Tiskane izdaje
Sredi junija letos, ob drugi obletnici vojaške ofenzive Ostri udar (Zarb e Azb), je pakistanski premier Navaz Šarif naznanil, da jim je po dolgih letih vojne vendarle uspelo »zlomiti hrbet teroristov«, ki so se skrivali na plemenskih območjih ob Durandovi črti, meji, ki ločuje Afganistan in Pakistan. Predstavniki pakistanske vojske so zatrdili, da je zdaj vseh sedem plemenskih območij trdno pod vojaškim nadzorom. Le še manjši, odročni predeli naj bi bili pod nadzorom upornikov. »Zdaj te [talibske] skupine niso več tu [v Pakistanu]. Ne nadzorujejo vasi, ne nadzorujejo ozemlja. Večina jih je prebegnila v Afganistan. A tu imajo še vedno simpatizerje in ljudi, ki jim pomagajo izvajati napade. Njihovi ljudje so še vedno tu, a ne delujejo tako odprto kot nekoč. Prej jih je bilo mogoče srečati v Vaziristanu, a zdaj to ni več mogoče. Zdaj nas pokličejo iz Afganistana,« pravi Rahimula Jusufzaj, urednik pri pakistanskem časopisu The News, eden najboljših poznavalcev talibskega gibanja na obeh straneh Durandove črte.
Ključna sprememba, ki je posledica vojaške ofenzive v Severnem Vaziristanu in manjših operacij na drugih plemenskih območjih, predvsem v Hajberju, je postopno zmanjševanje števila smrtnih žrtev konflikta. Ker so se večje vojaške operacije že zaključile, talibske skupine pa ne zmorejo več organizirati večjega števila napadov, se trend zmanjševanja števila smrtnih žrtev nadaljuje tudi v tem letu. Po podatkih, ki jih je zbral Center za raziskave in varnostne študije (CRSS), je v letu 2014 zaradi spopadov in nasilja 7611 ljudi – civilistov in pripadnikov vojskujočih se strani – izgubilo življenje. V letu 2015 se je število smrtnih žrtev zmanjšalo na 4654. V prvi polovici tega leta pa je umrlo 1408 ljudi. Ta števila vključujejo tudi žrtve, ki so padle v okviru spopadov med pakistanskimi silami in baluškim separatističnim gibanjem. Kljub temu pa veliko večino predstavljajo žrtve, ki so padle med spopadi s talibskimi skupinami.
Čez mejo v Afganistan
Kljub optimizmu pakistanskih vojaških predstavnikov je jasno, da uporniške skupine še niso premagane. V času vojaških operacij na plemenskih območjih se je veliko članov uporniških skupin zateklo čez mejo v Afganistan. Slabo nadzorovana Durandova črta je dolga približno 2430 kilometrov, vleče pa se čez gorata in puščavna območja, na katerih imajo pakistanske in afganistanske oblasti postavljenih le osem uradnih mejnih prehodov. Čeprav oblasti obeh držav načrtujeta ureditev še dodatnih 18 mejnih prehodov, na meji ostajajo številni predeli, kjer potekajo neuradni prehodi, nenadzorovani, kar talibskim skupinam omogoča nemoteno gibanje z ene na drugo stran. Čez porozno mejo so se tako v Afganistan zatekli borci Talibskega gibanja Pakistan (TTP), združenja pakistanskih talibskih skupin, in borci drugih pakistanskih ter tudi tujih uporniških skupin, ki niso del TTP. Te skupine so našle zatočišče v vzhodnih afganistanskih provincah Host, Paktika, Paktija, Nangarhar, Zabol in Kunar.
Čeprav so uporniške skupine preživele operacije pakistanske vojske, se pri svojem delovanju soočajo z velikimi težavami. Spori med posameznimi frakcijami, ki sestavljajo TTP, so privedli do tega, da je največja frakcija (talibi iz plemena Mesud iz Južnega Vaziristana, ki jih vodi Kan Said Sadžna) izstopila iz gibanja. Iz TTP so izstopili tudi nekateri nižji poveljniki, ki so prisegli zvestobo sirski Islamski državi in zdaj delujejo v njeni afganistansko-pakistanski podružnici, imenovani Islamska država – Korasan. Poleg tega je TTP iz svojih vrst izključil frakcijo, ki zdaj deluje pod imenom Zbor svobodnih (Džamat ul Ahrar). »Ta skupina še vedno trdi, da je del TTP. V letakih in e-sporočilih se še vedno predstavljajo kot TTP – Zbor svobodnih. A TTP se jim je odrekel. Obtožili so jih, da se borijo proti Pakistanu s podporo tujih sil. Obtožili so jih, da se ne borijo za vpeljavo šarije in vzpostavitev prave islamske države v Pakistanu,« pove Mansur Kan Mesud, izvršni direktor raziskovalnega centra Fata iz Islamabada.
