Država za fasado in izza nje
ned, 16.04.2017, 06:00
Država za fasado in izza nje
Nekaj blagih pripomb na državo kot tako, še posebno na čudaštvo pri umevanju te reči na šentflorjanskem.
Londonski Economist je zadnjo številko posvetil temi: zakaj računalniki nikoli ne bodo varni. Odgovor lahko skrčimo približno takole: prvič, ker bodo zmogljivosti »infrastrukture« raznih googlov vselej capljale za navalom storitev; in drugič, ker bo domišljija, zlasti tista belih ovratnikov, vselej prednjačila pred tehnologijo.

Z računalniki bo verjetno približno tako kot z državo, s katero »eksperimentiramo« že od Platona. Kakorkoli jo zgrabiš, vedno se ti izmuzne v nekaj svojega, nepredvidljivega. Zato so morda bile najuspešnejše tiste države, ki jih je nekdo držal za vrat, da so cvilile in jadikovale in so podaniki potem brez pripomb plačevali davke – le na vsakih sto let jim je padla na pamet kaka nova in kajpak že v kali krvavo zatrta revolucija.

Francoski predsednik Charles de Gaulle je najbolj jedrnato komentiral »zgodovino« držav. »Francija, mon général,« je nekega dne zinil neki parlamentarec, »Francija misli, da …« »Če želim vedeti, kaj misli Francija,« je suho odvrnil de Gaulle, »tedaj vprašam sebe.«

Če želimo kaj več vedeti, kako se upravlja država, še ta zgodbica o generalu: De Gaulle je zajtrkoval v Elizejski palači. Pribočnik mu je prinesel jutranje časopise. »Kaj je novega?« je vprašal general. »Mon général, morlaiško prefekturo so nocoj zasedli!« »Glej, glej,« je menil de Gaulle in dvignil pogled. »Kdo pa?« »Nezadovoljni kmetje,« je pomenljivo odgovoril pribočnik. »Kmetje?« je nadaljeval general, ki je očitno mislil na nekaj drugega. »Potem to ne zadeva mene, marveč kmetijskega ministra!«

Seveda, v tem je povedano skoraj vse: ni države brez avtoritete, pa naj bo to kak svetopisemski dokument à la ameriška ustava ali pa markantna osebnost, ki zna združevati, voditi – in tudi kaznovati. Država je v resnici težko združljiva z demokracijo, čeprav ji zagotavlja formalnopravni okvir; z združljivostjo demokracije, svobode in države so imeli probleme že Grki v času Perikleja, največjega atenskega državnika, voditelja demokratske stranke (?).

Periklej je sam bolj prisegal na svobodo kot na demokracijo; verjetno je že tedaj slutil, v kaj vse se lahko izrodi ideal demokracije.

Države so, kot je znano, pozneje nihale po vsej barvni lestvici, od fašizma do komunizma, vključno s tem, da so jih tako ali drugače naposled pogoltnile črne luknje zgodovine. Ampak v svojem času so se izkazale za integrativne »inovacije«, odvisno pač od vsakokratnih družbenih razmer in razmerij. Zdaj smo, na primer, pri silovitem napadu mednarodnega kapitala (karkoli to pač je, očitno pa je) na države, ki so lahko kot take, nekoliko »zastarele« institucije še zadnji obrambni jarek neke kulture, ki izgineva.

Stefan Zweig bi to družbo poimenoval včerajšnji svet, vendar je v njegovem času odpljusknilo predvsem vrednote, manire, omiko itd., najbolj robustna družbena »infrastruktura« pa se je obdržala.

Zdaj smo seveda v drugih časih, ko gre zares hudo za nohte. Naomi Klein to opisuje v svoji Doktrini šoka; gre za opis razmaha uničevalnega kapitalizma, ki se ne more končati drugače – kot s samouničenjem! Začelo se je v Južni Ameriki in s tamkajšnjimi »terapijami« Miltona Friedmana in njegove čikaške šole, prva žrtev pa je bil Čile, dotlej skoraj vzorna in celo dobro stoječa država, ki jo je bilo zaradi rudnih bogastev treba sleči do nazga. Ja, kjer je kapital, ni prostora za dva, za ferrari in buldožer.

Odpiranje vseh ventilov kapitalu se nadaljuje, lahko se ozremo samo do Bruslja, ki nam vsiljuje in prodaja pakete neoliberalne robe vseh vrst, najraje v embalaži raznih »direktiv«. Oprostite, ampak sistem na podlagi direktiv, korenčka in palice, ne more dolgo delovati.

