon o varstvu kulturne dediščine in zakon o ohranjanju narave. Ločitev je bila učinkovita, saj sta narava in kultura poslej v dveh različnih vladnih resorjih. Divide et impera je tako postal moto nove politike na tem področju, ki se danes deli še na premično in nepremično dediščino, najnovejša kvantiteta je nesnovna dediščina, in vse to lahko razumemo kot še vedno dejaven proces. Politika si tako na strokovni ravni ustvarja potencialno konfliktne specialistične stroke, ki jih je mogoče manipulirati in izbirati med njihovimi stališči. Nasprotno pa običajno med temi strokami ni koordinacije, ki bi lahko poskrbela za strokovno uskladitev in s tem prepričljivejše strokovno stališče. V zadnjem celjskem primeru je ta potekala samo v sklepni fazi pod dežnikom civilne iniciative, ki pa so jo vendarle servisirali strokovnjaki.
Ena od varovalk, ki je pomagala vzdržati pritiske na spremembe v kulturni krajini, je bila sprememba namembnosti kmetijskih zemljišč. Ta se je skrhala s širjenjem lokalne samouprave, ki je pri nas hipertrofirala z geslom »občino v vsako slovensko vas«! Varovalka je bila v rokah kmetijskega ministrstva, ministrstvo pa v rokah Slovenske ljudske stranke, ki ima v svojih vrstah največ županov. Posledica je seveda: krožišče, Špar in Lidl v vsako slovensko vas, komunalna in storitvena konfekcija, ki se vsiljuje v vedute slovenskih krajev.
Ne samo to, pripravo prostorskih planov premajhnih občin so pogosto obvladovali lokalni zemljiški špekulanti, ki so uveljavljali svojo »demokratično pravico« z oblikovanjem javnega proti strokovnemu mnenju. Nazoren primer sta prestavitev obvoznice v Kostanjevici na Krki in občinski prostorski plan, ki je začel veljati pred letom in pol. Obakrat je stroka morala popustiti »javnosti«. Zdaj je po mnenju krajanov kriva obvoznica, da so poplavne vode višje, kot jih pomnijo najstarejši občani.
Konflikti med nepremično
Med navideznimi konflikti med kulturno in naravno dediščinsko doktrino se lahko spominjamo lip za Narodnim domom, operne rdeče bukve in prav zdaj smo priča prizadevanjem, da na ljubljanski Vegovi ulici zadržijo rekonstrukcijo Plečnikove regulacije ulice ter dosežejo prestavitev poprsij slovenskih glasbenikov, da bi obdržali bukve, ki so že davno razvrednotile urbanistično ureditev. Po spopadu med obema strokama v Sečoveljskih solinah smo še vedno trdno prepričani, da bo prej ali slej prišlo do kapitalskega grabeža sedanjega naravnega rezervata.
Konflikti med nepremično in premično dediščino so se pojavili še vsakič, ko se je pripravljala prenova katere od muzejskih in galerijskih hiš, filharmonije itd. V zadnjih letih so se nasprotovanja med konservatorsko službo in dediščinskimi strokami zelo razmahnila predvsem zaradi rezultatov konservatorske doktrine in prakse v zadnjih dveh desetletjih. Najvztrajnejši kritik politike, službe in doktrine je Umetnostnozgodovinska kronika, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta pri ZRC SAZU. Ta nasprotja so zunanja oblika konfliktov, ki jih povzročajo povsem drugačni, prikriti interesi kapitala.
Duh ušel iz steklenice
V »policentričnem« sistemu neodvisnih pokrajinskih zavodov so sicer obstajala tudi korupcijska tveganja. Včasih jih je bilo mogoče prepoznati v internih nesoglasjih in manj v javnih polemikah, ki se jih sedanje generacije v stroki niti ne zavedajo več. Nesoglasja pa so še vedno bila veliko manjša, kot so danes, ko se je spomeniškovarstvena služba reorganizirala in izolirala v enotno službo. Rezultati niso bili vedno optimalni, duh pa je ušel iz steklenice v aferi Robbov vodnjak.
Robbov vodnjak, ki je desetletja hranil ne samo številne zavode, urade in posameznike, temveč cele institucije v programih prenove, je na koncu izbruhnil v javnost z organizacijo civilne iniciative, z diskreditacijo stroke in njenih vzvodov in v javne polemike brez primere. Za razumevanje bistva tedanjih nesoglasij je, poleg priznanja, da tedaj restavratorska stroka nalogi ni bila kos, treba prebrati Marjana Rožanca Evangelij po sv. Marku I/8.
