Dušan Plut: Okoljska neodgovornost svetovne trgovine

Sedanji model svetovne trgovine je empirični primer ortodoksne svobode trga brez socialnih in okoljskih uzd.

Objavljeno
17. april 2015 15.04
 Dušan Plut
Dušan Plut

Hitra rast svetovne trgovine povzroča globalne, regionalne in lokalne gospodarske, finančne, okoljske in socialne posledice. Gospodarsko, zaposlitveno in finančno izjemno pomembno področje zunanje trgovine držav je tako upravičeno postalo eno od ključnih globalnih bojišč dveh osnovnih konceptov ureditve sveta do srede 21. stoletja: »svobodne«, proste svetovne trgovine ter pravične in sonaravne svetovne trgovine.

Sedanji model svetovne trgovine je empirični primer ortodoksne svobode trga brez socialnih in okoljskih uzd. Svetovna trgovinska organizacija (WTO), ustanovljena leta 1994 (vanjo je vključenih okrog 160 držav), je bila namreč zasnovana s ključnim ciljem globalnega širjenja trgovine, njen temeljni mehanizem pa je odprava ali zmanjševanje carinskih in drugih ovir ter odprava subvencij izvozni industriji. Glede na temeljne principe proste trgovine WTO (in njenega predhodnika – GATT) države ne morejo omejevati izvoza, razen v izjemnih primerih, kot sta zaščita zdravja in varnost državljanov. Okoljski in socialni standardi, ki se nanašajo na način proizvodnje dobrin in storitev, niso ključni dejavniki pravil svetovnega trgovanja. Kapitalskim avtoritetam WTO se zdijo sumljive že same možnosti »zelenega ali socialnega protekcionizma« posameznih držav; po njihovem mnenju naj bi npr. strožje okoljske regulacije uporabljale kot nedovoljeno trgovinsko omejitev za zaščito domače industrije. Okoljske nevladne organizacije pa upravičeno opozarjajo, da odgovornost za okoljsko politiko ne sme biti zgolj na strani vlad držav, kar še zlasti velja za mednarodne in globalne okoljske probleme zaradi mednarodne trgovine.

Svetovna trgovina je s številnimi mednarodnimi sporazumi zasnovana in organizirana po diktatu zahodnih mednarodnih korporacij in kapitalske elite, dobički trgovanja pa so geografsko in socialno skrajno neenakomerno razporejeni. Dejstvo je, da se je zgolj v obdobju 1986–2005 delež svetovne trgovine v svetovnem BDP povečal za 27 odstotkov. A revnim prebivalcem, neposrednim proizvajalcem dobrin in kmetijskih pridelkov ter perifernim državam so trgovske in gospodarsko-finančne ter politične elite dovolile le drobtinice ogromnih dobičkov svetovnega trgovanja. Obenem so v številnih državah v razvoju ozko tržno in po diktatu vplivnih multinacionalk zasnovani mehanizmi svetovnega trgovanja uničili lokalno gospodarstvo, zmanjšali lokalno eksistenčno pomembno kmetijsko pridelavo in lokalno trgovino.

Okoljska naglušnost mehanizmov svetovnega trgovanja

Bila bi nekorektna navedba, da so svetovna trgovina in vsi mednarodni trgovinski sporazumi povzročili zgolj okoljsko in socialno negativne učinke. Mednarodna trgovina je v določenih primerih zmanjšala okoljsko sporne subvencije, spodbudila rabo okoljsko prijaznejših tehnologij, rabo obnovljivih virov energije itd. Vendar so okoljske koristi svetovnega trgovanja prav zaradi zavestno omejene ekologizacije pravil svetovne trgovine bistveno manjše kot okoljske negativne posledice. Okoljska naglušnost in medgeneracijska slepost uveljavljenega modela količinsko stalno rastoče »proste« svetovne trgovine (in svetovnega gospodarstva) je eden od ključnih razlogov, da človeštvo že za 50 odstotkov presega zmogljivost planetarnega okolja, tvegano spreminja globalno podnebje, pritlehno izčrpava okoljski kapital naših otrok in vnukov ter brezobzirno iztreblja druge vrste.