Tudi znotraj TTP prihaja do razdorov. Frakcije, ki so formalno še vedno del TTP, na primer Hakimulova skupina in skupina Tarika Afridija, delujejo kot de facto samostojne skupine, ki ne sledijo muli Fazluli, vodji TTP, ampak svojim lokalnim poveljnikom. Čeprav mula Fazlula uradno ostaja vodja TTP, so njemu lojalni borci aktivni zgolj na območju Malakand, od koder on tudi izhaja. Ostale frakcije nadzorujejo svoja ozemlja, kjer delujejo samostojno. »Ta razmerja so zelo spremenljiva. Gre za to, katera frakcija se bo vzpostavila kot vodilna med pakistanskimi talibi. Ne gre toliko za razlike v ideologiji, ampak za to, kdo bo nadzoroval resurse, ki jih imajo,« pravi Amina Kan, raziskovalka na Inštitutu za strateške študije v Islamabadu (ISSI). Kljub notranjim sporom, dodaja Kanova, skupine še vedno delujejo skupaj, če je treba. »Ko menijo, da imajo skupen cilj, delajo skupaj. Ko menijo, da so njihovi interesi različni, se razdružijo.«
»Pakistan si ne more privoščiti tega, da si ustvari še enega sovražnika. Hakanijeva skupina ni nikoli predstavljala grožnje Pakistanu. Bilo bi zelo neumno, če bi Pakistan izvedel operacijo proti Hakanijevi skupini,« pravi Amina Kan, raziskovalka na Inštitutu za strateške študije v Islamabadu (ISSI).
Poleg napetosti med posameznimi frakcijami, ki sestavljajo TTP, se pojavljajo tudi spori med poveljniki znotraj teh frakcij. Kot so opozorili na raziskovalnem centru Fata, Hakimulovo skupino – poimenovano po Hakimuli Mesudu, nekdanjemu vodji TTP, ki je bil ubit v napadu z ameriškim brezpilotnim letalom novembra 2013 – vodi Šahriar Mesud, a njegovi poveljniki delujejo samostojno. To skupino pretresajo notranji spori, ki izvirajo predvsem iz pomanjkanja finančnih sredstev. Pred vojaško ofenzivo v Severnem Vaziristanu je Hakimulova skupina velik del svojega finančnega načrta pokrila z denarjem, ki so ga iztržili z ugrabitvami. Ugrabljence – na primer vladne uslužbence, poslovneže, delavce nevladnih organizacij – so zapirali v svoja skrivališča v Mir Aliju in Miran Šahu, dveh največjih mestih v Severnem Vaziristanu. Po vojaški ofenzivi na tem plemenskem območju uporniki, vključno s Hakimulovo skupino, nimajo več varnih zatočišč, ki bi jim omogočila nadaljnje izvajanje ugrabitev, kar je povzročilo izpad njihovih dohodkov. Drugi razlog, ki vnaša razdor v skupino, je odločanje o tem, kakšen odnos naj skupina prevzame do Islamske države, sirske džihadistične skupine. Nekateri poveljniki v Hakimulovi skupini se želijo pridružiti Islamski državi, nekateri temu nasprotujejo.Poleg notranjih sporov je talibske skupine prizadel tudi osip članstva. Ker so bili številni borci pobiti ali aretirani, nekateri pa so se pod pritiskom vojaških operacij odpovedali nadaljnjemu bojevanju, te skupine niso več tako močne kot v preteklih letih. »Talibi iz plemena Mesud, ki jih vodi poveljnik Kan Said Sadžna, imajo med 1500 do 2000 borcev. To je trenutno največja uporniška skupina. Hakimulova skupina ima nekaj sto borcev. Tudi druge skupine, na primer Zbor svobodnih, imajo vse po nekaj sto borcev. Nimajo več skupno na tisoče borcev, tako kot pred leti,« ocenjuje Mansur Kan Mesud.
