Tiskane izdaje
Sodniki nemškega ustavnega sodišča se ukvarjajo z neštetimi aktualnimi vprašanji nemške družbe in vprašanje zakonskih zvez, običajnih ali istospolnih, je le eno od njih. Kljub temu pa je ustavna sodnica Susanne Baer za mnoge pravi naslov prav za te dileme, saj se 51-letna profesorica berlinske univerze Humboldt že dolgo ukvarja z vprašanji enakopravnosti žensk in istospolnih.
V uradnem življenjepisu nemške ustavne sodnice Susanne Baer piše, da živi v partnerski zvezi in tudi sama nikoli ni skrivala svoje homoseksualnosti. In otroci? »Imam veliko družino z desetimi nečaki in nečakinjami, to me popolnoma izpolnjuje,« odgovarja z nasmehom.
Slovenci bodo na referendumu odločali, ali zakonska zveza ne bo več zveza med moškim in žensko, ampak med dvema osebama. Kako je to urejeno v Nemčiji in drugod v Evropi?
V Evropi dvanajst držav dovoljuje zakonske zveze dveh ljudi ne glede na spol. Nemčija si je izbrala drugo pot in leta 2001 sprejela zakon o priznavanju življenjskega partnerstva, institucije poleg zakonske zveze. Pred petnajstimi leti pripravljenost na sprejemanje istospolne življenjske skupnosti ni bila tolikšna kot danes. Doživeli pa smo kontinuirani razvoj, zakonodajalci so jo vedno znova izboljševali, zakon o življenjskem partnerstvu je postal izhodišče za sukcesivno pravno priznavanje enakopravnosti. Tu in tam je bilo poklicano tudi zvezno ustavno sodišče in nemški pravni položaj je zdaj skoraj popolna enakopravnost med hetero in homoseksualnimi pari. To velja za pokojninsko, najemniško in dedovalno pravo, pa tudi za davčno, imamo vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo tudi iz zakonske zveze. Pot poleg zakonske zveze so si izbrale tudi države, kot je Francija, v nekaterih državah pa imajo oboje, zakonsko zvezo in partnerstvo, tako da imajo ljudje za medsebojno zvezo dve možnosti.
Tako kot v Sloveniji je tudi v Nemčiji največje vprašanje pravica do posvojitve otrok. Kritiki pravijo, da otroci ne morejo izbirati.
Dejansko sta to dve različni stvari: ali pred diskriminacijo ščitimo pare, ki želijo biti skupaj, in zato priznavamo zakonsko ali partnersko zvezo, ali pa si zastavimo vprašanje, v kakšnih družinah gre otrokom resnično dobro. To vprašanje zadeva vse, ki hočejo biti odgovorni starši, torej heterospolne in istospolne pare. Zvezno ustavno sodišče je moralo razsoditi o sukcesivni posvojitvi, ko otrok odrašča v življenjski partnerski zvezi, a ga je posvojila le ena partnerica, rada pa bi ga tudi druga. Sklep je bil povsem jasen: za otroka je pozitivno, če se lahko zanese na pravno pripadnost osebi, s katero že živi v socialni družini. To smo sklenili soglasno, kar v svetovnonazorsko-politično in tudi življenjepisno zelo mešanem senatu [ustavnega sodišča] ni samoumevno. Gre predvsem za otrokovo korist in to najprej preverjamo v vsakem posameznem primeru. V javni obravnavi s številnimi strokovnimi presojami je bilo povsem jasno: nič ne govori za pavšalno domnevo, da homoseksualni starši slabše skrbijo za otroka od heteroseksualnih, da gre otroku v enem razmerju samo po sebi bolje ali slabše. Odločilna je stabilnost, na katero se lahko zanesejo otroci – in prav to daje priznanje s pomočjo posvojitve. Predsodke smo torej zamenjali s stvarno razsodbo.
To je bilo februarja 2013?