Po intervenciji civilne iniciative, s katero se je povezal velik del stroke, se je prestavitev vendarle zgodila. Nato pa je mestna oblast uresničila vse tiste predloge, ki jih je alternativa za ohranitev in situ predlagala: zapora prometa, eksperimentiranje z zaščito vodnjaka, ureditev celotnega trga. Greh strokovne službe tedaj je bil, da je sama dala politiki v roke »nacionalni« projekt velike simbolne vrednosti, ki je presegal zmožnosti obeh − stroke in politike.
Politična kultura brutalne sile
Z zadnjim zakonom, ki ga res iskreno hvali samo še njegova avtorica, je bila spomeniškovarstvena služba poenotena in vključena v državno upravo, pokrajinski zavodi pa so postali organizacijske enote – in ena od njih je tudi Restavratorski center. S tem se je oblikovala navidezno strokovna služba, ki sodi kulturno-politično in organizacijsko v sestavo direktorata za dediščino. Navidezno zato, ker je služba sicer res vsaj po nazivih in naslovih sestavljena iz strokovnih profilov različnih disciplin, vendar deluje po uradniškem načelu državne uprave. Država si je omislila »svojo stroko«. To pomeni hierarhijo podrejenih delovnih mest, kjer nestrinjanje s predpostavljenimi postavlja na kocko delovne razmere in lahko tudi delovno razmerje, še posebej v nekaterih lokalnih okoljih, kjer vlada politična kultura brutalne sile. Vodstvo, kajti glava se v interesu dediščine nikoli ne izpostavi, sprejema odločitve, od katerih je postalo strokovno mnenje samo eden od deležnikov. Enaka reorganizacijska usoda grozi muzejski mreži.
Na mestu neodvisnih strokovnih komisij imamo hierarhijo uradnikov, v kateri se oblikujejo strokovne presoje in odločitve, služba pa je na oblastnih vajetih in tvega, da postane žrtev skušnjave kapitalskega boga. Po zakonu mora lastnik/investitor soglašati z vpisom spomenika v register dediščine; šele tedaj spomenik dobi tudi pravni status varovanega spomenika. Stroka nič več ne določa pogojev, po katerih sme kapital razpolagati s spomenikom, temveč se ustvarja vtis, da zdaj stroka mehča pogoje, da bo investitor prijel vabo in se raje odločil za obnovo spomenika kot za novogradnjo ali da bo celo nadomestil izgubo spomenika s sanacijo nekaterih drugih.
Primer Kolizeja je očiten: zadnji lastnik ga je špekulativno pridobil z védenjem o njegovem pomenu, kar tongue in cheek zanika, in je izkoristil labilnost (nesoglasja) stroke, ki se je v svojem uradniško-izvršnem delu pripravljena »dogovarjati«. Rušenje Kolizeja se je začelo načrtno, ko je Jože Anderlič kupil prvi lastniški delež v njem. Problem je v nezmožnosti zgodnjega odkrivanja dediščinskega raka. Potrebujemo presejalni program.
Z bagrom nad Rakuschev mlin
V teh dneh je padel Rakuschev mlin. Kdo je še pripravljen verjeti, da scenarij pri Kolizeju in Rakuschevem mlinu ni enak? Kljub odporu restavratorske stroke − in v tem primeru tudi službe –, kljub dokazom arhitektov in gradbenikov, ki so torpedirali argumente o varnostnih ukrepih in stroških v povezavi z njimi, kljub protestom civilnih pobud in strokovnih združenj. Regionalna konservatorska stroka je imela jasno in strokovno zdržno stališče, v njem so ga podpirali tudi muzejski delavci in v javnosti številni posamezniki. Med požigom Rakuschevega mlina se je župan v predvolilnem žaru celo zavzemal v njegov prid, a je po tistem, ko ga je evropsko sodišče privilo zaradi omalovaževanja onesnaženja okolja s težkimi kovinami, ki ogroža prebivalstvo, skoraj v hipu odstranil nevarnost za Lidlove stranke.