Samo po sebi se zastavlja širše vprašanje o do okolja neprijaznih, celo sovražnih pravilih WTO, ki med drugim onemogočajo učinkovitejšo zaščito gozdov (zunanji okoljski in podnebni stroški sečnje gozdov niso vključeni), globalnih podnebnih sprememb (zaradi zunanje trgovine nastale emisije toplogrednih plinov) itd. Osnovni princip svetovne trgovine je njena stalna rast in povečanje dobičkov ne glede na širše okoljsko negativne posledice (mednarodni zunanji okoljski stroški proizvodnje in potrošnje), različne interpretacije zelo splošnih okoljskih omejitev v pravilih WTO (npr. 20. člen) pa sprožajo dolgotrajne meddržavne spore. Pravila svetovne trgovine zmanjšujejo suverenost posameznih držav pri izvajanju lastne okoljske in socialne politike. Brezobzirna svetovna konkurenčna tekma na prostem trgu pa države sili v zmanjševanje okoljskih in socialnih standardov, celo v samomore. Tako je v obdobju 1997–2009 je po navedbah Garryja Leecha (2012) več kot 216.000 indijskih kmetov naredilo samomor, ker niso dosegli obljubljenih donosov. Ključni razlogi so bili obupanost zaradi velikega zadolževanja njihovih kmetij ob splošnem prehodu h gojenju izvoznih kmetijskih pridelkov, spremljalo ga je uvajanje gensko spremenjenih semen (Monsanto).

Mednarodna trgovina hkrati povečuje rabo energije za prevoz blaga, v ceno uvoženih izdelkov pa ne vključuje neposrednih okoljskih stroškov trgovine, kot so krčenje gozda, erozija prsti, zmanjševanje biotske raznovrstnosti itd. Globalne, mednarodne okoljske, ekosistemske (zmanjševanje storitev okolja) in medgeneracijske škode tako zasnovanih mednarodnih trgovinskih sporazumov pa v tradicionalne ekonomske izračune stroškov in koristi trgovanja niso vključene. Globalizacija trgovine prav tako ustvarja povratne okoljske učinke, tako so npr. določeni pesticidi prepovedani v gospodarsko razvitih državah, hkrati pa je dovoljen njihov izvoz v države v razvoju. Ta država pa lahko s pomočjo nevarnih pesticidov proizvedene pridelke izvozi nazaj v državo, ki jim je pesticide prodala ...

Sedanji neoliberalni model svetovne trgovine in pritiski za privatizacijo okoljskih virov gredo z roko v roki. Geograf Bill Moseley s sodelavci (2014) navaja, da je Svetovna trgovinska organizacija skupaj z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko tudi zagreti zagovornik privatizacije vodnih virov. Oskrba z vodo je s 400 milijardami dolarjev letnega prometa postala zelo velik globalni posel. Tega si želijo prilastiti močni globalni vodni karteli, ki želijo v prihajajočem obdobju globalnega pomanjkanja vode prevzeti vse niti svetovne trgovine z vodo kot ključno strateško surovino 21. stoletja. Izkušnje s privatizacijo v razvitih državah in državah v razvoju v večini primerov kažejo, da se je cena vode povečala, kakovost vode pa poslabšala.

Ekspanzija kapitala prek neoliberalne globalizacije in sedanjega modela svetovne trgovine pa ni omejena zgolj na razlaščanje in privatizacijo fizičnih entitet, kot so zemlja in podjetja v javni lasti, temveč se je razširila tudi na nematerialni svet intelektualne lastnine. V okviru režima Svetovne trgovinske organizacije o pravicah intelektualne lastnine je bilo korporacijam dovoljeno patentirati semena, zdravila in znanje, ki so tradicionalno veljali za dobrine, ki pripadajo vsem.