Tako je in hkrati je Evropsko sodišče za človekove pravice v podobnem primeru razsodilo, da mora država narediti vse za življenje otroka v varnih, stabilnih, zanesljivih in zaupanja polnih razmerah ter da se homoseksualcev ne sme pavšalno izključiti iz starševstva. Država pa lahko in celo mora zelo natančno preverjati, ali je zagotovljeno otrokovo dobro, starši, ki hočejo zanesljivo skrbeti za otroka, pa imajo ne glede na spol pravico in zaščito, da to naredijo. Skupna posvojitev »od začetka« v Nemčiji za življenjska partnerstva – drugače kot pri zakonski zvezi – doslej ni mogoča. O tem poteka pravnopolitična razprava.
Kako mislite, da bo šlo naprej? V koalicijski pogodbi konservativno-socialdemokratske vlade kanclerke Angele Merkel ni določil o spremembah. Bo ukrepalo ustavno sodišče?
V Nemčiji temeljni korak naredi zakonodajalec, ustavno sodišče pa potem razsoja o posameznih konfliktnih razmerjih. Ustavno sodišče ne izbira samo, kdaj bo ukrepalo, ampak ga s primeri soočijo ljudje, ki iščejo zaščito temeljnega zakona. Trenutno ni odprt noben postopek, v katerem bi načenjali vprašanja posvojilnega prava, pa čeprav seveda lahko pride kadar koli. Družinska sodišča pa se že zelo pogosto ukvarjajo z novimi družinskimi razmerji vseh vrst. Zvezno sodišče je tako v preteklih letih v svojih odločitvah priznavalo različna družinska razmerja, tudi takšna, ki prihajajo iz tujine. Tudi tu je v ospredju otrokovo dobro. Kako se bo razvijal položaj v Nemčiji, pa iz perspektive ustavnega sodišča ne moremo napovedovati, saj nismo motor razvoja; to je naloga politike. Na Irskem lahko vidimo, da včasih napredek neposredno zahtevajo državljanke in državljani. Tudi v Nemčiji takšne odločitve niso lahke, zato je bilo za dosego enakopravnosti potrebnih toliko let. Medtem pa se počutimo v dobri družbi, poleg strasbourškega sodišča se tudi evropska listina o temeljnih pravicah popolnoma enoumno izreka proti zapostavljanju zaradi spolne usmerjenosti ljudi.
V Evropi dvanajst držav dovoljuje zakonske zveze dveh ljudi ne glede na spol. Foto: Lucy Nicholson/Reuters
Moje osebne izkušnje pa kažejo, da sin vsaj v puberteti in po njej močno potrebuje očeta, pa čeprav mi je seveda več kot jasno, da otroci takšnih identitet pogosto ne dobijo niti v tako imenovanih običajnih družinah.
To vprašanje je bilo zelo pomembno tudi v Nemčiji. V postopkih pred ustavnim sodiščem smo zato prisluhnili tudi socialnim službam in še posebno Cerkvam, saj veliki krščanski v Nemčiji vodita številne otroške vrtce in družinske svetovalnice. Mnogi so pričakovali, da bo pri njih ob vprašanju pravice homoseksualnih očetov ali lezbičnih mater vladal velik dvom. A prav tisti, ki v diakonijah in Karitasu na terenu skrbijo za družine, ki se vsak dan srečujejo z otroki, so jasno povedali, da spol staršev ne igra nobene odločilne vloge za otrokovo dobro, to igrajo zanesljivost, navezanost in skrbstvo. Izvedenci menijo: ni škodljivo, ampak celo pozitivno, če so socialni starši priznani tudi pravno, saj potem ni več negotovosti in otroci negotovosti res ne potrebujejo. Hočejo zaupati, da jih kdo čaka, ko pridejo domov, pa naj bo to moški ali ženska. Tako in tako je pomembno, da otroci v svojem življenju naletijo na številne ljudi, moške in ženske. Pravite, da vaš sin potrebuje očeta, da išče navezanost moškega, tako kot se je v prejšnjih obdobjih močneje navezal na vas kot žensko. Osebe za takšno navezanost najdejo otroci tudi pri sorodnikih, pri dobrih prijateljih, pri vzgojiteljih v vrtcih, pri starših drugih otrok – živijo vendar v svetu. S tem imamo v naših družbah tudi izkušnje, mnogi so odrasli z materami samohranilkami in redkeje z očeti samohranilci. Otroci si najdejo svojo pot. A tudi tu velja, da pavšalni sklepi ne pomagajo nikomur. Naj gre za heteroseksualne ali homoseksualne starše, vedno moramo natančno pogledati, kaj je dobro za otroka.