Odhod Velike Britanije iz EU bi moral biti poučen, da si še kdo želi svoje države in njenih tradicij, ne pa neke EU-enolončnice. In to seveda ne more biti demokracija v modernem smislu razsvetljenstva.

Sedanji trend kaže, da se bodo države vsaj še nekaj časa obdržale in se ne bodo kar tako razblinile v neki skupni evropski kvaziidentiteti. Moj bog, kaj pa imata skupnega, recimo, Danska in Romunija, razen kake občasne nogometne tekme?! Odhod Velike Britanije bi moral biti povod za hudega moralnega mačka vodilne evropske garniture, ta pa se še naprej šopiri, kot da se ni bilo nič pripetilo. V resnici gre za dogodek, pravzaprav proces, ki ga birokrati v Bruslju še niso zaznali: krepitev držav in njihove samozavesti se utegne spet poglobiti, recimo vsaj približno tako, kot se je dogajalo s Slovenijo pred osamosvojitvijo.

Brexit, mimogrede, ni tako voden in plehak dogodek, da bi ga Juncker & Co smeli jemati z vzvišeno aroganco. Je svetovna zadeva s komaj predvidljivimi posledicami (Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, Južna Afrika itd.). In ko se bo to naslednjič »pripetilo« pri kaki navidezno manj pomembni članici – kaj potem?

Morda je treba biti pozoren na članice t. i. višegrajske skupine, ki so zelo »previdne« do bruseljskih »božjih zapovedi«, torej vseh neživljenjskih navodil, vendar ne stisnejo takoj repa tako kot Slovenija. Če odmislimo prevladujoče članice (Nemčija, Francija), je kar nekaj držav z zelo močno identiteto, nekatere, ki so vezivo Evrope (Švica, Norveška), pa se niso pripravljene včlaniti, čeprav plačujejo kot vse druge.

V vsem tem vrtincu Slovenija ne more biti nič posebno posebnega, je pa vsaj za nas zanimiva, ker miga z repom čisto po svoje. Okoliščine kar kličejo, da je treba okrepiti vse državniške atribute (vojska, policija, državna varnost, sociala itd.), dogaja pa se seveda prav nasprotno: če ne bi bilo trdoživega gospodarstva, bi se sistem sam v sebi sesul, ker ga v resnici nihče ne zna upravljati. Nimamo de Gaulla.

V nasprotju s tem, da bi država morala najprej graditi svojo »konstrukcijo« navzven, torej za moč navzven (recimo kot Pompidoujev center v Parizu), se izgublja v nekakšnih notranjih reorganizacijah, ki jim ni videti ne konca ne kraja. Recimo razprodaja državnega premoženja. Oblast si je zamislila razprodajo tega premoženja, ne da bi zakoličila vsaj glavne koordinatne točke v temeljih tega podviga: Kdo ali kaj je država? Katero premoženje ji torej pripada? Zakaj je prav njeno in nikogar drugega?

Tako lahko vrtamo v nedogled, ampak dejstvo je, da »država« vse skupaj razprodaja (osrednje letališče, edinega letalskega prevoznika, banke, telekom, celo edino pristanišče – torej materialno substanco svojega prebivalstva), to pa se dogaja kot v nekih virtualnih svetovih, ki niso razumljivi niti drugim. Država, karkoli že to je, si je doslej omislila že nekaj eksotičnih tržnic, kjer razprodaja vso navlako, ki ji je bila prišla pod roke – ne da bi se ji bilo treba kazati v vlogi predmestne branjevke. Menda tako zahtevajo tudi v Bruslju, kajti fasada pač mora ostati, vsaj za nepoučene.

Tako se je država na šentflorjanskem (to reč bi se dalo z nekaj truda tudi personificirati) doslej kameleonsko skrivala že za različnimi kraticami: Kad, Sod, SDH … Vse te institucije so bile vselej v lasti »države«, stoodstotni lasti, kar utegne biti celo zanimivo, dokler hobotnica ne začne gristi lastnih lovk. In prav to se je te dni pripetilo, ko je vlada napovedala, da bo SDH odvzela večino premoženja, torej Zavarovalnico Triglav, Pozavarovalnico Sava, Savo, Petrol, Krko, Loterijo Slovenije, Luko Koper itd.

No, tu pa smo že na nevarnem območju incestoidnosti. Kardelj je nekoč imel suicidno videnje države – odmiranje, sedanji kader na oblasti pa je poskrbel, da na šentflorjanskem res nikoli ne bo dolgčas.


Država za fasado in izza nje

Soba Rite Mae West Salvadorja Dalíja v Pompidoujevem centru. Foto: Benoit Tessier/Reuters

Prijavi sovražni govor