Don Blatterone

V sredo ob šestih zjutraj so švicarski policisti vstopili v prestižni hotel Baur al Lab, ki stoji ob obali Züriškega jezera. S seboj so imeli seznam z imeni šestih visokih funkcionarjev Mednarodne nogometne zveze (Fifa), ki so v varovanem raju čakali na petkovo glasovanje za novega (starega) predsednika največje svetovne korporacije in mednarodne organizacije, ki ima več članic kot Združeni narodi (209:193). Sledile so aretacije, pri katerih je bilo presenetljivo le to, da so se dejansko zgodile, nikakor pa niso bili presenetljivi razlogi zanje.

Presenetljivo tudi ni bilo dejstvo, da je do aretacij vodilnih mož Fife prišlo na zahtevo ameriškega pravosodnega ministrstva, ki je ob pomoči Jacka Blazerja, »žvižgača« iz vrst krovne svetovne nogometne organizacije, ki je bil tudi sam do vratu vpleten v koruptivna dejanja, več let vodilo preiskavo o morebitni korupciji znotraj Fife. Med šestimi aretiranimi funkcionarji – preiskava poteka proti štirinajstim – so člani ameriških nacionalnih in regionalnih nogometnih povezav, med njimi tudi podpredsednika Fife Jeffrey Webb in Eugenio Figueredo ter nekdanji podpredsednik Jack Warner. Vodilni Fifini funkcionarji naj bi za podkupnine od leta 2000 naprej porabili okrog 150 milijonov dolarjev. Večina umazanega denarja naj bi bila uporabljena pri »urejanju« izbire prizorišč svetovnega nogometnega prvenstva leta 2018 – to bo v Rusiji – in 2022, ki bo v Katarju.

»Osumljeni za podkupovanja so bili udeleženi v shemi plačevanja nogometnim funkcionarjem, delegatom in drugim predstavnikom Fife. V zameno naj bi dobili medijske, marketinške in sponzorske pravice za nogometne dogodke v Latinski Ameriki,« se je glasilo četrtkovo uradno sporočilo švicarskega ministrstva za pravosodje. Kriminalisti so zasegli velik del Fifine dokumentacije, ameriško pravosodje pa od švicarskih oblasti pričakuje, da bodo aretirane nogometne funkcionarje izročile Združenim državam.

»Nogometna« afera je nemudoma dobila globalne razsežnosti, saj Fifa hkrati deluje kot (nad)država in (nad)korporacija in je do zdaj – skupaj s svojim vodstvom – veljala za nedotakljivo. In to kljub množici škandalov, afer, prevar, tragedij, razkritih finančnih malverzacij, nameščanj rezultatov, stavniških afer in diktatorske strukture, ki je dolgoletnemu predsedniku Seppu Blatterju omogočila, da je na čelu Fife že vse od leta 1998. Če se ni zgodil čudež vseh čudežev in je 79-letni Blatter, ki je že pred štirimi leti obljubil, da letos ne bo znova kandidiral, včeraj v Zürichu dobil še en predsedniški mandat, bo vsemogoči Švicar na čelu Fife ostal do leta 2019.

Zveni neverjetno? Nasprotno! Upoštevajoč Fifin in Blatterjev modus operandi je »politično preživetje« temnega princa svetovnega nogometa, kot so ga poimenovali športni novinarji, nekaj najbolj logičnega. Tudi zdaj, ko je Fifa razkrinkana kot organiziran kriminal na korporativni ravni, se njen predsednik, ki je organizacijo vodil v času vseh njenih največjih afer, niti slučajno ne namerava umakniti. Zanj ne obstaja ne objektivna ne subjektivna odgovornost. Blatterjevega odhoda si ne »želijo« niti člani glasovalne mašinerije (209 elektorjev, večinoma iz »manjših« držav), ki jim je Blatter v zadnjih sedemnajstih letih omogočil vrhunsko kvaliteto življenja in bogatenje brez meja. Njihova hvaležnost Don Blatteroneju, kot so predsednika Fife poimenovali švicarski novinarji, je namreč brezmejna.