Okoljske čeri čezatlantskega trgovinskega sporazuma

Sedanje svetovno gospodarstvo in svetovna trgovina sta torej svetlobna leta oddaljena od okoljsko, socialno in medgeneracijsko odgovornega ravnanja. V tej luči, tako z globalnega kot nacionalnega vidika, je torej treba obravnavati pred očmi državljanov skritih, tajnih pogajanj pripravljanja mednarodnih trgovinskih sporazumov. Združeni profitni interes velikega kapitala želi s čezatlantskim sporazumom (TTIP) med ZDA in EU pod krinko t. i. poenotenja okoljskih standardov na obeh straneh Atlantika dejansko zmanjšati doseženo raven evropskih okoljskih standardov. Multinacionalke kot privilegirani veliki investitorji predlagani sporazum postavljajo nad pravice držav glede strožjega varovanja okolja, zaščite lastnih naravnih virov. S prostocarinskimi sporazumi korporacije postopoma pridobivajo mednarodni pravni status, kot ga imajo suverene države, saj lahko ne le tožijo državo, ampak dejansko tudi odločajo, pred katerim tribunalom bo potekalo sojenje. Če bi države npr. s strožjimi okoljskimi zahtevami zaradi ogroženega varstva zdravega okolja ogrozile predvidene visoke dobičke mednarodnih korporacij, lahko te s predlaganimi »mehanizmi za zaščito investitorjev« sprožijo celo sodne spore in državo tako prisilijo v opustitev strožjih okoljskih pravil trgovanja. Države bodo odgovorne in prisiljene plačati ceno za povzročeno »finančno trpljenje« tujih korporacij!

Interes kapitala bo v čezatlantskem sporazumu tudi nad interesom dolgoročnega varovanja okolja, nad interesi zaščite eksistenčno pomembnih virov okolja za naše otroke in vnuke! Nobelovec, ekonomist Joseph Stiglitz, opozarja, da bo sporazum koristil le ameriški in mednarodni eliti – seveda na račun vseh drugih, tudi dodatnega izčrpavanja okolja!

Mehiške izkušnje sporazuma Nafta (ZDA, Kanada, Mehika) bi nam lahko bile v poduk: npr. o izgubi enega milijona delovnih mest v obdobju bolečega prilagajanja na zahteve sporazuma, o zamolčanih posledicah selitve »umazane« industrije iz ZDA v Mehiko, o propadu številnih mehiških kmetij zaradi uvoza cenenega ameriškega žita, gensko spremenjene hrane itd. Ameriška korporacija Metalclad je tožila Mehiko, ker ji mestne oblasti Guadalcazarja zaradi varovanja okolja, zaščite zdravja ljudi in protestov domačinov niso dale obratovalnega dovoljenja za shranjevanje nevarnih odpadkov. Obenem pa na drugi strani zaradi odredb WTO ZDA niso mogle preprečiti uvoza morskih kozic iz držav, ki so uporabljale ribolovne metode, ki so pokončale ogrožene morske želve.

Prevedimo za širše razumevanje posledic čezatlantskega »partnerstva« – to je zgolj eden od številnih frontalnih neoliberalnih miniranj sicer že hirajočega evropskega modela socialne in primerjalno bolj trajnostno sonaravno naravnane EU! Prek načela večjega »poenotenja« standardov trgovanja, iskanja »optimalnosti« trgovinske izmenjave se slabo skriva namen, da se EU prilagodi nižjim okoljskim socialnim in potrošniškim standardom ZDA. Gre za neoliberalno strategijo postopnega osvajanja terena; temu bosta »po odpravi birokratskih ovir za trgovanje in naložbe« v drugi fazi kmalu sledili zahteva obsežne privatizacije javnih storitev in zahteva o neovirani prodaji gensko spremenjene hrane na naših policah trgovin, potem pa kmalu še zahteva multinacionalk za kolonizacijo vodnih virov in drugih eksistenčno pomembnih okoljskih virov posameznih držav. Razprodaja Slovenije, izguba njene ekonomske in okoljske suverenosti bo tako zaključena!

Prek TTIP želijo ZDA z generično proizvodnjo hrane osvojiti evropske trgovske police. Slovensko kmetijstvo, katerega ključna naloga je ne le proizvodnja zdrave, kakovostne hrane, temveč tudi ohranjanje slovenskega podeželja in poseljenosti, bo še bolj nemočno pred nelojalno, okoljsko in družbeno neodgovorno tujo konkurenco. Močnik (2014) opozarja, da je slovenski parlament z dopolnitvijo ustave (člen 3 a) sam sebi odvzel možnost, da bi npr. glasoval proti prenosu izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije.