Cinizem je še toliko večji, ker vprašanje namembnosti Rakuschevega mlina ni od včeraj, ampak je starejše od zraven stoječega Lidla. Namesto da bi v obnovljeni mlin pospravili sodobno trgovinsko predmestno nesnago, so ob spomenik postavili nepomemben konfekcijski zmazek v pričakovanju, da se bo spomenik čez čas umaknil parkirnemu prostoru. Treba je bilo počakati in pri tem morda malo pomagati, da je bilo mogoče razglasiti splošno nevarnost spomenika za okolico.
Študijo je naročil in plačal kar skrbni sosed, da bi zavaroval svoje stranke, župan pa je brez pomisleka in preverjanja takoj poslal bager na fronto in udarniško prehitel rok, ki ga je določila gradbena inšpekcija.
Ugodno: prodam spomenik
S sedanjim zakonom, in v veliki meri že z njegovim predhodnikom, je država, ki jo usmerjajo kapitalski interesi, preoblikovala status dediščine ter privolila v pogajanja in zavlačevanja, ima pa premalo izkušenj in sredstev, da bi se lahko uspešno (v interesu dediščine) pogajala in da bi preprečevala izigravanja zakonov in strokovnih stališč. Predvideva tudi pogoje in načine razlastitve, a v zadnjem desetletju in pol država spomenike − prodaja! Zakon sicer določa, da se državnega spomenika ne sme odtujiti. Ampak samo državnega!
Kolizej, Rakuschev mlin, Plečnikov stadion in še kaj pa niso državna lastnina, temveč lastnina lokalne skupnosti. Ali je ta res lahko brez težav predmet kravje kupčije, kjer država vzame svoj del? Ali kanimo na ta način posredovati vrednote naše skupnosti? Po tem, ko z vedno novimi dokapitalizacijami bank država na plečih davkoplačevalcev odpravlja posledice brezobzirnega grabeža, je sporočilo, kje so naše vrednote, dokaj nedvoumno. Namesto prednostne izrabe obstoječega stavbnega fonda čistimo teren za novogradnje v tesni navezi interesnih skupin v politiki in gospodarstvu.
Spomnimo se samo zdrah okrog selitev kriminalistične policije in nekaterih ministrstev v (z bančnimi krediti) novozgrajene stavbe. Tudi ministrstvo za kulturo raje biva v najeti trgovini z barvami in laki kot v obnovljenem kulturnem spomeniku!
Spopad strok
Umetnostna zgodovina ali katera koli druga dediščinska stroka ne more nikoli biti v nasprotju s konservatorsko. Problem nastane, ko se glasniki posameznih strok spopadejo pred javnostjo in ko se konservatorska služba začne obnašati kot posvečena sekta, češ, konservatorstvo je še vse kaj drugega od obnavljanja spomenikov.
In ta »vse kaj drugega« se nanaša predvsem na manipulacijo kapitalskih interesov in prepletanje z interesi konservatorske službe v službi države. Na tej točki pa nastopijo korupcijska tveganja. Ni nujno, da objektivno obstajajo, treba jih je dokazovati, a senca pade na službo, stroko in druge dediščinske stroke. Dvom pade na vse, pojavljajo se legitimni strokovni ugovori in ugovori civilne družbe, v katero se vključujejo strokovnjaki, ki na svojih uradnih položajih ne morejo uveljavljati stališč »po strokovnem prepričanju«, vse to pa v javnosti ustvarja vtis, da stroka ne ve, kaj bi rada, in tako izgublja avtoriteto. Odgovornost vedno pade na stroko in ne nujno na tistega, ki je sprejel odločitev, še manj na tistega, ki jo je usmerjal z druge strani.
Neenotnost dediščinskih strok in odprava avtonomnosti sprejemanja strokovnih odločitev bosta pokopali ne samo dediščino, temveč tudi njene stroke. Dvomim, da bi to koristilo uveljavljanju heritologije kot doktrine, ki naj bi dediščino celostno varovala. Ali si je to celostnost mogoče predstavljati brez spomenikov? Bojim se usode vernakularne arhitekture iz preteklih desetletij.
Prof. dr. Nace Šumi je študentom pred štiridesetimi leti razlagal, da se v kulturni politiki odražajo vsi simptomi delovanja neke družbe. Danes bi svojo tezo posodobil nekako takole: V odnosu do dediščine se odraža vsa beda naše družbene stvarnosti!
Dr. Andrej Smrekar je predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.