Se boj proti pakistanskim
Trenutno najbolj aktivna skupina je Zbor svobodnih, ki je nastala z združitvijo talibov s plemenskega območja Mohmand in talibske skupine iz pakistanske province Pandžab. V preteklih mesecih so člani te skupine, ki jo vodi Omar Kalid Korasani, izvedli več napadov na člane pakistanskega represivnega aparata, a njihova primarna tarča so bili civilisti, ki so umirali v bombnih napadih, izvedenih na javnih mestih – javni park, bolnišnica, sodišče. V preteklih mesecih je Zbor svobodnih prevzel odgovornost za oba najbolj krvava bombna napade na civiliste: za velikonočni napad na civiliste v parku Gulšan i Iqbal v Lahoreju, v katerem je umrlo najmanj 72 ljudi, in napad na bolnišnico v Kveti, kjer je umrlo 74 ljudi, večina izmed njih odvetnikov. Kaj sploh želijo doseči z napadi na civiliste? »Ta skupina je bila vedno najbolj nasilna. Za javno mnenje jim je vseeno. Vedo, da se je javno mnenje obrnilo proti njim. Vedo, da ne morejo dobiti te podpore,« ocenjuje Rahimula Jusufzaj. »Želijo pokazati, da so še vedno prisotni. Hočejo pokazati, da lahko udarijo, kjer hočejo, in da je pakistanska vlada nemočna. Hočejo pokazati drugim talibom, da so oni najmočnejša skupina, zato da bi jih prepričali, naj se jim pridružijo.«
Tuji džihadisti
Med uporniškimi skupinami, ki so se pred pakistansko vojsko zatekle čez mejo v Afganistan, so tudi tuje skupine, ki so v preteklih letih našle zatočišče na plemenskih območjih. Med njimi je Hakanijeva skupina, ena izmed najvplivnejših frakcij v afganistanskem talibskem gibanju, ki jo vodi Siradžudin Hakani. Čeprav je zdaj večina Hakanijevih borcev v Afganistanu, ZDA še vedno vztrajajo, da morajo pakistanske oblasti storiti več v boju proti tej skupini. Po mnenju ameriške vlade je pakistanska vojska pregnala člane Hakanijeve skupine iz Severnega Vaziristana, a nekateri od njih naj bi se zgolj preselili na druge lokacije v Pakistanu. Z razlago, da pakistanske oblasti niso bile dovolj aktivne v boju proti Hakanijevi skupini, je na začetku avgusta letos ameriška vlada zadržala izplačilo obroka v vrednosti 300 milijonov dolarjev, ki bi ga Pakistan moral prejeti za svoje podizvajalsko delo v »boju proti terorju.« Ta vsota bi morala biti izplačana iz sklada za podporo koalicije (CSF), iz katerega pakistanskim oblastem letos pripada skupno 900 milijonov dolarjev. V času »vojne proti terorju«, od leta 2002 do 2016, je Pakistan od ZDA prejel že nekaj več kot 14 milijard dolarjev iz sklada za podporo koalicije. Če k temu prištejemo še preostalo vojaško pomoč in pomoč za ekonomski razvoj, je v času »vojne proti terorju« Pakistan prejel od ZDA že nekaj več kot 33 milijard dolarjev.
Po mnenju Amine Kan je bilo vedno iluzorno pričakovati, da se bo pakistanska vojska borila proti Hakanijevi skupini. »Pakistan si ne more privoščiti tega, da si ustvari še enega sovražnika. Hakanijeva skupina ni nikoli predstavljala grožnje Pakistanu. Bilo bi zelo neumno, če bi Pakistan izvedel operacijo proti Hakanijevi skupini. Pakistan si ne more privoščiti, da bi imel za sovražnika TTP in hkrati še Hakanijevo skupino,« pravi Kan. Po mnenju Mansurja Kana Mesuda so ameriške obtožbe proti pakistanskim oblastem zgolj manever, s katerim želijo ZDA preložiti krivdo za svoje neuspehe v Afganistanu. »ZDA in Nato so v Afganistanu od leta 2001. Imajo resurse, denar in orožje. Kako to, da jim ni uspelo zapreti meje? Kako lahko pričakujejo, da bo Pakistan zaprl mejo, če oni tega ne zmorejo narediti? Hakanijevi uporniki so začeli svojo pot v Severnem Vaziristanu, napade so izvajali v Kabulu, a nihče jih ni mogel ustaviti. To je neuspeh obeh vlad – pakistanske in ameriške. Zdaj so Hakanijevi borci v Afganistanu. Njihove hiše in poligoni v Severnem Vaziristanu so prazni,« pove Mansur Kan Mesud.
»Nekateri borci, ki so se naveličali bojevanja, so se predali. A še vedno je veliko upornikov, ki se zavedajo, da je zanje edina možnost nadaljevanje boja, saj jih oblasti iščejo zaradi njihovega sodelovanja v terorističnih dejanjih,« pravi Mansur Kan Mesud iz raziskovalnega centra Fata.