Bili ste tudi med večino ustavnih sodnikov, ki so nasprotovali prepovedi naglavnih rut v javnih šolah. Kako je to združljivo z ženskimi svoboščinami in liberalno zahodno družbo? Proti tej odločitvi so nastopile celo nekatere feministke, na primer Alice Schwarzer.
Tako kot večina pomembnih odločitev ustavnega sodišča tudi ta odgovarja na zelo zapletena in v družbi zelo sporna vprašanja. O njih tudi v senatu zelo dolgo razmišljamo, se ubadamo z vsemi vidiki in intenzivno razpravljamo z drugimi sedmimi sodniki in sodnicami. V tem pogledu je bila tudi odločitev o rutah učiteljic v javnih šolah podobno zahtevna kot odločitev o sukcesivnih posvojitvah v istospolnih zvezah ali o socialnem eksistenčnem minimumu. Leta 2003 je drugi senat naznanil, da potrebuje jasno zakonsko podlago, in je s tem žogo vrnil deželam, ki so v Nemčiji pristojne za šolsko pravo. Leta 2014 je potem prvi senat presojal, ali je nova zakonodaja skladna s temeljnimi pravicami, in razsodili smo proti pavšalnim prepovedim. Pavšalna neenakopravnost različnih verstev je nesprejemljiva v državi, ki sicer ima državno cerkveno pravo, a je vseeno družba z mnogimi verstvi. Ne sme biti niti diskriminacije posameznikov, ki svoje verovanje vidno izražajo. Vsaka svoboda pa je seveda v kontekstu z drugimi, zato je senat dejal: če v šolah dejansko pride do neznosnih konfliktov – in zato se mora zgoditi veliko –, so seveda dane tudi možnosti za njihovo reševanje.
Ta odločitev sodi v dolgo vrsto sodnih praks, ki razjasnjujejo težavna vprašanja. Temeljne pravice so še posebej pomembne pri primerih, ki med večino družbe sporni in celo vzbujajo odpor. V času, ko je islam v Evropi na slabem glasu, je naloga ustavnega sodišča jasno vztrajanje pri sprejemanju in spoštovanju tudi tistih, ki so nam tuji. Temeljne in človekove pravice tudi od nas zahtevajo spoštovanje »drugih«, pa čeprav je morda osebno težko. Sama bi morda dejala, da naglavne rute pomenijo pomanjkanje enakopravnosti, kot ustavni sodnici pa mi je popolnoma jasno, da moramo zaščititi tiste, ki jih nosijo iz verskih razlogov. V naši razsodbi pojasnjujemo, da bi njihova pavšalna prepoved zapostavljala mlade ženske, ki so končale priučitev ali študij in želijo samostojno delati kot učiteljice. Prav to je emancipacija od tradicionalnih vlog. Pavšalna prepoved bi metala polena pod noge celi generaciji žensk v Nemčiji, namreč hčeram nekdanjih »gostujočih delavcev«, ki se zdaj hočejo osamosvojiti.
S temi problemi se bomo zagotovo še srečavali, saj zdaj v velikem številu prihajajo novi priseljenci iz islamskega sveta. Kako lahko ženskam in celo vsem tem družbam pomagamo v našo smer? Kaj naj naredijo tako imenovane zahodne družbe, da bodo tudi ženske iz vrst sedanjih islamskih beguncev dobile pravice in svoboščine, ki jih uživamo mi?
Ukrepanje proti diskriminaciji in odporu se vedno začne pred lastnimi vrati. Če s prstom kažemo le na druge, hitro pozabimo, da bi morali razgraditi tudi predsodke v lastnih glavah. To še posebno drži zdaj, ko smo soočeni z nam tujimi ljudmi, nazori in obnašanji: izziv za evropske družbe je predvsem, da sami živimo tako, kot pričakujemo od drugih. Prav zato, ker se s svetovnimi migracijami in begunci spreminja tudi naše življenje in se spreminjajo tudi odnosi med ljudstvi, moramo živeti tisto, kar hočemo doseči: strpnost in spoštovanje, ali če govorimo o temeljnih pravicah: človeško dostojanstvo, svobodo in enakost. Zelo si bomo morali prizadevati, da se predsodki in tudi strahovi, ki se širijo ta čas, ne bodo sprevrgli v sovraštvo do islama. Tudi tu ne smemo pavšalno obsojati, ampak si natančno pogledati vsak primer posebej. K velikim obljubam nemške ustave po letu 1945 sodi tudi azil za vse, ki so politično preganjani, mednarodno pravo pa zaščito ponuja žrtvam vojn, ki morajo drugje dobiti možnost preživetja. Tudi tu smo spet izzvani, da izpolnimo svoje obljube in obranimo temeljne pravice.
V tej točki se lahko spet vrnemo k istospolnim zvezam. Vidimo grozljive podobe, kako v Islamski državi ljudi takšne usmerjenosti mečejo s streh, in za številne Evropejce je to še eno znamenje, da moramo paziti na svoje pravice in vrednote.
Krivice so vedno znamenje za nujnost obrambe temeljnih in človekovih pravic. Poleg tega v razvoju prava ni nič za vekomaj in tudi ne samoumevno, za to, kar danes v Evropi poznamo kot temeljne in človekove pravice, smo se morali dolgo bojevati in jih moramo tudi vsak dan posebej braniti. To je še posebej pomembno, ko se družbe počutijo pod pritiskom, saj se tedaj ne prebujajo le strahovi, ampak tudi odpor. Del tega se dogaja zavestno, del pa se vse prelahko povezuje s podzavestnim in prav tedaj se moramo pogumno in ofenzivno zavzeti za tisto, kar velja v Evropi: človeško dostojanstvo, svobodo in enakost za vse in za vse obvezujoče. Na srečo smo v Evropi najkasneje po letu 1989 o tem dosegli veliko soglasje, ker so tako želela ljudstva in ker smo že imeli temelje, na katere smo se lahko oprli. K temu lahko dodamo svetovno soglasje, saj so se tudi Združeni narodi dogovorili o temeljnih pravicah, ki potrjujejo tudi obljube v nemškem temeljnem zakonu ali slovenski ustavi. Te pravice pa so zdaj predvsem na papirju in jih je treba vsak dan uresničevati, pogosto tudi terjati in uveljaviti. Vedno znova si moramo prizadevati.
Ne gre le za dele Bližnjega vzhoda, istospolno usmerjeni so diskriminirani tudi v Rusiji in nekaterih drugih državah.
Enakopravnost istospolnih je v preteklih desetletjih neke vrste test za razsvetljene pravne države. Dolgo je bila to enakopravnost med moškimi in ženskami in tudi tu moramo še veliko narediti. Mnogi homoseksualnost težko sprejemajo, še posebej zato, ker se s tem soočamo tudi z intimnostjo, zasebnostjo, spolnostjo in ne nazadnje z lastnim načinom življenja. In vse se je razvijalo zelo hitro, v številnih državah sveta so v relativno kratkem času dosegli visoko stopnjo enakopravnosti istospolnih. Vidimo pa tudi, da položaj še ni stabilen in svetovni konsenz še ni povsem trden, a tudi tu velja: šele če so človekove pravice pod pritiskom, jih moramo braniti. Zato je bila pomembna referendumska opredelitev za enakopravnost v katoliški Irski ali odločitev za istospolne zakonske zveze v Španiji ali izrecna prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti v listini temeljnih pravic. To zagotavlja soglasje, da ne smemo izgubiti že doseženega, in za to si bomo morali prizadevati tudi v prihodnosti.
Kje v Evropi imajo po vašem mnenju najboljšo zakonodajo? Videti je, da se premika tudi v ZDA.
Samo ocenjevanje zakonodaje ne zadostuje, pa čeprav je ta pomembno znamenje enakopravnosti; če hočemo ugotoviti, kako strpne so posamezne države, moramo upoštevati številne dejavnike. Formalni pravni položaj je zelo dober v številnih evropskih državah, še posebno daleč so severnoevropske države, pa tudi Velika Britanija, Španija in Portugalska. Prav Velika Britanija je zelo multikulturna država z zelo dolgimi izkušnjami življenja v medsebojnem spoštovanju in jasnih vrednotah, tesno ji sledi Španija. ZDA imajo tako kot Nemčija za seboj udaren razvoj temeljnih pravic, a so tudi dolgo potrebovale do soglasja o gay marriage ali bolje marriage equality. Pomembne odločitve je moralo sprejeti vrhovno sodišče, pa čeprav v sodelovanju s številnimi zveznimi državami. Na splošno pa gre v vsem svetu za impresiven razvoj.
V primerjavi s tem se včasih celo zdi, da »normalne« družine, sestavljene iz očeta, matere in otrok, ne dobijo dovolj pomoči.
Za Slovenijo ne morem presojati, kot sodnica nemškega ustavnega sodišča pa lahko opozorim na dolgo vrsto sodnih odločitev in praks. Tako v davčnem kot socialnem pravu vedno znova poudarjamo, da v temeljnem zakonu zasidrano varstvo družine pomeni tudi oziranje nanjo pri zakonodajnih odločitvah o razdelitvi sredstev. Zato je treba pri davčni zakonodaji družinam zagotoviti eksistenčni minimum in zato imamo številne družinsko-politične ukrepe. In samo po sebi je umevno, da pri tem ne smemo diskriminirati: podpore so za vse, ki živijo kot družina, pa naj gre za samohranilke in samohranilce, očete in matere ali druge starše. Razprave so še potrebne, saj danes starševsko skrbstvo delimo tudi z očeti, ponekod pa še vedno vladajo tradicionalne strukture. Veliko pa je že narejenega. Ustavno sodišče je materam ugodilo pri vštetju časa za skrb otroka v pokojninsko dobo in očetom pri skrbniški pravici. Za družine morda nikoli ne moremo narediti dovolj, marsičesa pa vseeno ne moremo rešiti le na pravni način.
A se v Nemčiji – in ne le v Nemčiji – vseeno ne rojeva dovolj otrok.
Demografska znanost že dolgo uči, da lahko države le malo vplivajo na pripravljenost ljudi na družino in otroke. Kar se dogaja v družinah, je bistveno bolj odvisno od izobrazbe žensk ter možnosti za enakopravno družinsko življenje. Številne države tega sveta so poskušale vplivati na rojevanje otrok, včasih tudi zelo nasilno, a se to ni nikoli dobro izteklo. Veliko pomembnejši dejavniki so dobro socialno zavarovanje, dobre možnosti za poklicni razvoj in sistem, ki upošteva različne življenjske poti ljudi. Premagati je treba tudi predsodke v glavah in se ne več čuditi moškim, ki v resnici želijo biti očetje in nočejo žensk omejevati na domače ognjišče. V tem je družbeni napredek, a morajo razvoj usmerjati zakonodajalci – ustavno sodišče poprime, če je poklicano v konfliktnih situacijah.