Nogomet je pod vodstvom Seppa Blatterja iz dobrega postal fantastičen posel. Blatter je Fifo ves čas vodil kot globalno korporacijo, ki je nad zakonom, človekovimi pravicami in, seveda, tudi nad državami. Ustvarjal je lastna pravila in ob pomoči svojih vrhunsko plačanih lojalistov – večinoma iz tretjega sveta – poskrbel za velik strateški preobrat v nogometnem svetu: pod njegovim vodstvom je Evropa izgubila primat, težišče nogometnih poslov pa se je preselilo tja, kamor se je preselilo tudi siceršnje težišče poslov (in geostrateškega vpliva) nasploh. Zato izbira Rusije in predvsem Katarja, prve države korporacije, za organizatorja prihodnjih dveh »mundialov« zares ni presenetila nikogar. Tako kot ne razkritja britanskega Sunday Timesa, da so katarske oblasti za pridobitev organizacije najbolj prestižnega športnega tekmovanja na svetu bogato podkupovale uradnike Fife in da je do zdaj na gradbiščih stadionov v Dohi umrlo že 1200 delavcev, bolje rečeno – sužnjev.

Blatter, ki sam sebe rad primerja z gorsko kozo, »ki se nikoli ne ustavi«, je le sledil denarju, denar pa je sledil njemu. Algoritem je bil ves čas jasen in … transparenten. In v duhu časa. To je dokazalo tudi lansko svetovno prvenstvo v Braziliji, ki ga je Fifa dobesedno ukradla ljudem in ga podarila korporacijam.

Na dan aretacij svojih najtesnejših sodelavcev je Blatter izjavil, da je bil to težak dan za nogomet. »To je težek čas za nogomet, navijače in Fifo kot organizacijo. Razumemo razočaranje, ki so ga mnogi izrazili. Vem, da bodo današnji dogodki vplivali na številne ljudi. Čeprav so ti dogodki še tako nesrečni, mora biti jasno, da pozdravljamo takšne ukrepe in preiskave ameriških in švicarskih oblasti. Verjamemo, da bodo pomagali pri boju Fife in izkoreninjanju nepravilnosti v nogometu. Te nimajo prostora v nogometu in storili bomo vse, da tisti, ki so vpleteni, ne bodo več v igri. Še naprej bomo delali z odgovornimi organi, delali bomo znotraj Fife, da izkoreninimo nepravilnosti, vzpostavimo zaupanje in zagotovimo, da v svetovnem nogometu ne bo več nepravilnosti,« je dodal in ob tem preprosto pozabil, da so se največje globalne nogometne afere zgodile pod njegovim vodstvom. Morda se bo na to moral spomniti v svojem petem mandatu, ko mu bo pokornost odpovedal kak »zlati pokrovitelj« in se utegne Fifa znajti v dodatnih težavah.

»Blatter je imel na voljo sedemnajst let, da izboljša način vodenja Fife. Skeptičen sem, če bo to kdaj storil. V Švici predsednika menjamo vsako leto. Prepričan sem, da bi Fifa to lahko naredila po sedemnajstih letih,« je v sredo dejal Eric Martin, vodja švicarske izpostave nevladne organizacije Transparency International, ki se bori proti korupciji.

Mojster preživetja, ki ga v času vladavine resneje ni izzval nihče, je odraščal v švicarski vasici Visp. Lokalna legenda pravi, da je bil na svoji osnovni šoli, ki danes nosi njegovo ime, edini z usnjeno nogometno žogo, kar mu je omogočilo soliden status med sošolci. Po srednji šoli se je priključil švicarski vojski, kjer je prilezel do čina polkovnika, ob tem pa vstopil v švicarsko družbeno in poslovno elito, kar mu je v naslednjih desetletjih marsikdaj rešilo kožo. Dolgo časa je aktivno igral nogomet, a nikoli na profesionalni ravni. Nekaj časa je delal v urarski industriji, potem pa se je preselil v športni menedžment. Za nekaj časa je prevzel vodenje švicarske hokejske zveze, kar je bila idealna odskočna deska v svet globalnega nogometa. Leta 1975 je postal tehnični direktor Fife in kmalu tudi njen generalni sekretar. Vodenje Mednarodne nogometne zveze je Blatter, kot rečeno, prevzel leta 1998. Nastopil je čas ogromnih zaslužkov in nikoli kaznovanih prevar.

Vse drugo – vključujoč nikoli do konca raziskane afere – ni zgodovina, ampak sedanjost. In prihodnost. Nikakor ne le »nogometna«. Ali kot je v britanskem Daily Telegraphu zapisal Diego Maradona: »Pod Seppom Blatterjem je Fifa postala sramota za vse, ki imamo zelo radi nogomet. Blatter je dosmrtni diktator. Pravim mu ledeni mož, saj ne premore navdiha in strasti, ki sta srce nogometa. Če je on obraz mednarodnega nogometa, smo v zelo slabem položaju.«