Naslednja tuja skupina, ki je iz Severnega Vaziristana prebegnila na afganistansko stran Durandove črte, je Islamsko gibanje Uzbekistana (IMU), uzbeška islamistična skupina, ki je bila ustanovljena za boj proti nedavno preminulemu uzbeškemu diktatorju Islamu Karimovu. Del borcev te skupine se je zatekel na sever Afganistana, kjer so se pridružili afganistanskim talibom, del borcev pa je odšel v južno afganistansko provinco Zabol, kjer jim je zatočišče ponudila odpadniška frakcija afganistanskih talibov, imenovana Fronta mule Dadule, ki je delovala pod poveljstvom mule Mansurja Dadule. V času, ko je bil v Zabolu, je Usman Gazi, vodja IMU, obljubil zvestobo Islamski državi. Zato so konec lanskega leta talibi sprožili operacijo, v kateri so ubili tako Usmana Gazija in številne njegove borce kot tudi njegovega zaščitnika, mulo Mansurja Dadulo. »Ta skupina [IMU] skoraj ne obstaja več. Kot bojna skupina so bili poraženi. Ženske in otroci, ki so bili s temi borci, živijo pod nadzorom talibov. Tisti borci IMU, ki so se preselili na sever Afganistana, so preživeli, a zdaj so pod nadzorom talibov. Borijo se skupaj s njimi,« pove Rahimula Jusufzaj.Še ena tuja skupina, ki se je zatekla s pakistanske na afganistansko stran Durandove črte, je Islamsko gibanje Vzhodni Turkestan (ETIM), ki ga sestavljajo ujgurski borci, ki so se v Pakistan zatekli pred represijo na zahodu Kitajske. »ETIM ni odšel v Zabol. Zatekli so se pod okrilje talibov, ki jih vodi Sadžna. Zdaj je to zelo majhna skupina, ki šteje največ 300 borcev. Celo Kitajska pravi, da ne predstavljajo prave grožnje,« ocenjuje Rahimula Jusufzaj. V preteklih letih so pakistanske oblasti – tako Amina Kan – predale kitajskim oblastem tudi manjše število Ujgurov, ki so bili ujeti na pakistanskem ozemlju.
Ena vojna ni dovolj
V začetku avgusta letos so pakistanske oblasti objavile podatek, da se okrog 650 Pakistancev bori na tujih bojiščih, med drugim v Siriji, Afganistanu in Jemnu. Pakistanski borci, ki se podajajo v Sirijo, se kot plačanci borijo za različne strani v konfliktu. Na eni strani iranske oblasti novačijo borce v pakistanski šiitski skupnosti in jih pošiljajo v boj na Asadovo stran. V enem od oglasov za rekrutiranje – o tem je konec lanskega leta poročal Reuters – so iskali zdrave moške, stare med 18 in 35 let, in jim obljubili 45-dnevno začetno urjenje ter nadaljnje šestmesečno urjenje v Siriji. Za bojevanje so ponujali mesečno plačo 120.000 pakistanskih rupij (okrog tisoč evrov) in 15 dni dopusta na vsake tri mesece bojevanja. V primeru smrti na bojišču so borcem obljubili, da bodo njihovi otroci dobili plačano izobraževanje, njihove družine pa plačano romanje v šiitske svete kraje v Iranu, Iraku in Siriji.
Na drugi strani se je v preteklih letih manjše število pakistanskih sunitskih borcev pridružilo tudi Islamski državi. »Nekaj ljudi je odšlo v Sirijo, da bi se borili za Islamsko državo, a predvsem zaradi denarja. Islamska država lahko ponudi več kot afganistanski talibi ali TTP. A gre za majhno število borcev,« pravi Amina Kan.
Večni džihad?
Čeprav je očitno, da oslabljene pakistanske džihadistične skupine ne morejo uresničiti svojega glavnega cilja – vzpostavitev pakistanske islamske države, ki bo temeljila na šariji –, se zdi, da ne nameravajo odložiti orožja. »Nekateri borci, ki so se naveličali bojevanja, so se predali. A še vedno je veliko upornikov, ki se zavedajo, da je zanje edina možnost nadaljevanje boja, saj jih oblasti iščejo zaradi njihovega sodelovanja v terorističnih dejanjih. Nekateri borci se tudi bojijo maščevanja ljudi, proti katerim so zagrešili zločine. Ti borci se zavedajo, da lahko ostanejo živi le, dokler bodo imeli orožje v rokah. Če bi položili orožje, bi bili pokončani. Vedo, da jim vlada nikoli ne bo odpustila tega, kar so naredili proti vojski in civilistom,« poudarja Mansur Kan Mesud. Po njegovem mnenju je le manjšina upornikov takšnih, ki nadaljujejo sveto vojno iz ideoloških razlogov. »Ti pravijo, da bodo nadaljevali boj, ne glede na to, ali bo trajal 10, 15 ali 20 let. Verjamejo, da bodo prej ali slej znova prevzeli nadzor nad območji, ki so jih izgubili.«
Napoved za prihodnost? »Trenutno so vladne sile zelo močne. Vojska je povsod. A na vseh predelih ni varno. Grožnja bo ostala. Vojska bo še dolgo na tistih območjih, saj načrtuje gradnjo stalnih vojaških postojank na vseh plemenskih območjih,« pravi Mansur Kan Mesud. V Južnem Vaziristanu, na primer, namerava vojska zgraditi od 40 do 50 manjših postojank, v katerih bo lahko nameščenih od 30 do 50 vojakov.