Za okoljsko odgovorno in pravično svetovno trgovino

Sporazum TTIP je v interesu neoliberalne, ne pa trajnostne EU, ni v okoljskem in socialnem interesu Slovenije, to pa potrjujejo tudi sodobni ekonomski izračuni. Zato je upravičeno (?) pričakovanje, da bodo vlada, državni zbor, državni svet in poslanci evropskega parlamenta zahtevali prekinitev pogajanj o (po mnenju pisca) večplastno škodljivem čezatlantskem sporazumu. Slovenski vladi predlagam, da vloži ves trud v nujno radikalno preoblikovanje delovanja Svetovne trgovinske organizacije, za opredelitev in udejanjanje trajnostno sonaravno zasnovanih globalnih mehanizmov za pravično, okoljsko in medgeneracijsko odgovorno svetovno trgovino. WTO mora čim prej kot obvezne (ne pa prostovoljne) sprejeti stroge okoljske in socialne trgovinske standarde (uvodoma vsaj na ravni standardov EU), to je prvi pogoj za pravično in medgeneracijsko odgovorno svetovno trgovanje, ključna je:

1. Sistemska uvedba in postopna harmonizacija okoljskih ter socialnih standardov WTO (svetovne trgovine): načelo pravičnosti (poštena, dostojna cena za proizvajalce hrane in vseh dobrin, radikalno znižanje dobičkov posrednikov v trgovski verigi, strogi in za vse obvezujoči socialni, delovni standardi itd.) in načelo okoljske oziroma posledično medgeneracijske odgovornosti (strogi in za vse zavezujoči okoljski standardi, organizacija proizvodnje, prodaje in potrošnje v okviru zmogljivosti okolja, upoštevanje virtualne vode in emisij toplogrednih plinov v izvoženih izdelkih itd.).

2. Ustavitev procesa deregulacije svetovne trgovine (interes velekapitala in multinacionalnih podjetij): namesto tega je potrebna zaščita poštene svetovne trgovine, človekovih pravic, socialnih pravic, zaščita okolja – njihova zaščita mora postati ključni cilj trgovinskih sporazumov.

3. Preusmeritev ekonomij od izključnega zadovoljevanja izvoznih ciljev v korist proizvodnje, ki najbolj zadovoljuje lokalne trge (glokalizacija namesto enostranske globalizacije gospodarstva in trgovine): dvig prehranske samozadostnosti evropskih držav in regij, večja vloga lokalnih živil, okrepljena samozadostnost številnih geografskih območij, bioregij, lokalni trgovinski sporazumi, rast podjetij v lokalni lasti.

Okoljsko prepotrebne temeljne spremembe svetovne trgovine ni mogoče doseči znotraj dereguliranega kapitalizma, tržni fundamentalizem neoliberalizma je postal največji sovražnik zdravja planeta in prihodnjih rodov, zato je nujna tako ekosocialna sprememba gospodarstva prostega trga kot svetovne trgovine.

In rezervni scenarij EU? Če ne bo možna globalna ekologizacija in socializacija svetovnega gospodarstva in pravil WTO, naj se vsestransko presodijo vse posledice alternativne strategije EU, da ne bo uvažala blaga, ki bo proizvedeno na račun grobega izkoriščanja delavcev in okolja. EU naj se torej pripravi še na možni scenarij, da uvede t. i. ekosocialni protekcionizem npr. glede tistih izdelkov iz Kitajske, ki so »konkurenčni« zaradi zdravstveno škodljivega industrijskega onesnaževanja in/ali kratenja osnovnih socialnih standardov zaposlenih. Ta pa zahteva tudi energetsko, vodno in prehransko samooskrbo EU, ki je glede na njene naravne potenciale realna. To še zlasti velja tudi za Slovenijo, ki prvič v zgodovini razpolaga z obilico obnovljivih naravnih virov za trajnostno sonaravni razvojni preboj in varno stopnjo samooskrbe!


Prof. dr. Dušan Plut, Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije